Preskoči na glavno vsebino

Hagard: v nič

vir slike: sodobnost.com
V vsakdanjih opravilih in vseh mimobežnih odtegljajih, ki ta opravila mečejo iz ustaljenih tirnic, se skrivajo tudi odlični premisleki. Samo opazovati je potrebno, vse tiste male poglede, ki muzajoče skrivajo zavist, naklonjenost, občudovanje, strah, vse to, kar usmerja tudi sodobnega z informacijami obkroženega človeka, bralca spletnih virov, sledilca pravih in fiktivnih idolov na družbenih omrežjih, nekoga, ki ve ini ne ve, da ga vse to zapira v svet, ki si ga vedno bolj ne izbira več sam in v njem nima nobene kontrole več, ko pa ta kontrola pride, je lahko že zelo prepozno. Ha, pravzaprav ne pride kontrola, pride le zavest o izgubi kontrole, vmes pa se izgubi ud ali dva, uniči življenje ali več njih. Eden takšnih odličnih premislekov, ki usmerja svoje izstrelke v nič hudega slutečega bralca, se skriva v kratkem romanu Lukasa Bärfussa, Hagard. Tega so, ne prav dolgo nazaj, izdali pri KUD Sodobnost International v prevodu Slava Šerca. Prav pri Sodobnosti so me letos že nekajkrat zelo navdušili z objavami zelo intrigantnih del. Bärfussa velja brati.

Hagard je v resnici nekakšna miniaturka, žanrsko precej neulovljivo branje, ki je prepredeno z izjemno iskrivimi premisleki o sodobnem svetu in vlogi posameznika v njem, vsake toliko pa se takole mimogrede oglasi tudi izpovedajoči avtor, ki se pojavi v medprostorju zgodbe in bralca, kot bi želel le na kratko spomniti, da gre za pripoved, ki jo govori tako, kot se je odločil. (Tule me je spomnil na Bineta v HHhH). Pripoveduje o uspešnem poslovnežu, ki ga je nekoč nekje splet povsem naključnih dogodkov in pogledov prisilil k povsem iracionalnemu opuščanju dolžnosti, navad, odločitev, zavez, da je pričel serijo povsem nepremišljenega sledenja skrivnostni ženski, o kateri ni vedel ničesar, a je na to brezciljno pot vseeno odšel. Zato je to homagge strogosti sodobnega skrolanja po zaslonih in nesmiselnemu klikajočemu vohljanju po bojah informacijske krajine, v katerem sodobni umeščenci v sistem pomenov in smislov sledijo trenutni iracionalni inerciji lastnih strahov, zavisti in želja, ne da bi vedeli prav točno, kam želijo priti. In tudi knjiga o tem, kakšne ostaline lastnega obupa vse to pušča ob poti.



Hagard pripoveduje o Phillipu. Ta je nepremičninski trgovec, ki mu gre dobro in v svojem poslu je uspešen. Z velikim zadovoljstvom razmišlja o projektih, s katerimi se ukvarja, pravzaprav mu gre tako dobro, da prizna bralcu, da je v tem trenutku pripravljen na sestanek, čeprav tega posla v resnici niti ne potrebuje. Ampak, ker se je ponudila priložnost, jo zagrabi. A sestanka ni, stranka zamuja. On pa se zagleda v žensko postavo, ki je ne vidi povsem v celoti, a mu je mogoče ravno zato dovolj zanimiva, da v njem vzbudi željo po razkritju skrivnosti. Resnica v tistem klasičnem razkritju skrivnosti ga v trenutku postavi med dilemo o tem, ali naj tej skrivnosti sledi, ali naj pusti, da odide mimo. In seveda se hitro odloči za prvo. Loti se igre. Saj res, kaj pa se lahko pripeti? Mnogo, v resnici. K temu nas že od prvih vrstic pelje tudi avtor, ko pravi:

Že predolgo poskušam razumeti Phillipovo zgodbo. Želel bi spoznati skrivnost, ki se skriva v njej. Že tolikokrat mi je spodletelo in nisem mogel razkriti uganke tistih slik, ki so me prizadele, slike okrutnosti in komike, kakor v vsaki zgodbi, v kateri se poželenje sooči s smrtjo.

Tako Phillip vstane in ženski sledi. V njenih gibih in pojavi najde namige, namenjene točno njemu in zato gre za njo v množico. Zakaj natančno je to storil, tega seveda niti avtor ne ve. Avtor je radikalno le prehod za prihod pripovedi, kakršna pač pride izpod njegovega peresa. Phillipov vzgib je vzgib slehrnika, ki v sotočjih informacijskih kanalov plitkih in povsem nepomembnih novic klikne na nekaj, kar meni, da mora dognati, dasiravno do tja nikdar ne pride. A Phillip gre naprej za žensko, sledi jo ob vodi, sledi ji, ko gleda, kako ji nagajajo sunki vetra, opazuje jo v slepeči protisvetlobi, ki mu še naprej onemogoča, da bi skrivnosti njene pojave prišel do dna. Sledi in vmes logiko svojih odločitev uporabi za merjenje njenih, kakopak bi drugače sploh lahko. Sledi ji do trgovine, kjer prevzame paket, tudi to seveda potrebuje dodatne sklepe in odločitve. Seveda je tačas verjetno brez sledu izginil tudi sram in moralno prevpraševanje lastnega početja. In sledi sledi naprej. Spominja na Jordanovega Jonathana, ki je v Utopljenem detektivu podlegel skrivnostnosti Bachovih suit.

Phillip gre za njo tudi na vlak, s svojo trmo preseneti tudi avtorja. Počasi pušča svoje dnevne običajnosti daleč za seboj. Z njimi recimo tudi novice o katastrofalni letalski nesreči, nekaj, kar bi ga v duhu sočloveškosti tega bolano odtujenega sveta najbrž morala zanimati. Zabredel je, a obrnil se ne bo. Sledi ji kot se Modianov glas v Nočni nezgodi detektivsko spominja, kako preiskuje Pariz, da najde tisto žensko, se z njo pogovori in najde mir. Naš Phillip gre za žensko do stanovanjske zgradbe, kjer ostane zunaj in nadaljuje s tem, da vse to umešča v njemu znane pomene, čeprav je ne pozna, ne ve ničesar o njej, še videl je ni v celoti. Resnica ostaja nedosegljiva, vedno bolj pravzaprav. A zdi se tudi, da on to ve, in da mu je za to vedno manj tudi mar.

Ta svet tam zunaj se bo spet oglasil, kaj kmalu, s polno močjo. Vsako minuto, ko se mu je odpovedal, bo drago plačal.

Zgodba prehaja v vedno večje bizarnosti, saj Phillip naslednjega dne nadaljuje pregon. In vedno večje težave ima, brez denarja, brez telefona, ki mu je skoraj zmanjkalo baterije in kaj kmalu tudi brez čevlja. A želja, strast, obsesija, nezadržna sila, ki ga je zapeljala na to pot, ne popušča. Vseena mu je stopnja pohabe, v katero ta lik sodobnosti propada. V njem žari poguba. Strastno, do zadnjega. Pripoved pa ravno tako z naraščujočo napetostjo hitrega dogajanja in suspenzom najboljših trilerjev bralca goni naprej z željo izvedeti, ali mu bo uspelo, ali ne. “Dešifriral boš njen obraz. Raztolmačil ga boš. In ko tolmačiš, potem ne vidiš več.” Svet, v katerega je Phillip dospel, nima skorajda ničesar več skupnega z običajnim svetom, kjer psihološke procese dopolnjujejo fizično zaznavne okoljščine in obratno. To je svet čudežne dežele, kjer se je protagonist priklikal do stanja, v katerem komajda prepozna samega sebe. Tudi mi smo vedno bolj del te kaotične mešanice izgubljenih vtisov njegovega časa, spominov in asociacij. Začutimo, da išče smisel. Ob tem momentu se ustavim tudi sam. Naj pot tega, kako se zgodba zaključi, ostane za tiste, ki bodo prebrali to intrigantno in kratko Bärfussovo delo iz 2017.

Hagard, ki je delirij, zbeganost, je kratek roman, ki ga doživljam kot hitro in nespametno, iracionalno bežanje k iskanju odgovora na neznano vprašanje. Na vprašanje, ki se predrugači vsakokrat, ko dobimo nanj vsaj delni odgovor. Trik neskončnosti tega iskanja pa je pravzaprav v tem, da je odgovor bolj odvisen od spraševalca kot od tega, kar naj bi odgovorilo. In do tega v Hagardu na nek način pride tudi avtor. Doživljam ga kot roman, ki postaja esej o sodobnem času, v katerem Bärfuss spretno govori o svojem liku kot nečem, kar se trudi razumeti, a je neuspešen, tako kot bi govoril o tem, kako je v propad namenjen vsakršen poskus razumeti iracionalne odločitve protagonistov informacijske sodobnosti. A to je le osnova. Hagard končno doživljam predvsem kot zgodbo, ki govori o tem, kako lahko slehernik takole v roku dneva ali dveh iz nekoga, ki ima smisel, pomen in vsebino, preideš skozi moralno razvrednotenje in psihopatsko zalezovanje, neobčutljivost na resnične tragedije, ki se sočasno dogajajo v svetu, v takorekoč pozabo. V nič. V nekaj, kar nihče ne pozna, kar nima stika s svetom in kar nima ničesar. Kjer ostane le še iskanje smisla, kolikor je to iskanje še smiselno. Zato Hagard berem kot ostro kritiko tega, kar je. In to je zanimivo, barvito branje tragičnega, lačnega in žejnega, bosega in neizpolnjenega, nepovezanega in osamljenega sveta.


✭✭✭



Obišči tudi:

Bukla
Sodobnost
Emka
Hagard na Goodreads
Dialog international
litrix


Recenzijski izvod je priskrbela založba KUD Sodobnost International. Konteksti se zahvaljujejo.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s