 |
| vir slike: emka.si |
Roman se pričenja v slogu, ki nam je znan že od Uspavanke, ali prejšnjega Živega peska. To pomeni, da je v čisto mirnem in poetičnem slogu, ki se nemalokrat prikrade v izpoved Martiala Kermeurja pred sodnikom, naš protagonist že v začetku zapisal, kako sta se nekega dne z Antoinom Lazanecom
usedla v čoln in odpeljala na ribolov. Na odprto morje, kjer so le še galebi. In tam je Lazanec, po uspešnem ulovu jastoga postal žrtev, kajti Kermeur, ki bi ga lahko izvlekel iz morja, kamor ga je zabrisal, se je mirno odpeljal nazaj na obalo, parkiral čoln in na svojem domu mirno počakal na policijo. Spokojnost, ki veje iz Kermeurjevih besed kaže na mir, ki ga je že dolgo tega dosegel s situacijo ter na moralno konsistenco, ki jo je sklenil s svojo odločitvijo. Zato je ne obžaluje. Pač pa žogico podaja nam. Bistveno je, da tudi mi prisostvujemo pogovoru, ki ga bo imel s sodnikom in si ustvarimo svoj premislek, svojo sodbo o tem, kako bi se mi odločili in kako kazen smo pripravljeni sprejeti za svoje dejanje. Kermauerju je glede tega pač bolj ali manj vseeno.
Čoln sem privezal prav tam, od koder sva pred eno uro izplula, na mostiču A, prostor 93. Nikogar, ali skoraj nikogar, ni bilo tisto jutro v pristanišču, in ravnal sem, kot da se ne bi bilo nič zgodilo, zasidral sem čoln, kot bi bil moj, stopil po železni brvi, ki je vodila na kopno, in se na parkirišču usedel v svoj avto. Gotovo je za kakšnim oknom ali zaveso kdo opazoval, kaj se dogaja. Spominjam se, da sem si v avtu dejal, da se tisti trenutek vse s črno tinto vpisuje v oko nekoga drugega.
Sodnik pozorno prisluhne njegovi pripovedi. Viel pa skozi Kermauerjeve besede pripoveduje "navadno zgodbo o slepariji", kot jo ta imenuje. Lazanec se je pojavil v mestu kot nekakšen bogati odrešenik, človek z debelo denarnico, samozavestni podjetnik, gradbinec, človek z vizijo, nekdo, ki ve, kako se reči streže. In pojavil se je z zagotovilom, da bo mestno stavbo, razpadajočo neposeljeno hišo s parkom preuredil, popravil in spravil zopet tja, kjer je potrebno. K njegovi besedi se je priglasil tudi župan Le Goff, ki je Kermauerju zagotovil, da ostaja kot oskrbnik tudi po Lazanecovem prihodu. Lazanec pa je bil, kot povprečni sodobni prevarant, obveščen tudi o tem, da Kermauerja čaka tudi odpravnina od službe, ki jo je moral, skupaj z mnogimi drugimi, pustiti. Tako je Kermauer v to zgodbo vstopal pravzaprav zelo zadovoljen, optimističen glede svoje prihodnosti. In kot takšen si je privoščil tudi sanje o novem čolnu o novem merry fisherju, devet metrov dolgem, ki bi si ga privoščil sedaj torej, ko mu je zagotovljeno, da navkljub prihodu novega investitorja, ne bo potreboval iskati novega stanovanja in uporabiti vso odpravnino za osnovne življenjske zadevščine. In ne pozabimo: tu je tudi Erwan, Kermauerjev sin, desetletnik. Sedaj, ko sedi pred sodnikom, ima njegov sin že sedemnajst let.
A sleparija je pač sleparija. Pripoved seveda pelje v Lazanecove obljube, detajlno opisovanje njegovih malverzacij. Župan Le Goff je nad prišlekom, ki je kanil na tem mestu postaviti kompleks s kopališkim centrom (dasiravno je šlo za mesto z luko), povsem navdušen. Religiozno navdušen. Martial ohranja nekakšno mešanico racionalne in cinične distance, ki razkriva njegov položaj spijaznjenosti z usodo, ki je peljala natanko tja, kamor je morala. Natanko pred sodnika in nas. Tako pripoveduje o tem, kako je Lazanec prepričal Martiala in še marsikoga drugega v investiranje dvoje odpravnine v nepremičninski posel, ki ga kani narediti. Kot bi pripovedoval o grobu, ki si ga je izkopal sam skozi naivno vero, upanje na boljšo prihodnost za Erwana in Le Goffovo prepričanost v pravo osebo. Da ne omenjam Lazanecovega nastopa. Vse to skupaj je bilo krivo za greh, ki se je imel zgoditi.
Vsa ta zgodba, je vskočil sodnik, je predvsem vaša.
Da. Seveda. Moja. Ampak potem mi dovolite, da jo pripovedujem po svoje, da bo kot divja reka, ki včasih zapusti korito, kajti nisem, kot vi, podprt z znanjem in z zakoni, in ko jo pripovedujem po svoje, mi postane nekako mehko pri srcu, kot bi lebdel ali kaj podobnega, mogoče kot da se ne bi nikdar nič zgodilo ...
Od tu naprej je šla zgodba Kermauerjeve usode le še navzdol. Gradbišče je začelo samovati, nič se ni zgodilo. In takšno prihodnost, razrito in uničeno, brez kakršne koli naznake, da se ima zgoditi kaj pomembnega, prihodnjega, zazrto v mnoštvo novih možnosti, ki bi povrnile neverjetno visoko investicijo več kot pol milijona frankov. Tu se začne črnina, obžalovanje, začne se krivda. Krivda pred družino, ki se je med tem zmanjšal zgolj na sina, žena je že odšla. On pa vedno bolj obupano ugotavlja, da je eden od tridesetih, ki je celo premoženje pognal v zrak. In ja, pri vsem tem je bil še nekdo, ki je bil obupan mnogo bolj kot on. Župan namreč, ki je z mestnim denarjem investiral v deset takšnih stanovanj. In ki je v toku teh let prav tako spoznal, da je vse skupaj šlo nepreklicno v nepovrat. To je bilo za Le Goffa preveč. Pa tudi za Erwana, ki je medtem skoraj odrasel. Začel vse skupaj dojemati in kovati lastne povračilne ukrepe. Ti mejijo med uporništvom slabim odločitvam svojega očeta in sovraštvu do Lazaneca, ki je poskrbel za vso godljo, vključno z njegovo. Zato je nekega dne tako simbolično in hkrati precej konkretno Lazanecevega merry fisherja skupaj z drugimi čolni odvezal in jih prepustil neurju na morju. Erwan je pristal v zaporu. Domine v glavi Martiala Kermeuerja so se skoraj popolnoma sesule, a priložnost za končno sodbo, ki jo je izvršil na odprtem morju nekaj mesecev kasneje, je brezsramno pomudil Lazanec sam, ko ga je vehemetno povabil na ribolov. Njegov zadnji.
Lik sodnika je spočetka zasedal bolj ko ne pasivno vlogo v Vielovem romanu. Nekoga, ki kima in le skromno usmerja pripoved Kermauerjevega zločina. A na koncu ima v zgodbi precej tvorni vpliv. Da ne bom preveč izdal zaključka in presoje sodnika, ki je vplivala na ves preostanek Kermauerjevega življenja, bom zapisal le nekaj obrisov. Najprej je sodnik tu v vlogi nekoga, ki posluša. Kermauerjeva zgodba potrebuje poslušalca, ki bo slišal. Kajti njegova zgodba ni zgodba enega, temveč mnogih tistih, ki so se pustili zapeljati. V tem oziru je sodnik prvi presojevalec Vielovega romana, Kermauerjeve zgodbe. Dvorni preizkuševalec in literarni kritik. A je hkrati del te zgodbe, saj je v vlogi razsojevalca, ki sodi v sistemu pozitivnega prava, ki skrbi, da zakoni veljajo enako za vse. V državi, ki civilizirano ne dopušča, da si vsakdo vzame pravico v svoje roke. Njegova pravica je nad Kermauerjevo pravico. On je veja oblasti. On razsoja, ali je njegova individualna zgodba lahko zagovor mnogih. On utemeljuje Kermauerjevo tolmačenje pravičnosti. Zato potrebuje 353. člen kazenskega zakonika. Bral pa sem ta končni dialog tudi kot Vielovo težnjo, da poenoti vlogo sodnika in našo vlogo, vlogo bralca. Torej nekoga, ki to zgodbo vedno znova prebira, v njej najde jezo in iskrenost, nedojemljivo hrepenenje po izravnavi neke moralne harmonije, torej po legitimizaciji Kermauerjevega zla, ki to v bistvu ni bilo. In zato tudi nam vsem, povsem na koncu, izpiše vsebino tega 353. člena kazenskega zakonika, ki meri na razsodno moč. Sedaj ne le sodnika kot enkratne inštance oblasti, temveč vseh razsodbe zmožnih, ki bodo odprli roman in prisluhnili zgodbi Martiala Kermauerja, v kateri je ubil Antoina Lazaneca.
In potem je, počasi in razločno, začel glasno brati, kot bi imel pred sabo en cel avditorij ali kot da želi, da se naučim na pamet vsak stavek, in poslušal sem ga takole: 353. člen kazenskega postopka: zakon ne zahteva od sodnikov, da pojasnijo ...
353. člen kazenskega zakonika je izvrsten roman, ki ponuja ponovno branje Sofoklejeve Antigone, ko sooča zapisano pravo in moralno dolžnost posameznika. Spominja kakopak tudi na Camusovega Tujca in z njim na Daoudov Primer Meursault. V tem kratkometražnem branju najdete vse, kar potrebujete za odlično dramo. Tudi ta kratka dolžina naj vas ne zavede, sestavljajo jo dolge in bogate, ritmično in simbolno dovršene, s cinizmom obarvane povedi spomina, jeze, tesnobe in obžalovanja. Gre za zgodbo o delavcu v srednjih letih, ki ima ob sebi družino in svoje sanje o lepšem jutri. In nato o obljubljenem mesiji, ki v nekaj potezah izniči vse to in še več, pravzaprav povzroči žalostni stampedo, ki pripelje v brezno težkega zločina. Od tja do nazaj na površje pelje le dobra zgodba. Povedana pred sodnikom, zapisana v knjigi tudi nam. Viel predstavlja kratko etično preizkušnjo vsem nam, ki smo prisluhnili njegovi zgodbi. Tako bi lahko zapisal, da je tole totalna bralna izkušnja, saj v nas trčita dva izjemno pomembna momenta: zgodba, ki se dotika pomembnih vrednot sodobnih slehernikov, zapisana na empatičen in simpatičen način ter vloga bralca, ki je skupaj s sodnikom postavljen na piedestal odločanja o vprašanju upravičenosti zločina, ki se je kuhal dolgih in temnih tisoč devetsto petdeset dni. Vse to je ta izvrstni moderni klasik.
✭✭✭✭✩
Obišči tudi:
Emka
Ars
Mladina
Goodreads
NB
Plougshares
PopMatters
Recenzijski izvod je priskrbela Cankarjeva založba. Konteksti se zahvaljujejo.
Komentarji
Objavite komentar