Kako hudo se lahko življenje pravzaprav zaplete? Kje so vse tiste neizrečenosti, ki kraljujejo na tronu sedanjosti, v resnici pa molče v polsnu bolščijo v preteklo in čakajo na svojo priložnost? In kaj sploh je pomembno, ko spregovorimo o življenju tega tukaj in zdaj? Stvari so lahko sila preproste in marsikaj bi lahko razrešili brez hude krvi, brez nesporazumov, brez žalosti in brez solz. A poglejmo pristnosti v brk, temu nikdar ni tako. Vedno bodo nesporazumi, vedno nekdo nekje ostaja žalosten na račun sreče nekoga drugega. Vedno se nekdo joče, da lahko nekdo drug smeje razpira nevednost vsakdana. In stvari nikdar niso preproste. Vsaj takrat, ko so vpleteni ljudje, ta krhka bitja, ki so nadvse zmuzljiva glede tega, kako bodo drugim pokazali svoje obraze, a vedno znova propadejo v tem, da izberejo tistega, ki ne bo bolel nikogar. In pogosto najbolj boli tistega, ki ga nosi.
vir slike: emka.si
A Tunel ni le tragedija, mnogo prej je tudi marsikaj drugega. V osnovi je to zgodba štirih. Kriste, Mile, Uroša in Leona. Pesmi štirih v duru in molu. Pa tudi zgodba o Marcelu, Patriku, Martinu, Yumiko, Visual Suspects, Darii, Katarini, Lanu, Petru, Nastasiji, očetih in mamah. Pa o srednji šoli in obletnicah. O prijateljstvu. O krutih časih brez služb, iskanja rešitev v drogah in življenju, zapisanem glasbi. In o usodnem popoldnevu. O tunelu. V tej knjigi najdete res marsikaj, a vse je neverjetno v mejah tega, kar je. Kar je tu in zdaj. Toliko bolj, avtorica pokaže neverjetno moč empatije, ki nam nekaj povsem različnih zgodb prikaže na povsem unikaten način, hkrati pa nam prikaže, kako povezane so lahko in kako podobne so si. Ker si delijo nek čas? Ker si delijo koščke spomina? Mogoče, a kakorkoli že, usoda jo je tem štirim dobro zagodla.
Krista je spet prebrala vabilo na srednješolsko srečanje. Zdelo se ji je, da ga je prebrala že stotič; znala ga je že na pamet. Rada je imela srednješolska srečanja in se jih je hkrati bala.
Mi pademo v njihovo vmesje. Tja, kjer je razvoj dogodkov za skoraj vse vpletene že dorečen. Vse, kar spremljamo, se zdi usmerjeno v preteklost teh likov, kjer nam avtorica spretno in počasi razpira njihove zgodbe. A čeprav bi nas zaključek romana, ki bi ciljal v drugačen iztek, presenetil, je treba odkrito priznati, da nas je tudi sicer. V zadnjih poglavjih, na skorajda zadnjih straneh romana nas je avtorica izjemno dobro stresla. A ponavljam, da pretres ni v neskladju z občutkom, ki ga daje večina zgodbe, bolj gre za simbolično nadgradnjo. O tej seveda želim pisati, a hkrati tudi ne, ker bi branju odvzel pomemben del užitka.
Uroš pride v skupino. Uroš spozna Žensko. Uroš se zaljubi v Žensko. Ženska se zaljubi v Uroša. Uroš in Ženska postaneta par. Uroš se Ženske naveliča. Ženska se Uroša naveliča. (Zadnja dva stavka uporabi v poljubnem zaporedju.) Uroš in Ženska nista več par. Skupina razpade.
