 |
| vir slike: emka.si |
Slimani svojo Uspavanko začne brutalno in silovito. Pridružuje se Skrivni zgodovini, pa tudi V najtemnejšem kotu, ki razpreta karte na začetku, nato pa plast za plastjo, počasi in v nekakšni pisateljski sadistični maniri pražijo bralčevo potrpežljivost in hranijo želje po popolnitvi vseh razlogov in načinov, kako in zakaj je do vsega tega prišlo. S tem jasno, je pri V najtemnejšem kotu predvsem poudarek na kako, v Skrivni zgodovini pa na zakaj. Uspavanka oba momenta navdihuje bolj ali manj v obrisih. Prva stran romana, na kateri popisuje dejstvo, da je varuška, ki sta jo najela dva uspešna mlada starša, ker jima službene obveznosti ne omogočajo dovolj časa, da bi se še v zadostni meri lahko posvetila otrokom, umorila ta dva otroka v domači kopalnici, je prelomen del romana in branja. Konec zgodbe. Vse, česar ne želimo prebrati. Ker otroci. Ker je
svet lep in se v njem takšne abominacije ne smejo dogajati. A svet ni lep, je pa poln takšnih temin. Če je Leïla takole začela, je imela za to najbrž dober razlog. In ta se skriva v naslednjih poglavjih.
Prizorišče zločina so poslikali. Policija je vzela prstne odtise ter izmerila površino kopalnice in otroške sobe. Preproga z motivom princeske je bila prepojena s krvjo. Previjalna miza je ležala na boku. Igrače so odnesli v prozornih vrečah in jih zapečatili.
Sedaj se zgodba lahko začne. Gre za natančen, oster in realen portret sodobne mlade francoske družine, ki cilja na arhetipske podobe brezna, ki je sledilo vrednotam individualistično naravnane funkcije družbe. Družbe, v kateri nihče nima pravice razsojati o poti, ki jo nekdo vzame za svojo pot do sreče. Družbe, v kateri je kariera stvar najpomembnejše samoizpolnitve. Družbe, v kateri je tudi družina vrednota le toliko, kolikor je v funkciji pogleda drugih, ki bo kimalo v zadovoljno odobravanje gradnje puhlega holograma, ki govori bolj ali manj le o sebi. No, nemara ne v takšne ekstreme, a Myriam in Paul sta odlično na poti natanko v to smer. Mladi par, ki ima dovolj denarja in sedaj tudi dva otroka. Majhno Milo in še manjšega Adama. Paul, producent, ki dela, da bi vsi lahko lagodno živeli, išče priložnosti in plete vezi, se druži, ker je to v tem poslu zelo pomembno. In Myriam, mlada mamica, ki se odloči, da bo naredila še kariero. Nekoč uspešna, odlična študentka prava naleti na prijatelja, ki potrebuje novo pomoč v pisarni. In tako se s Paulom pogovarjata, kako bi si našla varuško, ki bi čez dan skrbela za njuna otroka. Ker gre za Cats in the Cradle situacijo. In neverjetno kmalu naletita na Louise. Popolno varuško z dobrimi priporočili, ki se je v trenutku umestila med delovne naloge. A čudežev ni. To je najbrž jasno. In, seveda, prebrali smo prvo stran. Tega ne moemo pozabiti.
Myriam lahko začne s službo. Ta je vedno bolj polna izzivov, vedno več pozornosti terja. Paul seveda nič drugače. Zgodba ima v razvoju trenutek, ko se pravzaprav pozornost posveča mnogo bolj Myriam kot drugemu. Ona je tista, ki spremeni svoje življenje, ona si želi kariere, ven iz stanovanja, ven iz vloge zgolj-matere. Zato sem med branjem pomislil tudi na to, da je s to pozornostjo Slimani želela vzpostaviti ženski lik, ki se bori za svojo individualnost, in ga v luči celotne fabule postaviti pred ostro kritiko. Kar bi jo peljalo v strogi tradicionalizem. A v resnici sem si premislil, saj luč celotne zgodbe sveti predvsem na oba skupaj. Tudi Paul svojo vlogo odigra prepričljivo, karikatura je najpopolnejša prav takrat, ko se obrne proti svoji ženi, ki varuški ne zaupa več.
»Vse je pripravila moja varuška.«
Louise ima svojo zgodbo. V novi družini se udomači, poskrbi za čisto vse. Za otroka, za njuno hrano, za hrano družinskih kolegov, ko Paul in Myriam gostita družabni večer. Otroka se nanjo navežeta. Tudi Paul in Myriam se nanjo navežeta. Sledi tudi skupen dopust v Grčiji. Louise je pravzaprav postala del družine. Pripoved se redno seli tudi na portret varuške, njenega življenja, njene usode. Tega, kako živi sedaj. Življenje seveda ni bilo rožnato, daleč stran od tega. Mož ji je umrl, hči odšla. Dolgovi, ki jih je podedovala, kljub ignoriranju seveda ne izginejo. Varuška se zdi, da živi le za služenje mladi družini. Svojega življenja brez tega ne vidi več. Zato seveda z grozo spoznava, kako otroka odraščata. In razmišlja o tretjem otroku. Kako bi bilo prijetno, če bi bil še tretji otrok. Z njim bi ohranila svojo navezanost s to družino, polno denarja, visokih družbenih krogov, lepih kopalnih plaščev, dobre hrane, ugledne soseske in počitnic v Grčiji. In kuje načrte, kako bi Paulu in Myriam pripravila priložnosti za tretjega otroka. Vse skupaj se seveda sfiži, vzlic temu pa stvari jasno gredo navzdol. Louise živi v fantazmi, o tem pripoveduje tudi drugim varuškam, s katerimi se sreča ob igrišču. Je bila kdaj kje drugje? Je to nekaj novega?
Srce ji je otrdelo. Z leti se je obraslo z debelo, hladno skorjo in zdaj komaj še sliši njegov utrip. Nič več je ne more ganiti. Sprijazniti se mora z mislijo, da ne zna več čutiti ljubezni. Izčrpala je vse, kar je bilo v njej nežnosti, njene roke nimajo več ničesar, kar bi lahko pobožale.
»Kaznovana bom za to,« sliši lastne misli. »Kaznovana bom za to, ker ne znam več čutiti ljubezni.«
Ta fantazma, ki jo je zgradila okoli sebe, je usodna. Slika sveta, od katerega je prišla in kamor se utrujeno in naveličano vrača vsak dan in ki je tako nespodobno drugačen od tistega, kar jo čaka čez dan, je uničujoča. Otroci so bili njena vstopnica v svet, ki mu želi pripadati in v katerem je vloga tudi zanjo pripravljena. Vloga v svetu preveč zaposlenih staršev, ki se nimajo časa in moči ukvarjati s svojimi otroki, je seveda nepogrešljiva. In otroci so tu njeno orodje, njen mehanizem, kolesje, ki ta svet poganja naprej. Otroci, ki imajo le eno napako – to, da prenehajo biti otroci. Mehanizem poči, kolesje se zlomi. Slika sesuje. In takrat nekje v pripoved vstopa tudi linija policijske preiskave, ki ponudi še nekaj pogledov. Ampak ne toliko na dogodek, ampak mnogo bolj pogled od zgoraj. Pogled na to fantazmo. Leïla Slimani je knjigo zaključila brez eksplicitnega odgovora, zakaj natanko je se je zgodilo kar se je. A blaznost, v katero je Louise nepreklicno šla, je pomenila tudi nepovratno razbitje slike sveta, v kateri se je do nedavnega videla, in tudi mehanizma, ki ga je poganjal.
Uspavanka je delo, ki ima vse in hkrati nič opraviti z otroki. To je strahotno napeta srhljivka o varuški, ki odlično opravlja svoje delo, in ki na to delo veže svoj obstoj. Leïla Slimani je spisala napeto in nelagodno pripoved o tem, kaj je pripeljalo do grozljivega končnega prizora, ki ga je opisala na prvi strani. Zgodbo o tem, kaj lahko privede do takšnega dejanja. In odgovor na to se skriva v skupnosti sodobne družbe, delitvi na takšne in drugačne, na različne svetove in njihove fantazijske okvire, ki jih držijo skupaj. Dokler tudi ti ne razpadejo. Otroci so bistveni del teh okvirov, zato nikdar niso le otroci. A ker to predvsem so, Uspavanka prisili k razmisleku bolj, kot bi sicer. Daoud je imel prav. Strah, lucidnost, prevpraševanje prepričanj in nelagodje. To so odtenki pisanja Leïle Slimani. Mnogo bolj kot srhljivka o obsedeni varuški, ki zagreši najbolj ostuden zločin, roman odlično deluje kot kritika družbe, ki jo definirajo razlike v svetovih njenih kast. Hitro, natančno, srhljivo in vznemirljivo branje.
✭✭✭✭✩
Obišči tudi:
Bukla
Emka
Dobre knjige
Delo
Delo
World tourism group
The Guardian
Goodreads
Telerama
Telegraph
LitHub
Recenzijski izvod je priskrbela založba Mladinska knjiga. Konteksti se zahvaljujejo.
Komentarji
Objavite komentar