Preskoči na glavno vsebino

O koncu žalosti: o smrti, ki je nasprotje nepravega

vir slike: bukla.si
Navkljub temu, da se pisanje nekaterih knjig zdi kot prenašanje zelo zelo težkega bremena, jih je najbrž potrebno napisati. Vsaj tako je Benedict Wells povedal v intervjuju za The Guardian, ko je dejal: "To knjigo sem moral napisati, naslednje knjige si želim napisati." In v mislih ima svojo uspešnico O koncu žalosti. Pogovor je zanimiv, ker razkriva mnogo ozadja, v katerem je avtor pisal roman. Kar daje misliti, kako drži, da je v pisanju mnogo avtobiografskega, iz česar je potrebno črpati popisovanja čustev, hrepenenja in videnje strukture sveta, da nato bralčeva izkušnja drži vodo; hkrati pa tudi potrjuje tisto, kar sem ugotavljal pri mnogih drugih, kako pomemben element dobrega pisanja je njen samoterapevtski učinek. Pisatelj se zdi kot bolnik, ki trpi za bremenom neskončnega brezna, ki ga zre skozi predirajoče oči očitkov po posluhu zgodbi, ki se ima v njem zgoditi. Kot Sizif, ki si je prislužil kazen večnega vračanja navdiha, dokler ga ne izčrpa popolnoma. In šele takrat se zgodba lahko zaključi, pripoved utihne, bralstvo pa z večnim vračanjem k pogovoru o avtorjevi zgodbi, k branju vseh teh vrstic pritrjujejo njeni povednosti, polnosti in vrnejo krog ustvarjanja na začetek, le rahlo zavedajoč se, da so se v vsem tem čisto vsi in čisto mimobežno dotaknili izjemne ustvarjalne sile besede. O koncu žalosti je takšna knjiga, ki bralca popolnoma razoroži s čistino svoje ustvarjalnosti, gre pravzaprav za genialen roman. In to, da je bil napisan tudi v duhu avtorefleksije, avtoterapije, potrjuje Wells tudi sam, ko gornjim besedam takoj doda: "Sedaj se počutim absolutno svobodnega."

O koncu žalosti je kakopak polna žalosti. Slabih odločitev, melanholičnega razmisleka, svetoboljnega hrepenenja, samoizpraševanja, igre usode, podirajočih kart življenja in trpkih premislekov. A hkrati je to izjemno večplasten roman, v katerem so glavne niti tako spretno prepletene, da niti ene ne moremo osamiti in jo predstaviti kot glavno: roman o družinski usodi, ljubezenski roman, roman o samoti, roman o preživetju vezi med brati in sestro, roman o pisanju, roman o času. Veliko vsebine, bogat roman s povsem nenasilno komunikacijo, ki je napisan v stilu izjemnega občutka za pripovedovanje. Odlično spisano, za kar ima zasluge tudi prevajalka Neža Božič. O koncu žalosti so pred nekaj meseci izdali v zbirki Roman pri Mladinski knjigi.

Zdelo se je namreč, da so družine, ki jim usoda prizanese, in druge, ki privlačijo nesrečo, in tisto noč sem se spraševal, ali je tudi moja takšna.

Pripovedovalec romana je Jules Moreau, ki ga spremljamo v različnih obdobjih njegovega življenja. V njem je obkrožen s svojim bratom Martyjem in sestro Liz. In spočetka tudi s karizmatično mamo ter zadržanim očetom. Popisuje življenje, ki ga živijo skupaj in ki ne izstopa od tega, kar bi lahko opazili tudi drugje. Mama prepeva pesmi, obožuje glasbo; oče, ki ima francoske korenine, fotografira. V poglavjih, ki jih Wells opremi z letnicami, nimamo težav z geografsko in časovno dimnezijo pripovedi. In tako zelo hitro po tej uvodni sliki sledi zgodba o tem, kako so trije otroci postali sirote, kako sta njihova starša imela nesrečo z avtom in o tem, kako so dva brata in sestra pristali v internatu. Hitro beremo dalje, spremljamo Julesa ob njegovem doživljanju katastrofalne travme, ki jo je nadomestila izkušnja preselitve v revno stavbo, polno neznanih otrok s povsem svojimi pravili. Jules, ki si je tako moral zgraditi življenje na novo. Brat in sestra sta bila večja, kar pomeni, da sta bivala drugje kot Jules. Poleg tega, kar je jasno, sta svojo kompenzacijo naredila na popolnoma drugačen način kot on. Marty je bil geek, nemara genij. Nekdo, ki se je učil, bil vedno starejši, kot so mu kazala leta in si je tako zgradil renome s svojo pridnostjo, dasiravno je bil skozi ekonomsko naziranje sveta in racionalno računanje vsega, kar je, pravzaprav vedno zelo hladen človek. Uspešen, dobro situiran, pripravljen pomagati, a brez čustev in skorajda brez življenja, takšnega nam slika Jules.

Liz je bila povsem drugačna. Liz nastopa, izstopa, prestopa meje. Preizkuša, kako daleč lahko gre znotraj začrtanih meja avtoritet svojega življenja, da še vedno preživi. Liz je kipeče življenje brez meja, ki si ne priznava svojih let, ne išče ustalitve, njena cona udobja je le udobje samo, tudi na račun življenja samega, ki je vredno le toliko, koliko ustreza tej coni nasebnega bogastva. In nekje vmes je Jules. Ni izstopal, v šoli je spadal med obstrance, zapoznelčke, kot se je imenoval sam. V internatu spozna Alvo. Dekle ga s svojo prijaznostjo in zanimivostjo očara, postaneta nerazdružna prijatelja. Ki dolgo ne prestopita te meje. Vmes skupaj doživljata najstništvo, vmes ji Jules pusti prebrati svoje zgodbe. Do večera, za katerega se odločita, da bo zanjo skuhal večerjo in ki je nato ni bilo. Kot tudi Alve ne. Pripoved prvega dela romana zaključi družinski izlet bratov in sestre v Francijo, v dom svojega očeta.

Vame strmi brezno.
In jaz strmim vanj.

Drugi del nas vrže mnogo let naprej. Jules je v bolnici po nesreči z motorjem. Izvemo, da ima otroke. Ženo. Ne, te, nima več. In ponovno je začel pisati. Sedaj tudi v zgodbi o tem, kaj se je vse pripetilo od tistega izleta v Francijo pred mnogimi leti. Beremo o Julesovi službi v Hamburgu, o njegovih pogovorih z bratom in sestro. In o tem, kako je pomislil na Alvo, ji pisal in se z njo sestal. A usoda se ne zmeni za to, da ji je Jules želel izpovedati naklonjenost do nje, ki korači onkraj prijateljstva in se ga drži za goltanec že od otroštva v internatu. Usoda je namenila, da je Alva poročena s slovitim pisateljem Romanovom, s katerim živi v Švici, v odročni vasici na samem. Za povrh vsemu pa je ta pisatelj precej starejši od njiju in tudi um mu počasi načenja bolezen. To Jules spozna, ko ga povabita na obisk, in ta se pri njiju zadrži precej dolgo. Tam znova postane pisatelj, kakršen je nekoč že bil. In tako tam nekje v višavah nad Luzernom nekaj časa prebiva čudna druščina z Alvo, ki se je poročila s svojim pisateljskim herojem, Jules, ki na novo odkriva avtorske tendence in sloviti, a počasi drseč v pozabo avtor Romanov, ki ga vedno tesneje objema dementna bolezen. A stvari se zasukajo. Romanov napravi samomor, Alva in Jules pa sta skupaj. S čudnim dogovorom, ki ga je sklenil s pokojnim Romanovom. Pripoved, če bi jo Wells zaključil tule, pri tem, kako sta si ustvarila družino in bila srečna, bi bila sicer nevarno melodramatična in mejila na pocukrano zaključevanje trpke zgodbe.

Verjamem pa lahko le tistemu, kar čutim.

A Wells je ni zaključil tule. Kajti sicer Jules ne bi pristal na motorju in zavoljo tega v bolnišnici. Knjiga ima od tu do konca še mnogo vzmeti, ki vas bodo potisnile v globoko empatijo do glavnega junaka. Jules je tragični junak romana. Nekdo, ki ga usoda premetava sem in tja po meandrih krutosti življenja. Nekdo, ki je vedno bolj obkrožen z grenkimi spomini na vse tisto, kar je doživel. Nekdo, ki se sprašuje o tem, da časa kot takšnega sploh ni in da je minljivost tista, ki doživljenje hkrati pogojuje in nevzdržno ropa zavest prijetnega. Da obstaja neka prvinska žalost, nekakšen eksistencial v privezovanju niča na svoja pleča, ki bo tu le toliko časa, kolikor ga bomo gledali s tesnobo. O tem, razmišlja, ko nekje blizu konca pripovedi Wells v njegove misli zapiše smrt je nasprotje nepravega. Jules je tragični junak, ki ga je smrt obkrožila velikokrat, a zdi se, da le toliko, kolikor je potreboval, da je spoznal življenje.

O koncu žalosti je knjiga, ki ima iztek v življenju. Ne zakriva si pogleda pred kruto stvarnostjo in resnostjo predirnih solz, ki spremljajo premetavanje v vlaku svojih odločitev. Je knjiga, ki ima iztek v neki k naravni harmoniji, ki s stabilno cikličnostjo izmeri in dopolni življenje tako, kot je treba. Vmes so postaje, na koncu cilja v resnici ni. Wells je briljantno spisal težko zgodbo, se znebil bremena in napisal knjigo, ki jo je moral. Brezno je najbrž vsaj malo nehalo strmeti vanj, navdih je naredil svoje. S presenetljivo lahkoto beremo roman o življenju sirote, njegovega brata, sestre, otroške ljubezni in prijateljskih navez, ki so pod preizkušnjo minljivosti, spominov, želja in neizpolnjenih hrepenenj krmarijo po mestih, službah, ljubeznih. In smrtih. Ki jo skupaj z glavnim junakom beremo kot nasprotje nepravega. In ki ga po vseh teh preizkušnjah pelje v spoznanje cikličnosti doživljanja, takšnega, ki ima minljivost lahko v svojem imanentnem bistvu. To je roman, ki me je prikoval pred platnice in me ni izpustil. In čeprav je od branja minilo že več tednov, se zdi, kot da sem ga ravnokar zaprl. Sedaj skozi željo po izkušnji te izjemne sile ustvarjalnosti in odlične ideje predlagam, da ga odprete tudi sami.

Recenzijski izvod je priskbela založba Mladinska knjiga. Konteksti se zahvaljujejo.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez