 |
| vir slike:goga.si |
Izvrstno branje, ki ne sme prestrašiti z oznako klasičnega ruskega romana. Vsaj ne v meri, v kateri klasično vidimo kot nekaj oddaljenega, nepoznanega, nedotakljivega. Ta roman je zelo blizu, povsem v soseski. V vsakdanjem napuhu, prenarejanju, lepodušništvu, hinavščini, nemorali, goljufiji in diplomatski pokvarjenosti, servirani na vsakdanjem pladnju za zajtrk, kosilo in večerjo. Berilo, ki že v 19. stoletju neprekosljivo prikaže genezo, moč in posledice hudourniškega in stremuškega nasilja, ki ga družba kolektivno stori z lažnimi novicami. Mnogo pred hladno in nekontrolirano resničnostjo, ki jo živimo danes. Gogoljeve Mrtve duše so žive, danes nemara še bolj, kot so bile takrat, ko so nastale. Dasiravno si lahko že toliko let zastavljamo isto vprašanje, ki se poraja po branju takšne vrhunske proze: ali živimo v resničnosti, ki bi lahko ustrezno ravnala po vseh metaforah, ki jih sreča. Ali je to čas za metafore? Je sploh kdaj bil?
Mrtve duše so izšle leta 1842. Gogolj opisuje Pavla Ivanoviča Čičikova, ki s svojima kočijažem in slugo pride v mesto, v katerem ob različnih priložnostih spoznava in prijateljuje z različnimi pomembneži, bogataši, posestniki, plemiči. V tem prijateljevanju je izjemno uspešen in v trenutku navduši sogovornike, jih takorekoč z retorično močjo pripelje natanko tja, kjer jih potrebuje. A pri vsem tem mu pomaga predvsem to, da njegovi sogovorniki v resnici bore malo vedo o njem. V svoji veri in hotenju po prikazu svojih diplomatskih spretnosti, ki se ves čas uspešno preliva z upom po uspešnem in dobičkonostnem sodelovanju z neznanim prišlekom, pravzaprav noben sogovornik nikdar ne pride do njega samega. Do Čičikova, kakršen je, na sebi. Čičikov pa na nek hudomušen način spominja na malo miško iz Zverjasca, ki ustvarja fikcijo, v katerem mu uspe na svoj cilj pripeljati skorajda čisto vse. A ne čisto.
Čičikova torej spremljamo pri diplomatskem, vljudnostnem, gostoljubnostnem rokohitrstvu, polnem dobrikanj in komplimentov, ki sta ga vzajemno deležna oba, tako Čičikov kot njegov vsakokratni sogovornik. Obišče Manilova, bogato Korobočkino, tudi Sobakjeviča. Vmes je tudi epizoda, ki z nekaj akcije poskrbi za napetost pri igri dame z Nozdrjovim. Pri večini teh obiskov Čičikov relativno hitro razkrije namen srečanja. Za majhen denar namreč odkupuje mrtve duše. To so kmetje, ki so de facto mrtvi, de iure, takole na papirju, v uradnih zaznamkih, pa še vedno prebivajo. In po začetni nejevolji pomembnežev jih uspe prepričati v prodajo teh mrtvih duš, s čimer vsaj takole na prvi pogled prodajalce prav z ničemer ne spravi v slabši položaj.
Čičikov je lik, ki ga v bralnem smislu odlikuje še ena lastnost. Ne le, da ga vsi ti mestni veljaki ne (s)poznajo in si težko ustvarijo pravilno podobo prišleka, prav takšna neznanka je tudi nam. Bralec si o njem dolgo ne more ustvariti nobene zagotove podobe. Ne ve, ali gre za pozitiven lik, za katerega bi bili navijači, ali pa je le pokvarjen slepar, ki si zasluži čimprejšnje razkritje in malodane hipno obsodbo. To je vsaj mojemu branju dodalo neke vrste izjemno dodano vrednost. Še eno od plasti romana, s katerim se lahko pogovarjamo še dolgo, ko smo ga zaprli. To, zakaj pri tem trgovanju z mrtvimi dušami pravzaprav sploh gre, Gogolj razkrije nekoliko naprej. V slovenskem prevodu, če bi potrebovali natančno referenco, na strani 314. Čičikov kupuje mrtve duše. Gre za mrtve podložnike, ki so kot taki v lasti določenega posestnika, fevdalca. A kljub temu, da so umrli, so še vedno na revizijskem seznamu in od tam bo tudi Čičikov prejel tudi kompenzacijo in obogatel. Tako rekoč z mrtvimi dušami. Sam Čičikov pa ima namen kupiti te duše za preselitev v vas, ki jo bo poimenoval Čičikova. To počne zaradi potomstva, dediščine, zgodovine in svoje vloge v njej. Načrt pa je - in to nam Gogolj tudi nadrobno obrazloži - skoval v svoji glavi.
Tako teče roman izvrstno in predvsem, kot rečeno, zelo hudomušno. Načini, kako je Čičikov videl in Gogolj opisal različne veljaške persone mesta in njihove dialoge, so naravnost genialni. Vsi ti liki, ki jih srečuje, pa so nam skozi to komičnost predstavljeni kot izjemno prazni, neresnični, nepravi. V svojem leporečenju nikdar ne dosežejo zavedanja resničnosti in v tej slepoti so ujetniki lastne nezmožnosti refleksije, ujetniki položaja, ki ga želijo obdržati. Resnično mrtve duše. Zato nekdo tak, kot je Čičikov, človek z načrtom, nima tako težkega dela. Vsled zavedanja lastnega delovanja je vedno vsaj ta korak pred njimi. Njegovi uspehi in skrivnostna skrinja z tisočerimi predali, tako zlagoma potujeta proti svojemu uspehu. Do te mere, da je v mestu Čičikov že ustvaril podobo uspešne, uglajenega in predvsem mogočno bogatega poslovneža, ki je zaradi skrivnostnosti še bolj zaželjen kot sicer. Prelom romana je seveda na poti. Nekega dne Korobočkina zaradi prepričanja, da jo je opreharil, razširi govorice med meščani, s katerimi bi rada škodovala Čičikovu in si oblizala rane svoje lepodušne opeharjenosti. In to ji uspe. Do neslutenih razsežnosti. Novice, da Čičikov vse skupaj počne zato, da bi se dokopal do gubernatorjeve mlade hčere, so preplavile mesto. Še ena s strani avtorja genialno dodana gesta je ta, da se je vmes Čičikov zares zagledal vanjo. A to ne zmanjša povsem fascinantnega popisa učinovite in rušilne moči lažnih novic, ki resničnost rušijo zelo hitro in temeljito. Ta del, vsaj ta del je nujno branje vsem, ki bi radi zgovoren, slikovit in genialen prikaz fenomena fake news. Ki v končni fazi škodijo tudi našemu protagonistu, ker imajo tudi te lažne novice nekaj zrnc resnice in ker je tudi on tudi antagonist te pripovedi.
Mrtve duše se gibljejo v neki vesčasni sferi in, kot rečeno, skozi počasno odkrivanje mnogih plasti razkrivajo Gogoljeve kritične osi, uperjene na mnogo koncev. Ideja romana se zdi odlično in neprestano prevpraševanje, kdo pravzarav je mrtva duša? Gre za tiste kmete, ki jih je Čičikov v svojem pohlepu kupoval? Seveda gre. A Gogolj s prstom mnogo bolj pokaže na gospostvo. Vsi ti prazni in prenarejanja polni lepoustneži, s katerimi je imel Čičikov opravka, so zelo mrtvi. Izpraznjeni človečnosti, zavezani duhu boja za položaj, nenehnega potrjevanja sebi enakih in prehranjevanja z kreativno močjo lažnih novic. Neresnično bivanje par excellence. Mrtvaški ples. Vrhunec tega plesa pa je najverjetneje srečanje s Pljuškinom, ostarelim in nadvse skopuškim veleposestnikom, za katerega pravzaprav ne ve, ali je moški ali ženska. S tem ideološka praznina gospostva zadobi še androgeno podobo zombijevstva, ki se je v nadaljnjem branju nisem več otresel. V tem propadu, ki ga Gogolj slika z večino časa nedorečeno oznako Čičikova, spornega poslovanja z mrtvimi dušami, kritiko birokracije in tragično praznino mestnih veljakov, se tako le srečanje z gubernatorjevo hčerko kaže kot svetla luč in antiteza vsemu ostalemu.
Mrtve duše so osrednji pojem Mrtvih duš. Povezuje tako Čičikova kot tudi vse tiste, ki mu stojijo na poti doseganja svojega cilja, obenem pa so tudi sredstvo, s katerim želi ta cilj doseči. Mrtve duše kot koncept praznine, neobstoja, neresničnosti, netukajšnjosti. Liki Mrtvih duš v tej izpraznjenosti pogrešajo predvsem človečnost, ki jo je nadomestila gonja za položaj in pomen ter predvsem denar. Gogolj je napisal izvrstno tekočo pripoved, ki je vsaj zavoljo etičnih vprašanj, ki jih odpira pojem mrtvih duš, odlično prispela na zabavo s sodobnostjo. Bralcu ponuja nenehno premikanje od dobrega k zlu, od živega k mrtvemu in od resničnega k lažnemu, ponuja mu prepraševanje vloge in vrednot glavnega lika, mu ponuja izjemen vpogled v prvine praznega leporečja, in pogled na družbeni mis en place sočasne Rusije, obenem pa tudi zvrhan koš hudomušnega avtorjevega koketiranja z bralcem in tudi nekaj svetlobe. O slednji piše tudi Urša Zabukovec v spremni besedi, kjer boste o romanu izvedeli še mnogo več. Mrtve duše so se mi pokazale kot nepredvidljiva literarna mojstrovina. Oziroma pesnitev, kot jo je imenoval Nikolaj Gogolj.
★★★★☆
Obišči tudi:
Bukla
Goga
Dobre knjige
ARS
Domače branje
Goodreads
Wikipedia
The Guardian
Recenzijski izvod je priskrbela založba Goga. Konteksti se zahvaljujejo.
Vse v človeku se hitro spreminja; še ozreš se ne, pa je že zrasel v tebi strašen črv, ki je oblastno poskral vase življenjske sokove.
Mrtve duše so izšle leta 1842. Gogolj opisuje Pavla Ivanoviča Čičikova, ki s svojima kočijažem in slugo pride v mesto, v katerem ob različnih priložnostih spoznava in prijateljuje z različnimi pomembneži, bogataši, posestniki, plemiči. V tem prijateljevanju je izjemno uspešen in v trenutku navduši sogovornike, jih takorekoč z retorično močjo pripelje natanko tja, kjer jih potrebuje. A pri vsem tem mu pomaga predvsem to, da njegovi sogovorniki v resnici bore malo vedo o njem. V svoji veri in hotenju po prikazu svojih diplomatskih spretnosti, ki se ves čas uspešno preliva z upom po uspešnem in dobičkonostnem sodelovanju z neznanim prišlekom, pravzaprav noben sogovornik nikdar ne pride do njega samega. Do Čičikova, kakršen je, na sebi. Čičikov pa na nek hudomušen način spominja na malo miško iz Zverjasca, ki ustvarja fikcijo, v katerem mu uspe na svoj cilj pripeljati skorajda čisto vse. A ne čisto.
Čičikova torej spremljamo pri diplomatskem, vljudnostnem, gostoljubnostnem rokohitrstvu, polnem dobrikanj in komplimentov, ki sta ga vzajemno deležna oba, tako Čičikov kot njegov vsakokratni sogovornik. Obišče Manilova, bogato Korobočkino, tudi Sobakjeviča. Vmes je tudi epizoda, ki z nekaj akcije poskrbi za napetost pri igri dame z Nozdrjovim. Pri večini teh obiskov Čičikov relativno hitro razkrije namen srečanja. Za majhen denar namreč odkupuje mrtve duše. To so kmetje, ki so de facto mrtvi, de iure, takole na papirju, v uradnih zaznamkih, pa še vedno prebivajo. In po začetni nejevolji pomembnežev jih uspe prepričati v prodajo teh mrtvih duš, s čimer vsaj takole na prvi pogled prodajalce prav z ničemer ne spravi v slabši položaj.
"Sramota, mamica, sramota! To je res sramota! Kaj pa govorite, dobro premislite! Le kdo jih bo kupil? Za kaj jih bo pa imel?"
Čičikov je lik, ki ga v bralnem smislu odlikuje še ena lastnost. Ne le, da ga vsi ti mestni veljaki ne (s)poznajo in si težko ustvarijo pravilno podobo prišleka, prav takšna neznanka je tudi nam. Bralec si o njem dolgo ne more ustvariti nobene zagotove podobe. Ne ve, ali gre za pozitiven lik, za katerega bi bili navijači, ali pa je le pokvarjen slepar, ki si zasluži čimprejšnje razkritje in malodane hipno obsodbo. To je vsaj mojemu branju dodalo neke vrste izjemno dodano vrednost. Še eno od plasti romana, s katerim se lahko pogovarjamo še dolgo, ko smo ga zaprli. To, zakaj pri tem trgovanju z mrtvimi dušami pravzaprav sploh gre, Gogolj razkrije nekoliko naprej. V slovenskem prevodu, če bi potrebovali natančno referenco, na strani 314. Čičikov kupuje mrtve duše. Gre za mrtve podložnike, ki so kot taki v lasti določenega posestnika, fevdalca. A kljub temu, da so umrli, so še vedno na revizijskem seznamu in od tam bo tudi Čičikov prejel tudi kompenzacijo in obogatel. Tako rekoč z mrtvimi dušami. Sam Čičikov pa ima namen kupiti te duše za preselitev v vas, ki jo bo poimenoval Čičikova. To počne zaradi potomstva, dediščine, zgodovine in svoje vloge v njej. Načrt pa je - in to nam Gogolj tudi nadrobno obrazloži - skoval v svoji glavi.
Tako teče roman izvrstno in predvsem, kot rečeno, zelo hudomušno. Načini, kako je Čičikov videl in Gogolj opisal različne veljaške persone mesta in njihove dialoge, so naravnost genialni. Vsi ti liki, ki jih srečuje, pa so nam skozi to komičnost predstavljeni kot izjemno prazni, neresnični, nepravi. V svojem leporečenju nikdar ne dosežejo zavedanja resničnosti in v tej slepoti so ujetniki lastne nezmožnosti refleksije, ujetniki položaja, ki ga želijo obdržati. Resnično mrtve duše. Zato nekdo tak, kot je Čičikov, človek z načrtom, nima tako težkega dela. Vsled zavedanja lastnega delovanja je vedno vsaj ta korak pred njimi. Njegovi uspehi in skrivnostna skrinja z tisočerimi predali, tako zlagoma potujeta proti svojemu uspehu. Do te mere, da je v mestu Čičikov že ustvaril podobo uspešne, uglajenega in predvsem mogočno bogatega poslovneža, ki je zaradi skrivnostnosti še bolj zaželjen kot sicer. Prelom romana je seveda na poti. Nekega dne Korobočkina zaradi prepričanja, da jo je opreharil, razširi govorice med meščani, s katerimi bi rada škodovala Čičikovu in si oblizala rane svoje lepodušne opeharjenosti. In to ji uspe. Do neslutenih razsežnosti. Novice, da Čičikov vse skupaj počne zato, da bi se dokopal do gubernatorjeve mlade hčere, so preplavile mesto. Še ena s strani avtorja genialno dodana gesta je ta, da se je vmes Čičikov zares zagledal vanjo. A to ne zmanjša povsem fascinantnega popisa učinovite in rušilne moči lažnih novic, ki resničnost rušijo zelo hitro in temeljito. Ta del, vsaj ta del je nujno branje vsem, ki bi radi zgovoren, slikovit in genialen prikaz fenomena fake news. Ki v končni fazi škodijo tudi našemu protagonistu, ker imajo tudi te lažne novice nekaj zrnc resnice in ker je tudi on tudi antagonist te pripovedi.
Kakšna štorija je to, kakšna štorija so pravzaprav te mrtve duše?
Mrtve duše se gibljejo v neki vesčasni sferi in, kot rečeno, skozi počasno odkrivanje mnogih plasti razkrivajo Gogoljeve kritične osi, uperjene na mnogo koncev. Ideja romana se zdi odlično in neprestano prevpraševanje, kdo pravzarav je mrtva duša? Gre za tiste kmete, ki jih je Čičikov v svojem pohlepu kupoval? Seveda gre. A Gogolj s prstom mnogo bolj pokaže na gospostvo. Vsi ti prazni in prenarejanja polni lepoustneži, s katerimi je imel Čičikov opravka, so zelo mrtvi. Izpraznjeni človečnosti, zavezani duhu boja za položaj, nenehnega potrjevanja sebi enakih in prehranjevanja z kreativno močjo lažnih novic. Neresnično bivanje par excellence. Mrtvaški ples. Vrhunec tega plesa pa je najverjetneje srečanje s Pljuškinom, ostarelim in nadvse skopuškim veleposestnikom, za katerega pravzaprav ne ve, ali je moški ali ženska. S tem ideološka praznina gospostva zadobi še androgeno podobo zombijevstva, ki se je v nadaljnjem branju nisem več otresel. V tem propadu, ki ga Gogolj slika z večino časa nedorečeno oznako Čičikova, spornega poslovanja z mrtvimi dušami, kritiko birokracije in tragično praznino mestnih veljakov, se tako le srečanje z gubernatorjevo hčerko kaže kot svetla luč in antiteza vsemu ostalemu.
Bralcu ni mar, če se bo Čičikov ujezil nanj ali ne, toda avtor se nikakor ne sme prepirati s svojim junakom: še veliko poti in cest bo moral prehoditi z roko v roki z njim ...
Mrtve duše so osrednji pojem Mrtvih duš. Povezuje tako Čičikova kot tudi vse tiste, ki mu stojijo na poti doseganja svojega cilja, obenem pa so tudi sredstvo, s katerim želi ta cilj doseči. Mrtve duše kot koncept praznine, neobstoja, neresničnosti, netukajšnjosti. Liki Mrtvih duš v tej izpraznjenosti pogrešajo predvsem človečnost, ki jo je nadomestila gonja za položaj in pomen ter predvsem denar. Gogolj je napisal izvrstno tekočo pripoved, ki je vsaj zavoljo etičnih vprašanj, ki jih odpira pojem mrtvih duš, odlično prispela na zabavo s sodobnostjo. Bralcu ponuja nenehno premikanje od dobrega k zlu, od živega k mrtvemu in od resničnega k lažnemu, ponuja mu prepraševanje vloge in vrednot glavnega lika, mu ponuja izjemen vpogled v prvine praznega leporečja, in pogled na družbeni mis en place sočasne Rusije, obenem pa tudi zvrhan koš hudomušnega avtorjevega koketiranja z bralcem in tudi nekaj svetlobe. O slednji piše tudi Urša Zabukovec v spremni besedi, kjer boste o romanu izvedeli še mnogo več. Mrtve duše so se mi pokazale kot nepredvidljiva literarna mojstrovina. Oziroma pesnitev, kot jo je imenoval Nikolaj Gogolj.
★★★★☆
Obišči tudi:
Bukla
Goga
Dobre knjige
ARS
Domače branje
Goodreads
Wikipedia
The Guardian
Recenzijski izvod je priskrbela založba Goga. Konteksti se zahvaljujejo.
Komentarji
Objavite komentar