Preskoči na glavno vsebino

Cona: zadnji čik pred koncem sveta

vir slike: bukla.si
Tam nekje v drugem letniku gimnazije se je moje življenje v marsičem sukalo okoli glasbe. Muske, komadov. Žganja, takšnega in drugačnega. Pravzaprav, bolj je hrumelo, treskalo in vpilo, bolje je bilo. Temu vzlic sem nestrpno spremljal vse pomembnejše novosti s področja in povsem temu primerno do zadnjega razpoložljivega tolarja zapravil vse, kar sem premogel, da si bogatim zbirko tega hrumenja, treskanja in vpitja. Med novostmi tistega odličnega leta je bila tudi še danes izjemno navdušujoča zgoščenka Sepulture, naslovljena Roots. V žaru odličnega vtisa dolgometražne osnovne različice sem si seveda omislil tudi singel Ratamahatta. In tu sem prvič slišal divjo priredbo Marleyjeve pesmi War, v skladu s paradigmo, ki jo je takrat udejanjal brazilski kvartet. Pesem je hipnotična, sporočilna in malodane litanijskem duhu sporoča vojno, ki preplavlja čisto vse konce neba. Vojna, prepir, bitke, vse tisto, kar skozi zlo prebiva na zemlji. Naravno stanje, o katerem je govoril Haile Selassie I., Ras Tafari, leta 1963; in Bob Marley trinajst let kasneje priključil svoji izjemni dediščini.

V zadnjih tednih sem večkrat zopet pomislil na to pesem. Zaradi branja, kakopak. Pred časom sem namreč obrnil zadnji list romana Mathiasa Enarda Cona. Jeseni ga je izdala Mladinska knjiga v prevodu Suzane Koncut. Presunljivo in izzivalno branje, ki skozi zahtevno strukturo toka avtorjeve zavesti pelje v mogoče in nemogoče realnosti spominov, trenutnih impresij, vdirajočih travm in nepopravljivih posledic, ki jih za življenje človeka pusti zlo. Skozi trpke izpovedi življenjske zgodbe in kulturnega spomina, ki ga skozi osebnosti našega pripovedovalca spremljamo na njegovi poti v Rim, izvemo kaj je videl, kaj je povzročal, kako je trpel, kako je drugim povzročal trpljenje, koga je ljubil, kdo je ljubil njega in zakaj ga je nehal ljubiti. Izvemo, kaj je Cona in kako daleč tako v časovnem kot tudi v zemljepisnem pogledu seže ta brutalni vzgib človeka, da se bojuje in povzroča žalost. Obsežno branje, ki ga zaznamujeta slog in forma. Brez pik, s stavki, ki peljejo v neskončnost. Kot boj, o katerem piše. To je knjiga o vojni.

… in vlak se nenadoma požene glavo nagnem nazaj in gremo samo še petsto kilometrov do konca sveta

Roman poteka tako, kot gre vožnja z vlakom od Milana do Rima. Vožnja, v katero je bil prisiljen po tem, ko je
zamudil letalo. Sedaj sedi in se pelje, gleda ven, opazuje sopotnike in razmišlja o vsem, kar je doživel. Francis Servain Mirković, francoski agent, po materi Hrvat, ki se je kot desničarski borec boril v Balkanski vojni. Sedaj s kovčkom pomembnih dokumentov, s katerimi si bo nemara vsaj malo olajšal vest potuje, da jih prepusti drugim. Enard bralca sipa z vtisi, ki jih zavest s spomini in zaznavo Francis doživlja v svoji glavi. To je zavest, ki je doživela marsikaj, prebrala marsikaj in bila vpletena v marsikaj.

Spominja se Egipta, svoje Marianne, Kaira in Aleksandrije. Ne potrebuje dolgo, da prvič omeni cono, v družbi libanonskih, egiptovskih in savdskih poslovnežev. Spominja se branja Mest prepuščena toku in Harmena Gerbensa, ki je tam živel po koncu druge svetovne vojne, v kateri je bil v SS. Njegova zgodba je ena izmed tistih, ki jo Francis sedaj v kovčku nese v Vatikan. Zaupa nam tudi, da je prevzel identiteto Yvana Deroya. Kot Yvan bo predal dokumente, preden bo odšel k Aleksandri, svoji slikarki. A še prej pot do tja. In z njo spomini na Hrvaško vojno, na dolge noči s prijateljem Andrijo. In na to, kako sta se odločila obiskati četniško stran, ker imajo tam odlične prašiče, ki sta si jih v lakoti poželela. Dve leti je bil z Andrijo priča vsem grdim in brutalnim dotikom gnusob vojne, v kateri pa je povsem sokriv sodeloval tudi sam v boju za neodvisno Hrvaško, deset let preden je zasedel sedež na tem vlaku, kjer se sedaj spominja Andrije, kako počiva v zemlji.

… - tudi jaz bi se tako rad odločil, tako rad bi imel na voljo Ahilovo izbiro, namesto da puščam, da me v temi nosi od kleti do kleti, od zavetja do zavetja, od cone do cone, do tega vlaka, ki se vleče po neskončni ravni črti Padske nižine, med Reggio in Modeno s tisoči imen v kovčku …

Francisova oz. Yvanova zgodba vključi tudi bejrutsko pripoved bojevnice Intisar, ki je izgubila svojega ljubljenega. Njeno žalost, tesnobo in grozo, nepopolnost, ki odsihmal prebiva z njo. In njnega nadrejenega, ki skozi to utelešeno žalostno situacijo v egoistični meseni blaznosti in v času grozljivega strahu pred smrtjo, ki je vsem živim ukradlo telo, skuša še prej to storiti njej. Pa takoj zatem nazaj, nekam drugam v Sredozemlje. V Egipt, na Hrvaško. K Andriji in Tuđmanu. Pa dlje v preteklost, h Gavrilu Principu, vmes ga na vlaku sopotnik zaradi brade spomni na Hemingwaya. Spregovori nam tudi o svojem obveščevalnem delu, o dosjejih in delu glavnega arhivista tretjega reda v alžirskem peklu. Pripoved nam predoči zavest v njeni brutalni neposrednosti, ogrodje zgodbe je malodane tako neprekinjen tok asociacij na ljubezni, želje, tesnobo in travme vseh grozljivosti, ki jih je doživel Francis sam ali ga je o njih podučila zgodovina. Rdeča nit je vojna. Vojna povsod, vojna kadarkoli. Vojna na vzhodu, vojna na zahodu, vojna na severu in vojna na jugu. Enard, ki mi takole sporoča isto, kar mi je preko dvajset let nazaj sporočal Max Cavalera, ki mu je to v reggae stilu nekaj prej govoril Bob Marley, ki je pozorno prisluhnil Haileju Selassiju. Neverjetno, kako včasih delujejo vozlišča spominov in asociacij. Ne le pri avtorju in njegovemu strahotno kontaminiranemu pripovedovalcu, tudi pri nas, ki beremo.

Tako se Francis hitro približuje Rimu, vedoč, da nekatere ljubezni, obljube so močnejše od smrti. V svoj tok pripovedi neprestano vključuje Iliado, vsepovsod je Sredozemlje in vsepovsod je nasilje. V Rimu je konec sveta, konec njegove poti, grmada za Francisa Servaina Mirkovića. In neznanec, ki mu pred tem ponudi zadnji čik. Pripoved tako povsem v mimohodu s prihodom vlaka na peron pride do svojega zaključka. To je velika zgodba o ljudeh, ki sestavljajo kulturno in zgodovinsko, politično in vsakodnevno krajino bivanja posameznika, ki je zamenjal življenje ali dve ali tri. Nekoga, ki je videl in izvedel dovolj, da si želi novih svetov.

… tudi on je videl vojno videl je vojno in slepeče sonce prerezanih vratov, mirno čaka na konec sveta, če bi si upal, če bi si upal, bi kakor smešen fantek splezal na njegove rame, prosil bi ga, naj me nese čez reke, trikrat trojno zavite reke in druge Skamandre zasute s trupli, prosil bi ga, naj bo moj zadnji vlak, moje zadnje letalo moje zadnje orožje zadnja iskra nasilja ki švigne iz mene …

Francis ali Yvan, obveščevalni agent v coni ali hrvaški vojščak, blizu Stéphanie, Marianne ali Saške, prijatelj Andrije, popisovalec zgodbe holandskega SS oficirja, bralec zgodovine prve, druge svetovne vojne in še vseh drugih vojn, ki tu so, v poklonu Joycu ali Lowryju ali Iliadi, popotnik, ki bo nekemu času naredil konec. Enard je v Coni z njim kot izrazito neprijetnim, čudaškim, temačnim likom v romanu zastavil zgodbo o veliki katastrofi, ki se pred očmi bralca odvije v Sredozemskem prostorju in dolgem času, ki skorajda ne omejujeta koordinat protagonistovih asociacij. To je knjiga o uničevalni sili vojne, nasilja, iz katere železne neustavljivosti se izraščajo misli o ljubezni in bolečina, ki jo vse to, kar prepir in boj puščata na posamezniku. V neskončnem toku asociacij, spominov in informacij. Roman, ki me je v isti sapi spomnil na delo Lászla Krasznahorkaija in na Cormaca McCarthyja. Branje Enarda, tako kot branje omenjenih dveh, ne pušča počitka. Silovito pelje vlak, silovito pelje pripoved.

V The Guardian je Nicholas Lezard v komentarju na Cono zapisal končno sodbo, ki svetovalno podčrta Enardovo delo s če si se namenil napisati zgodbo o nasilju človeštva, bo morala izgledati nekako takole. In tem besedam po branju pritrjujem. Naj bosta brata Cavalera, Bob Marley, Iliada, Hobbesovo naravno stanje, Conradovo Srce teme ali povsem dobesedno branje Heraklita, Cona pred oči prikliče marsikaj in vzbudi mnoga občutja, ponudi temačno vzdušje, izpušča odgovore, povleče v turbulentno mešanico empatije, gnusa, groze, norosti in stavi na vsebinsko neizmerno bogato epsko delo skozi premišljeno formalno strukturo nezaključenega obilja misli. Še ena odlična knjiga, ki se je pridružila zbirki Roman.

✭✭✭✭


Obišči tudi:

Bukla
Emka
Vrabec anarhist
Mladina
Radio Prvi
Sobotno branje
Goodreads
The Guardian
LA review of books
Danny Bryne blog 

Recenzijski izvod je priskrbela založba Mladinska knjiga. Konteksti se zahvaljujejo.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez