Preskoči na glavno vsebino

Prebežnik: teža enega pisma

vir slike: modrijan.si
Medtem, ko se že strastno prepogibam nad branjem in iskanjem španskega ministra za šolstvo v zadnji Zafonovi knjigi Pokopališča izgubljenih knjig, se sedaj vračam k branju čisto drugačnega gradiva, ki mi je v privlačni govorici zopet približevalo čas druge svetovne vojne, a še bolj kot to neko temeljno človekovo gesto preživetja, ki je prisotno v vsem, kar ga obkroža in ogroža. Gre za roman Siegfrieda Lenza, ki je zaradi časa in prostora, v katerem je nastal, pa tudi zaradi vsebine ter njene interpretacije v političnem kontekstu tega istega časa in prostora dolgo ostal v predalu in je bil tako izdan posthumno, pred nekaj leti pravzaprav. Izvrstni roman nosi naslov Prebežnik. Okoliščine nastanka in burna usoda neobjave besedila je odlično popisana v spremnem besedilu na koncu romana, ki ga je spisala Kristina Jurkovič; roman je marca letos v prevodu Ane Jasmine Oseban izdala založba Modrijan.

Bolj kot samo osnovno dejanje Prebežnika, torej prebeg na drugo stran, je to roman o vojaku nemške vojske, ki se skozi norosti druge svetovne vojne nekje na vzhodni fronti sooča s strahom pred smrtjo, fantazmatskim okvirjem fanatičnih privržencev ideologije, sanjarjenjem o prihodnosti, ljubeznijo in predvsem temeljno gesto humanizma, s katero skozi dvojno krivdo doživlja svojo eksistenco. Prebežnik, ki je kriv prebega in kriv je umorov, išče pomiritve.

In medtem ko je napenjal ušesa v globino zatohlega sveta preteklosti, medtem, ko se mu je zdelo, da vidi svoje nizko, široko čelo, svoj mišičasti vrat in od sonca posvetljene lase v oddaljenem zrcalu vodnjaka, v zrcalu minulega, preživetega in prestanega – medtem ko se mu je vse to dogajalo, so iz megle časa vznikale podobe njegovega spomina.

Roman ima prolog in epilog, glavnina dogajanja pa je vmes. Začetek in konec razkrivata dogajanje po koncu vojne, ko je že vse mimo. A bistveno vplivata na razumevanje romana. V prvem delu sledimo junaku Walterju Proski, ki se

odloči poslati pismo in odide k lekarnarju po znamko, tam opazujemo pravzaprav bizarno podroben opis pogovora med ostarelim in naglušnim lekarnarjem, ki si z drogo načrtno uničuje spomine na preteklost in Prosko, ki je želel vendarle le znamke. Konec romana pa postreže pravzaprav z žalostnim občutjem, da to pismo nikdar ne bo doseglo svojega naslovnika. To, kaj je v pismu, seveda izvemo vmes.

Vmes prisluhnemo zgodbi povsem sklepnega dejanja druge svetovne vojne. Proska je na poti na vzhodno fronto, kamor potuje z vlakom. Na poti se zgodi dvoje, oboje precej usodnega formata za našega junaka. Najprej je tu srečanje z mlado partizanko Wando, ki je Proski ponudila priložnost za upe v lepšo in mirnejšo prihodnost, hkrati pa s skrivnostnostjo vzbudila željo po novem srečanju. A to bo moralo počakati. Vlak namreč minirajo, in pravzaprav je pravi mali čudež, da je Proska preživel. Gverilci so, kot že tolikokrat poprej, seveda uspešno ustavili vlak, ki je na fronto peljal takšne in drugačne okrepitve za nemško vojsko. Proska je torej obtičal sam nekje, napol srečen, da je preživel in obdan s toliko večjo skrbjo za to, kako bo od tod naprej. Našel ga je nemški sovojak, pripadnik nekakšne stražne enote, ki je bivala v gozdu v bunkerju, ki so ga poimenovali Jazbina. To enoto je sestavljalo nekaj bolj ko ne običajnih fantov, vsak s svojimi posebnostmi in hrepenenji, najvišji po činu pa je bil v resnici edini vojni fanatik, ki je do zadnjega verjel v disciplino in neomajno zavezo Rajhu. Ta skupinica je živela v nekakšnem kokonu, odrezana od glavnine informacij in je uradno skrbela za nadzor področja železnice, v resnici pa se zdi, da so hitro padali v brezno resignacije, obupa nad vojno, ki jo je zgodovina imela tako kmalu končati. Fantje hodijo na dnevne obhode, se pogovarjajo in kujejo načrte. Naletijo na sovražnika in skrbijo predvsem za to, da ohranijo celo kožo. Ob tem trpkem vsakdanu, ki ga s svojim sadistično formalnim in povsem nerealnim pristopom povzroča njihov nadrejeni, podoficir Stehauf, je prejem pošte, ki seveda zamuja, pravi dogodek z velikim D. Prebiranje pošte je kot kratek povratek v življenje, s katerim nimajo več stika, kot nekaj oddaljenega, a vendarle tistega, k čemur se vračajo v željah, hrepenenju in spominih. Tako postane recimo pribor za lovljenje rib in odprava po ščuko ena osrednjih in zelo dodelanih epizod Prebežnika, v katerem nas oplazi spomin na ribičevo bitko v Hemingwayjevi klasiki Starec in morje.

»Jezus je velika ščuka. – Ktiri ga dobi na trnek, mora pazit – da se vrvica ne strga – pa ka sploh govorim! Noben ne more zvlečt ščuke na breg – vsi smo prešvoh. – Ktiri je dost močen, ni dost pameten – in ktiri je pametn, ni dost močen – kaj češ pol, pjerunje!«

Sovojak, ki si je želel ujeti tisto ščuko, se je tega lotil strastno in potrpežljivo, a riba se mu nikakor ni pustila. Vzrajnost in nepopustljivost vojaka je tako počasi vodila v to, da se mu je kratko malo skegljalo, kar je peljalo tudi v polnem zmešanemu izletu v bližnjo vas in k že tako zmedenim in prestrašenim vaščanom. Kot bi v tej kratki epizodi želel ponuditi alegorijo nesmislov zasledovanja ciljev drugih in iskanja sebe v norosti, je počasi tudi zgodba Walterja Proske in njegovih kameradov prišla do vrhunca. Zajeli so jih partizani in po mučnem čakanju na gotovo eksekucijo se zgodi pogovor s kolegom, ki so ga klicali Mlečnozobec. V tistih nekaj kratkih straneh boste prebrali Lenzovo apologijo dezerterstva, odgovore na vprašanja o morali prebežnikov in zatorej kratkomalo tudi ideološko plat romana. To so strani, zaradi katerih je roman napisan. Ali drugače, to so strani, okoli katerih je roman zgrajen.

»Nedejavna, pasivna miroljubnost je impotentna prikazen. Kdor vedno samo pravi: proti vojni sem, in samo ostane pri tem, ne naredi pa nič, da bi vojno izkoreninil, spada v pacifistični muzej. …«

Proska se tako odloči za prebeg. Pridruži se ruskim vojakom in odslej služi na drugi strani. Zmeda ni nič manjša. V resnici je še nekoliko večja. Ponovno se sreča tudi z Wando. A to srečanje se tako kot marsikaj drugega utopi v vsesplošni nejasnosti položaja samega, ki bržkone svoj vrhunec doživi v eskalaciji strahu, ko v neki akciji povsem nagonsko ustreli svojega svaka. V tem trenutku se Proski sesuje še en delček dostojanstva, ki ga je že tako mnogo vzela vojna sama. In v tem trenutku se začne življenje s popolnoma drugim grehom in povsem drugo krivdo. K temu seveda iztek zgodbe, v katerem Proska sicer doživlja nekatere privilegije, ker je izbral zmagovito stran, a začinjeno s tesnobo in negotovostjo povojnih čistk. A ne glede na vso vojno, nič se ne more primerjati s tem, s čimer mora Proska sedaj živeti.

Lenz se je seveda načrtno ukvarjal z vprašanjem prebežništva. Gre za roman z močno avtobiografsko noto, saj je tudi sam služil v nemški vojski in prebegnil. Vprašanja, ki sem jih zaslutil v Prebežniku gredo v smeri: Ali je vojna kaj bolj smiselna, če si na strani tistih, ki so jo začeli? Kdaj je dovoljeno prenehati razmišljati o služenju državi in začeti razmislek o sebi? Ali si ti kaj več kot državljan svoje države? Ali je prebežništvo na sebi opravičljivo? Ali so grehi drugačni na drugi strani? Ali so grehi na drugi strani bolj opravičljivi? Ali so grehi na strani zmagovalcev nekaj, s čimer je lažje živeti? Predlogi za odgovore na ta vprašanja vas bodo na takšen ali drugačen način pričakali tudi v njegovem Prebežniku, končno piko pa boste pritisnili sami.

Ti, Proska, samo ti. Samo ti veš, kaj se je zgodilo. Ti si povzročil to, kar se je zgodilo. Ni ravnanja brez trpljenja, ravnal si, kot si verjel, da moraš ravnati. Tvoj talent ni ostal neizkoriščen. Vest te je vselej z bičem gnala v ospredje.

V branju sem pred očmi ves čas imel dve knjigi. Prva se dogaja na samem začetku druge svetovne vojne. Predoči nam komplement različnih silnic posameznika, ki se je znašel na napačnem koncu časa in prostora, pod tem pa skriva njegov vsakdanji boj za prostor umeščenosti v ta svet. Spregovori o o Konstantyju, ki ga je vojna okoliščina prav tako prisilila k prebežništvu, v katerega se je zaradi svojih razlogov odločil sam in bralcu ponudi tudi nekoliko širši objektivni pogled na zgodovinskost situacije ter posameznikovo umeščenost vanjo. V luči teh sorodnosti tako seveda zlahka predlagam vsebinsko navezavo na Morfij poljskega pisatelja Szczepana Twardocha. In tudi drugi roman, ki pa je časovno umeščen v zaključek vojne, gre za delo Josefa Škvoreckýja, Strahopetci, pripoved o zaključku vojne prebivalcev Kostelca na Češkoslovaškem skozi dnevniške zapise mladega fanta Dannyja Smiřickýja. Strahopetci si z Prebežnikom delijo podoben čas nastanka in dogajanja, prav tako pa tudi osmišljanje zgodovinske situacije in posameznikove skrbi za lastno prihodnost, dasiravno je Škvorecký uporabil mnogo bolj lahkotni jezik v katerem je v ospredje postavil mladost protagonistov, Lenz si, najbrž preko avtobiografske obremenjenosti, tega ni privoščil. Vsekakor prav tako na nek vzporeden način priporočam tudi odlične Strahopetce.

Lenzov roman Der Überläufer, Prebežnik, sem doživljal kot kompleksno mešanico eksistencialističnega doživljanja časa in prostora, v katerem so se znašli glavni junaki zgodbe. Ta se skozi preproste vojake, ki so v bučenju vojne ideologije ter prav tolikšno nore večvredne nemškosti kaže kot vedno večja zmeda v ločevanju med tem, kaj je prav in kaj ne, hkrati pa tudi v hrepenenju po miru. V to pravzaprav precej intimistično razpoloženje se nam predstavi osebna zgodba Walterja Proske, ki odide na vzhodno fronto in se priključi druščini nemških vojakov, ob koncu vojne pa prebegne na rusko stran. Kontekst celotnega romana narekujejo protagonistovi demoni iz preteklosti, ki mu jih ne uspe pregnati in mu jih najbrž nikoli ne bo. Tako torej Lenzov motiv razumem kot poskus popolne redukcije državljana na osebo in vpogled v lik prebežnika, ki je takole po vsem, kar je in še doživlja, pod bremenom lastne krivde, vse prej kot zmagovalec in obvladač situacije. Intrigantno branje. Škoda bi bila, če bi ostalo v predalu.


✭✭✭


Obišči tudi:

Bukla
Modrijan
RtvSlo
Razgledano
Goodreads
PublishersWeekly
HandelsBlatt 

Recenzijski izvod je priskrbela založba Modrijan. Konteksti se zahvaljujejo.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s