Preskoči na glavno vsebino

Pokopljite me za šprajc: babica

Zdi se mi, da je najtežje pisati o odnosih. Še posebno v družini. Nekaj zahtevnega je na tem. Težko je pisati o nečem, katerega del si sam, obenem pa presegati minimalno točko kredibilnosti, da ti svet verjame. Da bralci začutijo, da daješ vtis, da govoriš resnico in ne manipuliraš. Iskrenost vendarle nekaj pomeni. Omogoči majhno luknjo ter skoznjo vdre empatija slehernega izmed tistih, ki si jih navdušil. Brez iskrenosti mogoče ni ničesar. Ali pa vse, če si dober lažnivec. A takih je malo in še pri teh gre resničnost v pripovedi krepko onkraj resnice in laži. In tam se začne dobra bralna izkušnja. Veliko dobrih knjig, mogoče celo vse, v končni fazi opisujejo odnose med ljudmi. Veliko dobrih zgodb je doma v družini, doma so doma. Če malo pomislim, družina je neusahljiv vir navdiha. Spomnim se le nekaj zadnjih: Kristalni kardinal, Zadnji pobeg, Križišče štirih poti, Pojdi, postavi stražarja, Figa, Moj boj … vse te imajo glavne ali katero od stranskih pripovedi zasidrane v družini. In vsaka od teh na povsem svoj način, tudi bolj ali manj dobro učinkujejo. A še vedno se mi zdi, da je o odnosih najtežje pisati. Staviti na realnost enega pogleda, je v knjigah o zapletenih družinskih odnosih zelo tvegano početje. Tu stvari niso črnobele. Pa dostikrat tudi v barvah ne. A pritegnejo pozornost, brez dvoma jo pritegnejo.

vir slike: emka.si

Tako intrigantno je bilo tudi branje Pokopljite me za šprajc, ruskega pisatelja Pavla Sanajeva. Piše o odnosih, piše o družini, deluje iskreno, omogoča empatijo in s svojim pisanjem omogoča uvid v širše polje družinskih odnosov in ljubezni mimo neke partikularne sodbe o zgolj situacijah v knjigi. Ob tem, da v knjigi ti odnosi nikakor niso črnobeli, povsem jasno pa je, da prostorje, ki si ga ob branju romana zarišemo v glavi, nima nikakršnih barv. Pritegne pozornost s svojo neposrednostjo, tudi jedrnatostjo. Snop odrskih luči vrže predvsem na lik babice, nedvomno ene bolj neverjetnih literarnih oseb, o katerih boste brali.

Prosil bom mamo, naj me pokopljedoma za šprajc, sem si nekoč izmislil. Tam ne bo črvov, ne bo teme. Mama bo hodila mimo, jaz pa jo bom gledal iz špranje, in ne bo mi tako grozno, kot če bi me pokopali na pokopališču.

Pokopljite me za šprajc je zelo kratek avtobiografski roman, ki pripoveduje o življenju osemletnika skozi njegove oči. Te oči se trudijo videti predvsem tisto, kar običajno želijo videti takšne oči. Beremo torej o otroku, ki je na pragu pubertete in ki išče nekakšno ravnovesje med igro, enakopravnem druženju z vrstniki, kljubovanju avtoriteti in iskanju varnosti v tem, kar pozna kot družina. A v njegovem svetu je družina pravzaprav sestavljena bolj ali manj le iz babice in dedka, ki sta prevzela vlogo staršev ob odsotnosti njegove mame, njune hčerke. Še bolj natančno, njegovo življenje sestavlja pravzaprav le babica. In težko je opisati ta lik. Bizarno bitje, ki štedi s prijaznostmi do bližnjih ter jo nadomešča z obilico domiselnih in groteskno poetičnih jezikovnih domislic s katerimi obklada praktično vse, ki jih ima v širši in bližnji okolici. Njeno agendo je spočetka tudi zelo težko dojeti, ker si jo bralec predstavlja le kot psihično povsem iztirjeno žensko, ki jo je zapustila vsaka volja po naklonjenosti ljudi in žali čisto vse vprek, ob čemer so te žalitve pravzaprav tako vrhunske, da se jim od srca lahko tudi nasmejemo. Ta babica je prevzela skrb za otroka, ki več kot očitno ni pri najboljšem zdravju, a hitro dobimo občutek, da bi bil lahko tudi nekoliko manj bolan, če babica v njem ne bi videla čisto vseh bolezni, ki obstajajo. Najbolj bolna od vsega, kar vidi, je seveda v resnici le njena skrb za Sašo, ki mora pod majico nositi prtiček, ki bo pokazal, ali je upošteval prepovedi in se ni spotil. Babica je izjemno neprijeten lik, ki je svojega vnuka dojela kot projekt. In zato je v resnici zanimivo brati zgodbo, ki jo pripoveduje prav ta fant. In tu notri pride tisto spekulativno pisanje o odnosih, o katerem sem pisal na začetku. Ta fant razmišlja o svoji mami, razmišlja o dedku in razmišlja tudi o sebi, svojem vsakdanu in o tem, kako bi najbolje prejadral skozi tisto, kar meni, da je otroštvo. A od tega ga loči marsikaj. Najprej je tu že omenjena psihopatologija njegove babice, nato sumljiva nedoločenost in apatičnost njegovega dedka, še posebno pa odnos njegove mame. Zato se branje prve polovice knjige predvsem spopada s fascinacijo nad likom babice in načini, kako je mladi Saša to kompenziral, mimo tega pa se z vedno bolj naraščajočo bizarnostjo tudi mi vse večkrat vprašamo, čemu.

Babica in dedek nikoli nista kršila vzpostavljenega ravnotežja stvari, in če je bilo kaj pospravljeno v predal ali je ostalo neodpakirano, smo se čez nekaj dni na to navadili in ni bilo dvoma, da tega nikoli nihče ne bo uporabljal.

V drugi polovici knjige liki počasi začenjajo dobivati ozadje. Ko se v takšni knjigi to začne dogajati, seveda najprej pomislim na to, da so vse te predzgodbe v funkciji opravičevanja, odpuščanja. Nečesa, kar moramo vzeti v ozir tako mi, ki smo pravkar priča sistematični fizični in duševni zlorabi, za katero se le še čudimo, kako je mogoče, da fant še ni popolnoma zlomljen. In vedeti, da je so to tudi informacije, ki jih je kasneje izvedel naš avtor, takratni osemletni deček. Kar je zopet nekako v funkciji opravičevanja, ublažitve šoka podobe stare hudičevke. A če ta besedilni angažma deluje na liku dedka, ki v tem drugem delu res dobi povsem nove dimenzije in bi si s svojo moralno držo zaslužil nekaj več obravnave, tega zagotovo ne morem trditi za babico. Ne glede na vse, kar ona pove o svoji preteklosti, o poti, ki jo je prehodila in bolečini, ki jo je preživela doslej, nič ne more omiliti podobe, ki jo odsihmal zarisuje s svojim vedenjem. Pa priznam, v tej točki objektivnost odpove in presojanje stopi v luč posameznikove tolerance in okusa. Četudi se o toleranci in okusih, tako verjamem, da razpravljati, je lik babice v Pokopljite me za šprajc tako absolutno dograjen, da me bo v moralno relativnost njenih odločitev težko prestaviti.

vir: Rusko-slovenski slovar, dr. Janko Pretnar, Ljubljana: DZS, 1973

Zgradba romana, ki deluje na princip najprej ustreli, pojasnjuj kasneje, je zato pomembna. Ker je bralec tisti, ki je prisiljen v presojanje. Pravo vprašanje na koncu knjige je presojevalno vprašanje, ki cilja na odpuščanje, legitimizacijo dejanj zgolj enega lika, torej babice. Ker dedkova uspe z informacijami, materina pa z dejanjem. V primeru babice bomo to morali storiti sami. Nemara je ta otroška ambivalenca izražena prav z naslovom, ki je pravzaprav želja Saše, ki jo izreče babici in na koncu ponovi tudi materi: Pokopljite me za šprajc - mogoče ne gre le za strah pred pokopališčem, temveč tudi za vzdrževanje ravnotežja stvari v stanovanju, ki ga je bil deček navajen (beri na strani 174). Čeprav se mora kot lik zaradi tega degradirati na stvar. Za to pa je učinkovito poskrbela že babica.

Pokopljite me za šprajc je miniaturna vaja v morali, kjer nas avtor povleče v sivo nevsakdanjost svoje otroške realnosti in pogleda na neobičajno nasilno situacijo, v katero je pahnjen. Osemletni otrok je lahko zelo nezanesljiv pripovedovalec in njegova stališča nam vse do konca ne bodo v pomoč. A trik te knjige je ravno v tem, da sploh ne gre za knjigo o osemletnem otroku, temveč o njegovi babici. In dedku. In materi. Ko v branju premagamo to strukturno oviro, potem postane vse skupaj zanimivo, hitro prebavljivo, fascinantno, resnično grozljivo, tudi zabavno in smešno. Situacijska drama življenja torej, ki – četudi (pre)kratka – osvetljuje razmislek onkraj branja na prvo žogo.


✭✭✭



Obišči tudi:

Bukla
Emka
Dobre knjige
Ars
Literarna lekarna
Booktrack
Po knjigi so posneli tudi film
Goodreads

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Figa: vsi modusi odhajanja

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Tik pod nebom: beseda je bitcoin postala

vir slike: goga.si Po tem, ko sem z navdušenjem pospremil zbirko kratkih zgodb Agate Tomažič Česar ne moreš povedati frizerki , sem se najprej nekoliko potiho spraševal, kako izjemno dobro bi bilo, če bi piska našla čas tudi za nekoliko daljši koncept in svoje ideje ob izdelani besedosučni obrti vpletla tudi v kak roman. V tisto, kar bralcu omogoča, da tudi za nekaj dlje posvoji junake, oddiha z njimi nekaj trenutkov več in pusti tudi daljše pookuse. A v tem vpraševanju je bilo mnogo napak, izvšemši tudi moj latetentni egoizem, ko so tu želje po dobrem branju. A ne bi o mojih napakah; Česar ne moreš povedati frizerki je super zbirka zgodb in natanko ob zaključku branja me je Agata razveselila tudi z novico, da finišira novo knjigo, roman. Tik pod nebom je zrelo delo, ki odstira plast za plastjo sodobne družbe, ki jo avtorica preslika skozi zgodbo dveh generacij in prizmo različnih poti ustvarjanja kariere, ki sta navzlic tesnemu prebivanju druge ob drugi tako zelo zelo daleč. Je

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva