Preskoči na glavno vsebino

Številka 31328: posnemanje pene

vir slike: emka.si
O knjigah bi umno lahko govorili tudi kot o poteh. Tako kot je poved le seštevek trenutkov, ko želja potuje od začetka do svojega navideznega cilja, je tudi knjiga s svojim začetkom, ki bo pričelo potovanje ubeseditve nekega protesta, veselja, žalosti in hrepenenja, bo njen konec, navidezen ali ne, zaključek tega potovanja. Nadaljeval se tu ne bo več. Prebival bo v zavesti svojih bralcev popotnikov in v vseh naslednjih povedih, stavkih, nenazadnje željah. Nekatere knjige so dolgo potovanje, v marsičem predolgo. Druge so predvsem trpko in žalostno potovanje. Spet tretje so oboje. Takšna je tudi knjiga s številko.

V prevodu in s spremnim besedilom Lare Unuk je Cankarjeva založba poskrbela za izdajo Iliasa Venezisa in njegove Številke 31328. Roman, ki je sežetek avtorjevih spominov na delovna taborišča, v katerih je preživel 14 mesecev med 1922 in 1923, potem, ko je bila Grčija priča maloazijski katastrofi. Ob koncu prve svetovne vojne je bilo tisto območje Sredozemlja z Grčijo in Malo Azijo predmet burnih ozemeljskih teženj, sporov, pokolov in delovnih taborišč. Roman je nekaj let po avtorjevi odrešitvi pričel izhajati po delih, leta 1931 pa prvič kot celota.

Roman Iliasovo izpoved prične s spoznanjem, kaj se bo zgodilo. O tem, koga vse bodo poslali v delovno taborišče. Vse tiste, ki bodo delali. Zastonj delovna sila, delavci z minimalnimi, ničnimi stroški. Mednje je spadal tudi zdrav 18-letnik. Tudi on hitro pristane v ječi. In od tam nekje pa vse do konca knjige sem imel občutek, da se iz ječe, temne, plesnive, potne in bolne ni rešil, pa čeprav je vmes veliko poti tudi zunaj in dogajanje pravzaprav ves čas spremlja neko premikanje. Občutek, da je nedaleč od tu mrtvašnica Hiše Marije Pomočnice, pripeta na vse besede in strahove, nikdar ne pojenjajoča svoje grenke slutnje o skorajšnjem koncu.

Neskončna tesnoba, ki se množi ponoči, ko je toliko bolj temno. Takrat enkrat tudi izvemo, kaj pomeni posnemanje pene. Grozljivo desetkanje, ki se zdi povsem arbitrarna odločitev preštevanja predstojnih stražarjev, ki pelje potovanje zgodbe v še bolj temno črnino noči, na robu katere ostajajo le otroci, ki zjutraj priletijo k rešetkam ječe in zaman iščejo svojega očeta. Čisto zares, to je zgodba o tem, kako tanka je lahko meja med življenjem in smrtjo. In da obstajajo tudi trenutki, v katerih te meje pravzaprav ni. Razčlovečenje, o katerem smo brali v Deklini zgodbi, kjer ljudje za smotre, ki jim nikdar ne bi sami pritrdili, postanejo zgolj orodje, je v Številka 31328 zgodba, ki se še bolj druži s To slepečo odsotnostjo svetlobe.

Delovno taborišče smo. "Amele taburu". Taborišča vojaških ujetnikov so bila ločena. Oni so živeli lažje. Mi nismo nič drugega, kot suženjski tabor.

Potem se prične hoja. Ilias piše o izčrpanosti, borbi za čevelj, kos oblačila. Piše o sebi kot o sužnju, ki v največji pripeki z enim obuvalom, lačen in žejen ne sme piti. In zdi se, da je neskočnost tega potovanja premosorazmerna z občutkom tesnobe, ki ga čutimo ob branju. Bolj, ko se hoja in izčrpavanje ujetnikov, njihove muke in pričevanje neprestanega posiljevanja deklet nadaljuje brez konca, bolj tesno nam je. Mesto Pergamon, domovanje pergamenta, je končno prišlo. A pot se kmalu nadaljuje. Do Kirkağaçuja. Tam se je pričelo upanje. Po vsem tem smo že tukaj povsem na istem, kot pri Sosičevem Kruh, prah, kjer smo spraševali, kaj vse imenuje vojna in kako daleč se je treba peljati, da lahko zapišeš mir.

Delovni tabor je pomenil suženjsko delovno silo, ki prebivalcem pomaga pri različnih obrtniških opravilih. Eden od njih postane tudi privatni učitelj klavirja. Ščepec kulture, ki v barbarsko zgodbo vnese drobce razsvetljenja, ki ga umetnost prinese v temne kotičke smrti. A tudi to pride do konca. Preživetje utira nove poti, iz dneva v dan in iz trenutka v trenutek. Presenetljivo je, kako besede ženejo naprej. Jaz, ki vem, da je odrešenje prišlo in oni tam na poti, ki tega še ne vedo. Zanje je drugače. Zanje je tu nekje prišlo največje upanje doslej. Prišle so številke.

"Kaj je to?"
"To? Naše številke," začudeno odvrne eden od njih. "Jih vi nimate?"
"Ne, mi jih nimamo."

Številke so pomenile nekaj. Ne nič. Številke so pomenile sistem, vključenost, pripadanje, oznako, zabeleženje, kodo, identifikacijo, serijsko številko, etiketo, značko, referenco, črtno kodo, zapordedje, različico, točko na zemljevidu družbe. Številke so pomenile življenje. Številke so pomenile vsaj načelno nevseenost. Številke so preživetje. Čeprav se vsakdan v delovnem taborišču, prežet z bolečino in naphan s hrepenenjem po svobodi, še vedno trdno zasidran v medprostorju življenja in smrti, ni kaj prida spremenil. Dasiravno ves čas odmeva tisti "Čez en mesec".

Tu tudi groza pričaka svoj zenit. V soteski Kirtik-Dere, kjer so umorili 40 000 ljudi iz Smirne in Manise. In te strašne nečednosti so morali sedaj Ilias in tovarišija zakriti, da jih kako pomembno oko na poti po naključju ne uzre. Tu zastane dih in kri zaledeni v žilah. Človeško postane tuje. Od tu naprej se zdi, navkljub popotovanju, ki ga zgodba uprizarja v in med vrsticami in gre proti koncu tudi navzgor, da prav nič več ne more povrniti lepote v veselje in hrepenenje. Nekatere rane se najbrž nikdar ne zacelijo. Podobe, ki jih je podobni maniri podal že Zahar Prilepin v Samostanu. Tudi zaključek romana ni povsem tak, kot bi ga pričakoval. A mi daje smer: Osvaldovo sonce iz Ibsnovih Strahov.

"Številka 31328," reče tajnik, in mi potisne kositrno ploščico.
Stisnem jo v pesti. Sreča! Kakšna sreča!

To je torej potovanje Iliasa Venezisa v Številka 31328. Njegovi spomini, njegov dolg zgodovini. Ali obratno: zgodovina, ki je iskala pesnika ali slikarja ali pisatelja, da vse to zapiše. Roman je v kratki in pravzaprav minimalistični , povsem realistični formi, v kateri se prepletajo dialogi med sojetniki in nadzorniki, poln vsebine o zlu, vrednotah, prijateljstvu, strahu, tesnobi, smrti, krvi, lakoti, umorih in boleznih, po drugi pa jo preveva tudi upanje, hrepenenje in želja po preživetju. Številka 31328 je vse prej kot prijazna knjiga. Lahko je politična, lahko je tudi zgodovinska. Vsekakor knjiga o posamezniku, ki bo gradila. Knjiga o tem, kako grozljivo je lahko premikanje meja med stoičnim prenašanjem udarcev usode in ohranjanjem plamena življenja v tej srhljivi epizodi 20. stoletja. Življenje, ki to ni. V pasijonskem potovanju zgodbe, ki močno prerašča platnice svojega knjižnega bloka 111. edicije Modernih klasikov.

✭✭✭✭


Obišči tudi:

Bukla
Emka
ARS
Goodreads
Wikipedia
Greek genocide
Helleniccomserve


Recenzijski izvod je priskrbela Cankarjeva založba. Konteksti se zahvaljujejo.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje

vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfl

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva