Hagard: v nič

vir slike: sodobnost.com

V vsakdanjih opravilih in vseh mimobežnih odtegljajih, ki ta opravila mečejo iz ustaljenih tirnic, se skrivajo tudi odlični premisleki. Samo opazovati je potrebno, vse tiste male poglede, ki muzajoče skrivajo zavist, naklonjenost, občudovanje, strah, vse to, kar usmerja tudi sodobnega z informacijami obkroženega človeka, bralca spletnih virov, sledilca pravih in fiktivnih idolov na družbenih omrežjih, nekoga, ki ve ini ne ve, da ga vse to zapira v svet, ki si ga vedno bolj ne izbira več sam in v njem nima nobene kontrole več, ko pa ta kontrola pride, je lahko že zelo prepozno. Ha, pravzaprav ne pride kontrola, pride le zavest o izgubi kontrole, vmes pa se izgubi ud ali dva, uniči življenje ali več njih. Eden takšnih odličnih premislekov, ki usmerja svoje izstrelke v nič hudega slutečega bralca, se skriva v kratkem romanu Lukasa Bärfussa, Hagard. Tega so, ne prav dolgo nazaj, izdali pri KUD Sodobnost International v prevodu Slava Šerca. Prav pri Sodobnosti so me letos že nekajkrat zelo navdušili z objavami zelo intrigantnih del. Bärfussa velja brati.

Hagard je v resnici nekakšna miniaturka, žanrsko precej neulovljivo branje, ki je prepredeno z izjemno iskrivimi premisleki o sodobnem svetu in vlogi posameznika v njem, vsake toliko pa se takole mimogrede oglasi tudi izpovedajoči avtor, ki se pojavi v medprostorju zgodbe in bralca, kot bi želel le na kratko spomniti, da gre za pripoved, ki jo govori tako, kot se je odločil. (Tule me je spomnil na Bineta v HHhH). Pripoveduje o uspešnem poslovnežu, ki ga je nekoč nekje splet povsem naključnih dogodkov in pogledov prisilil k povsem iracionalnemu opuščanju dolžnosti, navad, odločitev, zavez, da je pričel serijo povsem nepremišljenega sledenja skrivnostni ženski, o kateri ni vedel ničesar, a je na to brezciljno pot vseeno odšel. Zato je to homagge strogosti sodobnega skrolanja po zaslonih in nesmiselnemu klikajočemu vohljanju po bojah informacijske krajine, v katerem sodobni umeščenci v sistem pomenov in smislov sledijo trenutni iracionalni inerciji lastnih strahov, zavisti in želja, ne da bi vedeli prav točno, kam želijo priti. In tudi knjiga o tem, kakšne ostaline lastnega obupa vse to pušča ob poti.



Hagard pripoveduje o Phillipu. Ta je nepremičninski trgovec, ki mu gre dobro in v svojem poslu je uspešen. Z velikim zadovoljstvom razmišlja o projektih, s katerimi se ukvarja, pravzaprav mu gre tako dobro, da prizna bralcu, da je v tem trenutku pripravljen na sestanek, čeprav tega posla v resnici niti ne potrebuje. Ampak, ker se je ponudila priložnost, jo zagrabi. A sestanka ni, stranka zamuja. On pa se zagleda v žensko postavo, ki je ne vidi povsem v celoti, a mu je mogoče ravno zato dovolj zanimiva, da v njem vzbudi željo po razkritju skrivnosti. Resnica v tistem klasičnem razkritju skrivnosti ga v trenutku postavi med dilemo o tem, ali naj tej skrivnosti sledi, ali naj pusti, da odide mimo. In seveda se hitro odloči za prvo. Loti se igre. Saj res, kaj pa se lahko pripeti? Mnogo, v resnici. K temu nas že od prvih vrstic pelje tudi avtor, ko pravi:

Že predolgo poskušam razumeti Phillipovo zgodbo. Želel bi spoznati skrivnost, ki se skriva v njej. Že tolikokrat mi je spodletelo in nisem mogel razkriti uganke tistih slik, ki so me prizadele, slike okrutnosti in komike, kakor v vsaki zgodbi, v kateri se poželenje sooči s smrtjo.

Tako Phillip vstane in ženski sledi. V njenih gibih in pojavi najde namige, namenjene točno njemu in zato gre za njo v množico. Zakaj natančno je to storil, tega seveda niti avtor ne ve. Avtor je radikalno le prehod za prihod pripovedi, kakršna pač pride izpod njegovega peresa. Phillipov vzgib je vzgib slehrnika, ki v sotočjih informacijskih kanalov plitkih in povsem nepomembnih novic klikne na nekaj, kar meni, da mora dognati, dasiravno do tja nikdar ne pride. A Phillip gre naprej za žensko, sledi jo ob vodi, sledi ji, ko gleda, kako ji nagajajo sunki vetra, opazuje jo v slepeči protisvetlobi, ki mu še naprej onemogoča, da bi skrivnosti njene pojave prišel do dna. Sledi in vmes logiko svojih odločitev uporabi za merjenje njenih, kakopak bi drugače sploh lahko. Sledi ji do trgovine, kjer prevzame paket, tudi to seveda potrebuje dodatne sklepe in odločitve. Seveda je tačas verjetno brez sledu izginil tudi sram in moralno prevpraševanje lastnega početja. In sledi sledi naprej. Spominja na Jordanovega Jonathana, ki je v Utopljenem detektivu podlegel skrivnostnosti Bachovih suit.

Phillip gre za njo tudi na vlak, s svojo trmo preseneti tudi avtorja. Počasi pušča svoje dnevne običajnosti daleč za seboj. Z njimi recimo tudi novice o katastrofalni letalski nesreči, nekaj, kar bi ga v duhu sočloveškosti tega bolano odtujenega sveta najbrž morala zanimati. Zabredel je, a obrnil se ne bo. Sledi ji kot se Modianov glas v Nočni nezgodi detektivsko spominja, kako preiskuje Pariz, da najde tisto žensko, se z njo pogovori in najde mir. Naš Phillip gre za žensko do stanovanjske zgradbe, kjer ostane zunaj in nadaljuje s tem, da vse to umešča v njemu znane pomene, čeprav je ne pozna, ne ve ničesar o njej, še videl je ni v celoti. Resnica ostaja nedosegljiva, vedno bolj pravzaprav. A zdi se tudi, da on to ve, in da mu je za to vedno manj tudi mar.

Ta svet tam zunaj se bo spet oglasil, kaj kmalu, s polno močjo. Vsako minuto, ko se mu je odpovedal, bo drago plačal.

Zgodba prehaja v vedno večje bizarnosti, saj Phillip naslednjega dne nadaljuje pregon. In vedno večje težave ima, brez denarja, brez telefona, ki mu je skoraj zmanjkalo baterije in kaj kmalu tudi brez čevlja. A želja, strast, obsesija, nezadržna sila, ki ga je zapeljala na to pot, ne popušča. Vseena mu je stopnja pohabe, v katero ta lik sodobnosti propada. V njem žari poguba. Strastno, do zadnjega. Pripoved pa ravno tako z naraščujočo napetostjo hitrega dogajanja in suspenzom najboljših trilerjev bralca goni naprej z željo izvedeti, ali mu bo uspelo, ali ne. “Dešifriral boš njen obraz. Raztolmačil ga boš. In ko tolmačiš, potem ne vidiš več.” Svet, v katerega je Phillip dospel, nima skorajda ničesar več skupnega z običajnim svetom, kjer psihološke procese dopolnjujejo fizično zaznavne okoljščine in obratno. To je svet čudežne dežele, kjer se je protagonist priklikal do stanja, v katerem komajda prepozna samega sebe. Tudi mi smo vedno bolj del te kaotične mešanice izgubljenih vtisov njegovega časa, spominov in asociacij. Začutimo, da išče smisel. Ob tem momentu se ustavim tudi sam. Naj pot tega, kako se zgodba zaključi, ostane za tiste, ki bodo prebrali to intrigantno in kratko Bärfussovo delo iz 2017.

Hagard, ki je delirij, zbeganost, je kratek roman, ki ga doživljam kot hitro in nespametno, iracionalno bežanje k iskanju odgovora na neznano vprašanje. Na vprašanje, ki se predrugači vsakokrat, ko dobimo nanj vsaj delni odgovor. Trik neskončnosti tega iskanja pa je pravzaprav v tem, da je odgovor bolj odvisen od spraševalca kot od tega, kar naj bi odgovorilo. In do tega v Hagardu na nek način pride tudi avtor. Doživljam ga kot roman, ki postaja esej o sodobnem času, v katerem Bärfuss spretno govori o svojem liku kot nečem, kar se trudi razumeti, a je neuspešen, tako kot bi govoril o tem, kako je v propad namenjen vsakršen poskus razumeti iracionalne odločitve protagonistov informacijske sodobnosti. A to je le osnova. Hagard končno doživljam predvsem kot zgodbo, ki govori o tem, kako lahko slehernik takole v roku dneva ali dveh iz nekoga, ki ima smisel, pomen in vsebino, preideš skozi moralno razvrednotenje in psihopatsko zalezovanje, neobčutljivost na resnične tragedije, ki se sočasno dogajajo v svetu, v takorekoč pozabo. V nič. V nekaj, kar nihče ne pozna, kar nima stika s svetom in kar nima ničesar. Kjer ostane le še iskanje smisla, kolikor je to iskanje še smiselno. Zato Hagard berem kot ostro kritiko tega, kar je. In to je zanimivo, barvito branje tragičnega, lačnega in žejnega, bosega in neizpolnjenega, nepovezanega in osamljenega sveta.

✭✭✭✭✩

Obišči tudi:

Bukla
Sodobnost
Emka
Hagard na Goodreads
Dialog international
litrix

Recenzijski izvod je priskrbela založba KUD Sodobnost International. Konteksti se zahvaljujejo.