Preskoči na glavno vsebino

Figa: vsi modusi odhajanja

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem? 

In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović v svojem najnovejšem delu Figa. In v njem povedal, kar se o tem povedati da. Kot, da so bili Čefurji raus in Jugoslavija, moja dežela le priprava na to, da prihaja čas za delo, ki bo v pravem poetičnem smislu iskalo ravnotežje med osebno etiko posameznika in družbeno pogojenostjo vsega, kar tega posameznika obdaja. Iskanje meja vpliva družbe na trdnost tega, kar človek je. Vse to skozi različne moduse odhajanja, krvavo bolečo rdečo nit romana Figa. Odlično pisanje, ki še enkrat znova dokazuje, kako imamo Slovenci izjemne pisatelje, ki so dojeli, da so velike zgodbe utemeljene na pomenu, ki ga v njih kažejo majhni ljudje z majhnimi zgodbami, ki prav lahko sploh ne obstajajo. A dovolj je senca dvoma na njihov neobstoj, pa je literatura svoje opravila.

vir slike: knjigarna-beletrina.com


Veliko se dogaja v romanu Figa. Zgodba sledi ekspoziciji družinske geografije in v besede ujame tri, malodane štiri generacije družine in se suče v zadnjih desetletjih dvajsetega stoletja do danes. Mnogo dogajanja je povzetega v spominih in pripovedih, a v resnici je Figa strnjena v nekaj dni po smrti Jadranovega dedka Aleksandra. Zgodba, ki linearno od tu naprej teče svoj tek, nam v širokih lokih v preteklost predstavi Aleksandra in Jano, kako sta prišla v Momljan, v istrsko mesto, kjer sta si zgradila hišo, imela dve hčeri Majo in Vesno; tu sta tudi Dane in Safet, moža Maje in Vesne, pa tudi nekaj drugih oseb. In predvsem sta tu Jadran in Anja. Jadran je Vesnin sin, torej vnuk Alekdandra in Jane. In naš pripovedovalec, ki nam pove mnogo zgodb. Pove nam, kako je Aleksandar mnogo let nazaj dobil odlok za začasno selitev v Egipt in kako je to vplivalo na Jano; Jadran nam pripoveduje tudi o svojem očetu Safetu, ki je po sili političnih razmer odšel domov v Bosno, ko se je pripravljala slovenska osamosvojitev in kako je vse to vplivalo na Vesno. Vse skupaj pa je še najbolj zabeljeno z dejstvom, da je tudi Jadran ostal brez Anje, ki ga je - njega in njunega majhnega sina Marka - zapustila zgolj z domnevami glede tega, zakaj je šla. V zgodbi je zajeto dolgo časovno obdobje in predvsem mnogo čustev, razočaranj in pričakovanj; pa tudi veselja, sreče in zanosa k boljšemu jutri. Avtor nam zrelo predstavi zgodovinski razrez neke družbe, na katero ima politični razvoj silno pomemben vpliv, a to pot, za razliko od prejšnjega romana, to nikakor ni v ospredju. Silovito se nam razteza predvsem pot, ki jo Jadran prehodi na poti do samega sebe, skozi, tako se mi zdi, povsem univerzalno ekspozicijo banalnih in nebanalnih, torej vseh modusov odhajanja, ki so in vplivajo na njegovo totost, tisto, kar ga dela njega. Do njegove zapovedi k odhodu drugega, ki deluje kot gesta njegovega lastnega odhoda. Tu je na delu popolnost nekega kroga, a njegov ris prepuščam bralcu. Kakšne so usode Jane, Aleksandra, Vesne in Safeta, Jadrana in Anje, bo potrebno prebrati v knjigi. Figa je izvrstno delo, branje pa nagrajeno z mnogimi užitki, v spomin mi je priklical tudi McCannov Transatlantik, nekaj tudi Pamukove Tihe hiše in še česa drugega. Greh bi bilo povedati kaj več.

Na koncu me niso premagali spomini nanj. Oni bodo po njegovi smrti enaki, kot so bili. Premagale so me v misli priklicane podobe prihodnjih dni, ki so nama bili odvzeti. In premagala me je otožna podoba drevesa, ki osamljeno stoji pred prazno dedkovo hišo in gleda v njena zaprta vrata.

In, kot so služile uvodne besede tistemu prvemu nemiru, ki ga povzroči branje Vojnovićevega romana, na koncu sledi tudi nekakšen zaključek. Jadran na koncu poskrbi predvsem zase, tako kot je potrebno. Našega junaka odlikujejo predvsem raznovrstni slovesi, ki jim je priča sam (Safet, Aleksandar, Anja) ali pa so ga zaznamovali posredno drugi, ki so odhajali (zopet Aleksandar, Jana, zopet Safet). Pri odhajanju pa je težko govoriti o enem pogledu. In to je najbolj življenjski del tega, kar razberemo med vrsticami in v tehniki Vojnovićevega pisanja. Iz duha tragedije se rojevajo lepe glasbe in čudovita besedila. O odhajanju pa ni moč spregovoriti sub specie aeternitatis. In avtor tega niti ne poiskuša. On ima Jadranove oči, mi imamo Jadranove oči. In te v svoji prizadetosti iščejo kompenzacije, brez katerih se okviri realnosti porušijo. V tem prepoznamo tudi pomembno metafikcijsko gesto, s katero nam pripovedovalec proti koncu romana prizna svojo nemoč, a v enosti s pisateljem tudi pretrga vzročno-posledično zanesljivost dogodkov, ki smo jim bili v širni celokupnosti ravnokar priča. Odhajanje pusti posledice, težko ga je ubesediti, težko je najti težo pravih povedi, s katerimi bi pomiril duha, ki ga prizadane. A vmes se zgodi življenje, vmes se zgodi mnogo življenj. Ti pa z rožami teiste prizadetosti v zobeh smeje prihajajo v lepoti vsakdana in njega majhnih malenkosti. S slednjimi je pa tako, da jih nekateri vidijo, nekateri pač ne. Tako kot z junaki v Vojnovićevi Figi.

"Vse je bilo iz ljubezni, torej."
"Vedno je vse iz ljubezni. Le ljubezen ni iz ljubezni."

Moja pesem o odhajanjih, če bi znal pesniti, bi najbrž bila bolj žalostna. In vprašanje je, če bi njen junak zmogel iti čez čez vse vseenosti, ki ga doletijo na poti do svojega ukaza k odhodu. Ker brez slednjega bi ta poezija ostala žalostna in njen junak poraz. Figa pa je izkaz tega, kako vzeti mnoštvo življenjskih izkušenj, ki jih v koordinatah družine povezuje manko, junaka na robu tega sveta pa popeljati v priznanje in prelom, po katerem vidi prihodnost vredno borbe. Letošnje leto bo pri meni očitno v znamenju branj odličnih slovenskih del in med njimi je na posebnem mestu tudi Goran Vojnović s svojo Figo. Ta roman je ponovni praznik slovenske literature.

✭✭✭✭

Obišči tudi:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez