Preskoči na glavno vsebino

Peščeni planet: bojevnik in mistik, pošast in svetnik, manj kot bog, več kot človek

vir slike: bukla.si
Čas hitro beži. Že skoraj tri mesece je tega, kar me je Igor, prevajalec Peščenega planeta, opozoril na izid prevoda tega kanonskega dela znanstvene fantastike v Sloveniji. Sam se ne štejem med najbolj goreče oboževalce žanra, a vendarle z največjim spoštovanjem spremljam poskuse, kako se dojemanju stvarstva, časa, prihodnosti in človekove umeščenosti v vse to ustvarjalno približujejo najrazličnejši pisatelji in pesniki. Tu ni nekih razmejitev, prostranost upodobitvene moči nima konca. Razen tistega, kar je v tem tu sedaj in v motivu, podobah in idejah, ki dajejo pogon vsej literaturi. Branje vsega fantastičnega, od pravljic bratov Grimm do Ursule Le Guin, prek Frankensteina ali Brama Stokerja, se zato nujno na neki točki ukvarja z znanimi idejami, ki so postavljene v neznano okolje. Štejejo pa vse, tudi majhne in obrobne podrobnosti, ki ta dela vedno znova polagajo pod neko novo bralno leščerbo. Nič manj vse to velja za Franka Herberta in njegov Dune. Peščeni planet je nekaj več kot 50 let po izidu prišel tudi v slovenskem prevodu. Izdali so ga pri založbi Sanje.

In ja. Poslastica za vse ZF navdušence in vse tiste, ki bodo to še postali. Ponuja pogled v prihodnost, ki v večplastno zgodbo vplete ideje razvoja religije, ekologije, narave, potovanja v vesolja, srečevanja z nepoznanimi bitji, iskanja pravega zla, boja za iskano in dragoceno surovino, pa tudi povsem klasičnega boja za oblast, denar, moč, politični vpliv, intrige, evgenično načrtovanje ter povsem nove zavesti časa in prostora. Pred nami je kompleksna zgodba polna intrig in trka različnih pogledov na hierarhijo galaksije in političnega, ki bogato posega v gospodarstvo in religiozno. Peščeni planet je lahko zgodovinski, politični, akcijski, futuristični, povsem filozofski ali ekološki roman. Ali vse to skupaj. Nikakor pa ni preprost in hiter zalogaj.

To sem dojel zelo kmalu tudi sam. Branje spočetka terja več pozornosti. Nepripravljen na povsem nov svet, ki ga v Peščenem planetu opisuje Herbert, je bralec vržen v sredo dogajanja. In v tem svetu so položaji, funkcije, stanovi, marsikaj takšnega, kar je neznano. Zato terja nekaj več energije. Ima pa knjiga tudi tri dodatke ob koncu, ki bi vsaj del tega olajšali in temu vzlic mogoče predlagam, da najprej preberete te. Tu so namreč pojasnjene okoliščine narave planeta Arrakisa ali Sipine, religije in Bene Gesserita, kar vse zajema zelo pomembne informacije o zgodbi, ki jo imate brati. Poleg tega novemu bralcu predlagam tudi pozornost na predhodne, tako rekoč dokumentarne citate princese Irulan, ki tehnično služijo kot nekakšen vsebinsko bistvo, ki ga naslednji paragrafi in dogajanje v njih obrazloži. Govorijo z neke zunanje, zunajčasne pozicije, ki se objektivno ozira na zgodovino, zato dajejo poseben žmoht dejanskemu dogajanju v zgodbi. In takole, brez kakih pretiranih podrobnosti, gre za naslednje.

"Čas je na videz širok, a ko se gibljete skozenj, se spremeni v ozko lino."

Zgodba pripoveduje predvsem o družini Atreidov, ki je bila od imperatorja poslana v upravljanje planeta Arrakis. Tu je predvsem vojvoda Leto, ki se zdi pošten in mogočen vladar, in njegova benegesseritska konkubina Jessica, ki sicer spočetka počiva v Letovi senci, nato pa v romanu zavzame eno ključnih položajev družbe, ki presega klasični imperialni patriarhat. Bene Gesserit je nekakšen stan žensk, ki s svojimi sposobnostmi in instantnim vpogledom v dogajanje ali pogovor hipoma sprevidijo stvari in povezave, ki jih običajni ljudje ne. Benegesseritinje so vsled tega izjemno pomembne v družbi na Caladanu kot tudi na Arrakisu. Jessica in Leto imata sina Paula. Ta je center zgodbe, jedro vsega dogajanja in zgodba Peščenega planeta je v resnici zgodba o tem, kako je Paul kot aristokratski sin postal ne le naslednik svojega očeta temveč tudi Muad'dib na Arrakisu, verski in politični, malodane vsemogočni voditelj različnih ljudstev, ki pa tega ni dosegel le s trdo roko in akcijo (dasiravno tudi s tem), temveč tudi s posebnim posluhom, modrimi nenasilnimi odločitvami in mistično introspekcijo. Paul Muad'dib je fant, ki je v bistvu ves čas nekaj posebnega. Superjunak, kar preveč zrel za svoja leta in z neverjetnimi sposobnostmi, ki močno presegajo običajne fizične ovire časa in prostora. Paul je mesija, ki ga je izvolilo ljudstvo, zakoniti dedič vojvode Atreidov, kot ga je postavil zakon in legitimni good guy bralcev Peščenega planeta, ki se je več kot enkrat izkazal za pravega junaka. Muad'dib je bojevnik in mistik, pošast in svetnik, zvijačnež in nedolžnež, viteški, neusmiljen, manj kot bog, a več kot človek.

A do tja je veliko časa, mnogo strani, veliko intrig in mnogo slabega, predvsem pa kompleksna struktura družbe, v kateri je mnogo različnih igralcev. In en izjemno neprijazen planet. In nekaj neverjetno velikih črvov. In neverjetno malo vode. Atreidi na Arrakis pridejo pripravljeni in z načrtom. Poznajo okoliščine. A tja jih zasleduje tudi spletkarstvo njihovih največjih sovražnikov, družine Harkonnen. Ta ima namen ponovno pridobiti upravljanje peščenega planeta, ker to pomeni predvsem upravljanje z začimbo, izjemno želeno surovino, ki se nahaja na planetu. In pri tem, kako bodo prišli do tega, ne izbirajo sredstev. Tako se po burnih in napetih akcijskih straneh izdajstva (ki ima neko mnogo bolj osebno ozadje) srečno iz vsega kaosa vendarle rešita Jessica in njen sin Paul, ki vedno bolj prevzema pobudo v razmišljanju in odločanju. Vedno bolj se kaže, kdo ga je vzgajal, kdo so njegovi predniki in kako bogate izkušnje so vanj prelili vsi učitelji, zavezniki vojvode Leta, njegovega očeta.

Prekrili krošnjo moje so mladosti.
V svojih vejah sem zaslišal jato,
ujet v pričje kljune, kremplje!

V puščavi ni nič podarjenega, sipine terjajo poseben način življenja. Brez hidrooblek, ki so izjemna pogruntavščina in omogočajo neprekinjeno recikliranje vode v telesu, je hitro vsega konec. In tam so Fremeni. Ljudstvo, ki po beduinskem vzoru obvlada to življenje. In živi po svojih standardih, pravilih, ki se zdijo na prvi pogled surova in gverilska, a daljši premislek pelje v precej bolj naklonjeno sodbo. Ob Fremenih pomislim na panteizem, puščava je spoštovana. Spoštovan je tudi ustroj družbe in folklora, ki jo gradijo. A šele smoter njihovega delovanja, katerega boter je planetarni ekolog, ustvariti zeleno, kjer je vode na pretek, mi je dal misliti, da je Herbert s Fremeni mislil odlično družbo, ki jo postavlja nasproti korumpirano imperialno politiko, prežeto s pohlepom po začimbi in gonjo po oblasti ter evgeničnega vmešavanja v naravni razvoj dogodkov (če bi lahko tako zapisal). In tu se znajdeta Paul in Jessica. In tu ostaneta. Oba s pomembnimi vlogami. Paul je odslej Muad'dib. Junak in voditelj, ki bo sekal tradicijo in se soočal z notranjimi in zunanjimi sovražniki. Soočal se bo tudi s svojimi demoni. A pogrom imperija se bliža, Harkonneni imajo svoje načrte, prav tako je tu tudi ceh. In vse to prihaja nad Muad'diba. Kako se bo končalo soočenje med spletkarskimi Harkonneni, ki so pogubili večino Atreidov in niti ne vedo, da je Paul preživel, pa preberite v odličnem epsko zasnovanem kultnem delu Peščeni planet.

Največje bogastvo, ki ga skrivajo fantazijska dela, pa naj bodo to klasične pravljice, sodobne futuristične distopije ali pa kultni znanstveno-fantastični romani, se po mojem mnenju skriva v širini esejističnega poskusa vrednotenja smeri, v kateri plovemo v izrazu svojega trenutnega bivanja in tega, kam gremo. Peščeni planet je v tej smeri zelo inteligentno in večplastno branje o dogodkih nekje v 11. stoletju v prihodnosti, ko so se popolnoma spremenile religiozna podoba, potovalne zmožnosti in načini prilagajanja spremenjenim okoliščinam. A marsikaj je ostalo enako. Pohlep, spletke, cilji, ki opravičujejo sredstva, gonja za oblast, politično moč in grabljenje za monopolom nad surovino, ki zagotavlja nadvlado so bila tu v nedefinirani preteklosti in bodo tudi v prihodnosti. A to je konstanta, ki pritiče takšnemu miselnemu eksperimentu. V ta razdelek v Dunu spada tudi opozicija med Harkonneni in Atreidi, ki bi jo zlahka ob bok postavili tudi vojni med Starki in Lannisterji. A Peščeni planet me ni pritegnil s tem.

Zakaj bi se nekomu vtisnilo v spomin sipanje peska z vrha pečine?

Pritegnil me je s tem, kako je portretiral Fremene, ljudstvo, ki živi na obrobju civilizacije Arrakisa v puščavi. Načini, kako delujejo, živijo, upravljajo družbo, njihovo hierarhijo in ikonizaciji tistega, česar jim primanjkuje (vode), se zdi fascinantna. Herbert je v svojo zgodbo o prihodnosti človeštva vtkal predvsem naravovarstveni pogled na tisto, kar v neki slaboumni samoumevnosti jemljemo za absolutno in narisal svet, ki lahko prav zaradi tega postane sila neprijazen. Pritegnil me je s podrobnostmi, ki razkrivajo širokopoteznost romana, a po neki tretji strani tudi s tem, da je glavnemu junaku lik gradil z naprednim razmišljanjem, uvidom v celoto in nekaj magije, ki jo veliki potrebujejo za to, da so dobri voditelji.

Arrakis dojemam kot simbol. Tisto, kar v luči kvalitetne znanstveno fantastične proze vedno presega trenutno situacijo, beži konkretni opredmetenosti in napotuje na širša obzorja razumevanja družbe in zgodovine. V sebi združuje pogovor o klasičnem boju med dobrim in zlim, o pogumu doseganja novih spoznanj in o vedno aktualni nepreseženosti različnih plasti človekove grabežljivosti. Po drugi strani pa je avtor v prozo kompleksno vgradil poslušanje narave, omejitve, ki jih prinašajo tako mistične nezapopadljivosti na eni kot tudi mentatske orodnosti na drugi strani in jih presegel v liku Paula, mladega dediča in preroka, malodane nadčloveka, ki je prikazal povsem nove transformacije politike, čuta za naravo in soljudi. Dasiravno branje romana vzlic tej kompleksi strukturi ni tako enostavno, globina in večplastnost Peščenega planeta še tako zahtevnemu bralcu ponudi ogromno. Zato je Dune še po 50 letih povsem legitimno ugnezden med odličnimi žanrskimi branji. Pazite se le peščenih viharjev in črvov, pa vodo imejte nekje v bližini.


✭✭✭


Obišči tudi:

Bukla
Sanje
Emka
Večer
Gledal bom
Wikipedia
Dune
Fantasy Book Review
The Guardian
Goodreads 

Recenzijski izvod je priskrbela založba Sanje. Konteksti se zahvaljujejo.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje

vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfl

Figa: vsi modusi odhajanja

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez