Preskoči na glavno vsebino

Figa: vsi modusi odhajanja

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem? 

In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović v svojem najnovejšem delu Figa. In v njem povedal, kar se o tem povedati da. Kot, da so bili Čefurji raus in Jugoslavija, moja dežela le priprava na to, da prihaja čas za delo, ki bo v pravem poetičnem smislu iskalo ravnotežje med osebno etiko posameznika in družbeno pogojenostjo vsega, kar tega posameznika obdaja. Iskanje meja vpliva družbe na trdnost tega, kar človek je. Vse to skozi različne moduse odhajanja, krvavo bolečo rdečo nit romana Figa. Odlično pisanje, ki še enkrat znova dokazuje, kako imamo Slovenci izjemne pisatelje, ki so dojeli, da so velike zgodbe utemeljene na pomenu, ki ga v njih kažejo majhni ljudje z majhnimi zgodbami, ki prav lahko sploh ne obstajajo. A dovolj je senca dvoma na njihov neobstoj, pa je literatura svoje opravila.

vir slike: knjigarna-beletrina.com


Veliko se dogaja v romanu Figa. Zgodba sledi ekspoziciji družinske geografije in v besede ujame tri, malodane štiri generacije družine in se suče v zadnjih desetletjih dvajsetega stoletja do danes. Mnogo dogajanja je povzetega v spominih in pripovedih, a v resnici je Figa strnjena v nekaj dni po smrti Jadranovega dedka Aleksandra. Zgodba, ki linearno od tu naprej teče svoj tek, nam v širokih lokih v preteklost predstavi Aleksandra in Jano, kako sta prišla v Momljan, v istrsko mesto, kjer sta si zgradila hišo, imela dve hčeri Majo in Vesno; tu sta tudi Dane in Safet, moža Maje in Vesne, pa tudi nekaj drugih oseb. In predvsem sta tu Jadran in Anja. Jadran je Vesnin sin, torej vnuk Alekdandra in Jane. In naš pripovedovalec, ki nam pove mnogo zgodb. Pove nam, kako je Aleksandar mnogo let nazaj dobil odlok za začasno selitev v Egipt in kako je to vplivalo na Jano; Jadran nam pripoveduje tudi o svojem očetu Safetu, ki je po sili političnih razmer odšel domov v Bosno, ko se je pripravljala slovenska osamosvojitev in kako je vse to vplivalo na Vesno. Vse skupaj pa je še najbolj zabeljeno z dejstvom, da je tudi Jadran ostal brez Anje, ki ga je - njega in njunega majhnega sina Marka - zapustila zgolj z domnevami glede tega, zakaj je šla. V zgodbi je zajeto dolgo časovno obdobje in predvsem mnogo čustev, razočaranj in pričakovanj; pa tudi veselja, sreče in zanosa k boljšemu jutri. Avtor nam zrelo predstavi zgodovinski razrez neke družbe, na katero ima politični razvoj silno pomemben vpliv, a to pot, za razliko od prejšnjega romana, to nikakor ni v ospredju. Silovito se nam razteza predvsem pot, ki jo Jadran prehodi na poti do samega sebe, skozi, tako se mi zdi, povsem univerzalno ekspozicijo banalnih in nebanalnih, torej vseh modusov odhajanja, ki so in vplivajo na njegovo totost, tisto, kar ga dela njega. Do njegove zapovedi k odhodu drugega, ki deluje kot gesta njegovega lastnega odhoda. Tu je na delu popolnost nekega kroga, a njegov ris prepuščam bralcu. Kakšne so usode Jane, Aleksandra, Vesne in Safeta, Jadrana in Anje, bo potrebno prebrati v knjigi. Figa je izvrstno delo, branje pa nagrajeno z mnogimi užitki, v spomin mi je priklical tudi McCannov Transatlantik, nekaj tudi Pamukove Tihe hiše in še česa drugega. Greh bi bilo povedati kaj več.

Na koncu me niso premagali spomini nanj. Oni bodo po njegovi smrti enaki, kot so bili. Premagale so me v misli priklicane podobe prihodnjih dni, ki so nama bili odvzeti. In premagala me je otožna podoba drevesa, ki osamljeno stoji pred prazno dedkovo hišo in gleda v njena zaprta vrata.

In, kot so služile uvodne besede tistemu prvemu nemiru, ki ga povzroči branje Vojnovićevega romana, na koncu sledi tudi nekakšen zaključek. Jadran na koncu poskrbi predvsem zase, tako kot je potrebno. Našega junaka odlikujejo predvsem raznovrstni slovesi, ki jim je priča sam (Safet, Aleksandar, Anja) ali pa so ga zaznamovali posredno drugi, ki so odhajali (zopet Aleksandar, Jana, zopet Safet). Pri odhajanju pa je težko govoriti o enem pogledu. In to je najbolj življenjski del tega, kar razberemo med vrsticami in v tehniki Vojnovićevega pisanja. Iz duha tragedije se rojevajo lepe glasbe in čudovita besedila. O odhajanju pa ni moč spregovoriti sub specie aeternitatis. In avtor tega niti ne poiskuša. On ima Jadranove oči, mi imamo Jadranove oči. In te v svoji prizadetosti iščejo kompenzacije, brez katerih se okviri realnosti porušijo. V tem prepoznamo tudi pomembno metafikcijsko gesto, s katero nam pripovedovalec proti koncu romana prizna svojo nemoč, a v enosti s pisateljem tudi pretrga vzročno-posledično zanesljivost dogodkov, ki smo jim bili v širni celokupnosti ravnokar priča. Odhajanje pusti posledice, težko ga je ubesediti, težko je najti težo pravih povedi, s katerimi bi pomiril duha, ki ga prizadane. A vmes se zgodi življenje, vmes se zgodi mnogo življenj. Ti pa z rožami teiste prizadetosti v zobeh smeje prihajajo v lepoti vsakdana in njega majhnih malenkosti. S slednjimi je pa tako, da jih nekateri vidijo, nekateri pač ne. Tako kot z junaki v Vojnovićevi Figi.

"Vse je bilo iz ljubezni, torej."
"Vedno je vse iz ljubezni. Le ljubezen ni iz ljubezni."

Moja pesem o odhajanjih, če bi znal pesniti, bi najbrž bila bolj žalostna. In vprašanje je, če bi njen junak zmogel iti čez čez vse vseenosti, ki ga doletijo na poti do svojega ukaza k odhodu. Ker brez slednjega bi ta poezija ostala žalostna in njen junak poraz. Figa pa je izkaz tega, kako vzeti mnoštvo življenjskih izkušenj, ki jih v koordinatah družine povezuje manko, junaka na robu tega sveta pa popeljati v priznanje in prelom, po katerem vidi prihodnost vredno borbe. Letošnje leto bo pri meni očitno v znamenju branj odličnih slovenskih del in med njimi je na posebnem mestu tudi Goran Vojnović s svojo Figo. Ta roman je ponovni praznik slovenske literature.

✭✭✭✭

Obišči tudi:

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje

vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfl

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva