Preskoči na glavno vsebino

Grad Gripsholm: sprehod namesto trobent

vir slike: miszalozba.com
Knjige kot zapis misli nekega časa, tok komunikacije zapisanih idej pisca ali piske, so zanimive iz različnih vzrokov, jasno. Veliko jih je takšnih, ki so zanimive zaradi tega, ker so prve, mnogo je tudi takšnih, ki so predmet poželenja zato, ker so zadnje. Nekatere so zanimive samo zaradi tega, ker so povzročile večje in manjše revolucije mišljenja, nekatere pa sploh ne zato, ker bi imele zanimivo vsebino, temveč zato, ker so jih napisali točno določeni ljudje. Tako bi lahko napisali, da je mnogoštevilno veliko knjig, ki so zanimive natanko zato, ker nas skozi optiko avtorskega filtra peljejo na točno določen kraj ob točno določenem trenutku, nekatere pa so zanimive tudi zato, ker je zanimiv čas, v katerem so nastale. In med te slednje prištevam tudi pred kratkim prebrano delo enega najpomembnejših pisateljev weimarske republike, Kurta Tucholskyja z naslovom Grad Gripsholm, poletna zgodba. V prevodu Tine Štrancar je izšlo pri založbi Miš.

Grad Gripsholm je bil izdan leta 1931, v zadnjih letih weimarske republike, preden so dobršen del sveta v črnino ovili nacisti, kjer tudi Tucholsky, ki je bil židovskih korenin, seveda ni imel nikakršnih perspektiv. Prebrati je mogoče, da so 1933 njegove knjige gorele. In čeprav Grad Gripsholm fiktivno delo, se bere kot zanimiv dokument preteklosti. Na nek način izjemno zanimivo dopolnjuje Isherwoodovo delo Slovo od Berlina, ki so ga pred leti izdali pri Cankarjevi založbi med Modernimi klasiki. V povzetku bi lahko dejali, da gre za izjemno lahkotno branje, v katerem najdemo tako avtobiografske elemente (odhod v tujino), izjemno lepo ljubezensko zgodbo, v katerem je razprostrt ideal dopolnjevanja moškega in ženske v njunem skupnem preživljanju časa, kritika kulturnega miljeja z iskanjem uspešne produkcije gradiva za knjižni trg , prav tako pa kritika prihajajočega norega nemškega nacionalizma z iskrico revolucionarnega disidentstva, s katero je mogoče želel prepričati predvsem samega sebe, da bodo tudi majhni akti upora proti sistemu kmalu nujni.

Citat Theodorja Storma na samem začetku, v katerem je Tucholsky sporočil Lahko trobiva na trobento,/ da še v daljavi odmeva;/ vendar tiste majske dni,/ ko drozg prepeva in primula cveti,/ raje tiho ob potoku greva. pravzaprav položi preprogo celotni idejni platformi romanu. Tiho podleganje, nemoč, tihi upor, iskanje sreče mimo bojev z mlini na veter, iskanje trenutka miru, ki je v dvojini in tam ostaja. Grad Gripsholm je zgodba o počitnicah, ki sta jih na istoimenskem gradu na Švedskem preživela Tucholsky in njegova princesa. Princesa je večino časa princesa, tako jo kliče Tucholsky. Lydia, tako je ime njej, Tucholskyja kliče Peter. Ali pa Daddy.

Ja, ljubezenska zgodba ... Dragi mojster, kako ste si pa to zamislili? Ljubezen v današnjih časih? Morda ljubite Vi? Kdo pa danes še ljubi? Potem bi že raje napisal poletno zgodbo.

A prične se še v Berlinu. Tam beremo kratko korespondenčno serijo, v kateri se pisatelj Tucholsky dopisuje z založnikom Ernstom Rowohltom, v kateri je najpomembnejše prav to, da je založnik pisatelja napotil k svojim željam po ljubezenski zgodbi, ki jih trg – in predvsem založnik – v resnici želi. Tucholsky mu odgovori, da razmišlja o poletni zgodbi, a v isti sapi bralcu zatrjuje, da na počitnicah, kamor se odpravlja, ne misli delati, temveč gledati drevesa. Kar seveda razumemo kot dejstvo, da tovrstnega pisanja prekaljeni avtor, politični satirik in kolumnist, ki ima nekaj del že za sabo, ne jemlje kot resnega dela. In hkrati je jasno, da poletno zgodbo že beremo. Tucholsky odhaja na počitnice, z vlakom v Skandinavijo. In to je njegova poletna zgodba.

Tja odide s svojo Lydio. Princeso. O kateri ima samo najlepše besede. Ko opisuje svojo izbranko, izbira besede tako, kot jesenski veter izbira liste, ki jih bo privzdignil nežno in jih z največjo skrbnostjo ter ljubezensko občutljivostjo položi nazaj na mesta, za katera meni, da točno tem listom pritičejo. Lydia je vir čudenja, občudovanja, čustvovanja in Tucholsky je vanjo do ušes zaljubljen. O njej nima slabih besed. Ona po drugi strani ni nikakršno nebogljeno bitje, ima svoj prav in svojemu izbrancu se takole v pogovoru brez težav zoperstavi. Govori misingščino, dolnjo nemščino, ki zveni sicer robato, a Tucholsky jo z odprtimi rokami sprejema natanko zato, ker je to večkrat izbira prav njegove princese. Tudi v misingščini vidi sožitje vseh mogočih nasprotij, tako kot to lahko vidijo le tisti, ki jih slepi tragična ljubezen. Bralec bo ravno v tej ljubezni do neke neknjižne oblike jezika videl upor pred nacionalno čistostjo, na to so odlično poleti pokazali tudi v The New York Times Book Review.

Prav nič ne vem o stilu tega gradu - vem le to: če bi si dal kdaj postaviti grad, bi si postavil prav takšnega.

V nekaj deset straneh prispeta na Švedsko in do gradu Gripsholm, kjer se odločita za prenočišče. Pride drugo poglavje, v tiho in nedolžno sproščeno poletno zgodbo vdirajoča zgodba o otrocih, ki prebivajo v dekliški koloniji. Pasusi o nedolžnih otrokih, ki doživljajo pravo mučeniško nadlegovanje s strani njihove gardedame, njihove vzgojiteljice, predstojnice dekliške kolonije, v to brezskrbno preživljanje počitnic zarežejo z vso grobostjo, ki jo žalost premore.

Med dopustom ju obišče tudi Tucholskyjev prijatelj Karlchen, prijatelj z nekoliko čudaškimi komunikacijskimi veščinami. Še posebno navdušen je nad alkoholom in dekleti, a to sploh ni pomembno. Povsem sklada se z vso harmonijo prijetnega in umirjenega počitnikovanja na deželi, ki sta si ga zamislila Peter in princesa. Predvsem za to, ker je Tucholsky navdušen nad njima obema, oba sta mu, dasiravno na povsem različnih nivojih, izjemno draga. Tudi, ko se spustita v debato v dolnji nemščini, ki jo oba očitno obvladata. Medtem v to spokojnost še vedno vdira le zgodba temnega dekliškega doma in njihove sadistične ravnateljice. In seveda nanese tudi na to, da se z eno od deklet tudi srečajo. Princesa se nemudoma odloči, da bodo ubogi Lisi, ki je hlipajoča iskala utehe, seveda pomagali.

Naju je bilo strah čustev? Včasih, strah naju je bilo njihove oblike. Vsak je lahko za kratek čas srečen. In glede kratke sreče: saj si sreče vendar ne moremo predstavljati drugačne kot kratke.

Nato pride tudi Lydiina prijateljica Sybille, ljubkovalno Billie. Tudi ta se jima pridruži na počitnicah in tudi ti trije se odlično ujamejo. Sproščenost, s katero se lotevajo pogovorov, odkritost, poštenost in iskrivost druženja je še vedno uglašena točno tako, kot se za poletno zgodbo spodobi. Reševanje tiste uboge deklice preide na naslednjo raven, kot tudi razmerje med Lydio, Billie in Tucholskyjem za kratek čas preide na drugačno raven, iskrivo, erotično, a predvsem lepo in še vedno tako mirno, da bralec niti za hip ne pomisli, da se ne bi skladalo z večkrat omenjeno poletnostjo pripovedi. Vendarle, vsega lepega je konec. Poletja, dopusta, potovanja in tudi zgodba dobi svoj epilog. Odlično, skozi simbole v napitnici Martje Flor, frizijske kmečke hčere iz tridesetletne vojne.

Grad Gripsholm nima posebno razburljivega in napetega dogajanja. Gre za povsem sproščeno popisovanje počitnic mladega para, ki sta drug nad drugim dovolj navdušena, da ju pri vsakdanjih opravilih nič ne zmoti tako silovito, da ne bi tega zmogla vplesti v del svoje sreče. Tu so potovanja, pogovori, kupovanje gumbov, nekaj popivanja, telovadbe in spet pogovori. Iz tega dogajanja se izraščajo predvsem začetna pisemska korespondenca, obiska dveh prijateljev in zgroženost nad grozno ravnateljico dekliške kolonije, kar pa vse v svoj širok in prijazen objem sprejme Tucholskyjevo in Lydiino srečno poletno dopustniško razpoloženje. Skozi to pripovedno ravnino pa takole v majhnih, a dovolj izstopajočih gestah vidimo, kako je nagovoril položaj pisatelja, ki mu založnik prigovarja, naj piše po meri volje kupcev (korespondenca); kako je z navdušenjem nad misignščino in uporom izkrivljeni ravnateljici izrazil odpor do nacionalizma in tiranije, ki prihajata, in kako je z reševalno akcijo v upor priključil tudi iskro osebne revolucije. A bolj kot karkoli drugega mi bo v spominu ostala mirna zgodba o poletju na Švedskem, sproščeno prijazna. Takšna, ki je ne zmoti nič, niti prijatelji, niti zlo. Zgodba, ki je že v izbranem citatu na začetku pred glasnimi in pompoznimi agitacijami zapisanih trobentastih parol mnogo raje stavila na tihi sprehod ob potoku. Takšna zgodba, ki se že spočetka zdi, da ji je namenjeno le poletje, le duh teh počitnic. Z besedami Tucholskyja: Vsak je lahko za kratek čas srečen. Knjiga, ki je res zanimiva predvsem zaradi časa, v katerem je nastala.


✭✭


Obišči tudi:


Recenzijski izvod je priskbela založba Miš. Konteksti se zahvaljujejo. 

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Nikoli ne reci, da te je strah: o Poti

Se mi zdi, da imam v spominu herojske pripovedi o umetnikih, pisateljih, znanstvenikih, za katere so pravili, da so mnogo pred svojim časom. Da so spregovorili o rečeh, ki jih je večina od prisotnih opazovalcev dojela šele mnogo kasneje. Zato te reči in način, kako so jih podali, upravičeno nanje svetijo z žarometi, jih delajo za tiste prve med enakimi. In o njih je veselje pisati, ker izstopajo; ker so zaslužni za nekakšen napredek, ker so primus inter pares. A o teh danes ne bom. Danes je čas, ko branje in pisanje za prihodnje rodove nima pravega prostora, ker je preveč gnoja v Avgijevem hlevu tokratnega vsakdana. Potrebno je pisati, razmišljati in brati za današnji čas. Živeti globlje misli, ker postrganost teh, ki so kot naplavine tukajšnjosti na čelu zmagoslavij neumnosti in nespameti, žanje svoje zmagoslavje povsod, kjer bi po toliko in toliko letih humanizma morala obstajati neka strpnost, ljubezen do svobode drugega in preprosto dejstvo, da bi lahko vsakdo živel na način, ki ga