31. maj 2019

Zama: poguba kot kača, ki je na našem trebuhu našla toplo prenočišče

vir slike: bukla.si
Nekaj posebno strastnega vedno znova najdem v južnoameriških avtorjih in avtoricah. Takole čez palec v spominu nosim težke in močne knjige Bolanove 2666 in z občudovanjem čislam Monterrosa, ki ga z veseljem citiram ob mnogokaterih priložnostih. Pa  kakšne Ana María Shua in njenega bogastva mikropripovedi, takisto Andrés Neuman. Zato sem z navdušenjem kopal tudi po besedah prevoda tega romana, ki je kratek v svoji dolžini, a dolg v svojem vplivu in odmevu, ki se čuti vse do današnjih dni. Delo Antonia Di Benedetta z naslovom Zama, svoj prvenec, je avtor izdal že daljnega leta 1956, pri nas je izšel pred kratkim, z letnico 2018. Pri Mladinski knjigi so zanj poskrbeli in ga umestili v pomembno zbirko klasikov Kondor, prevedla ga je Vesna Velkovrh Bukilica, ki je prevod opremila tudi z odlično spremno besedo.

Zama na relativno kratkih 250 straneh ponuja nenavadno bralno izkušnjo. Lahko bi jo označil kot kritiko španske kolonialne politike, izkušnjo odrezanosti od življenja, introspekcijsko naravnavanje moralnega kompasa, vsakokratno prilagajanje odtujenega človeka, tesnobno iskanje smisla v luči popolne izolacije od sveta, ki si ga želiš. Zama ni knjiga na prvo žogo. V njej povečini sledimo miselnemu toku prvoosebnega pripovedovalca Diega de Zama, pravnega birokrata, ki v koloniziranem Paragvaju razmišlja in piše o tem, kar ga obdaja, o tem, česar si najbolj želi, obenem pa neizrečeno poudarja svojo odtujenost, nedomačnost občutja do situacije, v kateri se je znašel. Tesnoba, ki jo spletajo niti želje po odhodu in povsem nasprotne mesene potrebe glavnega lika, ki ga prekriva nečimrnost in vedno bolj tudi tema.

Roman je razdeljen na tri dele, prvi je najdaljši, zadnji najkrajši. Progresijo, ki jo naslovni lik v svojem pripovedništvu doživlja skozi svoj fizični in psihični razvoj v romanu, bi zlahka naslovili z potovanje v srce teme.

Diego je v prvem delu v pristaniškem mestu Asuncion, piše se leto 1790. V mestecu služi kot corregidor, človek zakona in pravice. Nekdo, ki velja kot avtoriteta. A zanj je mnogo bolj pomembno, kje vse ni. Kajti zdi se, od prvega trenutka branja, da Zama ne želi biti tam. Ne čuti se enega z okoljem niti z ljudmi, ki ga obdajajo. Hrepeni po Marti, ženi, ki je daleč stran. Hrepeni po boljšem službenem položaju, ki bi ga peljal v Buenos Aires (oziroma Buenos-Ayres, kot zapiše) ali v Santiago de Chile. Obvladuje ga nečimrni nazor, da si zasluži mnogo več. Tolaži se z začasnostjo. Ideja o nekakšni večvrednosti zaradi položaja in avtoritete mu s pridom služi tudi kot izgovor na povsem deške podlosti, za katere si z veseljem vzame čas, povsem nemeneč se za dostojanstvo. Popolnoma ga omreži Luciana, k njej redno zahaja in igra prešuštno igro mačke in miši. Epizoda z Luciano skupaj z epizodo iz krčme v lik Diega pridruži še listo rasnega snobizma in Di Benedetto tako zdržema skozi razmišljanje glavnega junaka pelje v razkroj, počasi pa razvija pogled na kolonialno ideologijo. Zama tone. In piše Marti, da bo potrebno še bolj zategniti pas. V njegove zapise se kradejo tudi sanje, v njih dekle, tako tudi roman pridobiva tudi na magični dimenziji. V vsem tem Zama še vedno čaka. Premestitve. Denar. Zadostitve. Ujet v svobodo vsemogočne avtoritete v divjini. Prvi del se v redki samozavedajoči jasnini zaključuje, Diego skozi nekaj zadnjih strani blodenj in ukvarjanj z Luciano priznava, da Predolgo sem namreč bil priličen, predolgo živel v Luciani, odtujen življenju okoli sebe.. Sedaj je prostor tudi za resnično tesnobo.

Skrbelo pa me je drugo – daljno? Pred vrati? – brezprizivno obdobje, v katerem bi se znašel brez moči: kot bi se šel utrnit v praznino. Kaj je bilo tisto toliko hujše? Zavrženost? Uboštvo? Kaka razžalitev? Morda smrt? Kaj? … Nič, ne vem. Nič je bilo. Nič.

