 |
| vir slike: bukla.si |
In ja. Poslastica za vse ZF navdušence in vse tiste, ki bodo to še postali. Ponuja pogled v prihodnost, ki v večplastno zgodbo vplete ideje razvoja religije, ekologije, narave, potovanja v vesolja, srečevanja z nepoznanimi bitji, iskanja pravega zla, boja za iskano in dragoceno surovino, pa tudi povsem klasičnega boja za oblast, denar, moč, politični vpliv, intrige, evgenično načrtovanje ter povsem nove zavesti časa in prostora. Pred nami je kompleksna zgodba polna intrig in trka različnih pogledov na hierarhijo galaksije in političnega, ki bogato posega v gospodarstvo in religiozno. Peščeni planet je lahko zgodovinski, politični, akcijski, futuristični, povsem filozofski ali ekološki roman. Ali vse to skupaj. Nikakor pa ni preprost in hiter zalogaj.
To sem dojel zelo kmalu tudi sam. Branje spočetka terja več pozornosti. Nepripravljen na povsem nov svet, ki ga v Peščenem planetu opisuje Herbert, je bralec vržen v sredo dogajanja. In v tem svetu so položaji, funkcije, stanovi, marsikaj takšnega, kar je neznano. Zato terja nekaj več energije. Ima pa knjiga tudi tri dodatke ob koncu, ki bi vsaj del tega olajšali in temu vzlic mogoče predlagam, da najprej preberete te. Tu so namreč pojasnjene okoliščine narave planeta Arrakisa ali Sipine, religije in Bene Gesserita, kar vse zajema zelo pomembne informacije o zgodbi, ki jo imate brati. Poleg tega novemu bralcu predlagam tudi pozornost na predhodne, tako rekoč dokumentarne citate princese Irulan, ki tehnično služijo kot nekakšen vsebinsko bistvo, ki ga naslednji paragrafi in dogajanje v njih obrazloži. Govorijo z neke zunanje, zunajčasne pozicije, ki se objektivno ozira na zgodovino, zato dajejo poseben žmoht dejanskemu dogajanju v zgodbi. In takole, brez kakih pretiranih podrobnosti, gre za naslednje.
"Čas je na videz širok, a ko se gibljete skozenj, se spremeni v ozko lino."
Zgodba pripoveduje predvsem o družini Atreidov, ki je bila od imperatorja poslana v upravljanje planeta Arrakis. Tu je predvsem vojvoda Leto, ki se zdi pošten in mogočen vladar, in njegova benegesseritska konkubina Jessica, ki sicer spočetka počiva v Letovi senci, nato pa v romanu zavzame eno ključnih položajev družbe, ki presega klasični imperialni patriarhat. Bene Gesserit je nekakšen stan žensk, ki s svojimi sposobnostmi in instantnim vpogledom v dogajanje ali pogovor hipoma sprevidijo stvari in povezave, ki jih običajni ljudje ne. Benegesseritinje so vsled tega izjemno pomembne v družbi na Caladanu kot tudi na Arrakisu. Jessica in Leto imata sina Paula. Ta je center zgodbe, jedro vsega dogajanja in zgodba Peščenega planeta je v resnici zgodba o tem, kako je Paul kot aristokratski sin postal ne le naslednik svojega očeta temveč tudi Muad'dib na Arrakisu, verski in politični, malodane vsemogočni voditelj različnih ljudstev, ki pa tega ni dosegel le s trdo roko in akcijo (dasiravno tudi s tem), temveč tudi s posebnim posluhom, modrimi nenasilnimi odločitvami in mistično introspekcijo. Paul Muad'dib je fant, ki je v bistvu ves čas nekaj posebnega. Superjunak, kar preveč zrel za svoja leta in z neverjetnimi sposobnostmi, ki močno presegajo običajne fizične ovire časa in prostora. Paul je mesija, ki ga je izvolilo ljudstvo, zakoniti dedič vojvode Atreidov, kot ga je postavil zakon in legitimni good guy bralcev Peščenega planeta, ki se je več kot enkrat izkazal za pravega junaka. Muad'dib je bojevnik in mistik, pošast in svetnik, zvijačnež in nedolžnež, viteški, neusmiljen, manj kot bog, a več kot človek.
A do tja je veliko časa, mnogo strani, veliko intrig in mnogo slabega, predvsem pa kompleksna struktura družbe, v kateri je mnogo različnih igralcev. In en izjemno neprijazen planet. In nekaj neverjetno velikih črvov. In neverjetno malo vode. Atreidi na Arrakis pridejo pripravljeni in z načrtom. Poznajo okoliščine. A tja jih zasleduje tudi spletkarstvo njihovih največjih sovražnikov, družine Harkonnen. Ta ima namen ponovno pridobiti upravljanje peščenega planeta, ker to pomeni predvsem upravljanje z začimbo, izjemno želeno surovino, ki se nahaja na planetu. In pri tem, kako bodo prišli do tega, ne izbirajo sredstev. Tako se po burnih in napetih akcijskih straneh izdajstva (ki ima neko mnogo bolj osebno ozadje) srečno iz vsega kaosa vendarle rešita Jessica in njen sin Paul, ki vedno bolj prevzema pobudo v razmišljanju in odločanju. Vedno bolj se kaže, kdo ga je vzgajal, kdo so njegovi predniki in kako bogate izkušnje so vanj prelili vsi učitelji, zavezniki vojvode Leta, njegovega očeta.
Prekrili krošnjo moje so mladosti.
V svojih vejah sem zaslišal jato,
ujet v pričje kljune, kremplje!
V puščavi ni nič podarjenega, sipine terjajo poseben način življenja. Brez hidrooblek, ki so izjemna pogruntavščina in omogočajo neprekinjeno recikliranje vode v telesu, je hitro vsega konec. In tam so Fremeni. Ljudstvo, ki po beduinskem vzoru obvlada to življenje. In živi po svojih standardih, pravilih, ki se zdijo na prvi pogled surova in gverilska, a daljši premislek pelje v precej bolj naklonjeno sodbo. Ob Fremenih pomislim na panteizem, puščava je spoštovana. Spoštovan je tudi ustroj družbe in folklora, ki jo gradijo. A šele smoter njihovega delovanja, katerega boter je planetarni ekolog, ustvariti zeleno, kjer je vode na pretek, mi je dal misliti, da je Herbert s Fremeni mislil odlično družbo, ki jo postavlja nasproti korumpirano imperialno politiko, prežeto s pohlepom po začimbi in gonjo po oblasti ter evgeničnega vmešavanja v naravni razvoj dogodkov (če bi lahko tako zapisal). In tu se znajdeta Paul in Jessica. In tu ostaneta. Oba s pomembnimi vlogami. Paul je odslej Muad'dib. Junak in voditelj, ki bo sekal tradicijo in se soočal z notranjimi in zunanjimi sovražniki. Soočal se bo tudi s svojimi demoni. A pogrom imperija se bliža, Harkonneni imajo svoje načrte, prav tako je tu tudi ceh. In vse to prihaja nad Muad'diba. Kako se bo končalo soočenje med spletkarskimi Harkonneni, ki so pogubili večino Atreidov in niti ne vedo, da je Paul preživel, pa preberite v odličnem epsko zasnovanem kultnem delu Peščeni planet.
Največje bogastvo, ki ga skrivajo fantazijska dela, pa naj bodo to klasične pravljice, sodobne futuristične distopije ali pa kultni znanstveno-fantastični romani, se po mojem mnenju skriva v širini esejističnega poskusa vrednotenja smeri, v kateri plovemo v izrazu svojega trenutnega bivanja in tega, kam gremo. Peščeni planet je v tej smeri zelo inteligentno in večplastno branje o dogodkih nekje v 11. stoletju v prihodnosti, ko so se popolnoma spremenile religiozna podoba, potovalne zmožnosti in načini prilagajanja spremenjenim okoliščinam. A marsikaj je ostalo enako. Pohlep, spletke, cilji, ki opravičujejo sredstva, gonja za oblast, politično moč in grabljenje za monopolom nad surovino, ki zagotavlja nadvlado so bila tu v nedefinirani preteklosti in bodo tudi v prihodnosti. A to je konstanta, ki pritiče takšnemu miselnemu eksperimentu. V ta razdelek v Dunu spada tudi opozicija med Harkonneni in Atreidi, ki bi jo zlahka ob bok postavili tudi vojni med Starki in Lannisterji. A Peščeni planet me ni pritegnil s tem.
Zakaj bi se nekomu vtisnilo v spomin sipanje peska z vrha pečine?
Pritegnil me je s tem, kako je portretiral Fremene, ljudstvo, ki živi na obrobju civilizacije Arrakisa v puščavi. Načini, kako delujejo, živijo, upravljajo družbo, njihovo hierarhijo in ikonizaciji tistega, česar jim primanjkuje (vode), se zdi fascinantna. Herbert je v svojo zgodbo o prihodnosti človeštva vtkal predvsem naravovarstveni pogled na tisto, kar v neki slaboumni samoumevnosti jemljemo za absolutno in narisal svet, ki lahko prav zaradi tega postane sila neprijazen. Pritegnil me je s podrobnostmi, ki razkrivajo širokopoteznost romana, a po neki tretji strani tudi s tem, da je glavnemu junaku lik gradil z naprednim razmišljanjem, uvidom v celoto in nekaj magije, ki jo veliki potrebujejo za to, da so dobri voditelji.
Arrakis dojemam kot simbol. Tisto, kar v luči kvalitetne znanstveno fantastične proze vedno presega trenutno situacijo, beži konkretni opredmetenosti in napotuje na širša obzorja razumevanja družbe in zgodovine. V sebi združuje pogovor o klasičnem boju med dobrim in zlim, o pogumu doseganja novih spoznanj in o vedno aktualni nepreseženosti različnih plasti človekove grabežljivosti. Po drugi strani pa je avtor v prozo kompleksno vgradil poslušanje narave, omejitve, ki jih prinašajo tako mistične nezapopadljivosti na eni kot tudi mentatske orodnosti na drugi strani in jih presegel v liku Paula, mladega dediča in preroka, malodane nadčloveka, ki je prikazal povsem nove transformacije politike, čuta za naravo in soljudi. Dasiravno branje romana vzlic tej kompleksi strukturi ni tako enostavno, globina in večplastnost Peščenega planeta še tako zahtevnemu bralcu ponudi ogromno. Zato je Dune še po 50 letih povsem legitimno ugnezden med odličnimi žanrskimi branji. Pazite se le peščenih viharjev in črvov, pa vodo imejte nekje v bližini.
✭✭✭✭✩
Obišči tudi:
Sanje
Emka
Večer
Gledal bom
Wikipedia
Dune
Fantasy Book Review
The Guardian
Goodreads
Recenzijski izvod je priskrbela založba Sanje. Konteksti se zahvaljujejo.
Komentarji
Objavite komentar