 |
| vir slike: emka.si |
V prevodu in s spremnim besedilom Lare Unuk je Cankarjeva založba poskrbela za izdajo Iliasa Venezisa in njegove Številke 31328. Roman, ki je sežetek avtorjevih spominov na delovna taborišča, v katerih je preživel 14 mesecev med 1922 in 1923, potem, ko je bila Grčija priča maloazijski katastrofi. Ob koncu prve svetovne vojne je bilo tisto območje Sredozemlja z Grčijo in Malo Azijo predmet burnih ozemeljskih teženj, sporov, pokolov in delovnih taborišč. Roman je nekaj let po avtorjevi odrešitvi pričel izhajati po delih, leta 1931 pa prvič kot celota.
Roman Iliasovo izpoved prične s spoznanjem, kaj se bo zgodilo. O tem, koga vse bodo poslali v delovno taborišče. Vse tiste, ki bodo delali. Zastonj delovna sila, delavci z minimalnimi, ničnimi stroški. Mednje je spadal tudi zdrav 18-letnik. Tudi on hitro pristane v ječi. In od tam nekje pa vse do konca knjige sem imel občutek, da se iz ječe, temne, plesnive, potne in bolne ni rešil, pa čeprav je vmes veliko poti tudi zunaj in dogajanje pravzaprav ves čas spremlja neko premikanje. Občutek, da je nedaleč od tu mrtvašnica Hiše Marije Pomočnice, pripeta na vse besede in strahove, nikdar ne pojenjajoča svoje grenke slutnje o skorajšnjem koncu.
Neskončna tesnoba, ki se množi ponoči, ko je toliko bolj temno. Takrat enkrat tudi izvemo, kaj pomeni posnemanje pene. Grozljivo desetkanje, ki se zdi povsem arbitrarna odločitev preštevanja predstojnih stražarjev, ki pelje potovanje zgodbe v še bolj temno črnino noči, na robu katere ostajajo le otroci, ki zjutraj priletijo k rešetkam ječe in zaman iščejo svojega očeta. Čisto zares, to je zgodba o tem, kako tanka je lahko meja med življenjem in smrtjo. In da obstajajo tudi trenutki, v katerih te meje pravzaprav ni. Razčlovečenje, o katerem smo brali v Deklini zgodbi, kjer ljudje za smotre, ki jim nikdar ne bi sami pritrdili, postanejo zgolj orodje, je v Številka 31328 zgodba, ki se še bolj druži s To slepečo odsotnostjo svetlobe.
Delovno taborišče smo. "Amele taburu". Taborišča vojaških ujetnikov so bila ločena. Oni so živeli lažje. Mi nismo nič drugega, kot suženjski tabor.
Potem se prične hoja. Ilias piše o izčrpanosti, borbi za čevelj, kos oblačila. Piše o sebi kot o sužnju, ki v največji pripeki z enim obuvalom, lačen in žejen ne sme piti. In zdi se, da je neskočnost tega potovanja premosorazmerna z občutkom tesnobe, ki ga čutimo ob branju. Bolj, ko se hoja in izčrpavanje ujetnikov, njihove muke in pričevanje neprestanega posiljevanja deklet nadaljuje brez konca, bolj tesno nam je. Mesto Pergamon, domovanje pergamenta, je končno prišlo. A pot se kmalu nadaljuje. Do Kirkağaçuja. Tam se je pričelo upanje. Po vsem tem smo že tukaj povsem na istem, kot pri Sosičevem Kruh, prah, kjer smo spraševali, kaj vse imenuje vojna in kako daleč se je treba peljati, da lahko zapišeš mir.
Delovni tabor je pomenil suženjsko delovno silo, ki prebivalcem pomaga pri različnih obrtniških opravilih. Eden od njih postane tudi privatni učitelj klavirja. Ščepec kulture, ki v barbarsko zgodbo vnese drobce razsvetljenja, ki ga umetnost prinese v temne kotičke smrti. A tudi to pride do konca. Preživetje utira nove poti, iz dneva v dan in iz trenutka v trenutek. Presenetljivo je, kako besede ženejo naprej. Jaz, ki vem, da je odrešenje prišlo in oni tam na poti, ki tega še ne vedo. Zanje je drugače. Zanje je tu nekje prišlo največje upanje doslej. Prišle so številke.
"Kaj je to?"
"To? Naše številke," začudeno odvrne eden od njih. "Jih vi nimate?""Ne, mi jih nimamo."
Številke so pomenile nekaj. Ne nič. Številke so pomenile sistem, vključenost, pripadanje, oznako, zabeleženje, kodo, identifikacijo, serijsko številko, etiketo, značko, referenco, črtno kodo, zapordedje, različico, točko na zemljevidu družbe. Številke so pomenile življenje. Številke so pomenile vsaj načelno nevseenost. Številke so preživetje. Čeprav se vsakdan v delovnem taborišču, prežet z bolečino in naphan s hrepenenjem po svobodi, še vedno trdno zasidran v medprostorju življenja in smrti, ni kaj prida spremenil. Dasiravno ves čas odmeva tisti "Čez en mesec".
Tu tudi groza pričaka svoj zenit. V soteski Kirtik-Dere, kjer so umorili 40 000 ljudi iz Smirne in Manise. In te strašne nečednosti so morali sedaj Ilias in tovarišija zakriti, da jih kako pomembno oko na poti po naključju ne uzre. Tu zastane dih in kri zaledeni v žilah. Človeško postane tuje. Od tu naprej se zdi, navkljub popotovanju, ki ga zgodba uprizarja v in med vrsticami in gre proti koncu tudi navzgor, da prav nič več ne more povrniti lepote v veselje in hrepenenje. Nekatere rane se najbrž nikdar ne zacelijo. Podobe, ki jih je podobni maniri podal že Zahar Prilepin v Samostanu. Tudi zaključek romana ni povsem tak, kot bi ga pričakoval. A mi daje smer: Osvaldovo sonce iz Ibsnovih Strahov.
"Številka 31328," reče tajnik, in mi potisne kositrno ploščico.Stisnem jo v pesti. Sreča! Kakšna sreča!
To je torej potovanje Iliasa Venezisa v Številka 31328. Njegovi spomini, njegov dolg zgodovini. Ali obratno: zgodovina, ki je iskala pesnika ali slikarja ali pisatelja, da vse to zapiše. Roman je v kratki in pravzaprav minimalistični , povsem realistični formi, v kateri se prepletajo dialogi med sojetniki in nadzorniki, poln vsebine o zlu, vrednotah, prijateljstvu, strahu, tesnobi, smrti, krvi, lakoti, umorih in boleznih, po drugi pa jo preveva tudi upanje, hrepenenje in želja po preživetju. Številka 31328 je vse prej kot prijazna knjiga. Lahko je politična, lahko je tudi zgodovinska. Vsekakor knjiga o posamezniku, ki bo gradila. Knjiga o tem, kako grozljivo je lahko premikanje meja med stoičnim prenašanjem udarcev usode in ohranjanjem plamena življenja v tej srhljivi epizodi 20. stoletja. Življenje, ki to ni. V pasijonskem potovanju zgodbe, ki močno prerašča platnice svojega knjižnega bloka 111. edicije Modernih klasikov.
✭✭✭✭✩
Obišči tudi:
Bukla
Emka
ARS
Goodreads
Wikipedia
Greek genocide
Helleniccomserve
Recenzijski izvod je priskrbela Cankarjeva založba. Konteksti se zahvaljujejo.
Komentarji
Objavite komentar