Preskoči na glavno vsebino

Tunel: zgodba tega časa

Kako hudo se lahko življenje pravzaprav zaplete? Kje so vse tiste neizrečenosti, ki kraljujejo na tronu sedanjosti, v resnici pa molče v polsnu bolščijo v preteklo in čakajo na svojo priložnost? In kaj sploh je pomembno, ko spregovorimo o življenju tega tukaj in zdaj? Stvari so lahko sila preproste in marsikaj bi lahko razrešili brez hude krvi, brez nesporazumov, brez žalosti in brez solz. A poglejmo pristnosti v brk, temu nikdar ni tako. Vedno bodo nesporazumi, vedno nekdo nekje ostaja žalosten na račun sreče nekoga drugega. Vedno se nekdo joče, da lahko nekdo drug smeje razpira nevednost vsakdana. In stvari nikdar niso preproste. Vsaj takrat, ko so vpleteni ljudje, ta krhka bitja, ki so nadvse zmuzljiva glede tega, kako bodo drugim pokazali svoje obraze, a vedno znova propadejo v tem, da izberejo tistega, ki ne bo bolel nikogar. In pogosto najbolj boli tistega, ki ga nosi.

Vse te neizrekljivosti in napetosti, ki lahko vladajo našim življenjem, je izvrstno na papir prenesla Tina Batista Napotnik v svojem prvencu Tunel. Zadnje obdobje se rad posvečam knjigam, od katerih ne pričakujem ničesar. In priznati moram, da v branju uživam kot le malokdaj. Tunel je izjemno dobro branje, ki bralcu nalaga premišljevanje o globini odnosov, ki se stkejo v toku življenja med ljudmi, ki takole sub specie aeternitatis ne deluje nič kaj dolgo, a je očitno dovolj, da se stvari zapletejo in nekje pričnejo asimptotično prihajati druga k drugi. Tunel je pravzaprav tragedija, ki jo kot takšno dojamemo najprej mi, ki beremo, šele nato vsi tisti, ki v zgodbi nastopajo. In v tem roman posnema življenje: zdi se mi, da se na tragedijah, ki se pripetijo drugim, učimo, kako bomo sprejeli svojo, ali jo celo preprečili. Kako zelo smo pri tem uspešni, pa je že zgodba zase. 

vir slike: emka.si

A Tunel ni le tragedija, mnogo prej je tudi marsikaj drugega. V osnovi je to zgodba štirih. Kriste, Mile, Uroša in Leona. Pesmi štirih v duru in molu. Pa tudi zgodba o Marcelu, Patriku, Martinu, Yumiko, Visual Suspects, Darii, Katarini, Lanu, Petru, Nastasiji, očetih in mamah. Pa o srednji šoli in obletnicah. O prijateljstvu. O krutih časih brez služb, iskanja rešitev v drogah in življenju, zapisanem glasbi. In o usodnem popoldnevu. O tunelu. V tej knjigi najdete res marsikaj, a vse je neverjetno v mejah tega, kar je. Kar je tu in zdaj. Toliko bolj, avtorica pokaže neverjetno moč empatije, ki nam nekaj povsem različnih zgodb prikaže na povsem unikaten način, hkrati pa nam prikaže, kako povezane so lahko in kako podobne so si. Ker si delijo nek čas? Ker si delijo koščke spomina? Mogoče, a kakorkoli že, usoda jo je tem štirim dobro zagodla. 

Krista je spet prebrala vabilo na srednješolsko srečanje. Zdelo se ji je, da ga je prebrala že stotič; znala ga je že na pamet. Rada je imela srednješolska srečanja in se jih je hkrati bala.

Mi pademo v njihovo vmesje. Tja, kjer je razvoj dogodkov za skoraj vse vpletene že dorečen. Vse, kar spremljamo, se zdi usmerjeno v preteklost teh likov, kjer nam avtorica spretno in počasi razpira njihove zgodbe. A čeprav bi nas zaključek romana, ki bi ciljal v drugačen iztek, presenetil, je treba odkrito priznati, da nas je tudi sicer. V zadnjih poglavjih, na skorajda zadnjih straneh romana nas je avtorica izjemno dobro stresla. A ponavljam, da pretres ni v neskladju z občutkom, ki ga daje večina zgodbe, bolj gre za simbolično nadgradnjo. O tej seveda želim pisati, a hkrati tudi ne, ker bi branju odvzel pomemben del užitka.

Uroš pride v skupino. Uroš spozna Žensko. Uroš se zaljubi v Žensko. Ženska se zaljubi v Uroša. Uroš in Ženska postaneta par. Uroš se Ženske naveliča. Ženska se Uroša naveliča. (Zadnja dva stavka uporabi v poljubnem zaporedju.) Uroš in Ženska nista več par. Skupina razpade.

Dramatis personae Tunela kot rečeno, sestavljajo življenjske zgodbe štirih ljudi. Krista je tista prva in najbrž tudi glavna, mati treh otrok, znanstvenica, ki je ostala brez službe in sedaj z doktoratom pred imenom in zelo uspešnim možem bije povsem realne bitke svojega vsakodnevja, pri čemer svojo brezposelnost dojema kot znamenje poraza, tako na intelektualnem kot tudi na telesnem nivoju. Druga je Mila. Ki je prav tako znanstvenica, s Kristo sta tudi delali skupaj. A čeprav službo še ima, jo tarejo povsem drugačni problemi. Veliko je že doživela v svojem preteklem življenju in kot kaže, se bo tudi v bližnji prihodnosti srečala z duhovi, ki ogrinjajo nedorečenosti njenih spominov. In potem je tu Leon, razvijalec spletnih mest, bivši mojster kvizov in tekmovanj, ki labilno krmari med alkoholom, travo, zalezovanjem bivšega dekleta na Facebooku in službo. Leon, ki se od začetka zdi povsem zavožen. A tudi Leon, ki v sebi postopoma prebuja občutke, ki bodo zdaj zdaj eksplodirali. Leon je tempirana bomba. A tiste vrste, ki ne tiktaka. Ker ničesar ne pove o sebi, čeprav skriva marsikaj. In nato je tu še Uroš. Njegova zgodba je prav tako povsem unikatna, a je v tem, kam in kako daleč seže avtorica s svojim dojemanjem umetnikove duše, še nekoliko bolj posebna. Povsem suvereno namreč prikaže razpetost glasbenika Uroša, jazzista, ki s saksofonom igra v različnih zasedbah, med različne konce njegove ustvarjalne duše: od tega, s kom bo igral, kako bo igral, sploh lahko igra, kaj občuti ob vsem tem. In kaj se zgodi, če se mu pripeti nekaj, kar ga bo res pretreslo. Kje bo Uroš našel svoj konflikt? V njegovi zgodbi se mi naravnost noro zdi, kako je avtorica prepoznala veličino, večkrat celo pokroviteljsko, ošabno veličino, ki jo premorejo umetniške duše, za katere se zdi, da se jih težave običajnega sveta ne tičejo in se jih niti ne morejo dotakniti, ker so nad njimi. In nato se je s svojim likom poigrala tako, da mu je vrgla rokavico na način, ki ga ne bi pričakoval. In eden boljših delov knjige je prav ta, kako se Uroš s tem konfliktom sooči.

Očetovo srajco je slekla; nežno jo je pogladila in jo odložila na posteljo. Pripravila si jo je, da jo bo zvečer nosila na razrednem srečanju.

To so torej štirje junaki. Vse nekako vzljubimo , vsi se nam zdijo posvojljivi, dobri. Ta knjiga nima nikogar, ki bi bil izrazito slab. Njihovi liki so sicer komleksno zgrajeni in ob njih najdemo življenje takšno, kakršno je. In zato ima vsak od njih kako šibko točko, za katero mu na tihem želimo, da jo premaga. A stvari so še nekoliko bolj zapletene. Vsi ti protagonisti so bivši sošolci in trije od njih so bili izjemno povezani med sabo. Zato bralec ne bo začuden, če bo njihovo srečanje po desetih letih nekaj izjemno pomembnega. Že pred de facto srečanjem in predvsem po njem, v zadnjem delu romana. Tu pričnem z molkom, zaplet in razplet sta vsekakor vredna pozornosti. Naj bo brano.

Vedno je kriv samo en stik.

Tunel je zgodba o sedanjosti. Pripoveduje o tem, kar je, na način današnjosti. Ta je jasno, enako kruta lahko do vsakogar od nas. A čeprav trdno zasidrani v tej današnjosti, nas Tina Batista Napotnik prisili v razmišljanje, koliko je pri tem sovisja od tega, kar je bilo v preteklosti. In kako je s prihodnostjo? Avtorica je v prikazu tega dosegla dramaturški vrhunec zgodbam, ki ne bo pustil hladnega. In, zanimivo se mi zdi, vprašanje je, koliko bi se v resnici dalo spremeniti njegov potek. Bistveno je tisto, kar leži onkraj fizičnega dogajanja. Tunel je tudi metafora za temo, v kateri stvari neizbrisno lahko spremeni nekaj, česar ne vidimo in nas najde povsem nepripravljene. In potem svetlobe nekateri med nami ne bomo našli. Nekateri je ne bomo videli niti takrat, ko nas bo nekdo drug popeljal ven. Nekateri pa niti takrat, ko bomo videli, da nam z lučko svetijo naravnost v oči. Mogoče pa življenje posnema roman.

Tunel je dobro branje.

✭✭✭


Obišči tudi:

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

A search for perfection

Shelley's novel Frankenstein is one of the best examples of Romanticism. The very nature of a human and his/hers desire to reach his/her individual perfection leads to deadly utopia. The story of Frankenstein teaches that the radical search for perfection ultimately terminates the searcher. Victor is a protagonist of Romanticism par excellence, doing a lot of self-reflection, contemplating the nature and being very sensitive. When his dying mother addresses him her wish (“… my firmest hopes of future happiness were placed on the prospect of your union…”, p.41) and later his father (“… I have always looked forward to your marriage…”, p.161), this becomes ultimately deadly for Elisabeth. Victor marries her in spite of his knowledge of what will happen. Victor is attached to fulfilling his parent’s wish until the very end. And with this “attachment”, Victor goes to Ingolstadt, where he seems to find his own inner desire,”…animated by an almost supernatural enthusiasm” (p.50), to make