Dramatis personae Tunela kot rečeno, sestavljajo življenjske zgodbe štirih ljudi. Krista je tista prva in najbrž tudi glavna, mati treh otrok, znanstvenica, ki je ostala brez službe in sedaj z doktoratom pred imenom in zelo uspešnim možem bije povsem realne bitke svojega vsakodnevja, pri čemer svojo brezposelnost dojema kot znamenje poraza, tako na intelektualnem kot tudi na telesnem nivoju. Druga je Mila. Ki je prav tako znanstvenica, s Kristo sta tudi delali skupaj. A čeprav službo še ima, jo tarejo povsem drugačni problemi. Veliko je že doživela v svojem preteklem življenju in kot kaže, se bo tudi v bližnji prihodnosti srečala z duhovi, ki ogrinjajo nedorečenosti njenih spominov. In potem je tu Leon, razvijalec spletnih mest, bivši mojster kvizov in tekmovanj, ki labilno krmari med alkoholom, travo, zalezovanjem bivšega dekleta na Facebooku in službo. Leon, ki se od začetka zdi povsem zavožen. A tudi Leon, ki v sebi postopoma prebuja občutke, ki bodo zdaj zdaj eksplodirali. Leon je tempirana bomba. A tiste vrste, ki ne tiktaka. Ker ničesar ne pove o sebi, čeprav skriva marsikaj. In nato je tu še Uroš. Njegova zgodba je prav tako povsem unikatna, a je v tem, kam in kako daleč seže avtorica s svojim dojemanjem umetnikove duše, še nekoliko bolj posebna. Povsem suvereno namreč prikaže razpetost glasbenika Uroša, jazzista, ki s saksofonom igra v različnih zasedbah, med različne konce njegove ustvarjalne duše: od tega, s kom bo igral, kako bo igral, sploh lahko igra, kaj občuti ob vsem tem. In kaj se zgodi, če se mu pripeti nekaj, kar ga bo res pretreslo. Kje bo Uroš našel svoj konflikt? V njegovi zgodbi se mi naravnost noro zdi, kako je avtorica prepoznala veličino, večkrat celo pokroviteljsko, ošabno veličino, ki jo premorejo umetniške duše, za katere se zdi, da se jih težave običajnega sveta ne tičejo in se jih niti ne morejo dotakniti, ker so nad njimi. In nato se je s svojim likom poigrala tako, da mu je vrgla rokavico na način, ki ga ne bi pričakoval. In eden boljših delov knjige je prav ta, kako se Uroš s tem konfliktom sooči.
Očetovo srajco je slekla; nežno jo je pogladila in jo odložila na posteljo. Pripravila si jo je, da jo bo zvečer nosila na razrednem srečanju.
To so torej štirje junaki. Vse nekako vzljubimo , vsi se nam zdijo posvojljivi, dobri. Ta knjiga nima nikogar, ki bi bil izrazito slab. Njihovi liki so sicer komleksno zgrajeni in ob njih najdemo življenje takšno, kakršno je. In zato ima vsak od njih kako šibko točko, za katero mu na tihem želimo, da jo premaga. A stvari so še nekoliko bolj zapletene. Vsi ti protagonisti so bivši sošolci in trije od njih so bili izjemno povezani med sabo. Zato bralec ne bo začuden, če bo njihovo srečanje po desetih letih nekaj izjemno pomembnega. Že pred de facto srečanjem in predvsem po njem, v zadnjem delu romana. Tu pričnem z molkom, zaplet in razplet sta vsekakor vredna pozornosti. Naj bo brano.
Vedno je kriv samo en stik.
Tunel je zgodba o sedanjosti. Pripoveduje o tem, kar je, na način današnjosti. Ta je jasno, enako kruta lahko do vsakogar od nas. A čeprav trdno zasidrani v tej današnjosti, nas Tina Batista Napotnik prisili v razmišljanje, koliko je pri tem sovisja od tega, kar je bilo v preteklosti. In kako je s prihodnostjo? Avtorica je v prikazu tega dosegla dramaturški vrhunec zgodbam, ki ne bo pustil hladnega. In, zanimivo se mi zdi, vprašanje je, koliko bi se v resnici dalo spremeniti njegov potek. Bistveno je tisto, kar leži onkraj fizičnega dogajanja. Tunel je tudi metafora za temo, v kateri stvari neizbrisno lahko spremeni nekaj, česar ne vidimo in nas najde povsem nepripravljene. In potem svetlobe nekateri med nami ne bomo našli. Nekateri je ne bomo videli niti takrat, ko nas bo nekdo drug popeljal ven. Nekateri pa niti takrat, ko bomo videli, da nam z lučko svetijo naravnost v oči. Mogoče pa življenje posnema roman.
Tunel je dobro branje.
✭✭✭✭✩
Obišči tudi:
Komentarji
Objavite komentar