30. april 2019

Kar noč dopušča: ne odpiraj starega Macallana prehitro in počakaj malo, preden se znebiš papagaja

vir slike: sodobnost.com
Mnogi so načini, ki peljejo knjige k svojim bralcem ali bralce k svojim knjigam. In prav je tako, saj smo v teh rečeh, kot tudi drugih, precej različni. V knjižnicah se tisti, ki ne pridejo s šoping listkom, tako vidim, znajdejo tako, da se bodisi ozrejo le po izpostavljenih knjigah bodisi gredo do najljubšega knjižničarja (da ne bodo vedno le knjižničarke) po napotilo bodisi pa se potopijo med police in napol naključno odpirajo mimobežne naslove ter čakajo na iskrice. Takšne iskrice sem doživel ob prvem stiku z današnjim branjem. Zdaj, ko sem zaključil, pa verjamem, da ga bodo drugi odkrili tudi na ostale načine.

Pred tedni sem pisal o Selji Ahava, ki je po mojem mnenju povsem upravičeno prejela nagrado Evropske unije za književnost, sedaj lahko natanko isto trdim tudi za Pierra J. Mejlaka. Ta jo je namreč prejel dve leti prej, torej 2014. Za zbirko kratke proze s skupnim naslovom Dak li l-Lejl Ihallik Tghid, Kar noč dopušča, ki jo je izdal leta 2011. In niti ne vem, kaj me je pritegnilo v to, da sem se lotil branja. Mogoče pomanjkanje dolgometražnih del, ki bi me v tistem trenutku povlekla vase ali klasično izobilje dejavnosti, ki v svoji nasičenosti prav kliče po kratkih zgodbah, ki omogočajo krajše zaključene izlete v druge svetove in zanimive zaplete. O avtorju nisem vedel kaj dosti, o njegovem delu tudi ne. Kratkih zgodb glede na lansko leto, ko sem jih prebiral kar pogosto, tudi nisem posebej iskal. A vendar si je ta dokaj kratka knjiga že po nekaj prebranih odstavkih izborila pozornost. Tiste iskrice, o katerih sem pisal malo višje. Kar noč dopušča je v prevodu Andreja Pleterskega izšla pri KUD Sodobnost International.

Mejlak je zbral trinajst odličnih kratkih zgodb, med katerimi vlada dobro ravnovesje med dolžino, intenzivnostjo, zasuki, osredotočenostjo in aktualnostjo. Bralna izkušnja vseh teh zgodb meri v prostore, ki so bralcu lahko blizu, junaki pa vse tisto, kar se lahko zgodi sosedom, cimrom, sovaščanom in nam
samim. Delujejo naravno, zapeljivo in ponujajo razmislek, hkrati pa se ne zdijo obremenjene z geografskimi ali časovnimi utežmi, ki bi silile v točno določen kontekst branja. Fino branje, vsekakor.

Ne, ni mi treba v bolnico. Samo malo krvi je, to je vse. Saj kri se vedno ustavi, a ne? Vse mine. Vse.

Zbirka Kar noč dopušča ima svoj prolog in epilog. Ta dva, izjemno kratka dela knjige se vsebinsko ne navezujeta, a doživel sem ju kot izjavi. Nekaj, s čimer najprej povabiš bralca v lepoto drugačnosti in unikatnosti, ki jo vsebuje čisto vsaka zgodba zase, in nekaj, s čimer nato bralcu na koncu poveš, kaj je pravzaprav prebral in zakaj je bilo to tako dobro. Prolog nam ob kratki provokaciji odpira vrata k individualnosti vsake zgodbe, ki čaka na posluh, vabi na pot k celovitim posameznostim; epilog pa nas z željo po povratku k predvidljivemu in ponovljivemu opominja na težke vatle spomina, ki bodo v nasprotnem primeru vihteli kladivo bolečih lepot neponovljivega. A epilog točno ve, zakaj je tako. Z njim pa tudi bralci, ki so prebrali vmesnih trinajst zgodb.

Teh trinajst zgodb sicer ne vodi povsem ista idejna nit. V njih se zdržema ponavlja tema travmatskih situacij, ki protagonistom sproži razmislek o sebi, svoji preteklosti in stvareh, ki so jih ali bi jih morali narediti. Travme, ki so se ali se šele bodo zgodile. In okvirji sveta, ki lahko v teh kritičnih situacijah nastanejo. Kritičnih, a nikakor mejnih ali nemogočih. Mejlakovi junaki so povsem sleherni. So junaki, ki trpijo za smrtjo samega sebe ali svojih bližnjih, trpijo za njihovo ljubeznijo ali pa, tako kot vsi mi, imajo um, ki je vajen zaključevati odprta vprašanja, ki se mu pojavljajo v vsakodnevnem občevanju z okolico. V tem je naravnost njegovih zgodb, v tem je tudi bližina njegovih junakov.

Vso noč so ji v glavi rjoveli levi. Zdeli so se sestradani, pripravljeni raztrgati na kose vse, kar bi jim prišlo naproti.

V Likalni deski gre za odločitev, na kakšen način, kje in s kakšnimi spomini se ločiti od likalne deske, povsem banalnega nadomestljivega predmeta, v katerem pa je utrujeni junak videl vse prej kot le likalno desko. V njej so bili tudi spomini na ženo, ki je ni več. In v njej je tudi motto vse mine. V Obiskal sem jo spremljamo sina, ki izpolnjuje eno zadnjih očetovih želja in obišče žensko v Španiji, ki je med vsemi dekleti, s katerimi je imel opravka, pri očetu pustila najlepše spomine. Lepo in predano sinovo uslugo spremljamo predvsem pod vtisom prijetnega obiska in znamenja predanosti in čakanja na drago osebo, utelešenega skozi neskončno ponavljajoče se cikle petinštiridesetdnevnega namakanja marelic v konjak. A vse zgodbe niso prijetne, daleč stran od tega. Vrana demonstrira čudoviti kontrast med idealizirano sodobno zgodbo o paru, ki jima travma sesuje fantazmatski okvir in postreže s kruto in obupno resnico. Ničesar namreč ni konec, dokler vrana ne odide iz stanovanja. V Veleposlanici zgodba enega pogrebca počasi postaja zgodba vseh pogrebcev, moč zgodbe se zdi neverjetna. Tako za tistega, ki si jo je izmislil kot najbrž toliko bolj za tistega, ki ji verjame. Tako enako tudi v Njegov vonj ali šokantno tudi v Državnem udaru. Ta bi tudi zlahka postala učno gradivo sodobnega spletne medijske pismenosti. Nekaj posebnega je tudi Granatna hiša, v kateri junaka zgolj nemočno lahko opazujeta moč zgodbe, ki sta jo napisala in ki pred njunimi očmi poteka malodane brez njunega vpliva, hkrati pa je prisotna cikličnost, ponovitev, ki bi jo lahko imenovali tudi prekletstvo, če le ne bi šlo za ljubezen.

Smehljal sem se, saj se mi je v glavi izcimil dovršen načrt. Naenkrat sem vedel, kako bom svojo skupino prijateljev rešil z uvedbo novega člana … in to kakšnega!

Travme in preizkušnje iz človeka izvabijo marsikaj. Ne glede na barvo kože ali religiozno pripadnost. O tem tesnobna in predvsem prepozna Rad bi poklical Samiro, prav tako tudi rahlo komična, a nič manj fatalna škofova usoda v Tujki. Se pa Mejlak kot očitno izvrsten pisec poslužuje tudi odličnih končnih zasukov, ki za nazaj pridajajo drugačne začimbe zgodbam. Tako nas v Deklica z rubikovo kocko opozarja na nevarnosti prehitrega sklepanja, v Papagajevem vrišču pa je na delu smrt, ki to v resnici ni, a vsebuje nauk: ne odpiraj starega Macallana prehitro in počakaj malo, preden se znebiš moževega papagaja. Tudi zgodba o ukradenem rokopisu umrlega moža v Núria Àngels Barrera ima odličen učinek. Posebno neugoden, rdeče in povsem psihopatsko obarvan, še posebno, ker je njen glavni junak otrok, pa je razplet zgodbe Tvoje zadnje poletje Amy. Zgodba, ki postavlja igro z uporabljenimi vžigalicami in podobicami povsem v drugo luč; zgodba, ki bi se je ne sramoval niti kak E. A. Poe. Bizarnost, ki se je spomnim recimo pri Dahlovi zgodbi Penzion. Zanimivo pri vsem pa je, da je v ozadju vseh teh še vedno pravzaprav izdelovanje zgodb, scenarijev, zgodbarjenje, izrisovanje fantastičnih okvirjev, ki jim realnost ni mar, bolj pomembno je, kako vanjo verjamemo oboji: liki v Mejlakovih zgodbah ali njihovi bralci.

Pierre J. Mejlak je spisal zelo intrigantno zbirko kratkih zgodb in v njih se v prvi vrsti posvečam zgodbam samim. Njegovi junaki so pretreseni zaradi dogodkov, smrti, nesreč ali pa so priča vsakdanjim situacijam, takšnim, v katerih se lahko znajde vsakdo. A to je le postransko opažanje. Glavni motiv, ki sem ga takole v premisleku o teh zgodbah začutil, so zgodbe. Ne toliko zunanje podobe zgodb v smislu pisanja, pripovedovanja, načrtovanja knjige ali kake druge metafikcijske prvine. Mnogo bolj v pokazu tega, kako je izdelovanje zgodb nekaj, k čemur se zatekamo v najrazličnejših načinih našega življenja. Mejlak je pogosto uporabil smrt kot ultimativno travmatsko izkušnjo niča, ki vse udeležene pelje do potreb po teh zgodbah. Avtor se v tej kratki prozi torej ne zdi na potovanju k družbeni kritiki, nekakšni revoluciji mišljenja, opisovanju kake neverjetne ljubezni, pohlepa, egoizma, napuha ali groze. Vse te zadeve sicer pridejo iz Kar noč dopušča, a vse skupaj skozi anta- in protagoniste svojih zgodb poudarjajo predvsem moč in nemoč našega uma, ki tako ali drugače vedno zadnji pritisne piko. Kot ravnokar sedaj.

✭✭✭✭


Obišči tudi:

Sodobnost
avtorjevo spletno mesto
Goodreads
Malta Independent
Stalemate of dust and desire
European union prize for literature

Recenzijski izvod je priskrbel KUD Sodobnost International. Konteksti se zahvaljujejo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...