Preskoči na glavno vsebino

Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja: preteklost

Od trenutka, ko sem prvič slišal, da je prevod načrtovan, pa do tega, da sem knjigo držal v rokah, je tokrat minilo več kot leto in pol. Ne vem, ali sem že kdaj tako nestrpno pričakoval izdajo kake knjige. Pred nekaj dnevi sem tako dobil prevod zadnjega romana Harukija Murakamija, ki se glasi Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja. Murakami ga je izdal pred tremi leti in med občinstvom požel različne sprejeme. Ko takole gledam po odzivih in ocenah, najdem tako tiste, ki mu namenjajo odličnosti kot tudi tiste, ki ga pribijajo na križ dolgočasja in togote. Pa me to ne preseneča, avtor, kakršen je s svojim slogom in razponom domišljije, s katero se loteva vsakodnevja, je pač takšen, da do njegovih del težko čutiš nevtralnost. Sam že nekaj časa spadam med tiste, ki jih Murakami težko razočara. Od prve njegove, ki sem jo prebral, 1Q84, pa do pred kratkim v roke vzete Kafke na obali.


vir slike: emka.si


Kje se tu znajde Brezbarvni Tsukuru Tazaki? Knjigo sem počasi prebral v treh dneh. Jasno je, da tu ne gre za knjigo, ki bi spadala v razred Kafke na obali, Kronike ptiča navijalca ali 1Q84. V teh delih je Murakamijev magični realizem pravzaprav postal nek svoj žanr, ki ga definira nekaj stalnih motivov, na katere je navezan, hkrati pa izjemno čista prehajanja med svetovi, ki jih fizično občutimo in več drugih, ki se skrivajo onstran teh. Murakami je, kar se mene tiče, slogovni umetnik brez primere. Zato jasno tudi v branje o Tsukuruju vstopam z določenimi pričakovanji. Ta knjiga me ni pustila na cedilu, dasiravno bi kupil stavo, da bodo nekateri tudi namrgodeno privzdigovali nosove. Prvi vtis je, da gre predvsem za knjigo, ki brez širokih potez razkriva posameznika, ki išče pomiritve s svojo preteklostjo, občutek branja pa sledi Norveškemu gozdu.

Lahko prikriješ spomine, ne moreš pa spremeniti preteklosti.

Tsukuru ima 36 let, živi v Tokiu in je inženir, ki skrbi za načrtovanje železniških postaj. Nekaj, kar si je od nekdaj želel početi. A nekdaj je želel tudi nekaterih drugih reči. Nekdaj je živel v Nagoyi. In imel štiri izjemne prijatelje, ki so po barvah v svojih imenih poimenovani Bela, Črna, Rdeči in Modri. Dva fanta, dve dekleti in Tsukuru, ki v imenu nima barve; brezbarvni Tsukuru, ki je s svojo pisano druščino tvoril prijateljstvo, ki je bilo trdno kot skala. Prijateljstvo, ki se je zdelo, da ga nič ne more uničiti. A Tsukuruju, sedaj zaposlenemu načrtovalcu železniških postaj, se je pred šestnajstimi leti zgodilo prav to. Takrat so ga na lepem ostali štirje izločili iz skupine in od takrat ga je ta dogodek načenjal, mu skozi lupino na zunaj urejenega moškega delal luknje v samozavest in premišljevanja o smrti. Sedaj je vse to bolj ali manj za njim. Pred njim pa je bitka za Saro, dekle, za katero je pripravljen storiti marsikaj, čeprav se svoje občasne neodločnosti in introvertiranosti močno zaveda. Izkušnje iz preteklosti so ga napravile takšnega, kot je. A Sara je drugačna. In ob bok njegovi želji po njej postavi njeno željo po njegovem soočenju s preteklostjo. Tako se zaplet zgodbe šele prične. Povsem nevsiljivi Tsukuru, ki rad predvsem opazuje svet okoli sebe, se poda na romanje v preteklost, v iskanje Modrega, Rdečega, Črne in Bele. V iskanje miru in odgovore na vprašanja izpred 16 let nazaj, ko so ga odslovili. In to iskanje je romanje, ki sicer ne traja leta, ampak se leta romanja s tem iskanjem pravzaprav zaključijo. Zato gre tule za Tsukurujevo preseganje samega sebe, ki se ga brez Sare ne bi lotil. To iskanje mu prinese veliko novih spoznanj. Predvsem glede izločitve, ki je je bil deležen, pa tudi sicer o vseh prijateljih, za katere je nekoč menil, da jih dobro pozna in se je v skupino lahko tudi umestil. Marsikaj je bilo v resnici drugače. In za Tsukuruja marsikaj popolnoma novo. Največ pa o vsem skupaj izve na Finskem, kamor ga ta sicer kratka Murakamijeva zgodba pripelje. In čeprav je avtor tudi tu ostal zvest neizrekljivosti svojih zaključkov, ki jih rad pušča odprte, je Tsukuru na koncu vendarle romanje dokončal.

Vsak človek ima zanj značilno barvo, ki lebdi okoli njegovega telesa. Kot svetniški sij. Ali pa protisvetloba.

Murakami je tokrat izpustil iskanje pogrešanih mačk in padanje skuš z neba. Prav tako ni nobenih prehodov in bore malo onstranstva. A obdržal je moškega protagonista, rahlega introverta, ki ga muči preteklost in seksualno bogato sanjsko življenje. Odpovedal se ni tudi svoji ljubezni do glasbe, tokrat so tu Franz Liszt in njegova Leta romanja. Obdržal je tudi popotovanje, ki se kot običajno, izkažejo, da delujejo predvsem kot odpiranje in zapiranje stvari iz preteklosti. Tsukuru deluje kot precej odtujen človek, brez prijateljev, a ne deluje osamljen in nesposoben. Dovolj dolgo je že tako kot je, da se je naučil samostojnosti in veselja do majhnih stvari v vsakdanu. Še posebno, ker ga je v preteklosti močno zaznamovala travma izgube prijateljev, v bistvu z njim simpatiziramo in skozi vso pripoved ostaja etično zanesljiv vodnik. Vsa presenečenja tako doživljamo z njim. Sladka, kot je pomemben vrinek o ljubezni iz preteklosti in grenka, kot je taisti vrinek, tokrat izgubljene ljubezni iz preteklosti, ki je ni opazil. A vendarle, na koncu se, vsaj s Tsukurujevega gledišča, marsikaj poklopi. Vendarle pa je potešen bolj bralec, ki je iskal dopolnitev Tsukurujeve zgodbe, vezane na preteklost, kot pa Tsukuru sam, ki ga za vogalom zadnje strani knjige še čaka Sarina odločitev. Murakami je v Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja napisal mnogo bolj premočrtno pripoved, ki je na nekaj koncih le nakazala, da bi lahko šla v smer, ki smo je pri njem bolj vajeni. In najbrž bi tudi tako zgodba delovala, nemara še bolje. A avtor se je odločil za premočrtnost.



Liszt - Années de pèlerinage. Première année: Suisse, S. 160 [André Laplante]


Zgodbo se da brati na več načinov: lahko je zgodba o determinizmu usode, ki je morala steči tako kot je; lahko je tudi zgodba o pravem vzgibu, ki ti lahko ponudi preteklost, da se razkrije tako, kot si nisi predstavljal; lahko je tudi ljubezenska zgodba, ki vedno s seboj jemlje tudi zgodbo o osamljenosti; lahko je tudi zgodba o končevanjih, o smrti in ločitvah, ki so vgrajene v vmesje naših življenj in jih tako povsem pozitivno določajo za naprej. Prva o od teh možnosti ponuja branje Tsukurijeve usode kot iskanje nujnosti, ki je pot njegovega samospoznanja in doseganja notranjega miru; druga je predvsem zgodba, v kateri prepoznamo detektivsko brskanje po preteklosti, kjer ne manjka niti suspenza ob pričakovanju razrešitve. Zadnji dve pa sta pravzaprav iz Murakamijevih zgodb že znani liniji branja, torej bi ju lahko vzeli kot reinterpretaciji idej iz Norveškega gozda.

Glej, da te ne dobijo v roke zlobni škratje.

Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja bi težko umestil med Murakamijeve presežke in najbrž bi nekomu, ki želi brati kaj tipično njegovega, v priporočilo dal prej kaj drugega. A daleč stran od tega, da bi ga podcenil: v njegovih knjigah poteka neka linija motivov, ki skozi različna bralska obdobja peljejo k učinkovitemu prevpraševanju lastne identitete, ljubezni, prijateljstva in smrti, in v tem oziru se v pomembnem delu literarnega vesolja skriva tudi sled z deli, kot sta Norveški gozd in zgodba o Brezbarvnem Tsukuruju Tazakiju. Sled, ki ji velja slediti.

✭✭✭


Obišči tudi:

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

A search for perfection

Shelley's novel Frankenstein is one of the best examples of Romanticism. The very nature of a human and his/hers desire to reach his/her individual perfection leads to deadly utopia. The story of Frankenstein teaches that the radical search for perfection ultimately terminates the searcher. Victor is a protagonist of Romanticism par excellence, doing a lot of self-reflection, contemplating the nature and being very sensitive. When his dying mother addresses him her wish (“… my firmest hopes of future happiness were placed on the prospect of your union…”, p.41) and later his father (“… I have always looked forward to your marriage…”, p.161), this becomes ultimately deadly for Elisabeth. Victor marries her in spite of his knowledge of what will happen. Victor is attached to fulfilling his parent’s wish until the very end. And with this “attachment”, Victor goes to Ingolstadt, where he seems to find his own inner desire,”…animated by an almost supernatural enthusiasm” (p.50), to make