Preskoči na glavno vsebino

Uspavanka: Strah, lucidnost, prevpraševanje prepričanj in nelagodje

vir slike: emka.si
V pogovoru z Leïlo Slimani za Literary Hub je pred kratkim beseda nanesla tudi na njenega prijatelja, alžirskega pisatelja Kamela Daouda – spomnim se ga po bajanju Tujca, Primer Meursault – ki je njeno pojavo opisal predvsem kot zmes strahu, lucidnosti in nujnega prevpraševanja prepričanj. Dodaja tudi nelagodje. In zdi se mi, da je to eden boljših opisov pisanja Leïle Slimani, ki nam trči v obraz, ko se spoprimemo z njeno uspešnico Uspavanka. Avtoričin drugi roman, za katerega je, tako kot Daoud za Primer Meursault, prejela Goncourtovo nagrado, je pred kratkim izšel pri Mladinski knjigi v prevodu Saše Jerele. Uspavanka je tesnobno in natančno branje, ki funkcionira kot mešanica srhljivke, kriminalke in družbene kritike in se pridružuje branjem, ki delujejo na več ravneh. Tako na en mah zadovolji tiste, ki so tu zaradi vpogleda v razpoke družbe in gnilih simptomov vsega tistega, kar je narobe s zeitgeistom tega časa, obenem pa ne razočara niti tistih, ki so tu zaradi suspenza.

Slimani svojo Uspavanko začne brutalno in silovito. Pridružuje se Skrivni zgodovini, pa tudi V najtemnejšem kotu, ki razpreta karte na začetku, nato pa plast za plastjo, počasi in v nekakšni pisateljski sadistični maniri pražijo bralčevo potrpežljivost in hranijo želje po popolnitvi vseh razlogov in načinov, kako in zakaj je do vsega tega prišlo. S tem jasno, je pri V najtemnejšem kotu predvsem poudarek na kako, v Skrivni zgodovini pa na zakaj. Uspavanka oba momenta navdihuje bolj ali manj v obrisih. Prva stran romana, na kateri popisuje dejstvo, da je varuška, ki sta jo najela dva uspešna mlada starša, ker jima službene obveznosti ne omogočajo dovolj časa, da bi se še v zadostni meri lahko posvetila otrokom, umorila ta dva otroka v domači kopalnici, je prelomen del romana in branja. Konec zgodbe. Vse, česar ne želimo prebrati. Ker otroci. Ker je
svet lep in se v njem takšne abominacije ne smejo dogajati. A svet ni lep, je pa poln takšnih temin. Če je Leïla takole začela, je imela za to najbrž dober razlog. In ta se skriva v naslednjih poglavjih.

Prizorišče zločina so poslikali. Policija je vzela prstne odtise ter izmerila površino kopalnice in otroške sobe. Preproga z motivom princeske je bila prepojena s krvjo. Previjalna miza je ležala na boku. Igrače so odnesli v prozornih vrečah in jih zapečatili.

Sedaj se zgodba lahko začne. Gre za natančen, oster in realen portret sodobne mlade francoske družine, ki cilja na arhetipske podobe brezna, ki je sledilo vrednotam individualistično naravnane funkcije družbe. Družbe, v kateri nihče nima pravice razsojati o poti, ki jo nekdo vzame za svojo pot do sreče. Družbe, v kateri je kariera stvar najpomembnejše samoizpolnitve. Družbe, v kateri je tudi družina vrednota le toliko, kolikor je v funkciji pogleda drugih, ki bo kimalo v zadovoljno odobravanje gradnje puhlega holograma, ki govori bolj ali manj le o sebi. No, nemara ne v takšne ekstreme, a Myriam in Paul sta odlično na poti natanko v to smer. Mladi par, ki ima dovolj denarja in sedaj tudi dva otroka. Majhno Milo in še manjšega Adama. Paul, producent, ki dela, da bi vsi lahko lagodno živeli, išče priložnosti in plete vezi, se druži, ker je to v tem poslu zelo pomembno. In Myriam, mlada mamica, ki se odloči, da bo naredila še kariero. Nekoč uspešna, odlična študentka prava naleti na prijatelja, ki potrebuje novo pomoč v pisarni. In tako se s Paulom pogovarjata, kako bi si našla varuško, ki bi čez dan skrbela za njuna otroka. Ker gre za Cats in the Cradle situacijo. In neverjetno kmalu naletita na Louise. Popolno varuško z dobrimi priporočili, ki se je v trenutku umestila med delovne naloge. A čudežev ni. To je najbrž jasno. In, seveda, prebrali smo prvo stran. Tega ne moemo pozabiti.

Myriam lahko začne s službo. Ta je vedno bolj polna izzivov, vedno več pozornosti terja. Paul seveda nič drugače. Zgodba ima v razvoju trenutek, ko se pravzaprav pozornost posveča mnogo bolj Myriam kot drugemu. Ona je tista, ki spremeni svoje življenje, ona si želi kariere, ven iz stanovanja, ven iz vloge zgolj-matere. Zato sem med branjem pomislil tudi na to, da je s to pozornostjo Slimani želela vzpostaviti ženski lik, ki se bori za svojo individualnost, in ga v luči celotne fabule postaviti pred ostro kritiko. Kar bi jo peljalo v strogi tradicionalizem. A v resnici sem si premislil, saj luč celotne zgodbe sveti predvsem na oba skupaj. Tudi Paul svojo vlogo odigra prepričljivo, karikatura je najpopolnejša prav takrat, ko se obrne proti svoji ženi, ki varuški ne zaupa več.

»Vse je pripravila moja varuška.«

Louise ima svojo zgodbo. V novi družini se udomači, poskrbi za čisto vse. Za otroka, za njuno hrano, za hrano družinskih kolegov, ko Paul in Myriam gostita družabni večer. Otroka se nanjo navežeta. Tudi Paul in Myriam se nanjo navežeta. Sledi tudi skupen dopust v Grčiji. Louise je pravzaprav postala del družine. Pripoved se redno seli tudi na portret varuške, njenega življenja, njene usode. Tega, kako živi sedaj. Življenje seveda ni bilo rožnato, daleč stran od tega. Mož ji je umrl, hči odšla. Dolgovi, ki jih je podedovala, kljub ignoriranju seveda ne izginejo. Varuška se zdi, da živi le za služenje mladi družini. Svojega življenja brez tega ne vidi več. Zato seveda z grozo spoznava, kako otroka odraščata. In razmišlja o tretjem otroku. Kako bi bilo prijetno, če bi bil še tretji otrok. Z njim bi ohranila svojo navezanost s to družino, polno denarja, visokih družbenih krogov, lepih kopalnih plaščev, dobre hrane, ugledne soseske in počitnic v Grčiji. In kuje načrte, kako bi Paulu in Myriam pripravila priložnosti za tretjega otroka. Vse skupaj se seveda sfiži, vzlic temu pa stvari jasno gredo navzdol. Louise živi v fantazmi, o tem pripoveduje tudi drugim varuškam, s katerimi se sreča ob igrišču. Je bila kdaj kje drugje? Je to nekaj novega?

Srce ji je otrdelo. Z leti se je obraslo z debelo, hladno skorjo in zdaj komaj še sliši njegov utrip. Nič več je ne more ganiti. Sprijazniti se mora z mislijo, da ne zna več čutiti ljubezni. Izčrpala je vse, kar je bilo v njej nežnosti, njene roke nimajo več ničesar, kar bi lahko pobožale.
»Kaznovana bom za to,« sliši lastne misli. »Kaznovana bom za to, ker ne znam več čutiti ljubezni.«

Ta fantazma, ki jo je zgradila okoli sebe, je usodna. Slika sveta, od katerega je prišla in kamor se utrujeno in naveličano vrača vsak dan in ki je tako nespodobno drugačen od tistega, kar jo čaka čez dan, je uničujoča. Otroci so bili njena vstopnica v svet, ki mu želi pripadati in v katerem je vloga tudi zanjo pripravljena. Vloga v svetu preveč zaposlenih staršev, ki se nimajo časa in moči ukvarjati s svojimi otroki, je seveda nepogrešljiva. In otroci so tu njeno orodje, njen mehanizem, kolesje, ki ta svet poganja naprej. Otroci, ki imajo le eno napako – to, da prenehajo biti otroci. Mehanizem poči, kolesje se zlomi. Slika sesuje. In takrat nekje v pripoved vstopa tudi linija policijske preiskave, ki ponudi še nekaj pogledov. Ampak ne toliko na dogodek, ampak mnogo bolj pogled od zgoraj. Pogled na to fantazmo. Leïla Slimani je knjigo zaključila brez eksplicitnega odgovora, zakaj natanko je se je zgodilo kar se je. A blaznost, v katero je Louise nepreklicno šla, je pomenila tudi nepovratno razbitje slike sveta, v kateri se je do nedavnega videla, in tudi mehanizma, ki ga je poganjal.

Uspavanka je delo, ki ima vse in hkrati nič opraviti z otroki. To je strahotno napeta srhljivka o varuški, ki odlično opravlja svoje delo, in ki na to delo veže svoj obstoj. Leïla Slimani je spisala napeto in nelagodno pripoved o tem, kaj je pripeljalo do grozljivega končnega prizora, ki ga je opisala na prvi strani. Zgodbo o tem, kaj lahko privede do takšnega dejanja. In odgovor na to se skriva v skupnosti sodobne družbe, delitvi na takšne in drugačne, na različne svetove in njihove fantazijske okvire, ki jih držijo skupaj. Dokler tudi ti ne razpadejo. Otroci so bistveni del teh okvirov, zato nikdar niso le otroci. A ker to predvsem so, Uspavanka prisili k razmisleku bolj, kot bi sicer. Daoud je imel prav. Strah, lucidnost, prevpraševanje prepričanj in nelagodje. To so odtenki pisanja Leïle Slimani. Mnogo bolj kot srhljivka o obsedeni varuški, ki zagreši najbolj ostuden zločin, roman odlično deluje kot kritika družbe, ki jo definirajo razlike v svetovih njenih kast. Hitro, natančno, srhljivo in vznemirljivo branje.

✭✭✭


Obišči tudi:

Bukla 
Emka
Dobre knjige
Delo 
Delo
World tourism group
The Guardian
Goodreads
Telerama
Telegraph
LitHub


Recenzijski izvod je priskrbela založba Mladinska knjiga. Konteksti se zahvaljujejo.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje

vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfl

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva