Grad Gripsholm: sprehod namesto trobent

vir slike: miszalozba.com

Knjige kot zapis misli nekega časa, tok komunikacije zapisanih idej pisca ali piske, so zanimive iz različnih vzrokov, jasno. Veliko jih je takšnih, ki so zanimive zaradi tega, ker so prve, mnogo je tudi takšnih, ki so predmet poželenja zato, ker so zadnje. Nekatere so zanimive samo zaradi tega, ker so povzročile večje in manjše revolucije mišljenja, nekatere pa sploh ne zato, ker bi imele zanimivo vsebino, temveč zato, ker so jih napisali točno določeni ljudje. Tako bi lahko napisali, da je mnogoštevilno veliko knjig, ki so zanimive natanko zato, ker nas skozi optiko avtorskega filtra peljejo na točno določen kraj ob točno določenem trenutku, nekatere pa so zanimive tudi zato, ker je zanimiv čas, v katerem so nastale. In med te slednje prištevam tudi pred kratkim prebrano delo enega najpomembnejših pisateljev weimarske republike, Kurta Tucholskyja z naslovom Grad Gripsholm, poletna zgodba. V prevodu Tine Štrancar je izšlo pri založbi Miš.

Grad Gripsholm je bil izdan leta 1931, v zadnjih letih weimarske republike, preden so dobršen del sveta v črnino ovili nacisti, kjer tudi Tucholsky, ki je bil židovskih korenin, seveda ni imel nikakršnih perspektiv. Prebrati je mogoče, da so 1933 njegove knjige gorele. In čeprav Grad Gripsholm fiktivno delo, se bere kot zanimiv dokument preteklosti. Na nek način izjemno zanimivo dopolnjuje Isherwoodovo delo Slovo od Berlina, ki so ga pred leti izdali pri Cankarjevi založbi med Modernimi klasiki. V povzetku bi lahko dejali, da gre za izjemno lahkotno branje, v katerem najdemo tako avtobiografske elemente (odhod v tujino), izjemno lepo ljubezensko zgodbo, v katerem je razprostrt ideal dopolnjevanja moškega in ženske v njunem skupnem preživljanju časa, kritika kulturnega miljeja z iskanjem uspešne produkcije gradiva za knjižni trg , prav tako pa kritika prihajajočega norega nemškega nacionalizma z iskrico revolucionarnega disidentstva, s katero je mogoče želel prepričati predvsem samega sebe, da bodo tudi majhni akti upora proti sistemu kmalu nujni.

Citat Theodorja Storma na samem začetku, v katerem je Tucholsky sporočil Lahko trobiva na trobento,/ da še v daljavi odmeva;/ vendar tiste majske dni,/ ko drozg prepeva in primula cveti,/ raje tiho ob potoku greva. pravzaprav položi preprogo celotni idejni platformi romanu. Tiho podleganje, nemoč, tihi upor, iskanje sreče mimo bojev z mlini na veter, iskanje trenutka miru, ki je v dvojini in tam ostaja. Grad Gripsholm je zgodba o počitnicah, ki sta jih na istoimenskem gradu na Švedskem preživela Tucholsky in njegova princesa. Princesa je večino časa princesa, tako jo kliče Tucholsky. Lydia, tako je ime njej, Tucholskyja kliče Peter. Ali pa Daddy.

Ja, ljubezenska zgodba ... Dragi mojster, kako ste si pa to zamislili? Ljubezen v današnjih časih? Morda ljubite Vi? Kdo pa danes še ljubi? Potem bi že raje napisal poletno zgodbo.

A prične se še v Berlinu. Tam beremo kratko korespondenčno serijo, v kateri se pisatelj Tucholsky dopisuje z založnikom Ernstom Rowohltom, v kateri je najpomembnejše prav to, da je založnik pisatelja napotil k svojim željam po ljubezenski zgodbi, ki jih trg – in predvsem založnik – v resnici želi. Tucholsky mu odgovori, da razmišlja o poletni zgodbi, a v isti sapi bralcu zatrjuje, da na počitnicah, kamor se odpravlja, ne misli delati, temveč gledati drevesa. Kar seveda razumemo kot dejstvo, da tovrstnega pisanja prekaljeni avtor, politični satirik in kolumnist, ki ima nekaj del že za sabo, ne jemlje kot resnega dela. In hkrati je jasno, da poletno zgodbo že beremo. Tucholsky odhaja na počitnice, z vlakom v Skandinavijo. In to je njegova poletna zgodba.

Tja odide s svojo Lydio. Princeso. O kateri ima samo najlepše besede. Ko opisuje svojo izbranko, izbira besede tako, kot jesenski veter izbira liste, ki jih bo privzdignil nežno in jih z največjo skrbnostjo ter ljubezensko občutljivostjo položi nazaj na mesta, za katera meni, da točno tem listom pritičejo. Lydia je vir čudenja, občudovanja, čustvovanja in Tucholsky je vanjo do ušes zaljubljen. O njej nima slabih besed. Ona po drugi strani ni nikakršno nebogljeno bitje, ima svoj prav in svojemu izbrancu se takole v pogovoru brez težav zoperstavi. Govori misingščino, dolnjo nemščino, ki zveni sicer robato, a Tucholsky jo z odprtimi rokami sprejema natanko zato, ker je to večkrat izbira prav njegove princese. Tudi v misingščini vidi sožitje vseh mogočih nasprotij, tako kot to lahko vidijo le tisti, ki jih slepi tragična ljubezen. Bralec bo ravno v tej ljubezni do neke neknjižne oblike jezika videl upor pred nacionalno čistostjo, na to so odlično poleti pokazali tudi v The New York Times Book Review.

Prav nič ne vem o stilu tega gradu - vem le to: če bi si dal kdaj postaviti grad, bi si postavil prav takšnega.

V nekaj deset straneh prispeta na Švedsko in do gradu Gripsholm, kjer se odločita za prenočišče. Pride drugo poglavje, v tiho in nedolžno sproščeno poletno zgodbo vdirajoča zgodba o otrocih, ki prebivajo v dekliški koloniji. Pasusi o nedolžnih otrokih, ki doživljajo pravo mučeniško nadlegovanje s strani njihove gardedame, njihove vzgojiteljice, predstojnice dekliške kolonije, v to brezskrbno preživljanje počitnic zarežejo z vso grobostjo, ki jo žalost premore.

Med dopustom ju obišče tudi Tucholskyjev prijatelj Karlchen, prijatelj z nekoliko čudaškimi komunikacijskimi veščinami. Še posebno navdušen je nad alkoholom in dekleti, a to sploh ni pomembno. Povsem sklada se z vso harmonijo prijetnega in umirjenega počitnikovanja na deželi, ki sta si ga zamislila Peter in princesa. Predvsem za to, ker je Tucholsky navdušen nad njima obema, oba sta mu, dasiravno na povsem različnih nivojih, izjemno draga. Tudi, ko se spustita v debato v dolnji nemščini, ki jo oba očitno obvladata. Medtem v to spokojnost še vedno vdira le zgodba temnega dekliškega doma in njihove sadistične ravnateljice. In seveda nanese tudi na to, da se z eno od deklet tudi srečajo. Princesa se nemudoma odloči, da bodo ubogi Lisi, ki je hlipajoča iskala utehe, seveda pomagali.

Naju je bilo strah čustev? Včasih, strah naju je bilo njihove oblike. Vsak je lahko za kratek čas srečen. In glede kratke sreče: saj si sreče vendar ne moremo predstavljati drugačne kot kratke.

Nato pride tudi Lydiina prijateljica Sybille, ljubkovalno Billie. Tudi ta se jima pridruži na počitnicah in tudi ti trije se odlično ujamejo. Sproščenost, s katero se lotevajo pogovorov, odkritost, poštenost in iskrivost druženja je še vedno uglašena točno tako, kot se za poletno zgodbo spodobi. Reševanje tiste uboge deklice preide na naslednjo raven, kot tudi razmerje med Lydio, Billie in Tucholskyjem za kratek čas preide na drugačno raven, iskrivo, erotično, a predvsem lepo in še vedno tako mirno, da bralec niti za hip ne pomisli, da se ne bi skladalo z večkrat omenjeno poletnostjo pripovedi. Vendarle, vsega lepega je konec. Poletja, dopusta, potovanja in tudi zgodba dobi svoj epilog. Odlično, skozi simbole v napitnici Martje Flor, frizijske kmečke hčere iz tridesetletne vojne.

Grad Gripsholm nima posebno razburljivega in napetega dogajanja. Gre za povsem sproščeno popisovanje počitnic mladega para, ki sta drug nad drugim dovolj navdušena, da ju pri vsakdanjih opravilih nič ne zmoti tako silovito, da ne bi tega zmogla vplesti v del svoje sreče. Tu so potovanja, pogovori, kupovanje gumbov, nekaj popivanja, telovadbe in spet pogovori. Iz tega dogajanja se izraščajo predvsem začetna pisemska korespondenca, obiska dveh prijateljev in zgroženost nad grozno ravnateljico dekliške kolonije, kar pa vse v svoj širok in prijazen objem sprejme Tucholskyjevo in Lydiino srečno poletno dopustniško razpoloženje. Skozi to pripovedno ravnino pa takole v majhnih, a dovolj izstopajočih gestah vidimo, kako je nagovoril položaj pisatelja, ki mu založnik prigovarja, naj piše po meri volje kupcev (korespondenca); kako je z navdušenjem nad misignščino in uporom izkrivljeni ravnateljici izrazil odpor do nacionalizma in tiranije, ki prihajata, in kako je z reševalno akcijo v upor priključil tudi iskro osebne revolucije. A bolj kot karkoli drugega mi bo v spominu ostala mirna zgodba o poletju na Švedskem, sproščeno prijazna. Takšna, ki je ne zmoti nič, niti prijatelji, niti zlo. Zgodba, ki je že v izbranem citatu na začetku pred glasnimi in pompoznimi agitacijami zapisanih trobentastih parol mnogo raje stavila na tihi sprehod ob potoku. Takšna zgodba, ki se že spočetka zdi, da ji je namenjeno le poletje, le duh teh počitnic. Z besedami Tucholskyja: Vsak je lahko za kratek čas srečen. Knjiga, ki je res zanimiva predvsem zaradi časa, v katerem je nastala.


✭✭✭✩✩


Obišči tudi:

Bukla
Miš
Dobre knjige
Delo
Goodreads
Money museum
New York Times
New York Journal of book
The Complete review

Recenzijski izvod je priskbela založba Miš. Konteksti se zahvaljujejo.