Drugi del je leto 1794. Dve leti kasneje Diego želi postati oče. Pripoveduje o nenavadnem odnosu, ki ga ima z Emilio. O tem, kako se mu je uprla, ker Diego ne zmore poskrbeti zanjo in za njunega otroka. Diego nima denarja. In Emilia, močnega karakterja in delovnega duha, ženska resničnega sveta, nima časa in moči za igrice nečimrnosti, ki jih igra Diego. Ta nadaljuje s svojimi mahinacijami pri guvernerju. Tam spozna Manuela Fernandeza, mladega pisarja, ki piše knjigo. In s katerim ga usoda zveže bolj, kot bi si Diego sam želel. Kar je toliko bolj pomembno, je to, da je v Manuelove besede Di Benedetto položil svoje videnje pisanja, branja, poslanstva knjig v razmerju do časa in prostora.

Nagnjenje k pisanju ni seme, ki vzkali v določenem roku. Živalca je, ki tiči v votlini in se razplaja, kadar hoče; čas, ko to počne, je različen, ker je včasih pes, drugič dihur, včasih panter, včasih zajec. To lahko počne iz lakote ali brze lakote, včasih samo, kadar je dobro spočita, drugič pa, če jo skeli lovčeva rana ali v vznemirjenju po celem dnevu barabij.

V tem delu se prepletajo predvsem Diegovo ukvarjanje z zadovoljitvijo potreb po hrani in pijači, s tekmovanjem po pozornosti, zbiranjem denarja. Čakanjem. In spremljanjem stranske zgodbe o Manuelu, ki je Emilio spoznal in z njo ustvaril družino, preko katere, bizarno ali ne, je prav Emilia tista, ki s svojo tostranskostjo, prizemljenostjo, rešuje Diega pred - tako se zdi – fizičnim razkrojem. Manuel, pisar, je predtem namreč postal njegov tajnik. Medtem pa, takšen je bralski občutek, Zama tone pod težo lastnih demonov, fantazij, zgodb v svoji glavi.

Odšel sem iz mesta po bregu, s tokom, sam pričakat ladjo, ki sem jo čakal in ne vedel, kdaj pride.

Zadnji del romana se odvije pet let kasneje, torej 1799. Zama je iz popolnoma pasivnega, na lastno odrešitev čakajočega občutja moči in svobode lika, ki se utaplja v čakanju na Martino pismo, denar, kratkoročne zadovoljitve potreb po hrani in ženski, predvsem pa na premestitve v tisto, za kar verjame, da mu legitimno pripada, zaprosil za udeležbo v legiji. Z vojaki se je odpravil na podeželje v lov za razvpitim Vicuno Portom, odpadnikom, ki meša štrene upravljavcem mesta, vladajoči strukturi. Pripoved torej premešča Zamo v osrčje teme tako v prostorskem smislu kot tudi v njegovi glavi. Zama ničesar praktično več nima pod kontrolo. Toliko bolj to spoznava tudi sam, ko se mu Vicuna čez čas razkrije kot infiltriranec med vojaki. Srečanja z indijanci, drugi svetovi, ki jim Zama nič več ni kos, pa vendar še vedno suženj lastne nečimrnosti. A sedaj, ko je Vicuna razkrit, je Diegova eksistencialna kriza za vedno pomešana s krizo preživetja telesa. Nekaj, kar je v resnici kazala že smer drugega dela Zame. Vrhunec tega trpljenja se zdi ubeseden, briljantno kot le kaj, tam nekje čisto proti koncu, ko vojaki z Diegom vred gredo k počitku v divjini, na trebuh pa mu zleze toplote iščoča strupenjača. Ta situacija mu je dala vedeti, da ne more storiti ničesar, kajti vsakršna akcija bi se bridko končala zanj. A v tej primeri se skriva tudi druga plat: brez akcije bo ravno tako po njem. In tega se bržkone zaveda tudi sam. Zato takole v duhu pripoznanja svoje smrti kot zadnje možnosti lastne eksistence, ki za nazaj določa vse druge, hodi voljno v njeni smeri. Tako sledi smrt. Dvojna smrt. Brez vsakršne katarze.

Zama je v resnici neobičajno zadovoljiv roman, ki navkljub neenoznačnemu toku misli, ki skozi dnevniške izpovedi prvoosebnega lika, ponudi veliko razmisleka. Gre za zgoščeno pisarijo, ki pelje od razumevanja kolonialne ideologije prek posameznika, ki mu družbeni položaj omogoča iluzorno moralno in zakonsko veljavno zaslombo za obvladovanje svoje okolice, do čistega razkroja, ki počasi, a z neverjetno in detajlno vztrajnostjo prihaja v majhnih dogodkih, iluzijah, strahovih in prav tako neverjetno in detajlno vztrajnih sadežih Diegove nečimrnosti. Odtujenost, nemara tudi gnus. Nemočnost in osamljenost. Strah pred smrtjo. In junak, ki je antijunak. Poguba. Ki jo skozi izpoved Zame od prve strani do zadnje občutimo kot strupeno kačo, ki je na našem trebuhu našla toplo prenočišče.


✭✭✭



Po knjižni predlogi Antonia Di Benedetta je Lucrecia Martel posnela film Zama, ki bo prav kmalu na ogled tudi v Ljubljani





Obišči tudi:

Bukla
Emka
Modern Language Open
Goodreads
Newyorker
LitHub 


Recenzijski izvod je priskrbela založba Mladinska knjiga. Konteksti se zahvaljujejo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...