21. september 2019

O koncu žalosti: o smrti, ki je nasprotje nepravega

vir slike: bukla.si
Navkljub temu, da se pisanje nekaterih knjig zdi kot prenašanje zelo zelo težkega bremena, jih je najbrž potrebno napisati. Vsaj tako je Benedict Wells povedal v intervjuju za The Guardian, ko je dejal: "To knjigo sem moral napisati, naslednje knjige si želim napisati." In v mislih ima svojo uspešnico O koncu žalosti. Pogovor je zanimiv, ker razkriva mnogo ozadja, v katerem je avtor pisal roman. Kar daje misliti, kako drži, da je v pisanju mnogo avtobiografskega, iz česar je potrebno črpati popisovanja čustev, hrepenenja in videnje strukture sveta, da nato bralčeva izkušnja drži vodo; hkrati pa tudi potrjuje tisto, kar sem ugotavljal pri mnogih drugih, kako pomemben element dobrega pisanja je njen samoterapevtski učinek. Pisatelj se zdi kot bolnik, ki trpi za bremenom neskončnega brezna, ki ga zre skozi predirajoče oči očitkov po posluhu zgodbi, ki se ima v njem zgoditi. Kot Sizif, ki si je prislužil kazen večnega vračanja navdiha, dokler ga ne izčrpa popolnoma. In šele takrat se zgodba lahko zaključi, pripoved utihne, bralstvo pa z večnim vračanjem k pogovoru o avtorjevi zgodbi, k branju vseh teh vrstic pritrjujejo njeni povednosti, polnosti in vrnejo krog ustvarjanja na začetek, le rahlo zavedajoč se, da so se v vsem tem čisto vsi in čisto mimobežno dotaknili izjemne ustvarjalne sile besede. O koncu žalosti je takšna knjiga, ki bralca popolnoma razoroži s čistino svoje ustvarjalnosti, gre pravzaprav za genialen roman. In to, da je bil napisan tudi v duhu avtorefleksije, avtoterapije, potrjuje Wells tudi sam, ko gornjim besedam takoj doda: "Sedaj se počutim absolutno svobodnega."

O koncu žalosti je kakopak polna žalosti. Slabih odločitev, melanholičnega razmisleka, svetoboljnega hrepenenja, samoizpraševanja, igre usode, podirajočih kart življenja in trpkih premislekov. A hkrati je to izjemno večplasten roman, v katerem so glavne niti tako spretno prepletene, da niti ene ne moremo osamiti in jo predstaviti kot glavno: roman o družinski usodi, ljubezenski roman, roman o samoti, roman o preživetju vezi med brati in sestro, roman o pisanju, roman o času. Veliko vsebine, bogat roman s povsem nenasilno komunikacijo, ki je napisan v stilu izjemnega občutka za pripovedovanje. Odlično spisano, za kar ima zasluge tudi prevajalka Neža Božič. O koncu žalosti so pred nekaj meseci izdali v zbirki Roman pri Mladinski knjigi.

Zdelo se je namreč, da so družine, ki jim usoda prizanese, in druge, ki privlačijo nesrečo, in tisto noč sem se spraševal, ali je tudi moja takšna.

Pripovedovalec romana je Jules Moreau, ki ga spremljamo v različnih obdobjih njegovega življenja. V njem je obkrožen s svojim bratom Martyjem in sestro Liz. In spočetka tudi s karizmatično mamo ter zadržanim očetom. Popisuje življenje, ki ga živijo skupaj in ki ne izstopa od tega, kar bi lahko opazili tudi drugje. Mama prepeva pesmi, obožuje glasbo; oče, ki ima francoske korenine, fotografira. V poglavjih, ki jih Wells opremi z letnicami, nimamo težav z geografsko in časovno dimnezijo pripovedi. In tako zelo hitro po tej uvodni sliki sledi zgodba o tem, kako so trije otroci postali sirote, kako sta njihova starša imela nesrečo z avtom in o tem, kako so dva brata in sestra pristali v internatu. Hitro beremo dalje, spremljamo Julesa ob njegovem doživljanju katastrofalne travme, ki jo je nadomestila izkušnja preselitve v revno stavbo, polno neznanih otrok s povsem svojimi pravili. Jules, ki si je tako moral zgraditi življenje na novo. Brat in sestra sta bila večja, kar pomeni, da sta bivala drugje kot Jules. Poleg tega, kar je jasno, sta svojo kompenzacijo naredila na popolnoma drugačen način kot on. Marty je bil geek, nemara genij. Nekdo, ki se je učil, bil vedno starejši, kot so mu kazala leta in si je tako zgradil renome s svojo pridnostjo, dasiravno je bil skozi ekonomsko naziranje sveta in racionalno računanje vsega, kar je, pravzaprav vedno zelo hladen človek. Uspešen, dobro situiran, pripravljen pomagati, a brez čustev in skorajda brez življenja, takšnega nam slika Jules.

Liz je bila povsem drugačna. Liz nastopa, izstopa, prestopa meje. Preizkuša, kako daleč lahko gre znotraj začrtanih meja avtoritet svojega življenja, da še vedno preživi. Liz je kipeče življenje brez meja, ki si ne priznava svojih let, ne išče ustalitve, njena cona udobja je le udobje samo, tudi na račun življenja samega, ki je vredno le toliko, koliko ustreza tej coni nasebnega bogastva. In nekje vmes je Jules. Ni izstopal, v šoli je spadal med obstrance, zapoznelčke, kot se je imenoval sam. V internatu spozna Alvo. Dekle ga s svojo prijaznostjo in zanimivostjo očara, postaneta nerazdružna prijatelja. Ki dolgo ne prestopita te meje. Vmes skupaj doživljata najstništvo, vmes ji Jules pusti prebrati svoje zgodbe. Do večera, za katerega se odločita, da bo zanjo skuhal večerjo in ki je nato ni bilo. Kot tudi Alve ne. Pripoved prvega dela romana zaključi družinski izlet bratov in sestre v Francijo, v dom svojega očeta.

Vame strmi brezno.
In jaz strmim vanj.

Drugi del nas vrže mnogo let naprej. Jules je v bolnici po nesreči z motorjem. Izvemo, da ima otroke. Ženo. Ne, te, nima več. In ponovno je začel pisati. Sedaj tudi v zgodbi o tem, kaj se je vse pripetilo od tistega izleta v Francijo pred mnogimi leti. Beremo o Julesovi službi v Hamburgu, o njegovih pogovorih z bratom in sestro. In o tem, kako je pomislil na Alvo, ji pisal in se z njo sestal. A usoda se ne zmeni za to, da ji je Jules želel izpovedati naklonjenost do nje, ki korači onkraj prijateljstva in se ga drži za goltanec že od otroštva v internatu. Usoda je namenila, da je Alva poročena s slovitim pisateljem Romanovom, s katerim živi v Švici, v odročni vasici na samem. Za povrh vsemu pa je ta pisatelj precej starejši od njiju in tudi um mu počasi načenja bolezen. To Jules spozna, ko ga povabita na obisk, in ta se pri njiju zadrži precej dolgo. Tam znova postane pisatelj, kakršen je nekoč že bil. In tako tam nekje v višavah nad Luzernom nekaj časa prebiva čudna druščina z Alvo, ki se je poročila s svojim pisateljskim herojem, Jules, ki na novo odkriva avtorske tendence in sloviti, a počasi drseč v pozabo avtor Romanov, ki ga vedno tesneje objema dementna bolezen. A stvari se zasukajo. Romanov napravi samomor, Alva in Jules pa sta skupaj. S čudnim dogovorom, ki ga je sklenil s pokojnim Romanovom. Pripoved, če bi jo Wells zaključil tule, pri tem, kako sta si ustvarila družino in bila srečna, bi bila sicer nevarno melodramatična in mejila na pocukrano zaključevanje trpke zgodbe.

Verjamem pa lahko le tistemu, kar čutim.

A Wells je ni zaključil tule. Kajti sicer Jules ne bi pristal na motorju in zavoljo tega v bolnišnici. Knjiga ima od tu do konca še mnogo vzmeti, ki vas bodo potisnile v globoko empatijo do glavnega junaka. Jules je tragični junak romana. Nekdo, ki ga usoda premetava sem in tja po meandrih krutosti življenja. Nekdo, ki je vedno bolj obkrožen z grenkimi spomini na vse tisto, kar je doživel. Nekdo, ki se sprašuje o tem, da časa kot takšnega sploh ni in da je minljivost tista, ki doživljenje hkrati pogojuje in nevzdržno ropa zavest prijetnega. Da obstaja neka prvinska žalost, nekakšen eksistencial v privezovanju niča na svoja pleča, ki bo tu le toliko časa, kolikor ga bomo gledali s tesnobo. O tem, razmišlja, ko nekje blizu konca pripovedi Wells v njegove misli zapiše smrt je nasprotje nepravega. Jules je tragični junak, ki ga je smrt obkrožila velikokrat, a zdi se, da le toliko, kolikor je potreboval, da je spoznal življenje.

O koncu žalosti je knjiga, ki ima iztek v življenju. Ne zakriva si pogleda pred kruto stvarnostjo in resnostjo predirnih solz, ki spremljajo premetavanje v vlaku svojih odločitev. Je knjiga, ki ima iztek v neki k naravni harmoniji, ki s stabilno cikličnostjo izmeri in dopolni življenje tako, kot je treba. Vmes so postaje, na koncu cilja v resnici ni. Wells je briljantno spisal težko zgodbo, se znebil bremena in napisal knjigo, ki jo je moral. Brezno je najbrž vsaj malo nehalo strmeti vanj, navdih je naredil svoje. S presenetljivo lahkoto beremo roman o življenju sirote, njegovega brata, sestre, otroške ljubezni in prijateljskih navez, ki so pod preizkušnjo minljivosti, spominov, želja in neizpolnjenih hrepenenj krmarijo po mestih, službah, ljubeznih. In smrtih. Ki jo skupaj z glavnim junakom beremo kot nasprotje nepravega. In ki ga po vseh teh preizkušnjah pelje v spoznanje cikličnosti doživljanja, takšnega, ki ima minljivost lahko v svojem imanentnem bistvu. To je roman, ki me je prikoval pred platnice in me ni izpustil. In čeprav je od branja minilo že več tednov, se zdi, kot da sem ga ravnokar zaprl. Sedaj skozi željo po izkušnji te izjemne sile ustvarjalnosti in odlične ideje predlagam, da ga odprete tudi sami.

Recenzijski izvod je priskbela založba Mladinska knjiga. Konteksti se zahvaljujejo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...