Ne sprašujte za pot (Blodnik po Istri): raje izmišljije in blodenja

vir slike: bukla.si

Nekje proti koncu oktobra sem v zgodnjih jutranjih urah na poti od železniške postaje do Turjaške z užitkom poslušal tisto edicijo Apparatusa, v kateri je sultan Anže gostil Jureta Gregorčiča, s katerim sta izvrstno kramljala o takšnih in drugačnih vozilih in vsem, kar spada zraven. Ta vse, kar spada zraven, je vseboval tudi nekaj besed o počitniških prikolicah, kjer sem nekje sredi Kolodvorske doživel en tak Aha-erlebnis,  ki mu je sledil zadovoljen nasmešek, saj sta se povprašala, kako bi bilo, če bi te prikolice lahko spregovorile. Nasmešek na mojem obrazu je sledil natanko zato, ker sem vedel, da imata odgovor čisto čisto blizu. V tistih dneh sem se z veseljem namreč prepuščal izvrstnemu čtivu z naslovom Ne sprašujte za pot, z ljubkovalnim podnaslovom Blodnik po Istri. Tako, da jima tule predlagam, da ga odpreta na strani 85. A trik te knjige je še kje drugje. Marsikje drugje.

Blodnik po Istri združuje veliko tega, kar si želimo od knjige. Gre za besedilo, ki se v srcu spogleduje s pravcatim potopisom, a si ne dela utvar, da je vsako takšno delo le objektiven trip down memory lane, temveč je ponosno vzklil iz oseb, ki so ga napisale, odlično obtežen z njihovimi osebnimi pogledi, spomini, željami, napotki, znanji in občutki. Blodnik je zato vse prej kot potopis ali vodnik. Je pot zapisov, ki bi prej lahko živeli tudi na kakem blogu, ali kot nekoliko sproščen komentar različnih situacij sodobne Istre, njenih prebivalcev, krajev, šegavosti in napotil za dopustovanje. Tisto, kar je v drugih besedilih razlog, da nad njimi viham nos, je tule odličen element. Na prvem mestu je prav to, da so ga pisale tri: Agata Tomažič, Tamara Langus in Teja Kleč. Pa tudi brez Milanke Fabjančič, ki je besedila
ozaljšala z ilustracijami in karikaturami, ne bi Blodnik bil to kar je. Nemara prav to, kar potrebujemo: manj faktov, več doživetij, manj vodenja več blodenja, manj dokumentov in več interpretacije. Nekaj več humorne distance do dogajanja, ker je prav humor lahko tudi dober kompas do resnice.

... blodnik ni vodnik in vas ne vodi, blodnik vas poskuša napeljati, da bi tudi sami blodili. Samo v duhu ali zares.

Blodenje po blodniku razkrije razgiban pejsaž treh avtoric, ki so iz sproščenega izletnikovanja naredile knjigo. Jedro branja pelje v trodelno strukturo geografske razdelitve krajev, ki so jih obiskale: zahodna obala, zaledje in vzhodni blok. K tem trem so posebej pripele tudi poglavji Reka in Bakar. Seveda je, kot se za vsako bibliografijo – torej tudi za popis Istra-živanja – spodobi, vsaj enako pomembno tudi metabesedilo. Ta že takoj na začetku razkrije karte. Vnaprejšnje zavračanje odgovornosti za napačno rabo, ki razkrije sodoben strah pred nerazumevanjem funkcije besedila. Avtoricam je jasno, kaj so napisale, ni pa jim jasno, ali je tudi nam. Še preden se branje pravzaprav začne, je potopis končan. Začne se blodenje.

Pričnejo na zahodni obali. Tam je Umag, mesto, za katerega vsi vemo, da je ob morju in smo nanj bolj ali manj navezani z otroškimi spomini na turistični vlakec, sedaj pa greš tja s točno določenimi namenom, recimo na koncert. In Červarju, ki mu napovedujejo preporod na ruševinah starih in pozabljenih infrastruktur, ki dihajo na nostalgijo. In kjer so pozabljene punčke iz cunj. Ali se greš v Ribarici 2 Mladinin konzum. Tu so spomini na počitniške kolonije v Poreču, pravzaprav meni zelo ljuba kratka zgodba o otroškem veselju, pomenu počitniškega druženja v koloniji za vse mogoče socializacije in inicializacije v družbo, ki tam, kjer bi se morala zgodba o uspehu poletnega odraščevalnega projekta nadaljevati, zaključek zgodbe trpko zaokroži vse to veselje z neizpodbitnim koncem vsled politične intervencije. V bistvu vrhunsko. Blodnik pa se nadaljuje v Vrsarju, Rovinju, vam odsvetuje izlet v Limski fjord in priporoča Crveni otok, nato pa pelje v imaginarij Jovank na Brionih, kjer ostajajo tudi s sila zabavnim, a ostrim intervjujem s Kokijem, slavnim papagajem mojstra Plečnika, ki je tod ustvaril svojo zadnjo umetnino, paviljon.

Pa ni Istra kar tako, ljudje!

Žalosti polna, a tragikomična v montipajtonovskem duhu polna je stvarnost pogovorov počitniških prikolic (tistih, o katerih sem že na začetku), ki razkriva usodo teh hiš na kolesih, ki nestrpno pričakujejo svoje lastnike, ki se, če se, vrnejo ponje vsako sezono. Žalostna seveda, ker spominja na milje zavetišč, kjer prebivalci upajo na to, da pride ponovno čas tudi zanje. In nato odidemo v zaledje. Tam najdemo tudi poklon Vojnovićevi Figi, odličnemu romanu, ki se dogaja tudi v Momjanu. Pa filmski roadtrip v Marušićih in obisk kraške jame Baredine, kjer Tamara pohvalno poskrbi tudi za nagovor k trajnemu ohranjanju naravnih virov. Pa o sežiganju čarovnic v Svetem Lovreču, ki mu takole publicistično sledi kviz za ugotavljanje zrelosti za sežig na grmadi. Eden od vrhuncev Blodnika je zagotovo tudi In memoriam sovi, ki je šla v večna lovišča vsled naleta v avtomobil ekipe. Prav tako obisk Motovuna, našli boste tudi omembo Rabljeve freske.

Vsem tem pohajkovanjem, spominom, dogodkom in reminiscencam na kulturo, umetnost in folkloro, ki se mešajo s popisi tega, kar je, ali kakor se kaže, da je, tako seveda sledi še vzhodni blok, kjer avtorice nadaljujejo z nespremenjenim ritmom. Tako tudi naprej na Reki in v Bakarju, kjer preberem meni eno najljubših enovrstičnic knjige, ki se glasi Resničnost je, jasno, bizarnejša od naših izmišljij in blodenj. Nato branje nekako kar malo žalostno, v skladu z vsakim prijetnim potovanjem ali – če smo že tu – blodenjem, ki se mora končati, spet načrtno pride do tekstov o tekstih, avtoricah in njihovem doživljanju poti in pisanju. Tik pred koncem pa se prelevi tudi v navodila za blodenje v vzporednem svetu družbenih omrežij.

Turkizno morje plivka ob obalo, pravkar razvito živo zeleno listje z vej pozdravlja življenje. Če obstaja raj, potem je tak. Ampak kdor verjame v obstoj raja, ne sme preveč gledati okoli sebe.

To slednje na nek način doda tisto piko na i tudi temu, kaj je v tej knjigi odločujoče finega. Mnogi obrazi. Blodnik po Istri razkriva eklektično naravo prehajanja žanrov, preoblek in funkcionalnosti besedil. Knjigo so napisale tri avtorice, ki v tekst tako kot na potovanje vsaka prinaša svojo pritljago in jo izkoristi na svoj način; pri tekstih je tudi jasno označeno, katera je napisala kateri del, kar skupaj z relativno kratkimi besedili spominja na obliko skupka spletnih blogov. V knjigi najdemo potopise njihovih izletov v Istro, ki so jo prejadrale podolgem in počez, kot so križ naredile tudi čez objektivno reportažo, kajti brez tega, kar ta mesta prinašajo s spomini v otroštvo, prebrane knjige, pogledane filme in obkroženost s popkulturo in kako se vse to preplete z politično zgodovino, ikonami bivše skupne države ter druge preteklosti, se zdi, da sodobni popotniški dnevnik ne pije vode. Iskrenost vseh občutij, ki seveda potrebuje tudi domišljijo, zato postreže z domiselnimi avtorskimi prijemi preko intervjujev, priročniških nasvetov, kolumnističnih tekstov, hommagev kultnim rubrikam v revijah ali le vodniškim oz. turističnim nasvetom, ki so tu seveda načrtno reducirani na nivo le še enega žanra. Lahko je tudi vodič za branje vodičev, napisan sproščeno in zabavno.

Na koncu koncev je branje Blodnika neprestano premikanje od resnice k fikciji, vse do bridkega poraza prve, ker je ta, spomnimo, mnogo bolj bizarna od izmišljij in blodenja.


✭✭✭✭✭


Obišči tudi:
Bukla
Blodnik
RtvSlo
Dnevnik
Goodreads


Recenzijski izvod so priskrbele avtorice. Konteksti se zahvaljujejo.