Predvčerajšnjim je ob 18. uri v Ljubljani v Konzorciju svoj večer pričel bosanski pisatelj Faruk Šehić. Nekako takrat enkrat sem jaz končal z branjem prevoda njegovega dela Knjiga o Uni, čigar izdaja je bila nekako tudi povod za to, da je prišel na obisk. In medtem, ko sam utapljam svoje izgovore za neudeležbo na tem večeru v odkritem pomanjkanju časa, v resnici sploh ne dvomim o tem, da je publiko, ki ga je prišla poslušati, uspel navdušiti. Pesniki imajo moč, ki se meri v besedah in svetlobi, ki jo prinašajo v temo tistih, ki ne znamo dovolj natančno povedati tega, kar bi radi. To je tudi moč Knjige o Uni. In čeprav ne gre za pesniško zbirko, spominja na natanko nekaj takšnega. Pred očmi hvaležnega bralca se razpira ocean mitologij, podob, hrepenenj in spominov, ki sosledje besed spreminjajo v pripoved, ta pa povsem brez sramu ne skriva bolečine, ki vse to sploh pelje naprej, vse do zadnje natipkane pike.
Jaz včasih nisem jaz, jaz je Gargano. Tisti drugi sem resnični jaz. Tisti iz sence. Tisti iz vode. Sinji, krhek, nemočen. Ne, ne sprašuj me, kdo sem, to me plaši. Kaj drugega me vprašaj, lahko ti govorim o svojih spominih.
Knjiga o Uni je nekaj posebnega. Navkljub svoji kratkometražnosti, ob kateri bi pričakoval, da jo spretni bralec pregleda v enem ali dveh sedenjih, ob njej ne moreš hiteti. Vzrokov je več. Eden teh je bogastvo jezika, drugi spretnost sestavljanja povedi, tretji so asociacijski izstrelki, ki te premikajo od glasbe prek videoigric do Blade Runnerja, četrte so brazgotine, ki ne bodo nikdar izginile, peti so spomini na čas, ko teh brazgotin še ni bilo, šesta je zavzeta ljubezen do ribarjenja, sedma je navezanost na babico in njeno domačo hišo, osmo nič manj boleče spremljanje vojnih zgodb, ki so tu brez vsakršnega olepševanja, deveta je vedno večja želja, s katero beroči Mustafi vedno bolj iskreno privošči mir in deseta je reka Una, z vsem, kar pomeni predvsem avtorju. Da, vse to in še marsikaj drugega. A nikakor v dotičnem vrstnem redu. Nikakršnem vrstnem redu. Reda ni več. Tam, kjer je doma Mustafa Huzar, ga že dolgo ni več.
vir slike: emka.si
In ta piše Knjigo o Uni. V njej spremljamo Mustafo Huzarja, ki se spominja vojnih dni, v katerih nihče ni ostal brez greha. Ker je imel tako rad življenje, je zanj bil pripravljen tudi umreti, tudi sam je poprijel za puško. In močna linija branja knjige je v tem melanholičnem, pijanem in nikoli ugaslem občutku, ki je mešanica krivde in bolečine, tudi otopelosti, ki bega in brska po travmah škatel izgubljeno in najdeno. A tudi to beganje je močno. Deluje tudi kot opomin, mogoče ne toliko na to, kaj se je zgodilo in česa nikdar ne smemo pozabiti temveč skoraj bolj na to, da je teh škatel še mnogo več, z njimi pa ljudi, ki jih je vojna pustila za sabo in bodo še nekaj časa brskali po njih in iskali tisto, česar ni. Poudarek pa sledi še nekje drugje, ta knjiga je dober prikaz tega, kar je pred kratkim v predavanju o empatiji v literaturi omenila dr. Matajc: nikdar ne bo nobeno zgodovinopisje, nobena reportaža, toliko manj dokumentarec na ekranu zmogel prikazati tega, kar prinese takšna knjiga. Kot je Šehićeva Knjiga o Uni. Knjiga, ki jo piše Huzar, nekdo, ki priznava svoj greh. Povsem odkrito. Piše pa jo na način, ki ga občasno zna peljati predaleč v svojem liričnem begu in prav mogoče celo namenoma pozablja, da skuša pisati prozo. Vse skupaj je neka težava.
Če vas kdo vpraša, kako bi mu razložili vojno, mu lahko mirno rečete: "To je kot podaljšani Konec sveta s smetano, le veliko bolje." To je naskok kač v barvi sonca in meseca, s katerimi se ljubimo vso noč, pod odprtim nebom.
Ob vsem tem pa beremo tudi fragmente časov, ki so obstajali pred vojno. O lepih časih z babico v njeni hiši. In časov razvalin, ko ni ničesar več. Razen Une. Ta je tam vedno. Od prve strani, iz prejšnjih časov in bo tudi, ko ničesar dugega več ne bo. Una je pisateljev zapik. K njej se vrne, ko potrebuje nekaj, na kar se lahko opre, na kar veže svoje spomine, na kar veže to, kar je bil. Z mnogo zanosa, veliko ljubezni in tudi spoštovanja piše o ribarjenju, o lipanih in postrveh. Ko piše o ribah in Uni, piše natančno, strogo. Ve, kaj piše. A Una ni tu zaradi nje same. Una je zadnje najmočnejše, kar je piscu ostalo tega, da lahko stisne v pest oprijemljivega in njegovega. Una je tam za Mustafo, za Gargano. Zato ji napiše knjigo.
Kdor je pogumen, bo spomin spremenil v govorjenje, v onih drugih, ki so prisegli na zavezo molka, v njih bo spomin na grozljive dogodke našel drugo pribežališče, dva metra pod zemljo.
Faruk Šehić je napisal izvrstno knjigo, ki je mešanica vsega, kar sem omenil. Veliko je napisanega, na ne preveč straneh. In piše zgodbo, katere konflikt se je zgodil v trenutku, ko je pesniško dušo, ki je videla lepo, srečala razpadajoča Jugoslavija in vojna, ki jo je vlekla za sabo. Ta je spremenila vse. Knjigo boste tudi brali drugače, kot berete običajno. Predvsem velikokrat se boste ustavili, še enkrat prebrali napisano, si kak stavek izpisali. To je knjiga citatov. Odpeljali vas bodo čisto vsepovsod, ker so posledica izkušnje, ki je ne pozabiš in ker so delo izjemno pismenega pesnika, ki lahko pusti, da ga sublimacija nedojemljive tesnobe pelje v takorekoč popolnoma nedoločene sfere spomina, pa bo v svoji neprijetnosti ostalo prijetno. Mogoče je res vse v tej sublimaciji. In če to drži, potem pove več o avtorju kot o načinu tesnobe, ki jo doživlja. S tem se lahko strinjam. V večini primerov ni pomembno, kakšna tragedija je potrebna, da vzbudi duha poezije, bistveno je, da je poezija tu. Odtod naprej je le avtor in njegova moč. V Knjigi o Uni pa vendarle vse le ni poezija. Je mešanica marsičesa.
Ne vem, če je prav zapisati, da v knjigi ne boste uživali. Verjamem pa, da je nekaj narobe tudi v tem, da boste v branju knjige uživali. To čtivo je zagotovo eno tistih, ki ne pusti hladnega. Je lepo in obenem surovo; je resnično in se hkrati trudi lagati, slepiti, peljati proč od tega, kar je ostalo. Bralec se bo znašel v užitku prebiranja teh slepil, zastranitev, a preko vsega zapisanega bo v prebranem prepoznal tudi avtorjevo zmago, ki najbrž brez vsega tega ne bi bila mogoča. Marsikaj v Knjigi o Uni je natanko v reki Uni. Vse ostalo pa v vojni. Berite.
✭✭✭✭✭
Obišči tudi:
Bukla
Emka
b92
The Guardian
Goodreads
Airbeletrina
EU prize for literature
Komentarji
Objavite komentar