09. junij 2019

V gozdu: Kinderschreck

vir slike: modrijan.si
Kje se neha dokumentarnost in začne umetnost, fikcija? Od kod črpati navdih za podoživljanje tragedij skozi branje o grozljivem? Zakaj bi to sploh želeli? Mogoče prav zaradi bližine z besedami slikamo ne le dogodke temveč tudi kritiko dogodka samega. Vlivamo neko upanje v neponovljivost. Mogoče natanko to. Temeljna premisa del, ki temeljijo na obupnem škodovanju, kršenju vseh človekovih dogovorov in občutkov, se zdi v racionalizaciji dogodka, približevanju občutkov, zapolnjevanju črnih lukenj tega, česar zgodovinopisje in reportažnost ne dosežeta. Moč literature doživljam kot moč empatije njenega bralca ali bralke. Podobne misli sem zbiral že pri Maxu, najbrž še bolj pri Šehićevi Knjigi o Uni, kjer je avtor na vprašanje, kako bi nekomu razložili vojno, odvrnil z vrhunsko in bolečo: »To je kot podaljšani Konec sveta s smetano, le veliko bolje.«

V rokah pa držim roman irske pisateljice Edne O'Brien z naslovom V gozdu. Išel je v prevodu Maje Kraigher pri založbi Modrijan kot 123. edicija odlične zbirke Bralec. Osupljivo, hitro, nezdravo in surovo zgodbo o trojnem umoru, ki se je v devetdesetih letih 20. stoletja zgodil na Irskem. Resnični dogodki, hude travme in veliko prizadetih ljudi spremlja to zgodbo. Kot najbrž vsakokrat, ko je glavni antijunak poosebljeno ponorelo zlo, ki so ga kot otroka poznali vsi in je odraščal tako rekoč v sleherni soseki. Roman o strahu in trepetu, o temnem zatočišču gozda, o popolnem kaosu v glavi, o glasovih, ki terjajo zločin, o mladih življenjih, ki ugasnejo in o starih, ki se še dolgo kasneje bojijo o vsem govoriti naglas. Pa tudi o pogumu in odločnosti, trudu za rehabilitacijo in popolnoma pokvarjenem umu. V gozdu je roman, ki stavi na pogovor s situacijo, ki grozljivo doživetje O'Kana in njegovega razbojniškega pohoda skuša predstaviti v različnih lučeh, pogledih vpletenih. Tudi mrtvih. S tem priznava paralakso pripovedi faktično dogodenega in za trenutek ustvarja tudi iluzijo, da za vsem obstaja kakšna opravičljiva razlaga. A ta trenutek izgine hitro.

Kinderschreck. Tako ga je imenoval Nemec, ko je ukradel puško. Predtem je bil Michen, po svetniku in potem Mich, materin ljubljenček, in potem Deček, ko je šel v tisti zavod, in potem Otrok, ko je pomagal očetu Damienu pri rožah in vrčkih za vodo in vino v zakristiji, in potem K, krajše za O'Kane, ko so se začeli njegovi nasilniški časi.

Roman na nekaj sto straneh dnevniško popisuje osebnost Michna O'Kanea. Morilca, ki je povsem podlegel glasovom v svoji glavi in navkljub občasnim streznitvam duha storil tri grozljive umore v gozdu blizu domačega naselja. Roman Edne O'Brien nas pelje v preteklost, Michnovo otroštvo, njegovo navezanost na mamo, ki je ostalo v ospredju do samega konca zgodbe. Pelje nas v krivico, s katero je bil poslan v poboljševalno ustanovo in v zaporu, kjer so iz njega naredili nekaj, čemur pravzaprav ni več pomoči. Vzporedno se dogajajo tudi druge zgodbe, iz domačega kraja. Spoznamo žrtve, spoznamo njihovo življenje. O'Kane je človek mnogih imen, a najbrž le enega obraza. Ko se vrne, ima v glavi predvsem strah pred tolpo iz zapora in ljubezen do mame. Ne zaupa nikomur, kot potepuški pes išče prenočišča in nasilno ustrahuje vse, ki mu pri tem skušajo stati na poti. Vsi se ga bojijo, nihče si z njim ne upa imeti opravka.

Pod ogrinjačo dejstva, da beremo o dogodkih, ki so se res zgodili, nam pisateljica neprizanesljivo servira življenja njegovih žrtev. Z grozo torej beremo o umetnici Eily in njenemu sinu, kako prosita za pomoč pri popravilu hiše. In jo dobita, seveda. Zaselek je poln prijaznih poznanih ljudi, bogaboječih Ircev. Tu je tudi nadvse zanimivo poglavje, v katerem se Eily udeleži nekakšnih bakanalij, skorajda v stilu nesrečnikov iz Tarttine Skrivne zgodovine. Poglavje, ki služi prikazu Eily kot svobodnega dekleta, polnega mladosti in življenja, nekoga, ki svet grabi s svobodno zajemalko brez predsodkov, v lokalnem običaju. In natanko v Eily se zagleda O'Kane, jo nekega jutra preseneti na njenem domu in jo skupaj z njenim sinom ugrabi.

Naslednjega dne je to napisal na platnico svojega šolskega zvezka – Jaz sem pravi sin gozda.

Odpeljejo se v Clooshki gozd, kjer povsem na trnih napete grozljivosti beremo o agonijah Eily, ki skuša ohraniti mirno kri, obvarovati svojega sina in pomiriti, tako ali drugače obvladati svojega ugrabitelja. Povsem norega O'Kanea. Ta jo vodi globoko v gozd, kjer ima skrivališče, obenem pa vedno težje duši glasove v svoji glavi, ki mu prebujajo vedno pogostejše napade paranoje, tesnobe in nepredvidenih dejanj s strašnimi posledicami. Poglavje v gozdu se zaključi. Beremo o O'Kaneu, ki se je odpeljal do svojih domačih. Tudi oni se ob njem ne počutijo več varne. Povejo mu, da ga iščejo. Da naj se preda. Da je pravzaprav pošast. A o umorih še ne vedo. O'Kane pa jim pokaže ukradeno puško, ki jo je imel zavito v paket. Največ, kar lahko zanj še storijo, je, da ga odpeljejo po poti naprej in odložijo. Ker s pošastjo nočejo imeti opravka. Ta pa odide še na obisk duhovnika, ki ga prav tako odpelje v gozd. Avtorica nam sunkoma predstavi tudi duhovnika v zadržanem pripovednem glasu, v katerem se predstavi bržkone za nezanesljivega pripovedovalca, a povsem jasno, zakaj. Tudi zanj je to potovanje v O'Kaneov gozd zadnje.

Vmes se aktivirajo Eilyne prijateljice, sestra, vedno več drugih, ki želijo odgovorov. Pogrešana sta, policija pa ne ponudi dovolj storjenega. Akcija počasi, a vendarle steče. Iskanje. O'Kane skuša nadaljevati svoj pohod, a nekje se je tudi njemu moralo zalomiti. Ujamejo ga. Ga zaslišujejo. Še vedno ne vedo, kje sta Eily in Maddie. Dolge in mučne ure, ko se noče zlomiti. Nato uspeh. Odpeljejo se proti gozdi z O'Kaneom v avtu, vmes prileti novica o uspehu iskalne ekipe. Našli so trupli. Roman V gozdu prav tako pelje v zadnje izdihljaje. Morilec je za zapahi. Beremo o sestrinih obiskih v zaporu in O'Kane, ki nikdar ni več prišel k sebi in vedno bolj tone v temino mreže, stkane iz svojih strahov, shizofrenega uma, preteklosti, ljubezni do mame in paranoje. V resnici mu ni pomoči.

Nikoli niso izvedeli, nikoli niso prišli stvari do dna in tudi ne bi smeli. Čarovnija spremlja le redke.

Branje romana Edne O'Brien deluje zelo verodostojno. Kot bi vzela izčrpna poročila o dogodkih, jih pridružila pričevanjem vseh vpletenih in dodala kako zdravniško psihiatrično oceno. To je delo, ki bi ga lahko opravil marsikdo. Dobra montaža, sledeča izvrstnemu prelivanju pripovedovalskih glasov in nemotečemu pretoku dogajalnega časa, ki vedno bolj teži v psihološki profil zlobe. Knjiga se bere z odprtimi usti, pusti malo diha, premora in oddiha. A marsikje v takšni montaži bi, tako sklepam, slej ko prej zazevale luknje. To so črne lise razmišljanja introspekcije likov, njihovih odločitev in čustvovanj. Tega dokumenti ne povedo. Tu pa se začne delo, ki ga lahko opravi le izvrsten pisec ali piska. In Edna O'Brien se je po mojem mnenju odlično odrezala. V gozdu je natančno izpeljana strašljiva pripoved, ki pri meni ne šteje toliko zaradi njene adekvatnosti zgodovinski tragediji, dasiravno je ta najbrž brezhibna, ampak toliko bolj zaradi demonstracije vživljanja avtorice v žrtve, stranske spremljevalce in zlo samo. Pa tudi v nezapisanem, ki ga je bralcu pustila na poti. Kombinacija obojega, nemara malo spominja tudi na odlično V najtemnejšem kotu, nikakor ne bo pustila hladnega. Daleč stran od tega.

V gozdu pa predoči še eno zanimivo temo, ki bi jo bilo najbrž zanimivo nekoč tehtati. Glede na prebrano in vse okoliščine, ki so povzročile nastanek te knjige, je jasno, da je to knjiga o čistem zlu. O manifestaciji človekove rušilne moči, ki omračen um zaradi tega ali onega zavije nekaj delčkov zgodovine v popolno črnino, hkrati pa v nezamisljiv pekel pelje veliko vpletenih in prizadetih, bolj ko ne nedolžnih soljudi, ki se znajdejo na poti tega zla. O'Kane je zlo. In to je knjiga o zlu. O tem ni nikakršne dileme. Etični problem, ki se vzlic tega pojavi, to so zaznali mnogi komentatorji, je zunaj debate o vsebini knjige. Svojci in drugače vpletena javnost namreč s tem, da je Edna O'Brien izdala ta roman, nikakor ni bila zadovoljna. Ne da bi se pretirano vpletal v sodbe tega, do česa ima avtor pri črpanju svojih zgodb pravico in kje je meja, bom le ponovil misel z začetka tega zapisa: z besedami bližamo ne le dogodke, ampak ustvarjamo prostor za kritiko tega dogodka. Vlivamo upanje v neponovljivost, zavest o sprevrženosti. Z zapolnjevanjem sivih lis v tako tragični zgodbi pa je tako, da terja pozornega in zrelega bralca, tako kot tudi izvrstnega pripovedovalca. V tem primeru odlične avtorice Edne O'Brien.

✭✭✭✭


Obišči tudi:

Modrijan
Emka 

Recenzijski izvod je priskrbela založba Modrijan. Konteksti se zahvaljujejo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...