Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?
In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović v svojem najnovejšem delu Figa. In v njem povedal, kar se o tem povedati da. Kot, da so bili Čefurji raus in Jugoslavija, moja dežela le priprava na to, da prihaja čas za delo, ki bo v pravem poetičnem smislu iskalo ravnotežje med osebno etiko posameznika in družbeno pogojenostjo vsega, kar tega posameznika obdaja. Iskanje meja vpliva družbe na trdnost tega, kar človek je. Vse to skozi različne moduse odhajanja, krvavo bolečo rdečo nit romana Figa. Odlično pisanje, ki še enkrat znova dokazuje, kako imamo Slovenci izjemne pisatelje, ki so dojeli, da so velike zgodbe utemeljene na pomenu, ki ga v njih kažejo majhni ljudje z majhnimi zgodbami, ki prav lahko sploh ne obstajajo. A dovolj je senca dvoma na njihov neobstoj, pa je literatura svoje opravila.
vir slike: knjigarna-beletrina.com
Veliko se dogaja v romanu Figa. Zgodba sledi ekspoziciji družinske geografije in v besede ujame tri, malodane štiri generacije družine in se suče v zadnjih desetletjih dvajsetega stoletja do danes. Mnogo dogajanja je povzetega v spominih in pripovedih, a v resnici je Figa strnjena v nekaj dni po smrti Jadranovega dedka Aleksandra. Zgodba, ki linearno od tu naprej teče svoj tek, nam v širokih lokih v preteklost predstavi Aleksandra in Jano, kako sta prišla v Momljan, v istrsko mesto, kjer sta si zgradila hišo, imela dve hčeri Majo in Vesno; tu sta tudi Dane in Safet, moža Maje in Vesne, pa tudi nekaj drugih oseb. In predvsem sta tu Jadran in Anja. Jadran je Vesnin sin, torej vnuk Alekdandra in Jane. In naš pripovedovalec, ki nam pove mnogo zgodb. Pove nam, kako je Aleksandar mnogo let nazaj dobil odlok za začasno selitev v Egipt in kako je to vplivalo na Jano; Jadran nam pripoveduje tudi o svojem očetu Safetu, ki je po sili političnih razmer odšel domov v Bosno, ko se je pripravljala slovenska osamosvojitev in kako je vse to vplivalo na Vesno. Vse skupaj pa je še najbolj zabeljeno z dejstvom, da je tudi Jadran ostal brez Anje, ki ga je - njega in njunega majhnega sina Marka - zapustila zgolj z domnevami glede tega, zakaj je šla. V zgodbi je zajeto dolgo časovno obdobje in predvsem mnogo čustev, razočaranj in pričakovanj; pa tudi veselja, sreče in zanosa k boljšemu jutri. Avtor nam zrelo predstavi zgodovinski razrez neke družbe, na katero ima politični razvoj silno pomemben vpliv, a to pot, za razliko od prejšnjega romana, to nikakor ni v ospredju. Silovito se nam razteza predvsem pot, ki jo Jadran prehodi na poti do samega sebe, skozi, tako se mi zdi, povsem univerzalno ekspozicijo banalnih in nebanalnih, torej vseh modusov odhajanja, ki so in vplivajo na njegovo totost, tisto, kar ga dela njega. Do njegove zapovedi k odhodu drugega, ki deluje kot gesta njegovega lastnega odhoda. Tu je na delu popolnost nekega kroga, a njegov ris prepuščam bralcu. Kakšne so usode Jane, Aleksandra, Vesne in Safeta, Jadrana in Anje, bo potrebno prebrati v knjigi. Figa je izvrstno delo, branje pa nagrajeno z mnogimi užitki, v spomin mi je priklical tudi McCannov Transatlantik, nekaj tudi Pamukove Tihe hiše in še česa drugega. Greh bi bilo povedati kaj več.
Na koncu me niso premagali spomini nanj. Oni bodo po njegovi smrti enaki, kot so bili. Premagale so me v misli priklicane podobe prihodnjih dni, ki so nama bili odvzeti. In premagala me je otožna podoba drevesa, ki osamljeno stoji pred prazno dedkovo hišo in gleda v njena zaprta vrata.
In, kot so služile uvodne besede tistemu prvemu nemiru, ki ga povzroči branje Vojnovićevega romana, na koncu sledi tudi nekakšen zaključek. Jadran na koncu poskrbi predvsem zase, tako kot je potrebno. Našega junaka odlikujejo predvsem raznovrstni slovesi, ki jim je priča sam (Safet, Aleksandar, Anja) ali pa so ga zaznamovali posredno drugi, ki so odhajali (zopet Aleksandar, Jana, zopet Safet). Pri odhajanju pa je težko govoriti o enem pogledu. In to je najbolj življenjski del tega, kar razberemo med vrsticami in v tehniki Vojnovićevega pisanja. Iz duha tragedije se rojevajo lepe glasbe in čudovita besedila. O odhajanju pa ni moč spregovoriti sub specie aeternitatis. In avtor tega niti ne poiskuša. On ima Jadranove oči, mi imamo Jadranove oči. In te v svoji prizadetosti iščejo kompenzacije, brez katerih se okviri realnosti porušijo. V tem prepoznamo tudi pomembno metafikcijsko gesto, s katero nam pripovedovalec proti koncu romana prizna svojo nemoč, a v enosti s pisateljem tudi pretrga vzročno-posledično zanesljivost dogodkov, ki smo jim bili v širni celokupnosti ravnokar priča. Odhajanje pusti posledice, težko ga je ubesediti, težko je najti težo pravih povedi, s katerimi bi pomiril duha, ki ga prizadane. A vmes se zgodi življenje, vmes se zgodi mnogo življenj. Ti pa z rožami teiste prizadetosti v zobeh smeje prihajajo v lepoti vsakdana in njega majhnih malenkosti. S slednjimi je pa tako, da jih nekateri vidijo, nekateri pač ne. Tako kot z junaki v Vojnovićevi Figi.
"Vse je bilo iz ljubezni, torej."
"Vedno je vse iz ljubezni. Le ljubezen ni iz ljubezni."
Moja pesem o odhajanjih, če bi znal pesniti, bi najbrž bila bolj žalostna. In vprašanje je, če bi njen junak zmogel iti čez čez vse vseenosti, ki ga doletijo na poti do svojega ukaza k odhodu. Ker brez slednjega bi ta poezija ostala žalostna in njen junak poraz. Figa pa je izkaz tega, kako vzeti mnoštvo življenjskih izkušenj, ki jih v koordinatah družine povezuje manko, junaka na robu tega sveta pa popeljati v priznanje in prelom, po katerem vidi prihodnost vredno borbe. Letošnje leto bo pri meni očitno v znamenju branj odličnih slovenskih del in med njimi je na posebnem mestu tudi Goran Vojnović s svojo Figo. Ta roman je ponovni praznik slovenske literature.
✭✭✭✭✭
Obišči tudi:
Skrbnik spletnega dnevnika je odstranil ta komentar.
OdgovoriIzbriši