Preskoči na glavno vsebino

Sara in pozabljeni trg: o poti do novega dne

vir slike: sodobnost.com
Kot bi imela predhodne zgodbe na straneh pripovedi mojstra Patricka Nessa in rahločutnega Greena, hkrati pa nevarno, a zapeljivo prijateljevala z Carrolovo Alico, pred mano leži z oranžno temnino ozaljšanimi platnicami in izjemnimi ilustracijami - majhna knjiga z naslovom Sara in pozabljeni trg. Spomladi letošnjega leta so jo v prevodu Dušanke Zabukovec izdali v založbi KUD Sodobnost International. Vzdolž postavljanja Zorana Penevskega ob bok Nessu in Greenu tako o njem govorim vsaj na dva načina: zlahka mu pripišem konkreten ugriz v težavno problemsko tematiko (ne le mladih), ki najbrž marsikomu polomi zobe in hkrati mu ploskam k uspehu. Penevski je izvrstno presegel žanrske omejitve in predale, ki se trudijo bralne sezname sestavljati na podlagi starosti. Odlično bo učinkoval tudi na starejše bralce.

Sara in pozabljeni trg je pripoved o svetu dvanajstletnega dekleta. O bogatem svetu, ki prebiva v glavi ne povsem običajne punce. Nič v tej pripovedi ni običajno, vse spominja na zajčjo lukno, ki pelje v prostranosti besedne pokrajine, ki jo slika mešanica spominov in tesnobe, želja in groze. A onkraj teh barvitih in neravnovesnih podob se skriva genialno zakrita žalost zaradi smrti in ločitve. In tu, skozi razpoke teh pošasti, nesmislov, besednih iger in ugank, dograjenih fantomov in pošasti, se v boju dekleta s samim seboj kažejo hrepenenja po svobodi, ki jo potrebuje. Svobodo od navezanosti. Od tiste babičine sladkobe majhnih stvari, ki ne zmorejo premagati grenkobe velikih. Sara in pozabljeni trg je zgodba o novem jutru. In o radikalni odločitvi pozabe.
"Ojej, tole pa ne bo šlo zlahka."
"Nikoli ne gre. Veš, koliko časa pri svoji pameti potrebujem, da najdem Kristino? Kar mislim si, kako težko bo šele tebi ..."

Zgodba se prične s Saro, ki se z očetom v avtu prebija skozi gnečo. Ko obstaneta, se Sara odloči, da pot nadaljuje sama. Iščoča trg, pri čemer ji nihče ne pomaga. A vendarle ga najde. Tam jo pričaka Bertold oziroma Berti, rdeči ptič kardinal. Z njegovo pomočjo se odpravi na iskanje babice Kristine, h kateri je bila ves čas namenjena. Niti bralec, niti Sara se ne zavedata, kakšna čarobna pot je pred njima. Mogoče ve Berti, to skrivnostno bitje, ki spominja na okornega Vergila, ki pelje bralca na pot skozi temačen gozd na začetku slavne trilogije. In kakšna je ta pot! Ustavita se v vseh prostorih, ki obkrožajo trg. Odideta v trgovino, slaščičarno, starinarnico Popravljalnico otroštva, kjer najdeta sled za babico, ki je v njej iskala nekaj, s čimer bi popravila otroštvo svojega sina - Sarinega očeta (avtomobilček, s katerim bi bil posihdob tudi boljši voznik). Odideta tudi v Muzej pisalnih strojev, kjer na pisalnih strojih sledi nenevadni zgodbi, za katere se zdi, da jopišejo kar sami. Pa v Prodajalnico prepariranih ptic, Kraljestvo belih senc, trgovino s starimi rečmi in Valujoči butik, kjer je babica kupila gugalnik. In v prodajalno očal, kjer so njena očala ter prodajalno porcelanastih skodelic in figur, v prodajalno tehnične opreme, na koncu pa se znajdeta… na sredini trga.

Na teh postajah in v teh prodajalnicah kakopak niso nenavdani le predmeti in prostori, toliko bolj so nenavadni predvsem prodajalci, lastniki, vsi, ki jih srečata. Ali tisti, ki se ne pustijo srečati. Začenši z njima samima, saj Berti, kljub temu, da je temno rdeč kardinal, zase misli, da je maček. Tu je tudi Nikifor iz Popravljalnice otroštva, ki ve, da malenkosti lahko pomenijo vse, pa Vodobradec, ki govori le z besedami na p; pa Gumbookec, ki v trgovini že nešteto let čaka na svojo ljubezen, kot opomnik, kako te lahko nekaj tako lepega hkrati tudi popolnoma izsesa. Vsi ti liki seveda dodajajo svoj delček k izgradnji iskanja izginule babice. Tu pa niso le liki, vrhunec vsega je v resnici zgodba v zgodbi, na katero Sara naleti v Muzeju pisalnih strojev.
"Smem pogledati to zgodbo?"
"Ti kar, tako ali tako mi samo mažejo stroje." 

Zgodba nosi naslov Deklicam vstop prepovedan. V njej deklico lovi zlobna kraljica Mondevila in o srečanju s fantom Zvezdanom-z- Povej mi, kaj ima luknjo v glavi in s škrbastimi zobmi utira pot-uganko. Naleti na kraljico, ki jo pelje, kot pravi, k izbiri življenja, kjer so na tehtnici njene sanje, njen sanjski svet, njene želje. in čeprav se odloči za življenje brez sanj, ji iztek zgodbe pove, da se sanjam ne bo nikoli mogla odpovedati in da je bolj kot to pomembna zrelost, ki deklicam preprečuje dostop do življenja. Tu se skriva pomembno sporočilo zgodbe: sanje so pravzaprav življenja neodtujljivi del. S čimer me pravzaprav zopet močno spominja na Cankarjevo otroško hrepenenje, le da ga Penevski pelje nekoliko dlje.

Na sredi trga sta se tako Sara in Berti znašla po tem, ko sta vse pregledala, preiskala, obiskala in prebrala zgodbo o izbiri življenja. A na sredini trga je Vilademon, kraljica Mondevila, ki je prišla iz zgodbe naravnost pred Saro. Kot bi zgodbe ne bilo. Ali kot bi bila Sara le del nje. Eno in drugo. Obenem. Vilademon Sari začne pojasnjevati stvari, ki jih je Sara videla in doživela. Pojasni tudi sebe, saj Vilademon obstaja zato, da ljudi spomni na 2 vrsti pozabe: sprva na preprosto, vsakodnevno pozabo; druga je večja, pomembnejša - pozaba vsega. Opustitev vsega za seboj. Pozaba, v kateri vidiš le svojo prihodnost. Veš vse, hkrati pa si usmerjen le v svojo prihodnost. Vilademon je tu zaradi Sare. Pomaga pri tistem, česar si Sara najbolj želi: pozabiti. Sara je bila tista, ki je pred dvema letoma doživela travmatično izkušnjo, ko je našla babico mrtvo na gugalniku. Babico, s katero sta imeli posebno tesen odnos.
"In zdaj odpri oči."

Prodajalne in čudaške sobice, ki obkrožajo trg, so fragmenti, ki skupaj tvorijo sežetek Sarinih travmatičnih spominov in pravzaprav na vse dni poprej, ki jih je doživljala z babico. Tudi doživetja ločitve svojih staršev. Skupaj tvorijo zelo trden monolit spomina, sanjskega sveta, ki sta ga z babico zgradili v skupnih druženjih. In na koncu je tu nekje pismo, v katerem babica Sari skuša olajšati spoznanje o ločitvih mame in očeta. Kot tudi svojo ločitev od Sare. Smrt na nek način skozi vse to pomeni radikalno prekinitev, babičina smrt je konec pripovedovanja. Tega se takole na koncu zave tudi Sara sama. In še posebno, ker je šla skozi izbiro življenja, zrasla in spoznala pomen pozabe, ki ni preprost zamah z roko, temveč gre za pustiti biti v najstrožjem pomenu, je tudi za Saro konec pripovedi le začetek novega jutra. Semanji dan te njene poslednje epizode iskanja babice na trgu počasi sklepa svoje konce v krog, ki bo lahko zvesto pozabljen in pospravljen le v trenutku, ko bo popolnoma sklenjen.
"Čudovito sva se igrali skupaj in uživali. Zelo te imam rada, moja draga mala Sara. Da se me boš spominjala, imaš tu kratko pesem o ptici, ki jo imaš tako rada ..."

Od samega začetka, prvega koraka v samostojno iskanje trga in premika k želji po lastnem reševanju težav. In v prostorih pozabljenega trga. Ki v resnici sploh še ni pozabljen. Šele po dolgi poti, polni čudaškosti, usod, temačnih zgodb, neverjetnih doživetij in neverjetnih bitij, ki krojijo usodo Sarinih epizod, se skozi samo sebe lahko odmakne od sveta babice. In stvari se lahko sklenejo. Šele, ko obiščeta vse fragmente, ki smrtonosno omejujo življenje mladega dekleta, jo lahko z znanjem preteklosti in neko modrostjo, ki je prišla skozi te faze, tudi pozabljeni vrt lahko pozabljeni. Trik vsega tega je, da je pozaba napor. Da je nov dan odločitev. Odločitev o svobodi od vsega, kar veže na preteklost in ne izpusti.

Tako kot je bila Aljaska v tisti Greenovi knjigi tam (tudi) zato, da se Miles nauči pustiti biti. In tako kot je pošast Conorja v Nessovi Sedem minut čez polnoč prepuščala v odločitev, kako je natanko to pomembno za življenje, za katerega se mora odločiti sam. Sara in pozabljeni trg je odlično branje, ki navduši in preseneti.

★★★★★


Obišči tudi:

Sodobnost
Goodreads 

Recenzijski izvod je priskrbela založba KUD Sodobnost International. Konteksti se zahvaljujejo,

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje

vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfl

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva