21. avgust 2019

Sodišče: kako je nekje potrebno potegniti črto

vir slike: miszalozba.com
Tokrat imam pred seboj branje, ki zaključuje tisto mini trilogijo knjig, ki v neki ključni maniri vključujejo sodišča. Po Živem pesku, kjer smo imeli opravka s katastrofo, ki so jo povzročili mladoletniki na švedski šoli in spremljali odvijanje zgodbe na sodišču, sem prejšnjič še z mnogo večjim veseljem zagrizel v Vielovo esejistično in eksistencialistično spisano miniaturko o življenju, ki ga je na glavo obrnil prevarant in za to tudi plačal, o upravičenosti tega plačila pa smo s sodnikom skupaj odločali tudi mi. To pot gremo globlje v drobovino delovanja sodišč, odvetnikov, razmišljanja sodne veje oblasti na več nivojih in vsega, kar njihove odločitve vlečejo za sabo. Pred seboj imam knjigo Igorja Karlovška, Sodišče, ki so ga izdali pri založbi Miš. Igor je prekaljeni, izkušeni avtor mnogih knjig, tudi na Kontekstih sem ga bral v mladinskem čtivu Preživetje, v katerem je precej spretno združil elemente pustolovščine, kriminalke in problemskega branja za mlade. Tule se je lotil pisanja za starejšo publiko. Napisal je relativno kompleksen roman, ki v središče jemlje zgodbo o razvoju prijateljstva med dvema pravnikoma, ki sta si karakterno povsem različna in imata povsem drugačna ozadja, vseeno pa ohranjata tesno prijateljstvo; in primer streljanja v Jurkloštru, za katerega pravzaprav vemo, kdo ni kriv, a za zgodbo je pomembno predvsem to, da se v primeru, ki se leta in leta vleče na sodiščih na nasprotnih bregovih znajdeta prav naša glavna junaka, prijatelja in njuna okolica. A tu je tudi zgodba o politiki, gospodarstvu, korupciji, poznanstvih, družini, preteklosti in izgradnji naše družbe na temeljih oportunizma, denarja in zvez, ki gredo tudi onkraj meja Slovenije. Zato si branje zasluži pozornost: opozarja na gnilobo družbe, trhle vezi, ki z denarjem podprto začasnostjo za prihodnost ne pomeni nič dobrega, v glavi pa zapušča premislek o propadu vrednot, ki ima rešitev zgolj v pokončnih posameznikih, dasiravno so ti preveč osamljeni. Marsikaj v Sodišču me je spomnilo na Pogodbo Mojce Širok.

Roman se razteza na spodobnih 430 straneh, na katerih je Igor Karlovšek uspel povezati nekaj različnih elementov v realistično interpretacijo dogodkov, ki imajo osnovo, navdih, v povsem resničnem primeru, s katerim se je avtor kot odvetnik srečal sam. Poleg tega primera, ki je osnovni primer krivice, ki se lahko posamezniku zgodi v kolesju funkcioniranja sodne in izvršilne veje oblasti, pa nam avtro skozi zgodbo sporoča tudi videnje vpliva politike na potek vsakdanjega življenja družbe ter - kar je za zgodbo še bolj pomembno - vpliv tega na posameznika, ki se trudi ostati zvest svojim moralnim vrednotam. Iz tega in tudi končnega občutka drame, ki se odvija v razdobju kar nekaj let, veje velik nihilizem z občasnimi lučkami upanja, ki vedno bolj ugašajo, a ostajajo. Kot bi vendarle nekdo pustil priprta vrata, ker jih ne želi zapreti, dokler v sobi ne bo reda. Občutek imam, da je v Sodišču torej mnogo avtobiografskega. Bodisi spomini na primere, bodisi na prijatelje, na družino, avtorjevo mnenje o dogodkih iz polpretekle zgodovine in obstoječem sistemu, tudi o sodnikih in družbi, v kateri živimo. A to nemara sploh ni pomembno. Najbrž je nekaj podobnega takorekoč v literaturi vedno prisotnega.

Stopil je k oknu in pogledal skozi priprte žaluzije na ulico. Obstal je in opazoval mimoidoče. Zdelo se je , da jih vodijo nevidne nitke, zvezane na okorne prste velikanov visoko nad vsemi. Tako kot njega. Neodvisnost je bila zgolj utvara.

Zgodba najprej poskrbi za dogodek, v katerem je prišlo do nočnega streljanja pred lokalom Trinjastica v Jurkloštru. V tem streljanju je za razvoj zgodbe najbolj pomembno pravzaprav to, da sta kot največja stranska žrtev postala pravzaprav nedolžna Peter Prah in Drago Horvat, ki sta bila na napačnem kraju ob napačnem času, povsem primerna, da postaneta del zgodbe, ki je vključevala Kalašnikovko in resen kriminalni obračun. A tega nihče pravzaprav še ne ve. Na prizorišču pa spoznamo Mateja Žigarta, magistra pravnih znanosti, ambicioznega mladega vodja celjskega tožilstva, ki pride z dežurno preiskovalno sodnico k ogledu in odprtju primera, ki se že spočetka zdi zahteven. Zgodba nato predstavi Domna Dimca. Uspešnega in poštenega, razmišljujočega in umirjenega, s tragedijo zaznamovanega odvetnika, doktorja prava, ki ima svojo advokaturo. In ki je Matejev najboljši prijatelj. Z Matejem imata razvit kompleksen odnos, v katerem predstavljata dva pola, v katerem je Domen umirjen, manj ambiciozen in precej manj oportunističen od svojega prijatelja na tožilstvu, ki je obseden z nadzorom, ima občutek večvrednosti, kompetitiven in na življenje gleda s položaja boja za moči, oblasti in denarja. A vseeno v romanu, vsaj spočetka, nikakor ne uživa statusa kakega antijunaka. Bolj kot to se zdi, da gre za notranjo karakterno bitko med glavnima junakoma romana, nekaj časa sem se nagibal tudi k ideji, da je Igor želel predstaviti dva karakterna nasprotja, ki sta na delu v vsakem aktivnem odvetniku, ki je kot del elitne profesionalne skupnosti pravnikov obkrožen z avtoriteto in avtonomijo, seveda pa tudi z profesionalno etiko. A mimo tega, gre za dva zanimiva lika, za katera si je avtor vzel dovolj prostora, da ju predstavi bralcem.

Domen je nasploh lik, ki ga avtor najbolj postavlja v ospredje.Velik pravni strokovnjak, uspešen v svojih primerih in natančen bralec zakonov, ki v primerih opazi stvari, ki jih drugi ne. No, roko na srce, vse to je tudi Matej. A slednji sledi drugačni morali in ne le na sodišču, tudi v privatnem življenju marsikje z Domnom tudi tekmuje. Matej in Domen sta velika prijatelja, a, vsaj z Matejevega gledišča, tudi velika rivala. Poleg tega njun odnos, še posebno na Domnov del, vpliva tudi dejstvo, da je sin staroste slovenske politike in ekonomije, ki je oz. je bil izjemno vpliven in bogat človek. Pripadnik stare garde, ki si je z vplivom izborila vse, kar je želela. In tako širi ta vpliv tudi na moč družine, pri ravnanju do svojih sinov, žene in kopičenju premoženja. Trik knjige je seveda v tem, da avtor tudi na primeru starega Dimca želi pokazati, kako imun je Domen do moralno spornih načinov zmagovanja bitk. Domen na bogastva in izrabljanja moči, kakor tudi na politiko kot pot do tega bogastva in oblasti, globoko prezira in večkrat odide proč. Matej je tisti, ki po igri tenisa pove Domnu za primer v Jurkloštru in Domen je tisti, ki bo prevzel obrambo Petra Praha. Matej in Domen, prijatelja, rivala, dva, ki sta si zaupna in se spoštujeta, bosta stala drug proti drugemu v sodni dvorani v primeru, za katerega se zdi, da je vse jasno in Matej že gladko računa na zmago.

"Razumem modernejša stališča glede dejanskega stanja, ampak sodišče mora, kadar ni jasno, kaj se je zgodilo, nekje potegniti črto. ..."

Tako sledimo pravzaprav zgodbi, ki predstavlja, kako se primer odvija pred sodiščem. Sledimo vsem postopkom, vsem izvedencem, vsem pričam, načinu, kako razmišljata oba zagovornika, načinom, kako razmišljajo sodniki pri svojem delu. Vmes se vzporedno odvija tudi zgodba o življenju predvsem Domna, njegovemu osebnemu boju, njegove tragedije, zaradi katere je ostal brez družine, kako je spoznal Majo, kako je spremenila njegovo življenje in kako se sooča z despotskim in oblastnim očetom pri urejanju družinskih zadev, premoženjskih problemov iz preteklosti in njegovega koruptivnega obnašanja, s katerim želi takole na stari način zagotoviti dobro preteklost svojemu drugemu sinu, sicer lastniku podjetja, ki propada. Sodišče je naklonjeno tožbi, mnogo manj Domnovi obrambi, a ta vztraja tudi naprej na naslednjih stopnjah. To, kako se odvije ta del zgodbe, si preberite v tem zanimivem romanu. A elementi prikaza delovanja sodišča, dojemanja primera s strani sodnikov, so le delček kritičnega prikaza, s katerim se avtor loti bralca. Kaže tudi razpade na osebnem področju, saj zdržema z razvojem primera na sodišču propada tako njegov odnos z očetom kot tudi, kar je za roman najhujše, tudi z Matejem, ko se le ta v povsem nepovratni gesti odloči, da bo postal lik, ki ga je Domen doslej poznal le v svojem očetu. In nekako nihilističen občutek, ki preveva končno sodbo branja in spominja na tistega v Pogodbi, težko premagajo Domnove iskrice truda za boljši jutri, ki skorajda ne preseže njegovega lika in ostaja osamljen med vsemi osrednjimi, ki v Sodišču nastopajo. A vseeno, veseli me teza, da te družina in prijatelji ne morejo tako močno kontaminirati, da bi zaradi tega ne mogel slediti idealom boljše družbe.

Igor Karlovšek je v Sodišču na nek način obračunal z družbo, ki ga obkroža. Kritično je uprl os peresa v delovanje sodišč in močne posameznike, ki s svojimi lovkami zlahka usmerjajo delovanje družbe v prid sebi in svojim bližnjim. V preteklosti in danes. Osrednja nit zgodbe sledi procesu proti osumljenima v strelskem obračunu, ki se tako stereotipno vleče mnogo let po različnih sodiščih, popolnoma brezplodno. V to nit pa je smelo vpletel življenjski zgodbi dveh popolnoma nasprotnih pravnikov in njuno prijateljstvo, ki se povsem enako znajde na poti povsem enake brezplodnosti. Roman torej vidim kot zanimivo avtorjevo branje situacije družbe, v kateri živimo. V dokaj črnobelem slikanju glavnih junakov je sila dobro branje predvsem stranskih likov, tako Maje, Tanje kot tudi Petra Praha in Janeza Dimca. Tako v sežetku beremo kompleksno sestavljen roman o prijateljstvu, nečimrnosti, oblasti, žalosti, moči, politiki, korupciji, tudi nepokvarjenosti in, seveda, o delovanju sodišč in odvetnikov. O kolateralnih žrtvah. Roman, ki je bolj temen kot svetel. Na več ravneh torej zelo kritičen do družbe, ki nas obkroža. A na srečo tudi o tem, kako je nekje potrebno potegniti črto

✭✭✭


Obišči tudi:

Recenzijski izvod je priskrbela založba Miš. Konteksti se zahvaljujejo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...