Preskoči na glavno vsebino

Kristalni čas: ko zagorijo vse avtorjeve zvezde in zazevajo vsi njegovi prepadi

Pred dnevi, ko sem obračal zadnje strani Kristalnega časa, sem bržkone po naključju pred oči dobil skenogram iz zapuščine Lojzeta Kovačiča, na katerem se nahaja tipkopis z mnogimi avtorjevimi rokopisnimi korekturami. Delo v NUK ima ta privilegij, da vsake toliko predse prejmem kak podoben biser, za katerega sicer sploh vedel ne bi. Pomembno pa je zato, ker je vsebina tega lista, ki niti cel ni zapolnjen, povsem sovpadala z razmislekom, ki ga je Kovačič ponudil v tem monumentalnem delu Kristalni čas. Takšnega dela namreč nihče nima priložnosti brati prav pogosto. Napiše pa ga redkokdo. In v veselje mi je, da sem se ga končno lotil, v vzpodbudo temu pa je bila ponovna izdaja romana, ki ga je pred tedni oskrbela Beletrina.

A nazaj k skenogramu. Ta ima naslov Nadaljevanje stoletij. Priznam, da Kovačičevega dela ne poznam dovolj, da bi lahko umeščal njegove zapuščinske predmete kamorkoli, in tega niti ne bom poizkušal. Bo pa to, tako kot vedno, zapis o vtisih branja. Z vsemi pritiklinami, ki so me ob tem doletele. In tako je tu tudi Nadaljevanje stoletij. To je kratek avtorjev zapis o literaturi. V njem je Lojze Kovačič pisal (tudi) o tem, kaj je zanj smoter vsega pisanja, kaj on išče v knjigah in literaturi. Pisal je, da ga zanima le, ali si je avtor izpisal srce iz prsi, ali je pustil, da so zagorele vse njegove zvezde, zazevali vsi njegovi prepadi. Te besede sem nato obrnil natanko proti njemu samemu in njegovemu Kristalnemu času.

Odgovor je nepotreben. Kristalni čas je obračun s samim seboj, v katerem je pustil na papirju vse. Z nitjo misli povezane ideje o življenju in tem, kar ga obvladuje, zavite v melanholijo minevanja, v katerem zvezde gorijo še danes.

Poudarjam, govorim o sebi, zmeraj samo o sebi, o svojem počutju, ki bi se ga prav rad znebil, in to govorim v tem nestvarnem času, polnem znamenj, simbolov, parol, obredov, ceremonij, formulacij, gest, ki ga ne obvladam.

Roman je povsem avtobiografsko delo. V njem ni izmišljenih oseb in napisan je v obliki spominov, v katerih avtor obišče vse pomembne postaje svojega življenja. In razmišlja tudi o smrti, Bogu, minevanju. Dela obračun in skuša potegniti črto, pod katero bi zapisal svojo končno opombo. Takšno, ki bi jo lahko zapisal kot končno opombo svojemu ustvarjanju. Nekaj, kamor je prišel in nekaj, s čimer lahko prične zaključevanje. Kristalni čas je svetloba, ki jo usmeriš v kristale, a nikdar ne objameš vseh smeri, kamor se razlomi. In ko se trudiš, da bi ta obup spravil v ogrinjačo presodja, se v trudu počasi zaveš, da je ta svetloba pravzaprav tvoj čas. Zgolj tvoj in od nikogar drugega. To je tvoje učasovanje, ki se lomi pod vsemi koti kristalov, ki jih srečuješ. Težko je to ujeti v besede, skoraj nemogoče, a sedaj, ko sem nekaj misli branju že posvetil, mi počasi postaja jasno, da je Kovačiču to uspelo. Težko bi rekel, da ne. Kot si težko predstavljam, kaj pomeni napisati takšno knjigo. Zato sem napisal, da takšen roman napiše le redkokdo.


vir slike: knjigarna-beletrina.com


Kovačič sam ga je označil kot dokument o duši. Pisal ga je dva meseca, izšel je leta 1990, leto kasneje je zanj prejel kresnika. Ne gre pričakovati lahkotnega branja, a dokaz upiranju temu, da na plažo sodijo le tovrstna čtiva, sem lahko prav jaz, ki sem si za Kristalni čas vzel nekaj več dni, bral pa sem ga tako ob jezeru, na plaži, na vrtu in na hribu, v kavarni in šoping centru. Dopust pač. A Kristalni čas je delo dolgih paragrafov, včasih povsem ohlapno povezanih misli, ki sledijo spominu in asociacijam na življenje nekoga, ki je mnogo doživel. Avtor se dotakne svojega otroštva, piše o svoji mami, očetu, življenju v Baslu; nato o življenju v Ljubljani in obisku v ZDA. Piše o svojih literarnih delavnicah in z izjemno natančnostjo popisuje vse udeležence delavnice, ki so postali pomemben del njegovega razmišljanja. Piše tudi o Bogu in svoji bolezni, predvsem pa veliko piše o najpomembnejših ljudeh svojega življenja. Piše o svojih ljubeznih. O tem, kako so bile različne in kaj vse so mu dale, kako so zaznamovale njegovo vsakodnevje. O tem, kako so ga pretresale različne izkušnje življenja, tako recimo piše o želji po naklonjenosti, ki bi si jo želel od pastorke in jo počasi tudi pridobival. Branje Kristalnega časa je sprehod skozi življenje in razmišljanje Lojzeta Kovačiča, ki je napisal knjigo pronicljivih zapisov, kjer bi stran za stranjo lahko razmišljali z njim. Knjiga, kot sem zapisal, nekoga, ki se ozira na tisto kar je bilo in tisto, kar ostaja. Kar bo po vsem tem, kar je zapisano in izrečeno, lahko obstalo v najpomembnejši končni opombi.

Tole je tudi vse, kar bom pisal o vsebini. Ne veliko torej. Tule se mi ne zdi, da bi še sam posegal in objavljal razpredanja o intimi nekoga, ki je zbral toliko poguma, da je zmogel opredmetiti svoje bivanje in ga napraviti za zgodbo. Kako sploh lahko tako pogumno pišeš o svojem življenju? Vendarle, ali v resnici, kdajkoli sploh pišeš o čem drugem, kot o svojem življenju? Ne vem, nekateri odgovori bodo morali počakati. Življenje prav gotovo ni tarok, v katerem bi bil ti edini igralec, ki bi vsem pokazal svoje karte in upal na zmago. Ali pač zmagaš prav zato, ker nimaš ničesar skriti. Ali pa skrivaš nekaj, česar nihče ne vidi in niti ti ne veš, kaj to je, preden ne prideš do konca? Nekateri odgovori bodo morali počakati.

Če hudič naredi kup, naredi velikega. Ta hudič se mi je zmeraj prikazoval kot debela gospa srednjih let z ruto, zavezano s figo na čelu. Gospa Usoda. Hotela je, da mi živci popustijo in v slepi jezi naredim še kaj narobe, da bi potem izgledalo, da nesreča prihaja samo od mene.

Prav težko si je predstavljati ob katero bralno izkušnjo bi dal Kristalni čas. Krasznahorkai, Proust, Joyce, Knausgaard. Tu nekje se giblje moj spomin. Veliko je stavkov, ob katerih sem nehal brati in tudi takšnih, ki sem jih bral ponovno. Avtobiografija seveda, ampak avtor si je vzel tudi prostor za esejistiko. Kot bi posnemal življenje samo, saj nikdar ne uidemo spominom brez refleksije njihovega ozadja, njihovih pogojev možnosti in njihovih smotrov. Bi se mi zdelo, da so pisatelji tule še toliko bolj pod pritiskom, saj je iskati fikcijo brez resničnosti pred njo, v njej ali zaradi nje, Sizifovo početje.

In zato se mi zdi, da je na koncu pravo vprašanje res vprašanje avtorja. Mi smo le (ne)potrebni sogovorniki. In v tej smeri so povsem na mestu tiste vrstice, ki so jih založniki natisnili na zadnjo stran ovitka Kristalnega časa, v katerem Kovačič na vprašanje zakaj piše, odgovarja s povsem vase usmerjenim, a nujnim odgovorom, da ga zanima, kako bo izgledalo tisto, kar bo napisal, ko bo ubesedil svoje notranje boje. Kot bi želel odpreti to novo fronto: pisatelj nujno potrebuje odmik od sebe kot avtorja; potrebuje sebe kot bralca svojih del. A zato mora biti najprej avtor. Kot eksistenca, ki predhaja esenco in v dotičnem žargonu torej kot svoboda izbire tega, kar si. Pisatelj v trenutku, ko postane bralec svojih del, postane tisto, kar želi biti. Zato, sem mi zdi, je avtobiografska proza nekaj najboljšega, kar lahko prebereš. Zelo redko tako dobro zapisana in morda prav zato. Lojze Kovačič je tukaj mojster te obrti.



vir slike: NUK na facebook.com/NarodnaUniverzitetnaKnjiznica/


V primeru Kristalnega časa pa je pomembna tudi tista končna opomba, zadnji stavek romana, zadnji dnevniški vnos, ki je postavljen na svojo stran. Ta mi daje vtis, da je tam kot nekaj, k čemur je Kovačič želel priti. Njegov izplen vseh 357 strani. Ta stavek, ki je na naslednji, neoštevilčeni strani, se glasi: Zrelost je vse. Tu pa se lahko vrnem k skenogramu z začetka zapisa, v katerem Kovačič pravi, da bo literatura najbrž zmeraj odvisna od otroštva in mladosti, kakršna so preživeli njihovi avtorji, od idej in vplivov, ki so obvladovali čas njihovega dozorevanja ... Tule se mi je vse skupaj dopolnilo. In odtod tudi avtorju licenca za tako vehementno univerzalno trditev, s katero je napravil zaključek temu, kar je bilo in odpira novo poglavje temu, kar prihaja.

Kristalni čas je poklon pisateljevanju, osebni borbi, spominom in pogumu, da bralcem sporočiš, kakšno je bilo tvoje dozorevanje. Tudi in predvsem avtorju samemu, ki je tukaj pustil, da so zagorele vse njegove zvezde in zazevali vsi njegovi prepadi. Vrhunsko.


✭✭✭✭


Obišči tudi:

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

A search for perfection

Shelley's novel Frankenstein is one of the best examples of Romanticism. The very nature of a human and his/hers desire to reach his/her individual perfection leads to deadly utopia. The story of Frankenstein teaches that the radical search for perfection ultimately terminates the searcher. Victor is a protagonist of Romanticism par excellence, doing a lot of self-reflection, contemplating the nature and being very sensitive. When his dying mother addresses him her wish (“… my firmest hopes of future happiness were placed on the prospect of your union…”, p.41) and later his father (“… I have always looked forward to your marriage…”, p.161), this becomes ultimately deadly for Elisabeth. Victor marries her in spite of his knowledge of what will happen. Victor is attached to fulfilling his parent’s wish until the very end. And with this “attachment”, Victor goes to Ingolstadt, where he seems to find his own inner desire,”…animated by an almost supernatural enthusiasm” (p.50), to make