Preskoči na glavno vsebino

Živi pesek: Maja in njenih trinajst razlogov zakaj

vir slike: emka.si
Najbrž je naključje hotelo, da v zadnjih nekaj tednih berem knjige, ki so sicer na različne načine obtežene z moralnimi izzivi in prav tako na različne načine odstirajo temine, ljubezni, šibkosti in pokvarjenosti človekove narave, a imajo pa skupno stičišče, da se kar nekaj pokrajine njihovih fabul dogaja na sodišču. Sodna veja oblasti je očitno še vedno zanimiva, ker s svojo načelno neodvisnostjo, a natanko zaradi absolutno poudarjene moči zanimiva, intrigantna v iskanju dvoma vanjo. Pri meni zaradi dveh reči: zaradi tega, ker so tudi sodišča ljudje in zaradi tega, ker v sprejemanju pravnih odločitev prekrivajo življenje družbe tudi v etičnem oziru. Zato ne dvomim, da so zanimiva tudi piscem in piskam.

Prva v tej mini poletni seriji, ki sem si jo privoščil, je na voljo že nekaj časa. Na police so nam pri Mladinski knjigi postavili Živi pesek avtorice Malin Persson Giolito, v prevodu Petre Piber. Gre za izvrstno in napeto branje, ki nas pelje v življenje višjega razreda sodobne švedske mladine, njihovega soočanja z družbenimi problemi in osebnimi težavami, iskanje ljubezni in bogataško razvajenost, ki zabeljeno z izjemno slabim odnosom staršev pripelje do katastrofe epskih razsežnosti. Knjiga vodi v sunkovito in razburljivo potovanje, kjer se prepletajo spomini Maje in dogajanja na sodišču, ki Maji sodi. Kot udeleženki grozljivega zločina, pri katerem je edina ostala živa.

V celotni knjigi, če sem prav štel, se le na dveh mestih pojavi naslovna besedna zveza živi pesek. In med obema je le nekaj paragrafov besedila. Maja, ki sedaj že nekaj časa sedi na zatožni klopi, se za nas in za predelovanje svojih misli spominja zadnje zabave pri svojem fantu Sebastianu, na večer pred masakrom. Spominja se njegovega vedenja, njegovih odločitev, popolnega moralnega zloma, ki mu je bila priča. Temu In pogreznila sem se naravnost v živi pesek je sledil boj za lastno treznost, varnost, prisebnost, pozornost in prekinitev s tem tokom, ki bi sledil v črno greznico kot je zapisala. A tu ni šlo za rešitev pred zločinom, tu je šlo le še za Majo. Zločina najbrž ni bilo več mogoče preprečiti.

Ljubezen? Ne, ne pogrešam je. Ljubezen ni največja in najčistejša, nikoli ni popolna mešanica, temveč je motna tekočina, ki jo moraš povohati, preden narediš požirek. Kljub temu morda ne opaziš, da je strupena.

Zločin Živega peska je avtorica povsem brez zadržkov popisala na prvi strani romana. Oziroma posledice zločina. Zgodba nas tako na začetku posrka vase s prizori brezdanjega zla, ki je povzročil strelski masaker na srednji šoli, cel kup mrtvih sošolcev in z njimi profesor, nekakšen lik sodobnega
prosvetljenega politično korektnega ideala šolnika za 21. stoletje. V prizoru so trupla sošolcev z imeni in zgodbami, in glas dekleta, ki jih pripoveduje. Glas Maje, ki je bila ena od dveh strelcev, ki je preživela. Od tu naprej je zgodba osredotočena na njeno pripoved. Bolj kot zgodba je v ospredju Maja. Njeni spomini na odraščanje in druženje z najboljšo prijateljico Amando, s katero sta bili skupaj v dobrem in slabem. Njeni spomini na starše, ki so spadali vsaj v višji srednji razred švedske družbe, njeni spomini na mlajšo sestro Lino, do katere po vsem skupaj čuti daleč največ nedotakljivega, največ krivde. Njeni spomini, vedno bolj pomešani z občutki, njeno tesnobno borbo s tem, kako je ravnala, kje je pristala, kako jo zebe v ženskem zaporu, kako se do nje obnašajo njeni odvetniki. Njeno filigransko natančno pripoved o tem, kaj se je pravzaprav zgodilo.

Zato v resnici ta linija zgodbe ni nikakršna skrivnost. Maja je bila povprečno odraščajoče dekle, ki se je spogledovala s sošolcem Samirjem, priseljencem iz Sirije, ki si je v novi deželi zgolj s pametjo in predanostjo šoli, ubogljivostjo sistemu počasi prislužil status najboljšega učenca, hkrati pa s pronicljivimi pogovori šarmiral Majo, ki je ob njem začutila mnogo. A tu je Sebastian. Ta je sin najbogatejšega Šveda, ki ima čisto vse, kar bi si lahko v življenju želel. Sebastianovo življenje se suče okoli jaht, denarja, dobrih avtomobilov in zabav. A seveda ima tudi mnogoplastno temno plat. Njegov oče ga pravzaprav na tiho (in pogosto tudi odkrito) povsem zaničuje in zasmehuje. Matere že nekaj časa ni več prisotne, starejši Sebastianov brat, sin, ki je najbrž pobral večino pozitivnih afekcij pri očetu, pa je na študiju v Ameriki. Sebastian je tako vzgojen v okolju, ki ga je z vsemi temu primesmi napojilo z izjemno razrahljanimi moralnimi vrednotami. Pravzaprav razbitimi. A Maja je bila vesela, da je ob njem. On je bil vesel ob njej. Stvari pa so šle navzdol. Ob dogodkih v šoli, na zabavah, s sošolci, poskusom samomora, varanjem enega od njiju in predvsem Sebastianovega očeta, ki je dodal levji delež pri psihotičnih izpadih svojega mlajšega sina, je prišlo do poka. Do trenutka, ko Sebastian, za razliko od Maje, ki se je živega peska rešila, vanj potone. Konec je. Sebastian v glavi sestavi načrt, ubije očeta in se z orožjem odpravi v šolo. To, kako in zakaj je pri tem sodelovala Maja, bom prepustil njeni pripovedi v knjigi.

Kaj pa vsi vi? Kaj pa vi mislite? Vem, kaj ste naredili in kaj še vedno počnete: zapravljate čas in me skušate stlačiti v podobo, kot ste si jo ustvarili o meni. 

Napeta in srhljiva pripoved, ki v tem sledi tudi nedavno prebrani Uspavanki, se zatorej ukvarja predvsem s tem, kako bomo mi predelali, da beremo razmišljanja obdolženke, ki je streljala in ubijala. Zatorej predvsem s tem, da preberemo zakaj je to storila in kako globoko lahko zlezemo v njeno glavo, da ji bomo verjeli in ji v nekem vsesplošnem moralno razsodniškem duhu nemara celo odpustili. In tu, seveda, se skriva odlično pisanje Malin Persson Giolito, bivše odvetnice, ki je svoje pisateljsko delo opravila zelo privlačno. Res, to je knjiga, ki je ne boste odložili, dokler ne obrnete zadnje strani. Ne zdi se mi mladinski roman, tudi ne bere se kot problemsko branje v stilu Johna Greena. Gre za konkretno dramo, ki terja zrelega bralca. In ta drama na nek način postavlja enako vprašanje, kot ga je Kochova Večerja: kako bi pa vi ravnali?, hkrati pa vleče vzporednice z Pogovoriti se morava o Kevinu.

Vse je nečimrnost. Lovljenje vetra. Nikoli ne dobimo, kar želimo. 

Povsem do konca bo namreč potrebno počakati, da boste izvedeli, kaj se je zgodilo na sodišču. Maja je namreč podvržena razvpitemu procesu, zastopajo jo znani in uspešni odvetniki, nasproti nje je tožilka, ki jo je Maja v pripovedi brezosebno fiksirala na robotsko podobo človeka, ki jo želi križati. Občinstvo zunaj sodne dvorane prav tako potrebuje grešnega kozla. Pravzaprav ga je že našlo. In Maja, kaj pravi sama? Svoj psihološki profil, ko ga kot donedavnega povsem povprečna srednješolka izriše sama, je zelo trhel. Vedno znova koleba med obžalovanjem in borbo za pravilnost svojih odločitev. Ritual, ki ga je v Amandin spomin priredila v zaporu na dan njenega pogreba, meri na navezanost in dejstvo, da jo ima neskončno rada. Obenem je nanjo ves čas po malem tudi jezna, Amanda je namreč videla, da Maja hrepeni po tem, da bi zbežala iz Sebastianovega prijema, a za to ni našla poguma. Ob dejstvu, da je tolažbo pred nezmožnostjo bega pravzaprav našla v drugem, pa Amanda tega ni prepoznala kot klica na pomoč, ampak je prijateljici bolj ali manj obrnila hrbet. Stvari niso enostavne. Fabula pripovedi Živega peska ima toliko krivulj, da jih je nemogoče povsem na kratko razložiti. Vse skupaj pa pripoveduje Maja. Ki sodišču in nam pojasnjuje, zakaj je prijela orožje, kako je bila pri vsem tem udeležena. In pri vsem tem se počuti strašno tesnobno, preveva jo uničujoč občutek krivde, obenem pa čuti, da zgodba potrebuje njen glas in noče plačevati za svoje dejanje toliko, kot bi ji naložila tožilka in zbor ljudstva zunaj sodne dvorane.

Maja je predvsem labilna, ranjena, osamljena, prizadeta, oskrunjena, razočarana in vase zaprta nezanesljiva pripovedovalka, ki nas je pridobila na svojo stran. Navkljub temu, kar se je zgodilo in nedolžnim žrtvam, ki so tragično končale, smo z njo. Njene grozljive refleksije, želja po tem in onem, ki niso preprosta prošnja po odpustku ali razumevanju, se stekajo v razumevanje živega peska, v katerega je padla, jasno, ne povsem brez krivde. V takšnem dogodju ni nič črnobelega. Vzdušje, ki ga Maja čara z načinom pripovedi in orisom svojih sošolcev, Amande, Dennisa, Samirja in konec koncev tudi Sebastiana, pa spominja na vzdušje v seriji/knjigi Trinajst razlogov, kot ga je pričarala tragična figura Hannah Baker. Živi pesek je Majinih trinajst razlogov zakaj. Zgodba o Maji in o tem, kako se je znašla v primežu nezadržnega toka dogodkov, kako močno jo bo krivda žrla še naprej. Je pa tudi razmislek o kazni in napeto čakanje na to, kako bo razsodilo sodišče. Mešanica zločina, kazni, nepredvidljivosti, tudi nasilja, vpogleda v premislek povsem pretresene najstnice, ki šele predeluje vse tisto, kar se je zgodilo, in širše zasnovane kritike družbe, ki se skozi (npr. lik učitelja) trudi ustrezati arhetipom sodobnih multikulturnih trendov in politične korektnosti, hkrati pa ne vidi, da jim pred očmi razpada njena osnovna celica (npr. Sebastianova družina) in nima prav nobenih vzvodov, da jih popravi. Živi pesek si zasluži pozornost, razburkal bo premislek.


✭✭✭



Seveda je na voljo tudi v televizijskem formatu.



Obišči tudi:

Bukla
Emka
Dobre knjige 
Dnevnik
Obod podkast
Delo
Goodreads
NYTimes

Recenzijski izvod je priskrbela založba Mladinska knjiga. Konteksti se zahvaljujejo.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez