Stvari, ki padejo z neba: sreča, nesreča, prekletstvo, usoda in naključje

vir slike: sodobnost.com

Med novostmi, ki so v zadnjem času dospele iz založbe KUD Sodobnost International, mi je najbolj v oči padla knjiga s pomenljivim naslovom Stvari, ki padejo z neba. Selja Ahava je za roman leta 2016 prejela nagrado Evropske unije za književnost. In ta je zdaj na voljo tudi v slovenskem jeziku. Delo, ki je izjemno zanimivo v mnogih smereh, tako po vsebinski plati, kot predvsem v zgradbi. Razgibano, s polno domišljije, izzivalnih gledišč in neverjetno lahkoto, s katerimi v bralcu vzbudi premislek o prav tako neverjetnih situacijah, v katerih se lahko znajde. V tem ga nato premika korak dlje, ko ga povpraša o tem, kaj naj s tem stori. Kako naj se s temi neverjetnimi situacijami sooči in kje najti smisel. In ali takšen sploh obstaja. Odlično čtivo, ki sem ga z užitkom prebral.

Selja Ahava je tako napisala kratko delo, kjer skozi tri različne pripovedovalke pelje bralca v življenje najprej majhnega otroka, ki je na povsem katastrofalno neverjeten način izgubil mamo, nato v fizične učinke, ki jih ima lahko sreča pri loteriji na telo na to povsem nepripravljene ženske, prav tako življenje, ki ga živi človek, več kot očitno izjemen magnet za strele in na koncu koncev tudi mlajše ženske, ki se trudi sprijazniti se z dejstvom, da z otrokom, ki raste v njenem telesu, nikakor ni vse prav. Selja je vse te zgodbe povezala v nit, ki se je drži prav najmlajša vseh, ki v romanu nastopajo, osemletna Saara. Zatorej sledimo otroškemu glasu, ki slika podobe, se premaknemo v roman v pismih in na koncu, ko sešijemo konce skupaj, sledi njen povratek.In njena
pika. Iskriv in zanimiv pristop, podprt z izjemno reflektivnimi stavki. Beremo hitro in beremo dobro.

Okoli pravega človeka lahko potegneš črto, tako kot to naredi Poirot s truplom, ki leži na tleh. Smrt je lažje razumeti, če ima komolec, kolenski zgib in svoje mesto na tleh. Ko mrtveca odnesejo, ostane bela črta, v kateri ni nikogar več. Približno tako kot zadetek na lotu, ki bi ga bilo lažje razumeti, če bi bil kup denarja. Toda spomini nimajo telesa.

Drži. Za nekatere reči je dokaj nemogoče najti ustrezne razlage. In bolj, ko beremo Stvari, ki padejo z neba, bolj nam je jasno, da stojimo nasproti bogastva časovnih odtisov v prostoru, v katerem smo se znašli, stvari se nam dogajajo, nanje pa s pripenjanjem pomenov iščemo ustrezne razlage, s katerimi bi lahko osmislili vse to, kar se nam dogaja. Kje je pika, kje je nato zaključek. Je tam, kjer ga želimo in tam, kjer ga pričakujemo?

Najprej v zgodbi pademo v pripoved majhne Saare, ki z očetom in materjo živi na Finskem, zdi se povsem običajno, dokler se nekega dne z očetom ne vrneta domov in na vrtu slednji ne zagleda povsem neverjetnega prizora. Mama in žena, ki je še pred kratkim vrtnarila na domačem vrtu, je bila žrtev kosa ledu, ki je z neba priletel točno nanjo. Odveč je seveda pripomniti, da je takšen dogodek neverjetno redek. In ker povzroči izjemno žalost v očeh skrušenega očeta Pekke, nas toliko bolj sili v razmislek, zakaj in kako je lahko do tega prišlo. V razmislek, ali je v ozadju kaj več. Pekka se seveda skoraj ne more s tem sprijazniti. Njegova travma se zdi večja kot hčerina. Saara piše slike naprej. Prikazuje nam kakšna je mama ponavadi, mama v službi, mama, ko je fina, mama zjutraj, mama, ko je živa. Saara se zdi racionalna, kot je le lahko. A na koncu knjige, ko se zgodba razvije naprej, je jasno, da je tudi tu notri tlela žalost, črnina in predvsem nejasnost vsega, kar se je imelo in se še bo dogodilo. V zid zazidano dekle. A mlada pripovedovalka zapiše stvari, kakršne so. Presunljivo nam prikaže podobo očeta, ki se trudi soočiti s smrtjo svoje žene. Ne, to ni bila smrt zaradi bolezni, tudi ni bila avtomobilska nesreča ali kaj drugega. Z neba je priletelo, z neba je vzelo. Brez pojasnil, brez vnaprejšnjih indicev, brez kakršnega koli obžalovanja. In nikogar ni bilo moč kriviti. Vsi tisti kaj bi bilo, če bi ... tu odpadejo. Pomoči pravzaprav ni. Ostane le še boj tistih, ki v tem iščejo pojasnila, smisel in voljo za nadaljevanje zgodb in življenja.

Sedim na tleh v skrivni sobici. Po navadi mislim na mamine koščke, kadar sedim tukaj, tokrat pa se za spremembo igram dekle, zazidano v zid. Te sobe ne obdaja nobena črta, prosta je, tako kot črta med stvarmi. Tukaj si lahko predstavljam, da sem bela ovca, ki se je zataknila v ograjo in se pripravlja na počasno smrt. 

Saara in Pekka odideta k teti Annu. Očetovi sestri. Ona ju vzame, ker to potrebujeta. Pekka je nezmožen česarkoli, šok je premočan. A tudi teta ima svojo zgodbo. Kot mnogi poprej in mnogi kasneje tudi ona spada med tiste, ki bolj iz navade kot česarkoli drugega igra loto. A mnogo manj kot drugim ji dejansko uspe na loteriji tudi zadeti glavni dobitek. Sedmico so takrat proslavili kot je to potrebno in Annu si je kupila star dvorec in se vanj preselila. V ta dvorec je nato vzela tudi Saaro in Pekka. In Annu je delovala kot racionalno bitje, ki je priskočila takrat, ko je bilo potrebno, da je Saari omogočila kar se da normalen prehod v življenje brez matere. A nato se je zgodilo. Povsem nepričakovano in šokantno. Annu je seveda loto igrala še naprej. Bolj iz navade kot karkoli drugega. In ponovno je zadela sedmico. Tokrat je bilo drugače tudi zanjo. Šok je bil močan in kar nekaj dni je zaradi tega preležala. Telo ni vzdržalo te travme, v kateri si skuša hkrati odgovoriti na vprašanje, kako je mogoče, da nekdo dvakrat zadane glavni dobitek na lotu, hkrati pa skuša procesirati vprašanje, ali je to nekaj dobrega ali ne.

Tako Annu postane tudi pripovedovalka. Ko v svojem procesu predelovanja vseh teh naključij in presenečenj odkrije, da obstaja človek, v katerega je večkrat udarila strela, prav tako iz nobenega vidno razložljivega vzroka kot pri njej, mu piše. In on ji piše nazaj. Tako je v sredici romana Stvari, ki padejo z neba pred nami roman v pismih, kjer si izmenjaje mnenja in vsakodnevne izkušnje izmenjujeta Hamish, v katerega treščijo strele in Annu, ki zadane sedmico na lotu. Vse do Hamisheve smrti.

Gotovo je dobro vedel, kaj se bo zgodilo. Kaj je poskušal dokazati in komu, ve samo Gospod.

Tretji del zgodbe nam pripoveduje Krista. Krista je nova žena Saarinega očeta. Od materine smrti je minilo nekaj let. Krista nam opisuje, kako se pripravljajo na vselitev v staro hišo, kako jo bodo preuredili, začeli znova. Opisuje tudi vase zaprto mlado dekle, punca ji pravi. O tem, kako se ji skuša približati in se z njo spoprijateljiti. Tu šele pridejo na plano besede, ki skupaj z mladimi besedami iz začetka romana lahko sestavijo podobo tega, kako je mlado dekle predelalo vse te dogodke. In vendarle še ni konec. Rdeča nit se ohranja. Tako je tudi Krista zaznamovana z izjemno redkim presenečenjem, z nečim, kar je kar padlo iz neba in se naselilo v njeno življenje, ne ozirajoče se na to, kako bodo vpleteni to predelali. Krista je noseča in otrok, ki raste v njej, ima žal izjemno neobičajno in redko prirojeno bolezen, ki že sedaj vpliva ne le na njegov, temveč tudi na razvoj Kriste, Pekke, Saare in družbe v njihovi okolici.

Glavnina tega izvrstnega in hitro berljivega dela se torej ves čas premešča. Na eni strani teži k življenjski zgodbi mlade Saare, ki odrašča brez mame in obkrožena z neprijetnimi ali malo bolj prijetnimi presenečenji, šokantnimi redkostmi, ki se dogajajo ljudem okoli nje. V svojo pripoved vključuje priljubljenega lika Agathe Christie, Hercula Poirota, ki so ga tako radi gledali skupaj z družino skupaj. In ob vseh nerazljožljivih peripetijah se trudi najti navdih strogega in konsistentnega Hercula, s katerim bi si v enem prizoru vse to tudi pojasnila; a pravzaprav je jasno, da gre za željo po vzpostavitvi tistega, kar je bilo nekoč. Na drugi strani pa težišče romana pravzaprav prerašča sleherni lik v tej zgodbi. Stvari, ki padajo z neba so tiste, ki obvladujejo to delo. Stvari se dogajajo. Padejo z neba. V nekem trenutku se zgodijo, ali zaradi tega, ker je to želel nekakšen okazionalistični bog, ker je to zapisano v nekakšni prestabilirani harmoniji, mogoče so le pota gospodova, ki so čudna ... ali pa ni zadaj prav ničesar. Trik tega dela je, se mi zdi, da sploh ni pomembno, zakaj se je zgodilo, kar se je zgodilo. Tako tudi Saara na koncu.

Svet gre naprej. Nič se ne razjasni, toda čas zaceli rane in človek pozabi. Duhu se izpraznijo naterije. Stvari se zgodijo. Ena čez drugo, ob napačnem času, ob različnih časih, na napačnih krajih. Angeli ne ukazujejo. Vedno se namreč najde kdo, ki pozabi poslušati poročila, ki pogleda, čeprav ne bi smel, in ki stoji na napačnem mestu.

Predvsem nas roman pelje v razmislek, kako v procesu iskanja smisla v takšnih izrednih pripetljajih nemočno smisle pripenjamo sami. In še dlje, v resnici sploh ni nujno, da gre za izredne pripetljaje. Gre za tisto, kar se zgodi. Dogodje, če hočete. Onstran vseh sodb o dobrem in zlu. A mreža smislov in pomenov, ki tvorijo naš svet, tudi brez tega ne deluje. Zato se trudimo razumeti in dojeti višje smisle, ali pa po drugi strani v stvareh le prepoznati nekakšne vzorce, ki bi pojasnili in nas premestili v mir. Zato imajo ti dogodki tudi toliko različnih imen: sreča, nesreča, prekletstvo, usoda ali naključje. Selja Ahava je mojstrsko vsa ta imena zbrala v enotni in polni bralni izkušnji.

Stvari, ki padajo z neba so izkušnje med seboj povezanih likov, ki posebnim in neverjetnim, slabim in dobrim dogodkom dodajo interpretacije, ki sestavljajo njihovo življenje. Kompleksno na pripovedni ravni, kjer ne moti menjava pripovedovalk in bogato tudi na zunanji zgradbi, ki pelje od nedolžnih in neobremenjenih, slikovitih zapisov majhne Saare prek izgrajene in iščoče raziskovalke Annu do novo prisotne Kriste, ki si želi novih in svežih začetkov. Vsaka s svojim bremenom. In na nek način je to zato tudi branje o času, v kar nas pogumno uvede že referenca na Aristotla povsem na začetku. In o Saari, ki je rada premišljevala o času. Meni pa bo v spominu ostalo kot branje o interpretaciji sveta, vrženost v to, kar se zgodi, osamljenost človeka v njegovi izkušnji življenja, eksistencialni premislek prav tako, o različnih nivojih bivanja in podeljevanja smisla, seveda tudi o času. Selja Ahava je v romanu na okoli sto osemdesetih straneh odprla mnogo vsega. Če si izposodim le naslove, tudi premik od Cohenove Everybody knows k No one knows Queens of the Stone Age. In tu nekje lahko tudi Saara zaključi zgodbo.

✭✭✭✭✭

Obišči tudi:

Bukla
Sodobnost
EU prize for literature
O avtorici
Stsh's book corner
Goodreads
Odlomek romana

Peripetije

Recenzijski izvod je priskrbela založba KUD Sodobnost International. Konteksti se zahvaljujejo.