12. februar 2019

Pogodba: neusahljivo zlo

vir slike: emka.si
Vsi ti razmisleki, ki so tako ali drugače osvetljevali Bralno značko in njeno moč za prihodnost in preteklost, so tudi meni seveda dali nekaj spominov. Na to, kako v resnici nisem nikoli dvomil o tem, da je to nekaj dobrega. Da je branje nekaj, kar je v redu, za razširjanje tako besednega kot tudi spoznavnega horizonta, v to sem bil naučen že zelo zgodaj. Najbrž že pred prvimi šolskimi urami. In seveda sem delal Bralno značko, ves čas. Tudi nisem se kaj pretirano obremenjeval s seznami: v nižjih razredih se je z njimi moja mama, v višjih sem večkrat kar svoje izbore nosil k učiteljicam za slovenščino. Med temi je bila, če me spomin ni izdal, tudi klasika Maria Puza, Boter. Kriminalno biografska drama o vzponih in padcih družine Corleone, ki bo za vedno ostala v moji zavesti. In najbrž še komu drugemu tudi. In natanko v obdobju teh silnih razprav o Bralni znački sem bral, takole z nekajmesečnim zamikom, Mojco Širok in njeno Pogodbo. Zatorej to, da sem pomislil na Maria Puza in njegovega Don Vita Corleoneja, seveda ni naključje.

Mojca Širok ni zapisala takšnega dolgometražca, njena Pogodba je krajša, a vseeno ponudi trpek priokus sodobne družbe, ki jo v njeni kriminalki vodijo povezave, usluge in zločin. Skozi sito teh rešetk, ki malodane povsem na očeh upravljajo z življenji nedolžnih ljudi, pa je peščica tistih, ki se proti temu borijo in delujejo za boljši jutri, ne priznavajo takšne ureditve sveta, in njihove prav tako prepletene zgodbe. Mojca je napisala več kot povsem spodoben kriminalni roman o mafijskem upravljanju z družbo, o tem, kako daleč gredo pri uresničevanju svojega namena in kako daleč sežejo posledice teh namenov. Roman o želji po spremembah. Branje tovrstnega žanra, ali celo podžanra ima tule v mojih očeh pravzaprav eno bistveno razliko od drugih krimičev. Namreč, če je pri marsikje jasno, da je zlikovec pomešan med dobre in nas pisec ali piska nato lovita na presenečenje tega, kdo pravzaprav je ta ostudni nepridiprav, je pri delih, kot je Pogodba jasno ravno obratno: večina jih je na temni strani, vprašanje je bolj, kdo
je sploh še v redu.

Zadušil se je v svoji zaporniški celici. Kje je dobil vrečko, ki jo je pri tem uporabil, oblasti še preiskujejo. Možnosti ni veliko.

Temina romana je postavljena seveda v Italijo, zvečine v Rim. Avtorica nič kaj preveč ne okoliši in dogajanje v knjigi pravzaprav takole od začetka rdečenitno obvladujejo tri smrti, ki so se dogodile v zelo kratkem času. Samomor starega mafijskega vodje v zaporu, brutalno umorjeni odvetnik v bogatem stanovanju in truplo z odrezano glavo na avtocesti. K preiskavam teh umorov se fabula zgodbe zgradi z dvojnim pristopom. Na eni imamo zgodbo glavnega policijskega preiskovalca, Emanueleja, ki pelje stvari po svoje, zaradi svoje zgodovine in svojega preteklega dela. In na drugi strani spremljamo Flaminio, odlično novinarko, ki počne natanko to, kar Emanuele pri policiji: dobro raziskuje ozadja, jih zmore lucidno povezovati in prepoznati najpomembnejše. A stvari ne potekajo tako enostavno, kot bi se po opisu tega lahko zdelo.

Najprej je tu dejstvo, da so seveda vse tri smrti povezane. Nato je tu problem, da je v ozadju vsega precej razpredena mreža poznanstev, ki krojijo usode na karseda različnih področjih fukcioniranja družbe: od povsem običajnega sklepanja in zagotavljanja poslov do obvladovanja novinarjev, zagotavljanje nadstandardne bolniške oskrbe v anonimnosti in mešetarjenje vse do najvišjih struktur ljudstva, ki naj bi nekje nad vsem običajno skrbele za to, da vse ostale lahko brezskrbno živijo svoje življenje v veri, da bodo s poštenjem lahko najbolje živele v skupnosti. Te najvišje strukture so seveda država. Boj s to mafijsko družbo je tisto, kar pelje tudi Pogodbo naprej. Mimo tega pa sta tudi naša protagonista opremljena z nekaj slabostmi. Najprej to, da imata od prvega stika z bralcem tako Flaminia kot Emanuele oba precej sesuto življenje, ki spominja na neko vrženost v situacijo, iz katere ne vidita nekega logičnega izhoda in daje bralcem kost, ki jo glodamo skozi večino romana. Kaj se jima je pravzaprav dogodilo, da je do te situacije prišlo? Preiskovalca z zgodbo, oba obremenjena s preteklostjo, ki se počasi razpreda skozi zgodbo. Dobri krimiči znajo v dialog spraviti osebne zgodbe protagonistov, hkrati pa ne pozabljajo na rdečo nit tega, kar se je in se ima zgoditi. Če bi prevladalo prvo, bi zapadli v dramo in bi žanra ne bilo več, če pa bi ne bilo le drugo, pa bi sled dokumentarnosti zmagala, fabule ne bi bilo in tudi dihanja z glavnima junakoma ne. Mojca Širok je to odigrala odlično. Nekaj tega me je spomnilo tudi na Henrika Bruna in njegovo Dansko zanko, ki sem jo bral pred leti. In ja, torej razmerje med osebno zgodbo Flaminie in Emanueleja na eni strani, in prepletanjem sicilijanske mafije na drugi, je dobro spleteno.

Jokala je glasno in neumorno, zavijala je kot ranjena žival, tresla se je in tiščala glavo v blazino tako dolgo, da ji je zmanjkalo zraka.

Prav ta preplet počasi odstira njuno preteklost, v kateri svoj razvoj dobijo tudi ključni liki, ki jih Pogodba potrebuje za svoj razplet. Tako v njej mesto najdejo nekdanji sošolci, nekdanji sodelavci, sedanji sodelavci, dozdevno popolnoma neoporečni, značaji, ki predstavljajo zgodbe o uspehu, izjemno mogočni državniki in popolnoma hladni eksekutorji. Veliko teh likov v Pogodbi druži takšen ali drugačen ekstremizem. Vsi se borijo za svoje cilje, njih razlogi pa so pomešani tako s željo po oblasti, moči in vplivu ali pa obteženi s preteklostjo, svojimi potrebami ali pa je po sredi neki artefakt, ki bo spremenil življenja. Zdi se, da je v romanu navzlic geografski določenosti teme, ki mafijo seveda lepi na Italijo, nekaj širšega pogleda, v katerem se srečujejo zakoni sleherne družbe. A vseeno je vsega veliko. Imen, povezav, zgodovine, pozicij moči, pozicij ljubezni in pozicij želja. Z nekaj nujnega pojasnjevanja je avtorica opravila zelo hitro, zato se prehitri bralci lahko v vsem tem izgubijo, zato bi si mogoče takšna zgodba – pravzaprav zelo velikopotezna zgodba – zaslužila nekaj strani več, na katerih bi dovolj časa gradila zgodbo iz Palerma, da bi potem tista v Rimu delovala še bolj učinkovito. Po koncu branja bralca preplavita tako tehnična kot tudi jezikovna dovršenost pripovedi Mojce Širok, ki razkriva leta pisanja in pripravljanja prispevkov v novinarskem poklicu. Idejno pa zveni kot balada o neusahljivem trudu za boljšo družbo, ki ji nekaj še bolj neusahljivo preprečuje, da bi mu uspelo.

Niso ga presenetile njegove besede. Ni ga presenetil njegov razrvani obraz; ne samo njegove oči, vse na njem je izžarevalo smrtni obup.

Mojca Širok je napisala odlično kriminalko o mafijskem obvladovanju poslov, poseganju v publicistiko, urejanje preiskav in nagibanje odločitev med življenjem in smrtjo. V prvi fazi gre za branje o reševanju uganke brutalnih umorov, ki privedejo stare znance in ljubezni na pota raziskovanja niti, ki vodijo v skupno preteklost. Te se spretno prepletejo z osebnimi zgodbami glavnih in malo manj glavnih likov, ki jih proti koncu vedno bolj obremenjuje sivina plašča zgodbe, ki počiva na dejstvu, da je kontaminacija z vezmi preteklosti za vse tako ali drugače uničujoča. V drugi plan nato pride branje, ki ga obvladuje spoznanje o kriminaliziranosti sodobne družbe, v kateri je borba za vsakršno družbeno pravičnost obsojena na propad v trenutku, ko je instanca korektiva te pravičnosti (država) del tega zla, ki bi ga morala izničiti. Motiv združbe, ki s svojim vplivom naredi čisto vse, kar si želi, je prisoten do bridkega konca Pogodbe. To je močna rdeča nit, ki ne zapusti bralne izkušnje in v senco partikularne postranske škode postavlja marsikaj grozljivega, kar se v zgodbi pripeti. A vseeno, na koncu je nekje čisto na majhno mogoče zaznati tudi hrepenenje in upanje.

Na kakšen način boste brali ali ste brali Pogodbo, najbrž niti ni pomembno. Gre za hiter in natančno strukturiran roman, ki je dobro in napeto zgrajen, ponuja suspenz, gre v mnoge smeri in vabi v dober premislek o dobrem in zlu. Zlahka vidim, zakaj navdušuje še mesece po tem, ko je izšel.


✭✭✭



Obišči tudi:

Bukla
Emka
Dobre knjige
Mladina
Goodreads
Airbeletrina


Recenzijski izvod je priskrbela založba Mladinska knjiga. Konteksti se zahvaljujejo.

1 komentar:

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...