Preskoči na glavno vsebino

Mrtve duše: o strašnem črvu Pavla Ivanoviča Čičikova in o črvu drugih


vir slike:goga.si
Za humorjem, ki ga nekatera literatura prinese, je v ozadju skoraj gotovo neka past. Smeh ni nikdar, to je vedel že slepi Jorge, nedolžna gesta. V času, ki ga živimo, nemara še toliko bolj. Skozi vse tančice, ki jih odstira pazljivo branje tekstov, ki ves čas bralca peljejo po poti od nedolžnega prvzdiga obeh kotičkov ust do nezadržnega smeha, se odkriva slast simbola, ki vzporedno z njim raste. Bodisi gre za iskanje simptomov družbenih neumnosti, ali za lastno tragedijo, ki sledi v uzrtju samega sebe v podobah, ki so se še nekaj trenutkov nazaj zdeli tako zelo daleč. In to bržkone velja za dela, ki jih piše sodobnost, ali pa dela, ki so z nami že zelo dolgo. Sto, dvesto let. Tako je potekalo tudi moje branje odličnega romana Nikolaja Gogolja, Mrtve duše. Založba Goga ga je izdala že 2018, za prevod je poskrbel Drago Bajt.

Izvrstno branje, ki ne sme prestrašiti z oznako klasičnega ruskega romana. Vsaj ne v meri, v kateri klasično vidimo kot nekaj oddaljenega, nepoznanega, nedotakljivega. Ta roman je zelo blizu, povsem v soseski. V vsakdanjem napuhu, prenarejanju, lepodušništvu, hinavščini, nemorali, goljufiji in diplomatski pokvarjenosti, servirani na vsakdanjem pladnju za zajtrk, kosilo in večerjo. Berilo, ki že v 19. stoletju neprekosljivo prikaže genezo, moč in posledice hudourniškega in stremuškega nasilja, ki ga družba kolektivno stori z lažnimi novicami. Mnogo pred hladno in nekontrolirano resničnostjo, ki jo živimo danes. Gogoljeve Mrtve duše so žive, danes nemara še bolj, kot so bile takrat, ko so nastale. Dasiravno si lahko že toliko let zastavljamo isto vprašanje, ki se poraja po branju takšne vrhunske proze: ali živimo v resničnosti, ki bi lahko ustrezno ravnala po vseh metaforah, ki jih sreča. Ali je to čas za metafore? Je sploh kdaj bil?

Vse v človeku se hitro spreminja; še ozreš se ne, pa je že zrasel v tebi strašen črv, ki je oblastno poskral vase življenjske sokove.


Mrtve duše so izšle leta 1842. Gogolj opisuje Pavla Ivanoviča Čičikova, ki s svojima kočijažem in slugo pride v mesto, v katerem ob različnih priložnostih spoznava in prijateljuje z različnimi pomembneži, bogataši, posestniki, plemiči. V tem prijateljevanju je izjemno uspešen in v trenutku navduši sogovornike, jih takorekoč z retorično močjo pripelje natanko tja, kjer jih potrebuje. A pri vsem tem mu pomaga predvsem to, da njegovi sogovorniki v resnici bore malo vedo o njem. V svoji veri in hotenju po prikazu svojih diplomatskih spretnosti, ki se ves čas uspešno preliva z upom po uspešnem in dobičkonostnem sodelovanju z neznanim prišlekom, pravzaprav noben sogovornik nikdar ne pride do njega samega. Do Čičikova, kakršen je, na sebi. Čičikov pa na nek hudomušen način spominja na malo miško iz Zverjasca, ki ustvarja fikcijo, v katerem mu uspe na svoj cilj pripeljati skorajda čisto vse. A ne čisto.

Čičikova torej spremljamo pri diplomatskem, vljudnostnem, gostoljubnostnem rokohitrstvu, polnem dobrikanj in komplimentov, ki sta ga vzajemno deležna oba, tako Čičikov kot njegov vsakokratni sogovornik. Obišče Manilova, bogato Korobočkino, tudi Sobakjeviča. Vmes je tudi epizoda, ki z nekaj akcije poskrbi za napetost pri igri dame z Nozdrjovim. Pri večini teh obiskov Čičikov relativno hitro razkrije namen srečanja. Za majhen denar namreč odkupuje mrtve duše. To so kmetje, ki so de facto mrtvi, de iure, takole na papirju, v uradnih zaznamkih, pa še vedno prebivajo. In po začetni nejevolji pomembnežev jih uspe prepričati v prodajo teh mrtvih duš, s čimer vsaj takole na prvi pogled prodajalce prav z ničemer ne spravi v slabši položaj.

"Sramota, mamica, sramota! To je res sramota! Kaj pa govorite, dobro premislite! Le kdo jih bo kupil? Za kaj jih bo pa imel?"

Čičikov je lik, ki ga v bralnem smislu odlikuje še ena lastnost. Ne le, da ga vsi ti mestni veljaki ne (s)poznajo in si težko ustvarijo pravilno podobo prišleka, prav takšna neznanka je tudi nam. Bralec si o njem dolgo ne more ustvariti nobene zagotove podobe. Ne ve, ali gre za pozitiven lik, za katerega bi bili navijači, ali pa je le pokvarjen slepar, ki si zasluži čimprejšnje razkritje in malodane hipno obsodbo. To je vsaj mojemu branju dodalo neke vrste izjemno dodano vrednost. Še eno od plasti romana, s katerim se lahko pogovarjamo še dolgo, ko smo ga zaprli. To, zakaj pri tem trgovanju z mrtvimi dušami pravzaprav sploh gre, Gogolj razkrije nekoliko naprej. V slovenskem prevodu, če bi potrebovali natančno referenco, na strani 314. Čičikov kupuje mrtve duše. Gre za mrtve podložnike, ki so kot taki v lasti določenega posestnika, fevdalca. A kljub temu, da so umrli, so še vedno na revizijskem seznamu in od tam bo tudi Čičikov prejel tudi kompenzacijo in obogatel. Tako rekoč z mrtvimi dušami. Sam Čičikov pa ima namen kupiti te duše za preselitev v vas, ki jo bo poimenoval Čičikova. To počne zaradi potomstva, dediščine, zgodovine in svoje vloge v njej. Načrt pa je - in to nam Gogolj tudi nadrobno obrazloži - skoval v svoji glavi.

Tako teče roman izvrstno in predvsem, kot rečeno, zelo hudomušno. Načini, kako je Čičikov videl in Gogolj opisal različne veljaške persone mesta in njihove dialoge, so naravnost genialni. Vsi ti liki, ki jih srečuje, pa so nam skozi to komičnost predstavljeni kot izjemno prazni, neresnični, nepravi. V svojem leporečenju nikdar ne dosežejo zavedanja resničnosti in v tej slepoti so ujetniki lastne nezmožnosti refleksije, ujetniki položaja, ki ga želijo obdržati. Resnično mrtve duše. Zato nekdo tak, kot je Čičikov, človek z načrtom, nima tako težkega dela. Vsled zavedanja lastnega delovanja je vedno vsaj ta korak pred njimi. Njegovi uspehi in skrivnostna skrinja z tisočerimi predali, tako zlagoma potujeta proti svojemu uspehu. Do te mere, da je v mestu Čičikov že ustvaril podobo uspešne, uglajenega in predvsem mogočno bogatega poslovneža, ki je zaradi skrivnostnosti še bolj zaželjen kot sicer. Prelom romana je seveda na poti. Nekega dne Korobočkina zaradi prepričanja, da jo je opreharil, razširi govorice med meščani, s katerimi bi rada škodovala Čičikovu in si oblizala rane svoje lepodušne opeharjenosti. In to ji uspe. Do neslutenih razsežnosti. Novice, da Čičikov vse skupaj počne zato, da bi se dokopal do gubernatorjeve mlade hčere, so preplavile mesto. Še ena s strani avtorja genialno dodana gesta je ta, da se je vmes Čičikov zares zagledal vanjo. A to ne zmanjša povsem fascinantnega popisa učinovite in rušilne moči lažnih novic, ki resničnost rušijo zelo hitro in temeljito. Ta del, vsaj ta del je nujno branje vsem, ki bi radi zgovoren, slikovit in genialen prikaz fenomena fake news. Ki v končni fazi škodijo tudi našemu protagonistu, ker imajo tudi te lažne novice nekaj zrnc resnice in ker je tudi on tudi antagonist te pripovedi.

Kakšna štorija je to, kakšna štorija so pravzaprav te mrtve duše?


Mrtve duše se gibljejo v neki vesčasni sferi in, kot rečeno, skozi počasno odkrivanje mnogih plasti razkrivajo Gogoljeve kritične osi, uperjene na mnogo koncev. Ideja romana se zdi odlično in neprestano prevpraševanje, kdo pravzarav je mrtva duša? Gre za tiste kmete, ki jih je Čičikov v svojem pohlepu kupoval? Seveda gre. A Gogolj s prstom mnogo bolj pokaže na gospostvo. Vsi ti prazni in prenarejanja polni lepoustneži, s katerimi je imel Čičikov opravka, so zelo mrtvi. Izpraznjeni človečnosti, zavezani duhu boja za položaj, nenehnega potrjevanja sebi enakih in prehranjevanja z kreativno močjo lažnih novic. Neresnično bivanje par excellence. Mrtvaški ples. Vrhunec tega plesa pa je najverjetneje srečanje s Pljuškinom, ostarelim in nadvse skopuškim veleposestnikom, za katerega pravzaprav ne ve, ali je moški ali ženska. S tem ideološka praznina gospostva zadobi še androgeno podobo zombijevstva, ki se je v nadaljnjem branju nisem več otresel. V tem propadu, ki ga Gogolj slika z večino časa nedorečeno oznako Čičikova, spornega poslovanja z mrtvimi dušami, kritiko birokracije in tragično praznino mestnih veljakov, se tako le srečanje z gubernatorjevo hčerko kaže kot svetla luč in antiteza vsemu ostalemu.

Bralcu ni mar, če se bo Čičikov ujezil nanj ali ne, toda avtor se nikakor ne sme prepirati s svojim junakom: še veliko poti in cest bo moral prehoditi z roko v roki z njim ...

Mrtve duše so osrednji pojem Mrtvih duš. Povezuje tako Čičikova kot tudi vse tiste, ki mu stojijo na poti doseganja svojega cilja, obenem pa so tudi sredstvo, s katerim želi ta cilj doseči. Mrtve duše kot koncept praznine, neobstoja, neresničnosti, netukajšnjosti. Liki Mrtvih duš v tej izpraznjenosti pogrešajo predvsem človečnost, ki jo je nadomestila gonja za položaj in pomen ter predvsem denar. Gogolj je napisal izvrstno tekočo pripoved, ki je vsaj zavoljo etičnih vprašanj, ki jih odpira pojem mrtvih duš, odlično prispela na zabavo s sodobnostjo. Bralcu ponuja nenehno premikanje od dobrega k zlu, od živega k mrtvemu in od resničnega k lažnemu, ponuja mu prepraševanje vloge in vrednot glavnega lika, mu ponuja izjemen vpogled v prvine praznega leporečja, in pogled na družbeni mis en place sočasne Rusije, obenem pa tudi zvrhan koš hudomušnega avtorjevega koketiranja z bralcem in tudi nekaj svetlobe. O slednji piše tudi Urša Zabukovec v spremni besedi, kjer boste o romanu izvedeli še mnogo več. Mrtve duše so se mi pokazale kot nepredvidljiva literarna mojstrovina. Oziroma pesnitev, kot jo je imenoval Nikolaj Gogolj.

★★★★☆


Obišči tudi:

Bukla
Goga 
Dobre knjige 
ARS 
Domače branje 
Goodreads 
Wikipedia 
The Guardian 

Recenzijski izvod je priskrbela založba Goga. Konteksti se zahvaljujejo.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje

vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfl

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva