Preskoči na glavno vsebino

353. člen kazenskega zakonika: tisoč devetsto petdeset dni in nato vsi tisti, ki sledijo

vir slike: emka.si
Nekje prav naslednje leto bo minilo okroglih 30 let, odkar je fenomenalni Nick Cave z vrsticami Come sail your ships around me/ And burn your bridges down/ We make a little history baby/ Every time you come around pel v nesmrtni The Ship Song. Ne glede na to, da poje o ljubezni, me je branje, ki sem a pred časom držal v rokah, spomnilo prav nanjo. Sedaj odzvanja, še posebej sedaj, ko te vrstice pišem ob zvokih plovil, ki si utirajo pot prek morskih valov. V prihodnost, novo sedanjost, novi trenutek. Ker to je tudi pesem o trenutku. Trenutku odločitve, ki pod preprogo večnosti pomede preteklost in ji nadane poteze za nadaljnje možnosti. Te se zdijo pravilne, kljub temu, da marsikaj pravi temu nasprotno. In tako je tudi s tem branjem. V 109. izdaji Modernih klasikov, ki jim vedno znova ponudim priložnost za spoznavanje novih literarnih moči, se na nek način dogaja prav to. Minimalističen roman, primeren tudi za uprizoritev pred gledališkim občinstvom, ki se dogaja v dialogu med obtoženim in sodnikom, razkriva zločin in obrazložitev, ne kesanja, premislek, tudi zgodbo o tem, kaj je do tega pripeljalo in sodnikovo končno razsodbo. Tako je toliko bolj to tudi refleksija med zakoni in moralo, nemara še bolj pravilno, da rečemo pravičnostjo. Gre za 353. člen kazenskega zakonika, kratki roman, ki ga je napisal Tanguy Viel in v slovenščino preložil Aleš Berger; izdali so ga, tako kot vse Moderne klasike doslej, pri Cankarjevi založbi. Ta knjiga je druga v tem mojem mini ciklu branj, ki se tako ali drugače pomembno dotikajo tudi sodišč.

Roman se pričenja v slogu, ki nam je znan že od Uspavanke, ali prejšnjega Živega peska. To pomeni, da je v čisto mirnem in poetičnem slogu, ki se nemalokrat prikrade v izpoved Martiala Kermeurja pred sodnikom, naš protagonist že v začetku zapisal, kako sta se nekega dne z Antoinom Lazanecom
usedla v čoln in odpeljala na ribolov. Na odprto morje, kjer so le še galebi. In tam je Lazanec, po uspešnem ulovu jastoga postal žrtev, kajti Kermeur, ki bi ga lahko izvlekel iz morja, kamor ga je zabrisal, se je mirno odpeljal nazaj na obalo, parkiral čoln in na svojem domu mirno počakal na policijo. Spokojnost, ki veje iz Kermeurjevih besed kaže na mir, ki ga je že dolgo tega dosegel s situacijo ter na moralno konsistenco, ki jo je sklenil s svojo odločitvijo. Zato je ne obžaluje. Pač pa žogico podaja nam. Bistveno je, da tudi mi prisostvujemo pogovoru, ki ga bo imel s sodnikom in si ustvarimo svoj premislek, svojo sodbo o tem, kako bi se mi odločili in kako kazen smo pripravljeni sprejeti za svoje dejanje. Kermauerju je glede tega pač bolj ali manj vseeno.

Čoln sem privezal prav tam, od koder sva pred eno uro izplula, na mostiču A, prostor 93. Nikogar, ali skoraj nikogar, ni bilo tisto jutro v pristanišču, in ravnal sem, kot da se ne bi bilo nič zgodilo, zasidral sem čoln, kot bi bil moj, stopil po železni brvi, ki je vodila na kopno, in se na parkirišču usedel v svoj avto. Gotovo je za kakšnim oknom ali zaveso kdo opazoval, kaj se dogaja. Spominjam se, da sem si v avtu dejal, da se tisti trenutek vse s črno tinto vpisuje v oko nekoga drugega.

Sodnik pozorno prisluhne njegovi pripovedi. Viel pa skozi Kermauerjeve besede pripoveduje "navadno zgodbo o slepariji", kot jo ta imenuje. Lazanec se je pojavil v mestu kot nekakšen bogati odrešenik, človek z debelo denarnico, samozavestni podjetnik, gradbinec, človek z vizijo, nekdo, ki ve, kako se reči streže. In pojavil se je z zagotovilom, da bo mestno stavbo, razpadajočo neposeljeno hišo s parkom preuredil, popravil in spravil zopet tja, kjer je potrebno. K njegovi besedi se je priglasil tudi župan Le Goff, ki je Kermauerju zagotovil, da ostaja kot oskrbnik tudi po Lazanecovem prihodu. Lazanec pa je bil, kot povprečni sodobni prevarant, obveščen tudi o tem, da Kermauerja čaka tudi odpravnina od službe, ki jo je moral, skupaj z mnogimi drugimi, pustiti. Tako je Kermauer v to zgodbo vstopal pravzaprav zelo zadovoljen, optimističen glede svoje prihodnosti. In kot takšen si je privoščil tudi sanje o novem čolnu o novem merry fisherju, devet metrov dolgem, ki bi si ga privoščil sedaj torej, ko mu je zagotovljeno, da navkljub prihodu novega investitorja, ne bo potreboval iskati novega stanovanja in uporabiti vso odpravnino za osnovne življenjske zadevščine. In ne pozabimo: tu je tudi Erwan, Kermauerjev sin, desetletnik. Sedaj, ko sedi pred sodnikom, ima njegov sin že sedemnajst let.

A sleparija je pač sleparija. Pripoved seveda pelje v Lazanecove obljube, detajlno opisovanje njegovih malverzacij. Župan Le Goff je nad prišlekom, ki je kanil na tem mestu postaviti kompleks s kopališkim centrom (dasiravno je šlo za mesto z luko), povsem navdušen. Religiozno navdušen. Martial ohranja nekakšno mešanico racionalne in cinične distance, ki razkriva njegov položaj spijaznjenosti z usodo, ki je peljala natanko tja, kamor je morala. Natanko pred sodnika in nas. Tako pripoveduje o tem, kako je Lazanec prepričal Martiala in še marsikoga drugega v investiranje dvoje odpravnine v nepremičninski posel, ki ga kani narediti. Kot bi pripovedoval o grobu, ki si ga je izkopal sam skozi naivno vero, upanje na boljšo prihodnost za Erwana in Le Goffovo prepričanost v pravo osebo. Da ne omenjam Lazanecovega nastopa. Vse to skupaj je bilo krivo za greh, ki se je imel zgoditi.

Vsa ta zgodba, je vskočil sodnik, je predvsem vaša.
Da. Seveda. Moja. Ampak potem mi dovolite, da jo pripovedujem po svoje, da bo kot divja reka, ki včasih zapusti korito, kajti nisem, kot vi, podprt z znanjem in z zakoni, in ko jo pripovedujem po svoje, mi postane nekako mehko pri srcu, kot bi lebdel ali kaj podobnega, mogoče kot da se ne bi nikdar nič zgodilo ...

Od tu naprej je šla zgodba Kermauerjeve usode le še navzdol. Gradbišče je začelo samovati, nič se ni zgodilo. In takšno prihodnost, razrito in uničeno, brez kakršne koli naznake, da se ima zgoditi kaj pomembnega, prihodnjega, zazrto v mnoštvo novih možnosti, ki bi povrnile neverjetno visoko investicijo več kot pol milijona frankov. Tu se začne črnina, obžalovanje, začne se krivda. Krivda pred družino, ki se je med tem zmanjšal zgolj na sina, žena je že odšla. On pa vedno bolj obupano ugotavlja, da je eden od tridesetih, ki je celo premoženje pognal v zrak. In ja, pri vsem tem je bil še nekdo, ki je bil obupan mnogo bolj kot on. Župan namreč, ki je z mestnim denarjem investiral v deset takšnih stanovanj. In ki je v toku teh let prav tako spoznal, da je vse skupaj šlo nepreklicno v nepovrat. To je bilo za Le Goffa preveč. Pa tudi za Erwana, ki je medtem skoraj odrasel. Začel vse skupaj dojemati in kovati lastne povračilne ukrepe. Ti mejijo med uporništvom slabim odločitvam svojega očeta in sovraštvu do Lazaneca, ki je poskrbel za vso godljo, vključno z njegovo. Zato je nekega dne tako simbolično in hkrati precej konkretno Lazanecevega merry fisherja skupaj z drugimi čolni odvezal in jih prepustil neurju na morju. Erwan je pristal v zaporu. Domine v glavi Martiala Kermeuerja so se skoraj popolnoma sesule, a priložnost za končno sodbo, ki jo je izvršil na odprtem morju nekaj mesecev kasneje, je brezsramno pomudil Lazanec sam, ko ga je vehemetno povabil na ribolov. Njegov zadnji.

Lik sodnika je spočetka zasedal bolj ko ne pasivno vlogo v Vielovem romanu. Nekoga, ki kima in le skromno usmerja pripoved Kermauerjevega zločina. A na koncu ima v zgodbi precej tvorni vpliv. Da ne bom preveč izdal zaključka in presoje sodnika, ki je vplivala na ves preostanek Kermauerjevega življenja, bom zapisal le nekaj obrisov. Najprej je sodnik tu v vlogi nekoga, ki posluša. Kermauerjeva zgodba potrebuje poslušalca, ki bo slišal. Kajti njegova zgodba ni zgodba enega, temveč mnogih tistih, ki so se pustili zapeljati. V tem oziru je sodnik prvi presojevalec Vielovega romana, Kermauerjeve zgodbe. Dvorni preizkuševalec in literarni kritik. A je hkrati del te zgodbe, saj je v vlogi razsojevalca, ki sodi v sistemu pozitivnega prava, ki skrbi, da zakoni veljajo enako za vse. V državi, ki civilizirano ne dopušča, da si vsakdo vzame pravico v svoje roke. Njegova pravica je nad Kermauerjevo pravico. On je veja oblasti. On razsoja, ali je njegova individualna zgodba lahko zagovor mnogih. On utemeljuje Kermauerjevo tolmačenje pravičnosti. Zato potrebuje 353. člen kazenskega zakonika. Bral pa sem ta končni dialog tudi kot Vielovo težnjo, da poenoti vlogo sodnika in našo vlogo, vlogo bralca. Torej nekoga, ki to zgodbo vedno znova prebira, v njej najde jezo in iskrenost, nedojemljivo hrepenenje po izravnavi neke moralne harmonije, torej po legitimizaciji Kermauerjevega zla, ki to v bistvu ni bilo. In zato tudi nam vsem, povsem na koncu, izpiše vsebino tega 353. člena kazenskega zakonika, ki meri na razsodno moč. Sedaj ne le sodnika kot enkratne inštance oblasti, temveč vseh razsodbe zmožnih, ki bodo odprli roman in prisluhnili zgodbi Martiala Kermauerja, v kateri je ubil Antoina Lazaneca.

In potem je, počasi in razločno, začel glasno brati, kot bi imel pred sabo en cel avditorij ali kot da želi, da se naučim na pamet vsak stavek, in poslušal sem ga takole: 353. člen kazenskega postopka: zakon ne zahteva od sodnikov, da pojasnijo ...

353. člen kazenskega zakonika je izvrsten roman, ki ponuja ponovno branje Sofoklejeve Antigone, ko sooča zapisano pravo in moralno dolžnost posameznika. Spominja kakopak tudi na Camusovega Tujca in z njim na Daoudov Primer Meursault. V tem kratkometražnem branju najdete vse, kar potrebujete za odlično dramo. Tudi ta kratka dolžina naj vas ne zavede, sestavljajo jo dolge in bogate, ritmično in simbolno dovršene, s cinizmom obarvane povedi spomina, jeze, tesnobe in obžalovanja. Gre za zgodbo o delavcu v srednjih letih, ki ima ob sebi družino in svoje sanje o lepšem jutri. In nato o obljubljenem mesiji, ki v nekaj potezah izniči vse to in še več, pravzaprav povzroči žalostni stampedo, ki pripelje v brezno težkega zločina. Od tja do nazaj na površje pelje le dobra zgodba. Povedana pred sodnikom, zapisana v knjigi tudi nam. Viel predstavlja kratko etično preizkušnjo vsem nam, ki smo prisluhnili njegovi zgodbi. Tako bi lahko zapisal, da je tole totalna bralna izkušnja, saj v nas trčita dva izjemno pomembna momenta: zgodba, ki se dotika pomembnih vrednot sodobnih slehernikov, zapisana na empatičen in simpatičen način ter vloga bralca, ki je skupaj s sodnikom postavljen na piedestal odločanja o vprašanju upravičenosti zločina, ki se je kuhal dolgih in temnih tisoč devetsto petdeset dni. Vse to je ta izvrstni moderni klasik.


✭✭✭





Obišči tudi:
Emka
Ars
Mladina
Goodreads
NB
Plougshares
PopMatters

Recenzijski izvod je priskrbela Cankarjeva založba. Konteksti se zahvaljujejo.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s