Preskoči na glavno vsebino

Kristalni kardinal: paleta emocij

Na začetku letošnjega leta je v Sobotni prilogi Patricija Maličev objavila intervju z Damirjem Zlatarjem Freyem, v katerem je ta nanizal nekaj zares izjemnih iztočnic za razmislek. Tako o svojem delu kot tudi vse tisto, kar se nanaša na neko splošno refleksijo kulturne in osebne biti sodobnega ustvarjalca. Brez dlake na jeziku in brez zadržkov. Tam mi je najbolj v spominu ostal prav odgovor na vprašanje o neposrednosti njegovega jezika v Kristalnem kardinalu, ko Frey odgovori, da tako vidi svet. V slikah. Večkrat sem že rekel, da se verjetno vsak ustvarjalec s svojim višjim, energijo, ki je nad nami, Bogom, izprašuje, kam naprej. In med tem iskanjem umetnik prej ali slej vstopi v sobo, kjer na steni piše RESNICA. Mogoče sem natanko zaradi takšnih izjav, ki sem jih našel pred branjem tudi sam doživljal njegov prvi roman: pisanje nekoga, ki ima veliko povedati in ki je omejen le z neko višjo avtoriteto nad njim ter željo po doslednosti, stvarnosti in zvesti ekspresiji samolastnega doživljanja tega, kar je. Kristalni kardinal je mogočen roman, ki s svojo neusmiljenostjo slika podobe življenja in vsakodnevja umetnika.

vir slike: mladinska.com

Branje romana sem zaključeval nekje natanko takrat, ko je Damir Zlatar Frey sedel v Cankarjevem domu na prireditvi ob izidu Kristalnega kardinala v slovenskem jeziku. Nedolgo nazaj. In priznam, da še vedno odmeva nekje v mislih. Gre za relativno obsežno biografski roman na petstotih straneh, ki se ukvarja z najpomembnejšimi postajami v življenju znanega hrvaškega gledališkega in opernega režiserja, koreografa, pisca, kostumografa, scenografa, ustanovitelja gledališča Koreodrama Ljubljana in umetniškega vodja festivala Zlati lev, ki je bil za svoje delo večkrat nagrajen.

Ko sem preživljal čas v svetu slik, nisem bil nikoli osamljen.

Freyeva pripoved je presunljiva in obenem kritična, satirična, filmska. Povsem natančna v tem kaj opisuje, grozljivo natančna, a obenem zelo poetična. Tako močno poetična, da kak pisun, ki bi včasih prodal kaj neprecenljivega, da bi lahko za nekaj trenutkov živel z vsemi temi zmožnostmi ubeseditve, nekajkrat v romanu zgolj zastrmi ob tem, kam vse ga avtor pelje, ko se prvi odloči, da se usede na njegov vlak. Kristalni kardinal pripoveduje o avtorjevem otroštvu, ki ga zaznamujeta najprej mati in oče, predvsem slednji, ker se je nanj tako ali drugače navezal, kar je izjemno travmatsko popisal v tistem prizoru, ko ga je ta pripeljal v dom, kjer je preživljal srednjo šolo. Izjemno natančno popisuje življenje pri pobožni teti in njeni mami, kamor ga je pripeljal oče kot majhnega, da bi bolje poskrbeli zanj. A ta pobožnost je bila ekstremna, v takratni družbeni ureditvi tudi ne tako zelo zaželena, predvsem pa je vodila v prav tako ekstremne želje te tete po enakem življenju za svojega varovanca. In v tej želji, ki jo je vodila slepota plašnic pobožnosti, malega predstavi prečastitemu Negovanu, ki bo poskrbel, da bo mali postal ministrant. To, da je nato v resnici ministrant postal, je pravzaprav le stranski učinek tega, kaj je tisto glavno, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati (in tudi na prostem). Prečastiti si je vzel veliko več, kot je pričakovati. A avtor o tem piše povsem brez zadržkov in olepšav, tudi brez obtoževanja. In vsem tistim, ki pri tem zmajujejo z glavo, pošilja medklic, ki ga najdete, če se prav spomnim, na strani 216. Pripoved je presunljiva. Vsekakor pa je težko precizirati, kaj natančno, ali sama desadovska tehnika literarizacije ali nedojemljivost tega, kar opisuje ali oboje skupaj, je tisto, kar vam bo vzelo sapo. A dejstvo je, da vam jo bo. Zgodba gre naprej, Freyevo življenje tudi. Ustavi se pri oznaki domskega otroka, ki ga je precej zaznamovala, posebej veliko časa nameni Kölnski epizodi, kamor je šel na šolanje in kjer je s težavo preživel brez denarja in hrane. Tu je doživel tudi težko izgubo prijatelja, ker, kot je pred kakima dvema letoma v pogovoru z Denisom Derkom izpostavil, Ako me velečasni pokrenuo na fizički način, ovaj me prijatelj pokrenuo emocionalno. Kasneje spremljamo tudi njegovo bivanje v Sloveniji, kjer ga ljubitelji kulture dobro poznajo. Piše o Ljubljani kot Ljubljenem mestu, piše tudi o težavah, ki jih je imel z nekaterimi in o težavah, ki jih je imel zaradi tega, kar je. Piše še o marsičem, kar bi bilo nesmiselno obnavljati na tem mestu, saj pri Freyevem pisanju absolutno ne gre le za nizanje dejstev ali faktično rekonstrukcijo spominov.

Grabi me in me ne izpusti. Moram se mu dobesedno iztrgati iz rok, tako kot se ob slovesu trudimo iztrgati iz sebe prave besede.

Poetični stil s katerim je napisan Kristalni kardinal, bo najbrž bolj znan tistim, ki Freya poznajo po njegovem delu v gledališču. Sam ga ne, ker teatra, sramotno priznam, ne obiskujem tako pogosto, kot bi ga moral. A vseeno verjamem, da je ta stil nekaj svojskega. Knjiga ne daje vtisa, da je že pred nastankom imela svoj načrt. Avtor je pravzaprav popolnoma neposredno razkril pečate na svojem duhu, ki so ga pripeljali do sem. In ko beremo, kako se pri opisovanju teh pečatov zateka k besednim zatočiščem, na način, kot smo ga vajeni pri pesnikih, imamo občutek, da beremo psihološko biografijo, spomine, ki so bolj kot zapis dogodkov v resnici poizkus zapisa občutkov, čustev, nemoči, lepote, bolečine, ki mu v večini primerov, roko na srce, zelo dobro uspe. V celotnem loku, od prvih popisov doživljanj svoje matere in očeta do svoje smrti v Benetkah; v svojih poizkusih zapisov občutij na straneh Kristalnega kardinala avtor ne skriva, da išče primernih besed zanje. Besede ne jemlje kot orodje, temveč se zdi, da besede jemljejo njega. V tem kot bralec vidim predvsem iskrenost, kar vsekakor cenim in spoštujem.

Marsikaj sem izumil, nisem pa si izmislil znakov, s katerimi bi označil točko, ko življenje postane smrt.

Branje romana bo nekaj posebnega. V to sem prepričan, čeprav ne vem, če bi lahko izpostavili le eno, odločilno. Mogoče slog, mogoče neposrednost, mogoče poetika. Mogoče pa vendarle večplastnost vsega tega. Roman bo vsekakor vzbudil široko paleto emocij. In na koncu tudi to, skupaj z vsem omenjenim, tvori izjemno delo.


✭✭✭✭


Obišči tudi:

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

A search for perfection

Shelley's novel Frankenstein is one of the best examples of Romanticism. The very nature of a human and his/hers desire to reach his/her individual perfection leads to deadly utopia. The story of Frankenstein teaches that the radical search for perfection ultimately terminates the searcher. Victor is a protagonist of Romanticism par excellence, doing a lot of self-reflection, contemplating the nature and being very sensitive. When his dying mother addresses him her wish (“… my firmest hopes of future happiness were placed on the prospect of your union…”, p.41) and later his father (“… I have always looked forward to your marriage…”, p.161), this becomes ultimately deadly for Elisabeth. Victor marries her in spite of his knowledge of what will happen. Victor is attached to fulfilling his parent’s wish until the very end. And with this “attachment”, Victor goes to Ingolstadt, where he seems to find his own inner desire,”…animated by an almost supernatural enthusiasm” (p.50), to make