Na začetku je bila na sredini med njima. Skoraj točno na sredini. Ampak tam ni obstala, šla je naprej in nekoliko kasneje v resnici zaživela, čeprav nemara v senci drugih, bolj znanih in bolj uspešnih. A v očeh tistih, ki so zanjo skrbeli, ni nikdar bila manjvredna. Kasneje je zaradi vsega, kar se je dogajalo, postala tudi nekoliko drugačna, a njena zgodba živi še naprej, nemalo jih je takšnih, ki jih še vedno noro navdušuje. In tako bo še naprej, malo zaradi prve in malo tudi zaradi druge. Prva je na svet prišla nekaj desetletij pred njo in bila njen navdih. Bila je navdih še marsičemu in takšna ostaja še naprej. Trdno je zasidrana med klasične stvaritve največjih mojstrovin minulega stoletja in prav nič ne kaže, da bi ji bilo to mesto odvzeto. Ker je na nek način posebna. In posebna je tudi druga. Čeprav je z življenjem šele dobro pričela. Kar nekaj desetletij kasneje od nje. In še enkrat toliko od prve. Ta, druga, prav tako živi zaradi prve, mogoče malo tudi zaradi tiste, ki je bila na sredi med njima. To, kar je druga je v odnosu do prve, bo zlahka še naprej stvar pogovora.
Ste uganili, o čem je govora. O dveh knjigah in eni pesmi, vse tri so med sabo, to je po gornjem sestavku najbrž jasno, seveda povezane. Gre za knjigi Alberta Camusa, Tujec in Kamela Daouda, Primer Meursault; med njima pa so kultni The Cure.
Medtem ko imamo prvi dve že kar nekaj časa v spominu, pa je prav sedaj zopet odlična priložnost, da se k njima vrnemo, saj je pravkar v slovenskem jeziku izšla nagrajena knjiga, prvenec alžirskega novinarja Kamela Daouda, ki se že v naslovu vrne h Camusovemu Tujcu. In tja odide še večkrat, tja odhaja od prve do zadnje strani. Gre za nenavadno knjigo, ki bo navdušila literarne navdušence, kot je tistega na Bookreads, ki je rekel, da je to res literarni dogodek leta in se obenem retorično opravičil Harper Lee s prikrito aluzijo na njenega, Pojdi, postavi stražarja. Nenavadna knjiga pa je to zato, ker jo tako formalno kot tudi vsebinsko na Camusevo delo povezuje veliko, obenem pa prebuja zelo zanimiva vprašanja o statusu Daoudovega dela.
V romanu Primer Meursault v prvi vrsti nismo bralci. Ne zgolj bralci, ampak sogovorniki. Glavni junak zgodbe je tisti, ki se z nami pogovarja v bifeju in se spominja svoje preteklosti. Imel je brata in ima še vedno mamo (za razliko od Camusa). In praktično, vse, kar potrebujete v tem kratkem opisu vedeti o tem našem sogovorniku iz bifeja je to, da je bil njegov brat umorjen, umoril pa ga je Meursault. Natanko tisti, ki je glavni junak Camusevega Tujca. Njegov brat je tisti Arabec, ki ga je ustrelil na obali, ne le enkrat, temveč se je še štirikrat kasneje znesel nad njegovim truplom. Tisti Arabec, čigar umora ni obžaloval niti pred sodnijo, niti pred samim seboj. In tako, kot je ta smrt ena od prelomnic Tujca, je pravzaprav to šele izhodišče za Primer Meursault. Naš pripovedovalec piše knjigo o tem, kako je nek Francoz pred leti ubil njegovega brata na obali, kako njuna mati tega ni nikdar prebolela. Kako nikdar ni prebolela predvsem tega, da nihče ni hotel priznati tega umora, nihče ni hotel dati imena Arabcu, njenemu sinu, kako nikdar ni dosegla zadoščenja ob tej smrti in kako je iskala neko višjo pravičnost, čeprav je bržkone tudi sama v vse skupaj nehala verjeti. Naš pripovedovalec nam zgodbo pove počasi, vzdržema nas nanjo pripravlja in dviguje občutke skozi izjemno dodelano pisavo, v kateri je veliko občutkov in razočaranja. Mamino žalost povzdigne na višji nivo razočaranja nad omikanim intelektualcem, a to razočaranje je zajedljivo in jedko, veliko tega nam ima povedati. Natančno nam, ki v torbah ponosno nosimo Camusevega Tujca, in mu s tem, da ga hvalimo, o njem izrekamo dobro in pišemo eseje, izrekamo legitimizacijo njegovega breszramnega zločina, ki ni doživel svojega obžalovanja. Pove nam torej zgodbo svojega brata. Pove nam tudi zgodbo svojega umora. Pove nam zgodbo ženske, ki je za nekaj trenutkov vstopila v njegovo življenje, mu povedala za pisatelja, ki je o umoru napisal knjigo. V vse skupaj pa zaplete premislek o smislu, nesmislu, politiki, Alžiriji, zgodovini in kolonizaciji. Z vsem, kar počne, pa pravzaprav podaja čisto nov pogled na zelo klasično delo evropske literarne zgodovine.
In kako natanko to stori? Kaj natanko naredi? Tule je mene Daoud dobil. Ko bralec prične z razmislekom o tem, kar ravnokar bere, ne more mimo tega, da ga pripovedovalec vedno znova ogovarja. Prva dimenzija te knjige torej ni zgolj pasivna neudeleženost na zgodbi nekoga drugega, temveč vpletenost vanjo kot njen konstitutivni del. Zgodba ni le samostojni roman o smrti nekega Arabca, ki šele leta kasneje dobi ime. Z imenom pride oseba, pride intima. Z imenom pride krivda in morala. In, ker Camusu težko pride do živega - pa ne zato, ker je mrtev, temveč zato ker je večen - mu mi, bralci, služimo kot simbol, ki je s krvjo na rokah ponosen na svojo literarno in miselno preteklost, katere pomemben del je, po naših besedah seveda, tudi Camus. Bolj ko v Tujcu vidimo pomembno delo, več krvi imamo na svojih rokah.
Obstajajo tudi drugi pogledi. Lahko bi zapisali, da je Daoud komplementarno dopolnil Camusevega Tujca. Ta je že pred toliko leti pisal o razumevanju sveta okoli nas, o izgubi smisla v življenju in o obsodbi tistega, ki noče igrati igre. V Primeru Meursault se podobne teme nadaljujejo, v odkritem dialogu. Daoud ničesar ne prikriva. To branje deluje kot nekakšen meme, ki je v temelj svojega dela vzelo neko drugo, znano delo in ga v okvirih tega, o čemer Aram Sinnreich govori, ko govori o etiki konfigurabilne kulture, umesti v svoje delo. S tem v resnici, kot se za meme spodobi, izvornemu delu ne jemlje ničesar, niti integritete niti učinka. Pač pa svoj diskurz vmesti vanj in njegovega vplete vase. Najbolje pri vsem pa je to, da ga povsem brez težav lahko preberejo tudi tisti, ki še nikdar niso slišali ne za Camusa, ne za njegovega Tujca. In v njem najdejo smisel, užitek in premislek. Natanko to, kar po vsem napisanem v kontekst vstopa nekako skozi zadnja vrata, prispeva k temu, da je prav več načinov branja in interpretacije Primera Meursault tisto, kar je pri njem najboljše.
Zato sem mnenja, da je roman izjemen. Težko mu je karkoli očitati. Deluje na različnih nivojih in bralca skozi bogat slog pelje na potovanje v življenje, ki ga lahko opredelimo kot stranski produkt literarne klasike Alberta Camusa. Ali bolje obstranskost žrtve, ki jo je roman izrabil za svoj učinek. Primer Meursault je obračun z literarnimi duhovi, kjer skozi legitimizacijo nečesa, o čemer do sedaj mogoče nihče ni zares razmišljal, pisatelj Kamel Daoud ustvari povsem novo, samostojno in izvirno zgodbo, v kateri bodo uživali predvsem literarni sladokusci.
Bo tudi Daoud dobil svojega Daouda?
Emka
Beletrina
The Guardian
The NYBooks
Goodreads
NPR
Ste uganili, o čem je govora. O dveh knjigah in eni pesmi, vse tri so med sabo, to je po gornjem sestavku najbrž jasno, seveda povezane. Gre za knjigi Alberta Camusa, Tujec in Kamela Daouda, Primer Meursault; med njima pa so kultni The Cure.
Medtem ko imamo prvi dve že kar nekaj časa v spominu, pa je prav sedaj zopet odlična priložnost, da se k njima vrnemo, saj je pravkar v slovenskem jeziku izšla nagrajena knjiga, prvenec alžirskega novinarja Kamela Daouda, ki se že v naslovu vrne h Camusovemu Tujcu. In tja odide še večkrat, tja odhaja od prve do zadnje strani. Gre za nenavadno knjigo, ki bo navdušila literarne navdušence, kot je tistega na Bookreads, ki je rekel, da je to res literarni dogodek leta in se obenem retorično opravičil Harper Lee s prikrito aluzijo na njenega, Pojdi, postavi stražarja. Nenavadna knjiga pa je to zato, ker jo tako formalno kot tudi vsebinsko na Camusevo delo povezuje veliko, obenem pa prebuja zelo zanimiva vprašanja o statusu Daoudovega dela.
To je grob, ki ga nenehno kopljem. Moj bog, kako slabo se počutim! Gledam te in se sprašujem, ali si vreden zaupanja. Boš verjel tej drugi, doslej povsem neznani različici? Ah, oklevam, ne znam se odločiti. No, prav, ne zdaj, bova videla pozneje, morda kak drug dan.
Pomisli, to je ena najbolj branih knjig na svetu, moj brat bi lahko bil slaven, če bi mu le tvoj avtor blagovolil dati ime.
In kako natanko to stori? Kaj natanko naredi? Tule je mene Daoud dobil. Ko bralec prične z razmislekom o tem, kar ravnokar bere, ne more mimo tega, da ga pripovedovalec vedno znova ogovarja. Prva dimenzija te knjige torej ni zgolj pasivna neudeleženost na zgodbi nekoga drugega, temveč vpletenost vanjo kot njen konstitutivni del. Zgodba ni le samostojni roman o smrti nekega Arabca, ki šele leta kasneje dobi ime. Z imenom pride oseba, pride intima. Z imenom pride krivda in morala. In, ker Camusu težko pride do živega - pa ne zato, ker je mrtev, temveč zato ker je večen - mu mi, bralci, služimo kot simbol, ki je s krvjo na rokah ponosen na svojo literarno in miselno preteklost, katere pomemben del je, po naših besedah seveda, tudi Camus. Bolj ko v Tujcu vidimo pomembno delo, več krvi imamo na svojih rokah.
Da filozofiram? Ja, ja. Tvoj junak je dobro razumel stvari: umor je edinno pravo vprašanje za filozofa. Vse drugo je besedičenje. Toda jaz sem le človek, ki sedi v bifeju.
Obstajajo tudi drugi pogledi. Lahko bi zapisali, da je Daoud komplementarno dopolnil Camusevega Tujca. Ta je že pred toliko leti pisal o razumevanju sveta okoli nas, o izgubi smisla v življenju in o obsodbi tistega, ki noče igrati igre. V Primeru Meursault se podobne teme nadaljujejo, v odkritem dialogu. Daoud ničesar ne prikriva. To branje deluje kot nekakšen meme, ki je v temelj svojega dela vzelo neko drugo, znano delo in ga v okvirih tega, o čemer Aram Sinnreich govori, ko govori o etiki konfigurabilne kulture, umesti v svoje delo. S tem v resnici, kot se za meme spodobi, izvornemu delu ne jemlje ničesar, niti integritete niti učinka. Pač pa svoj diskurz vmesti vanj in njegovega vplete vase. Najbolje pri vsem pa je to, da ga povsem brez težav lahko preberejo tudi tisti, ki še nikdar niso slišali ne za Camusa, ne za njegovega Tujca. In v njem najdejo smisel, užitek in premislek. Natanko to, kar po vsem napisanem v kontekst vstopa nekako skozi zadnja vrata, prispeva k temu, da je prav več načinov branja in interpretacije Primera Meursault tisto, kar je pri njem najboljše.
Zato sem mnenja, da je roman izjemen. Težko mu je karkoli očitati. Deluje na različnih nivojih in bralca skozi bogat slog pelje na potovanje v življenje, ki ga lahko opredelimo kot stranski produkt literarne klasike Alberta Camusa. Ali bolje obstranskost žrtve, ki jo je roman izrabil za svoj učinek. Primer Meursault je obračun z literarnimi duhovi, kjer skozi legitimizacijo nečesa, o čemer do sedaj mogoče nihče ni zares razmišljal, pisatelj Kamel Daoud ustvari povsem novo, samostojno in izvirno zgodbo, v kateri bodo uživali predvsem literarni sladokusci.
Bo tudi Daoud dobil svojega Daouda?
✭✭✭✭✭
Obišči tudi:
Beletrina
The Guardian
The NYBooks
Goodreads
NPR
Komentarji
Objavite komentar