Preskoči na glavno vsebino

Knjiga o Uni: vse ostalo je v vojni

Predvčerajšnjim je ob 18. uri v Ljubljani v Konzorciju svoj večer pričel bosanski pisatelj Faruk Šehić. Nekako takrat enkrat sem jaz končal z branjem prevoda njegovega dela Knjiga o Uni, čigar izdaja je bila nekako tudi povod za to, da je prišel na obisk. In medtem, ko sam utapljam svoje izgovore za neudeležbo na tem večeru v odkritem pomanjkanju časa, v resnici sploh ne dvomim o tem, da je publiko, ki ga je prišla poslušati, uspel navdušiti. Pesniki imajo moč, ki se meri v besedah in svetlobi, ki jo prinašajo v temo tistih, ki ne znamo dovolj natančno povedati tega, kar bi radi. To je tudi moč Knjige o Uni. In čeprav ne gre za pesniško zbirko, spominja na natanko nekaj takšnega. Pred očmi hvaležnega bralca se razpira ocean mitologij, podob, hrepenenj in spominov, ki sosledje besed spreminjajo v pripoved, ta pa povsem brez sramu ne skriva bolečine, ki vse to sploh pelje naprej, vse do zadnje natipkane pike.

Jaz včasih nisem jaz, jaz je Gargano. Tisti drugi sem resnični jaz. Tisti iz sence. Tisti iz vode. Sinji, krhek, nemočen. Ne, ne sprašuj me, kdo sem, to me plaši. Kaj drugega me vprašaj, lahko ti govorim o svojih spominih.

Knjiga o Uni je nekaj posebnega. Navkljub svoji kratkometražnosti, ob kateri bi pričakoval, da jo spretni bralec pregleda v enem ali dveh sedenjih, ob njej ne moreš hiteti. Vzrokov je več. Eden teh je bogastvo jezika, drugi spretnost sestavljanja povedi, tretji so asociacijski izstrelki, ki te premikajo od glasbe prek videoigric do Blade Runnerja, četrte so brazgotine, ki ne bodo nikdar izginile, peti so spomini na čas, ko teh brazgotin še ni bilo, šesta je zavzeta ljubezen do ribarjenja, sedma je navezanost na babico in njeno domačo hišo, osmo nič manj boleče spremljanje vojnih zgodb, ki so tu brez vsakršnega olepševanja, deveta je vedno večja želja, s katero beroči Mustafi vedno bolj iskreno privošči mir in deseta je reka Una, z vsem, kar pomeni predvsem avtorju. Da, vse to in še marsikaj drugega. A nikakor v dotičnem vrstnem redu. Nikakršnem vrstnem redu. Reda ni več. Tam, kjer je doma Mustafa Huzar, ga že dolgo ni več.

vir slike: emka.si

In ta piše Knjigo o Uni. V njej spremljamo Mustafo Huzarja, ki se spominja vojnih dni, v katerih nihče ni ostal brez greha. Ker je imel tako rad življenje, je zanj bil pripravljen tudi umreti, tudi sam je poprijel za puško. In močna linija branja knjige je v tem melanholičnem, pijanem in nikoli ugaslem občutku, ki je mešanica krivde in bolečine, tudi otopelosti, ki bega in brska po travmah škatel izgubljeno in najdeno. A tudi to beganje je močno. Deluje tudi kot opomin, mogoče ne toliko na to, kaj se je zgodilo in česa nikdar ne smemo pozabiti temveč skoraj bolj na to, da je teh škatel še mnogo več, z njimi pa ljudi, ki jih je vojna pustila za sabo in bodo še nekaj časa brskali po njih in iskali tisto, česar ni. Poudarek pa sledi še nekje drugje, ta knjiga je dober prikaz tega, kar je pred kratkim v predavanju o empatiji v literaturi omenila dr. Matajc: nikdar ne bo nobeno zgodovinopisje, nobena reportaža, toliko manj dokumentarec na ekranu zmogel prikazati tega, kar prinese takšna knjiga. Kot je Šehićeva Knjiga o Uni. Knjiga, ki jo piše Huzar, nekdo, ki priznava svoj greh. Povsem odkrito. Piše pa jo na način, ki ga občasno zna peljati predaleč v svojem liričnem begu in prav mogoče celo namenoma pozablja, da skuša pisati prozo. Vse skupaj je neka težava.

Če vas kdo vpraša, kako bi mu razložili vojno, mu lahko mirno rečete: "To je kot podaljšani Konec sveta s smetano, le veliko bolje." To je naskok kač v barvi sonca in meseca, s katerimi se ljubimo vso noč, pod odprtim nebom.

Ob vsem tem pa beremo tudi fragmente časov, ki so obstajali pred vojno. O lepih časih z babico v njeni hiši. In časov razvalin, ko ni ničesar več. Razen Une. Ta je tam vedno. Od prve strani, iz prejšnjih časov in bo tudi, ko ničesar dugega več ne bo. Una je pisateljev zapik. K njej se vrne, ko potrebuje nekaj, na kar se lahko opre, na kar veže svoje spomine, na kar veže to, kar je bil. Z mnogo zanosa, veliko ljubezni in tudi spoštovanja piše o ribarjenju, o lipanih in postrveh. Ko piše o ribah in Uni, piše natančno, strogo. Ve, kaj piše. A Una ni tu zaradi nje same. Una je zadnje najmočnejše, kar je piscu ostalo tega, da lahko stisne v pest oprijemljivega in njegovega. Una je tam za Mustafo, za Gargano. Zato ji napiše knjigo.

Kdor je pogumen, bo spomin spremenil v govorjenje, v onih drugih, ki so prisegli na zavezo molka, v njih bo spomin na grozljive dogodke našel drugo pribežališče, dva metra pod zemljo.

Faruk Šehić je napisal izvrstno knjigo, ki je mešanica vsega, kar sem omenil. Veliko je napisanega, na ne preveč straneh. In piše zgodbo, katere konflikt se je zgodil v trenutku, ko je pesniško dušo, ki je videla lepo, srečala razpadajoča Jugoslavija in vojna, ki jo je vlekla za sabo. Ta je spremenila vse. Knjigo boste tudi brali drugače, kot berete običajno. Predvsem velikokrat se boste ustavili, še enkrat prebrali napisano, si kak stavek izpisali. To je knjiga citatov. Odpeljali vas bodo čisto vsepovsod, ker so posledica izkušnje, ki je ne pozabiš in ker so delo izjemno pismenega pesnika, ki lahko pusti, da ga sublimacija nedojemljive tesnobe pelje v takorekoč popolnoma nedoločene sfere spomina, pa bo v svoji neprijetnosti ostalo prijetno. Mogoče je res vse v tej sublimaciji. In če to drži, potem pove več o avtorju kot o načinu tesnobe, ki jo doživlja. S tem se lahko strinjam. V večini primerov ni pomembno, kakšna tragedija je potrebna, da vzbudi duha poezije, bistveno je, da je poezija tu. Odtod naprej je le avtor in njegova moč. V Knjigi o Uni pa vendarle vse le ni poezija. Je mešanica marsičesa.

Ne vem, če je prav zapisati, da v knjigi ne boste uživali. Verjamem pa, da je nekaj narobe tudi v tem, da boste v branju knjige uživali. To čtivo je zagotovo eno tistih, ki ne pusti hladnega. Je lepo in obenem surovo; je resnično in se hkrati trudi lagati, slepiti, peljati proč od tega, kar je ostalo. Bralec se bo znašel v užitku prebiranja teh slepil, zastranitev, a preko vsega zapisanega bo v prebranem prepoznal tudi avtorjevo zmago, ki najbrž brez vsega tega ne bi bila mogoča. Marsikaj v Knjigi o Uni je natanko v reki Uni. Vse ostalo pa v vojni. Berite.

✭✭✭✭



Obišči tudi:

Bukla 
Emka
b92
The Guardian
Goodreads
Airbeletrina
EU prize for literature 

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

A search for perfection

Shelley's novel Frankenstein is one of the best examples of Romanticism. The very nature of a human and his/hers desire to reach his/her individual perfection leads to deadly utopia. The story of Frankenstein teaches that the radical search for perfection ultimately terminates the searcher. Victor is a protagonist of Romanticism par excellence, doing a lot of self-reflection, contemplating the nature and being very sensitive. When his dying mother addresses him her wish (“… my firmest hopes of future happiness were placed on the prospect of your union…”, p.41) and later his father (“… I have always looked forward to your marriage…”, p.161), this becomes ultimately deadly for Elisabeth. Victor marries her in spite of his knowledge of what will happen. Victor is attached to fulfilling his parent’s wish until the very end. And with this “attachment”, Victor goes to Ingolstadt, where he seems to find his own inner desire,”…animated by an almost supernatural enthusiasm” (p.50), to make