29. avgust 2019

Čas koz: o gradnji skupnosti

vir slike: bukla.si
Na makedonsko prozo nimam veliko spominov. Pred natanko šestimi leti sem tule popisoval izjemno bralno izkušnjo knjige Venka Andonovskega, Popek sveta. Kompleksno branje, v katerem je bralčeva vloga izjemno pomembna; branje o popku sveta kot davno zapisani skrivnosti, skrbno varovani, zapisani v pisavi, ki je ne more razvozlati povsem vsakdo. Ostane v spominu, velikokrat jo tudi priporočim. No, najbrž bo nekaj podobnega tudi z naslednjo. Luan Starova si kot »sinteza balkanskih kultur« z Andonovskim ne deli le geografskega sorodstva, na hrbtni strani knjige lahko preberemo, da gre za makedonskega pisatelja albanskih korenin, temveč tudi odlično zbirko Moderni klasiki. Prvi je bil objavljen pod zaporedno številko 72, drugi pod 108. Zbirka, ki ne neha presenečati in bogato nagrajuje vsakega, ki se prepusti izborom urednikov Cankarjeve založbe, da spoznava odlične avtorje, za katere bralec mojega amaterskega kova najbrž ne bi tako zlahka naletel. Za prevod je poskrbel Aleš Mustar.

Zgodovinsko, biografsko in spominsko, dokumentarno spisana zgodba o otroštvu v sila zapletenem času; o zelo prijetnem, berljivem in navdušujočem, vendarle zelo analitično prikazani družbi; o odnosu državnega aparata do ljudstva, vplivu politik na vsakdanje življenje, osnovne življenjske potrebe in predvsem o pogledu na odraščanje, kjer se v otroških očeh išče vzornike, očete, figure, ki nekaj pomenijo, zglede. Knjiga o dveh takšnih zgledih in dveh očetih. Roman, ki v slikanje obdobja, ki je po drugi svetovni vojni z mnogimi napetostmi gradilo novo družbo, mestoma bizarno in satirično pripoved pelje tudi v mitske razsežnosti. Odlično kratko branje o odraščanju v času koz. In v teh kozah je marsikaj brezčasnega.

»Koze, na trgu je na tisoče ljudi in koz!«

Čas koz se začne s pogledom na trdnjavo Kale. Spoštljivo portretiranje neuničljive trdne točke življenja, ki omogoča jasen pogled in kot sidrišče zgodovine kljubuje spremembam. Ta pogled predstavi prvoosebnega pripovedovalca, ki se spominja dne, ko so v mesto prišle koze. Prišlo je mnogo koz, spremljale so mnogo ljudi. To je bil čas, ko so se vaščani s hribov bili primorani priseliti se v mesto, ker so iz njih, skupaj še z mnogimi drugimi, vladajoči skušali ustvariti nov delavski razred. To je bil čas po drugi svetovni vojni, ko se je marsikaj postavljalo na novo, s takšnimi in drugačnimi poizkusi ustvarjanja novih priložnosti za boljše življenje. In v tem komunitarističnem duhu, v katerem je bilo govora o skupnem dobrem, precej manj pa o posameznikovi poti do sreče, je bilo marsikaj v tem, kako bodo vladajoči na čelu s Titom, in spočetka še v njegovem zavezništvu s Stalinom, preračunali in načrtovali učinkovito in dobro delujočo družbo za gradnjo države in novih priložnosti. Tako je prišlo tudi do tega, da so te vaščane preselili v mesta in, kot pravi roman, jih želeli »vključiti v prostovoljne delovne zadruge«. To je bil del novo nastajajočega delavskega razreda. Na nek način velja za Čas koz podobno, kot sem zapisal pri Strahopetcih: roman o začetku nove dobe.

In tu so bile koze teh prišlekov. Prišle so z njimi. Koze niso z njimi zaradi lepšega. Koze niso z njimi zato, ker jih preprosto niso imeli kje pustiti. Koze tudi niso z njimi, ker bi bili njihovi ljubljenčki. Ne, ne. Koze so pravzaprav še najmanj le koze. Koze so njive zaveznice, njihovi družinski člani; koze so vir njihove hrane v trenutkih, ko ničesar drugega ni na voljo. Koze so simbol preživetja in koze so nekaj, kar je treba spoštovati mnogo bolj kot kar koli drugega. To so ljudje, ki so uspeli s kozami stkati odnos in do njih razvili spoštovanje najvišjega formata. Koze so družinski člani. Kjer koli so ti ljudje, tam bodo njihove koze. Koze so, takole prosto po Kantu, transcendentalni pogoj možnosti preživetja. Tiste, praktično brez katerih življenja ni. Koze so tako res še najmanj koze. In te so prišle z njimi, z vsem občudovanjem in zaprepadenostjo opazovalcev. Med njimi tudi našega pripovedovalca.

Ko so ljudje vse bolj verjeli, da jih bodo rešile koze, ne pa revolucionarne spremembe, so ti prekleti časi očeta obsedali drugače, globlje. Z mamo je delil njeno bolečino, ker nista mogla prehraniti družine, je pa od nje pričakoval, da bo razumela srž problema, in je iskal morebitne poti k izhodu.

Glede na to, kako pripoveduje, je sedaj jasno, da gre za nekoga, ki se spominja teh dogodkov kot nečesa, kar se je zgodilo precej nazaj. Tako zdaj gleda na vse skupaj s precejšnjo distanco in tudi o politiki in zgodovini lahko marsikje postavi navednice, ki bi jih takrat seveda ne upal. Torej gre za pripovedovalca, ki je prisostvoval dogajanju, nanj tudi vplival, hkrati pa je z vsem tudi osebno kontaminiran. A vsaj to slednje se omili s časovno in najbrž tudi geografsko distanco, ki mu omogoča kritičen, dokumentaren, simpatičen in tudi spoštljiv ter navezan odnos do dogajanja. Prevladuje občutek himničnosti, kajti ves čas sem imel občutek, da pripoveduje o nečem velikem, mitskem, legendarnem. Vsekakor odlično.

In ta naš pripovedovalec odlično krmari med opisom svoje družine, v kateri sta poveljevala ustrežljiva in prisebna mama, ki bi za svoje otroke naredila vse, ter nekoliko zamaknjeni oče, izjemno učen mož, ki je ves čas tičal v knjigah in opazoval dogajanje na cesti ter ga skušal reflektirati v skladu z trenutno politiko, nemara še bolj pa ga opazovati sub specie aeternitatis, z vidika širšega konteksta zgodovine in modrosti. Njegov oče je book smart; načitan in moder gospod, ki pa ima vseeno v teh težkih časih gradnje naroda in družbe tudi pomembno posvetno nalogo, da poskrbi za svojo družino. Pripoveduje pa tudi o Čangi. To je tisti drugi oče. Čanga je vodja kozarjev, tistih prišlekov, ki so s kozami prišli iz podeželja. Nekdo, ki ve, nekdo, ki ga drugi poslušajo. Človek z avtoriteto, človek s kozli, h katerim vsi ostali vodijo svoje koze. Čanga je street smart, človek izkušenj in neskončne navezanosti na koze. Pripoved sledi temu, kako sta se spoznala, kako se je Čanga pri očetu naučil pisati, kako sta imela dolge pogovore o kozah, raziskovala njihovo vlogo skozi zgodovino in pomen, ki ga nosijo. Čanga je nato vse to pripovedoval in bral svojim ljudem. Vrhunec pripoved in spominov je najbrž prav trenutek, ko si tudi pripovedovalčeva družina omisli prvo kozo. Ko tudi oni, ki so iz mesta in ki so odraščali ob knjigah, z akademskim očetom, v resnici postanejo kozarji. Šlo je za nekakšen quid pro quo, kajti tako kot je Čanga željan pil iz potoka znanja, za katerega se je opismenil, tako je tudi pripovedovalčeva družina pridobila izkušnjo, ki jih je za vedno zaznamovala, izkušnjo kozarstva. In po namigu starejšega brata, ki je odhajal v politiko, je kozica dobila ime Stalinka. Ta umeščenost v vrtinec vzpona politične zgodovine, ki je drugačna od kulturne zgodovine in pomena človeka kot takega, me je spomnila na zgodbo Fuguija v Živeti Yu Hua.

Naslednjega dne, ob zori, je nek kozarski fant, ko se je spuščal po oddaljeni stezici, opazil, da iz nekega presahlega izvira teče belkasta tekočina. Ko je ugotovil, da gre za mleko, je zavpil drugim kozarjem:
»S hriba teče kozje mleko! Mlekoooo naših koz!«

A čas, ko so koze povsem nemoteno v privilegiranem položaju bivale med ljudmi, je prihajal k bridkemu koncu. To, da so koze s svojo nadčloveško simboliko zadostnega pogoja za preživetje s prestola najpomembnejšega bivanjskega momenta vrgle državni aparat, ki bi v novo nastajajoči družbi moral biti edini in nedvomni vladar govorice o poti do sreče, pač ni šlo. Pozivi h koncu koz so prišli. Začne se s popisom koz (kjer Stalinka seveda politično korektno dobi ime Slobodanka) in nato z glasom po radiu, ki je napovedoval smrt kozam. Parole o izključevanju, ki jih je bilo seveda takrat dovolj, so zdaj vključile tudi koze. Gonja proti kozam je bila neizbežna. A tu v glavni kader pripovedi stopi Čanga. Najprej kot aktivist, ki išče odgovore, tudi kot revolucionar in disident, državni sovražnik … in naposled kot kozar, ki se je pred očmi vseh spremenil v mitološko bitje, ki zgodbi zada pečat neskončnosti s svojim skrivnostnim izginotjem in z njim konča čas koz. Prav tam, kjer se je pripoved začela, v trdnjavi Kale.

Luan Starova me je prevzel s preprostim, spoštovalnim, satiričnim, grozljivim in hkrati humornim tonom, s katerim slika spomine na leta izgradnje družbe, delavskega razreda in komunitaristične politike vodstva pred in po prelomu Tita s Stalinom. V tem izjemno kratkem romanu, na katerega ozadju se slika preprosto ljudstvo, ki je s kozami vred prispelo s podeželja, da se asimilira v novo državno tvorbo na način, kot to želi gospostvo. A koze so tu še najmanj koze, saj so predstavljene predvsem kot metafora preživetja in upanja v času smrti, pomanjkanja in lakote. In kot take so postale tudi grožnja vladajoči strukturi, ki jim napove pregon. Na to ozadje se pripnejo spomini na otroštvo, na očeta za knjigami, na mater, ki hrani, na brata, ki se loti politike in na Čanga, živečo legendo, ki kot vodja kozarjev poskrbi za vse. Tudi za upanje. Knjiga o strahu, sreči, navezanosti, ljubezni, preživetju, žrtvah in zgodovini gradnje ljudstva. O ljudeh kot orodjih. Knjiga o nastanku skupnosti in knjiga o neuspehu sestavljanja skupnosti. Knjiga o skupnem dobrem in knjiga o dobrem za nekatere. Izvrstno branje.


✭✭✭✭


Obišči tudi:

Bukla
Emka
Dobre knjige
Predstavitev knjige v Konzorciju
O kozah in ljudeh, članek v Slavistični reviji
Goodreads

Recenzijski izvod je priskrbela Cankarjeva založba. Konteksti se zahvaljujejo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...