Na začetku letošnjega leta je v Sobotni prilogi Patricija Maličev objavila intervju z Damirjem Zlatarjem Freyem, v katerem je ta nanizal nekaj zares izjemnih iztočnic za razmislek. Tako o svojem delu kot tudi vse tisto, kar se nanaša na neko splošno refleksijo kulturne in osebne biti sodobnega ustvarjalca. Brez dlake na jeziku in brez zadržkov. Tam mi je najbolj v spominu ostal prav odgovor na vprašanje o neposrednosti njegovega jezika v Kristalnem kardinalu, ko Frey odgovori, da tako vidi svet. V slikah. Večkrat sem že rekel, da se verjetno vsak ustvarjalec s svojim višjim, energijo, ki je nad nami, Bogom, izprašuje, kam naprej. In med tem iskanjem umetnik prej ali slej vstopi v sobo, kjer na steni piše RESNICA. Mogoče sem natanko zaradi takšnih izjav, ki sem jih našel pred branjem tudi sam doživljal njegov prvi roman: pisanje nekoga, ki ima veliko povedati in ki je omejen le z neko višjo avtoriteto nad njim ter željo po doslednosti, stvarnosti in zvesti ekspresiji samolastnega doživljanja tega, kar je. Kristalni kardinal je mogočen roman, ki s svojo neusmiljenostjo slika podobe življenja in vsakodnevja umetnika.
vir slike: mladinska.com
Branje romana sem zaključeval nekje natanko takrat, ko je Damir Zlatar Frey sedel v Cankarjevem domu na prireditvi ob izidu Kristalnega kardinala v slovenskem jeziku. Nedolgo nazaj. In priznam, da še vedno odmeva nekje v mislih. Gre za relativno obsežno biografski roman na petstotih straneh, ki se ukvarja z najpomembnejšimi postajami v življenju znanega hrvaškega gledališkega in opernega režiserja, koreografa, pisca, kostumografa, scenografa, ustanovitelja gledališča Koreodrama Ljubljana in umetniškega vodja festivala Zlati lev, ki je bil za svoje delo večkrat nagrajen.
Ko sem preživljal čas v svetu slik, nisem bil nikoli osamljen.
Freyeva pripoved je presunljiva in obenem kritična, satirična, filmska. Povsem natančna v tem kaj opisuje, grozljivo natančna, a obenem zelo poetična. Tako močno poetična, da kak pisun, ki bi včasih prodal kaj neprecenljivega, da bi lahko za nekaj trenutkov živel z vsemi temi zmožnostmi ubeseditve, nekajkrat v romanu zgolj zastrmi ob tem, kam vse ga avtor pelje, ko se prvi odloči, da se usede na njegov vlak. Kristalni kardinal pripoveduje o avtorjevem otroštvu, ki ga zaznamujeta najprej mati in oče, predvsem slednji, ker se je nanj tako ali drugače navezal, kar je izjemno travmatsko popisal v tistem prizoru, ko ga je ta pripeljal v dom, kjer je preživljal srednjo šolo. Izjemno natančno popisuje življenje pri pobožni teti in njeni mami, kamor ga je pripeljal oče kot majhnega, da bi bolje poskrbeli zanj. A ta pobožnost je bila ekstremna, v takratni družbeni ureditvi tudi ne tako zelo zaželena, predvsem pa je vodila v prav tako ekstremne želje te tete po enakem življenju za svojega varovanca. In v tej želji, ki jo je vodila slepota plašnic pobožnosti, malega predstavi prečastitemu Negovanu, ki bo poskrbel, da bo mali postal ministrant. To, da je nato v resnici ministrant postal, je pravzaprav le stranski učinek tega, kaj je tisto glavno, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati (in tudi na prostem). Prečastiti si je vzel veliko več, kot je pričakovati. A avtor o tem piše povsem brez zadržkov in olepšav, tudi brez obtoževanja. In vsem tistim, ki pri tem zmajujejo z glavo, pošilja medklic, ki ga najdete, če se prav spomnim, na strani 216. Pripoved je presunljiva. Vsekakor pa je težko precizirati, kaj natančno, ali sama desadovska tehnika literarizacije ali nedojemljivost tega, kar opisuje ali oboje skupaj, je tisto, kar vam bo vzelo sapo. A dejstvo je, da vam jo bo. Zgodba gre naprej, Freyevo življenje tudi. Ustavi se pri oznaki domskega otroka, ki ga je precej zaznamovala, posebej veliko časa nameni Kölnski epizodi, kamor je šel na šolanje in kjer je s težavo preživel brez denarja in hrane. Tu je doživel tudi težko izgubo prijatelja, ker, kot je pred kakima dvema letoma v pogovoru z Denisom Derkom izpostavil, Ako me velečasni pokrenuo na fizički način, ovaj me prijatelj pokrenuo emocionalno. Kasneje spremljamo tudi njegovo bivanje v Sloveniji, kjer ga ljubitelji kulture dobro poznajo. Piše o Ljubljani kot Ljubljenem mestu, piše tudi o težavah, ki jih je imel z nekaterimi in o težavah, ki jih je imel zaradi tega, kar je. Piše še o marsičem, kar bi bilo nesmiselno obnavljati na tem mestu, saj pri Freyevem pisanju absolutno ne gre le za nizanje dejstev ali faktično rekonstrukcijo spominov.
Grabi me in me ne izpusti. Moram se mu dobesedno iztrgati iz rok, tako kot se ob slovesu trudimo iztrgati iz sebe prave besede.
Poetični stil s katerim je napisan Kristalni kardinal, bo najbrž bolj znan tistim, ki Freya poznajo po njegovem delu v gledališču. Sam ga ne, ker teatra, sramotno priznam, ne obiskujem tako pogosto, kot bi ga moral. A vseeno verjamem, da je ta stil nekaj svojskega. Knjiga ne daje vtisa, da je že pred nastankom imela svoj načrt. Avtor je pravzaprav popolnoma neposredno razkril pečate na svojem duhu, ki so ga pripeljali do sem. In ko beremo, kako se pri opisovanju teh pečatov zateka k besednim zatočiščem, na način, kot smo ga vajeni pri pesnikih, imamo občutek, da beremo psihološko biografijo, spomine, ki so bolj kot zapis dogodkov v resnici poizkus zapisa občutkov, čustev, nemoči, lepote, bolečine, ki mu v večini primerov, roko na srce, zelo dobro uspe. V celotnem loku, od prvih popisov doživljanj svoje matere in očeta do svoje smrti v Benetkah; v svojih poizkusih zapisov občutij na straneh Kristalnega kardinala avtor ne skriva, da išče primernih besed zanje. Besede ne jemlje kot orodje, temveč se zdi, da besede jemljejo njega. V tem kot bralec vidim predvsem iskrenost, kar vsekakor cenim in spoštujem.
Marsikaj sem izumil, nisem pa si izmislil znakov, s katerimi bi označil točko, ko življenje postane smrt.
Branje romana bo nekaj posebnega. V to sem prepričan, čeprav ne vem, če bi lahko izpostavili le eno, odločilno. Mogoče slog, mogoče neposrednost, mogoče poetika. Mogoče pa vendarle večplastnost vsega tega. Roman bo vsekakor vzbudil široko paleto emocij. In na koncu tudi to, skupaj z vsem omenjenim, tvori izjemno delo.
✭✭✭✭✭
Obišči tudi:
Komentarji
Objavite komentar