Preskoči na glavno vsebino

Primer Meursault: vem, kaj ste zakrivili na tisti plaži

Na začetku je bila na sredini med njima. Skoraj točno na sredini. Ampak tam ni obstala, šla je naprej in nekoliko kasneje v resnici zaživela, čeprav nemara v senci drugih, bolj znanih in bolj uspešnih. A v očeh tistih, ki so zanjo skrbeli, ni nikdar bila manjvredna. Kasneje je zaradi vsega, kar se je dogajalo, postala tudi nekoliko drugačna, a njena zgodba živi še naprej, nemalo jih je takšnih, ki jih še vedno noro navdušuje. In tako bo še naprej, malo zaradi prve in malo tudi zaradi druge. Prva je na svet prišla nekaj desetletij pred njo in bila njen navdih. Bila je navdih še marsičemu in takšna ostaja še naprej. Trdno je zasidrana med klasične stvaritve največjih mojstrovin minulega stoletja in prav nič ne kaže, da bi ji bilo to mesto odvzeto. Ker je na nek način posebna. In posebna je tudi druga. Čeprav je z življenjem šele dobro pričela. Kar nekaj desetletij kasneje od nje. In še enkrat toliko od prve. Ta, druga, prav tako živi zaradi prve, mogoče malo tudi zaradi tiste, ki je bila na sredi med njima. To, kar je druga je v odnosu do prve, bo zlahka še naprej stvar pogovora.

Ste uganili, o čem je govora. O dveh knjigah in eni pesmi, vse tri so med sabo, to je po gornjem sestavku najbrž jasno, seveda povezane. Gre za knjigi Alberta Camusa, Tujec in Kamela Daouda, Primer Meursault; med njima pa so kultni The Cure.




Medtem ko imamo prvi dve že kar nekaj časa v spominu, pa je prav sedaj zopet odlična priložnost, da se k njima vrnemo, saj je pravkar v slovenskem jeziku izšla nagrajena knjiga, prvenec alžirskega novinarja Kamela Daouda, ki se že v naslovu vrne h Camusovemu Tujcu. In tja odide še večkrat, tja odhaja od prve do zadnje strani. Gre za nenavadno knjigo, ki bo navdušila literarne navdušence, kot je tistega na Bookreads, ki je rekel, da je to res literarni dogodek leta in se obenem retorično opravičil Harper Lee s prikrito aluzijo na njenega, Pojdi, postavi stražarja. Nenavadna knjiga pa je to zato, ker jo tako formalno kot tudi vsebinsko na Camusevo delo povezuje veliko, obenem pa prebuja zelo zanimiva vprašanja o statusu Daoudovega dela.

To je grob, ki ga nenehno kopljem. Moj bog, kako slabo se počutim! Gledam te in se sprašujem, ali si vreden zaupanja. Boš verjel tej drugi, doslej povsem neznani različici? Ah, oklevam, ne znam se odločiti. No, prav, ne zdaj, bova videla pozneje, morda kak drug dan.

V romanu Primer Meursault v prvi vrsti nismo bralci. Ne zgolj bralci, ampak sogovorniki. Glavni junak zgodbe je tisti, ki se z nami pogovarja v bifeju in se spominja svoje preteklosti. Imel je brata in ima še vedno mamo (za razliko od Camusa). In praktično, vse, kar potrebujete v tem kratkem opisu vedeti o tem našem sogovorniku iz bifeja je to, da je bil njegov brat umorjen, umoril pa ga je Meursault. Natanko tisti, ki je glavni junak Camusevega Tujca. Njegov brat je tisti Arabec, ki ga je ustrelil na obali, ne le enkrat, temveč se je še štirikrat kasneje znesel nad njegovim truplom. Tisti Arabec, čigar umora ni obžaloval niti pred sodnijo, niti pred samim seboj. In tako, kot je ta smrt ena od prelomnic Tujca, je pravzaprav to šele izhodišče za Primer Meursault. Naš pripovedovalec piše knjigo o tem, kako je nek Francoz pred leti ubil njegovega brata na obali, kako njuna mati tega ni nikdar prebolela. Kako nikdar ni prebolela predvsem tega, da nihče ni hotel priznati tega umora, nihče ni hotel dati imena Arabcu, njenemu sinu, kako nikdar ni dosegla zadoščenja ob tej smrti in kako je iskala neko višjo pravičnost, čeprav je bržkone tudi sama v vse skupaj nehala verjeti. Naš pripovedovalec nam zgodbo pove počasi, vzdržema nas nanjo pripravlja in dviguje občutke skozi izjemno dodelano pisavo, v kateri je veliko občutkov in razočaranja. Mamino žalost povzdigne na višji nivo razočaranja nad omikanim intelektualcem, a to razočaranje je zajedljivo in jedko, veliko tega nam ima povedati. Natančno nam, ki v torbah ponosno nosimo Camusevega Tujca, in mu s tem, da ga hvalimo, o njem izrekamo dobro in pišemo eseje, izrekamo legitimizacijo njegovega breszramnega zločina, ki ni doživel svojega obžalovanja. Pove nam torej zgodbo svojega brata. Pove nam tudi zgodbo svojega umora. Pove nam zgodbo ženske, ki je za nekaj trenutkov vstopila v njegovo življenje, mu povedala za pisatelja, ki je o umoru napisal knjigo. V vse skupaj pa zaplete premislek o smislu, nesmislu, politiki, Alžiriji, zgodovini in kolonizaciji. Z vsem, kar počne, pa pravzaprav podaja čisto nov pogled na zelo klasično delo evropske literarne zgodovine.

Pomisli, to je ena najbolj branih knjig na svetu, moj brat bi lahko bil slaven, če bi mu le tvoj avtor blagovolil dati ime.

In kako natanko to stori? Kaj natanko naredi? Tule je mene Daoud dobil. Ko bralec prične z razmislekom o tem, kar ravnokar bere, ne more mimo tega, da ga pripovedovalec vedno znova ogovarja. Prva dimenzija te knjige torej ni zgolj pasivna neudeleženost na zgodbi nekoga drugega, temveč vpletenost vanjo kot njen konstitutivni del. Zgodba ni le samostojni roman o smrti nekega Arabca, ki šele leta kasneje dobi ime. Z imenom pride oseba, pride intima. Z imenom pride krivda in morala. In, ker Camusu težko pride do živega - pa ne zato, ker je mrtev, temveč zato ker je večen - mu mi, bralci, služimo kot simbol, ki je s krvjo na rokah ponosen na svojo literarno in miselno preteklost, katere pomemben del je, po naših besedah seveda, tudi Camus. Bolj ko v Tujcu vidimo pomembno delo, več krvi imamo na svojih rokah.

Da filozofiram? Ja, ja. Tvoj junak je dobro razumel stvari: umor je edinno pravo vprašanje za filozofa. Vse drugo je besedičenje. Toda jaz sem le človek, ki sedi v bifeju.

Obstajajo tudi drugi pogledi. Lahko bi zapisali, da je Daoud komplementarno dopolnil Camusevega Tujca. Ta je že pred toliko leti pisal o razumevanju sveta okoli nas, o izgubi smisla v življenju in o obsodbi tistega, ki noče igrati igre. V Primeru Meursault se podobne teme nadaljujejo, v odkritem dialogu. Daoud ničesar ne prikriva. To branje deluje kot nekakšen meme, ki je v temelj svojega dela vzelo neko drugo, znano delo in ga v okvirih tega, o čemer Aram Sinnreich govori, ko govori o etiki konfigurabilne kulture, umesti v svoje delo. S tem v resnici, kot se za meme spodobi, izvornemu delu ne jemlje ničesar, niti integritete niti učinka. Pač pa svoj diskurz vmesti vanj in njegovega vplete vase. Najbolje pri vsem pa je to, da ga povsem brez težav lahko preberejo tudi tisti, ki še nikdar niso slišali ne za Camusa, ne za njegovega Tujca. In v njem najdejo smisel, užitek in premislek. Natanko to, kar po vsem napisanem v kontekst vstopa nekako skozi zadnja vrata, prispeva k temu, da je prav več načinov branja in interpretacije Primera Meursault tisto, kar je pri njem najboljše.

Zato sem mnenja, da je roman izjemen. Težko mu je karkoli očitati. Deluje na različnih nivojih in bralca skozi bogat slog pelje na potovanje v življenje, ki ga lahko opredelimo kot stranski produkt literarne klasike Alberta Camusa. Ali bolje obstranskost žrtve, ki jo je roman izrabil za svoj učinek. Primer Meursault je obračun z literarnimi duhovi, kjer skozi legitimizacijo nečesa, o čemer do sedaj mogoče nihče ni zares razmišljal, pisatelj Kamel Daoud ustvari povsem novo, samostojno in izvirno zgodbo, v kateri bodo uživali predvsem literarni sladokusci.

Bo tudi Daoud dobil svojega Daouda?


✭✭✭✭



Obišči tudi:

Emka
Beletrina
The Guardian
The NYBooks
Goodreads
NPR 

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

A search for perfection

Shelley's novel Frankenstein is one of the best examples of Romanticism. The very nature of a human and his/hers desire to reach his/her individual perfection leads to deadly utopia. The story of Frankenstein teaches that the radical search for perfection ultimately terminates the searcher. Victor is a protagonist of Romanticism par excellence, doing a lot of self-reflection, contemplating the nature and being very sensitive. When his dying mother addresses him her wish (“… my firmest hopes of future happiness were placed on the prospect of your union…”, p.41) and later his father (“… I have always looked forward to your marriage…”, p.161), this becomes ultimately deadly for Elisabeth. Victor marries her in spite of his knowledge of what will happen. Victor is attached to fulfilling his parent’s wish until the very end. And with this “attachment”, Victor goes to Ingolstadt, where he seems to find his own inner desire,”…animated by an almost supernatural enthusiasm” (p.50), to make