Cona: zadnji čik pred koncem sveta

vir slike: bukla.si

Tam nekje v drugem letniku gimnazije se je moje življenje v marsičem sukalo okoli glasbe. Muske, komadov. Žganja, takšnega in drugačnega. Pravzaprav, bolj je hrumelo, treskalo in vpilo, bolje je bilo. Temu vzlic sem nestrpno spremljal vse pomembnejše novosti s področja in povsem temu primerno do zadnjega razpoložljivega tolarja zapravil vse, kar sem premogel, da si bogatim zbirko tega hrumenja, treskanja in vpitja. Med novostmi tistega odličnega leta je bila tudi še danes izjemno navdušujoča zgoščenka Sepulture, naslovljena Roots. V žaru odličnega vtisa dolgometražne osnovne različice sem si seveda omislil tudi singel Ratamahatta. In tu sem prvič slišal divjo priredbo Marleyjeve pesmi War, v skladu s paradigmo, ki jo je takrat udejanjal brazilski kvartet. Pesem je hipnotična, sporočilna in malodane litanijskem duhu sporoča vojno, ki preplavlja čisto vse konce neba. Vojna, prepir, bitke, vse tisto, kar skozi zlo prebiva na zemlji. Naravno stanje, o katerem je govoril Haile Selassie I., Ras Tafari, leta 1963; in Bob Marley trinajst let kasneje priključil svoji izjemni dediščini.

V zadnjih tednih sem večkrat zopet pomislil na to pesem. Zaradi branja, kakopak. Pred časom sem namreč obrnil zadnji list romana Mathiasa Enarda Cona. Jeseni ga je izdala Mladinska knjiga v prevodu Suzane Koncut. Presunljivo in izzivalno branje, ki skozi zahtevno strukturo toka avtorjeve zavesti pelje v mogoče in nemogoče realnosti spominov, trenutnih impresij, vdirajočih travm in nepopravljivih posledic, ki jih za življenje človeka pusti zlo. Skozi trpke izpovedi življenjske zgodbe in kulturnega spomina, ki ga skozi osebnosti našega pripovedovalca spremljamo na njegovi poti v Rim, izvemo kaj je videl, kaj je povzročal, kako je trpel, kako je drugim povzročal trpljenje, koga je ljubil, kdo je ljubil njega in zakaj ga je nehal ljubiti. Izvemo, kaj je Cona in kako daleč tako v časovnem kot tudi v zemljepisnem pogledu seže ta brutalni vzgib človeka, da se bojuje in povzroča žalost. Obsežno branje, ki ga zaznamujeta slog in forma. Brez pik, s stavki, ki peljejo v neskončnost. Kot boj, o katerem piše. To je knjiga o vojni.

… in vlak se nenadoma požene glavo nagnem nazaj in gremo samo še petsto kilometrov do konca sveta

Roman poteka tako, kot gre vožnja z vlakom od Milana do Rima. Vožnja, v katero je bil prisiljen po tem, ko je
zamudil letalo. Sedaj sedi in se pelje, gleda ven, opazuje sopotnike in razmišlja o vsem, kar je doživel. Francis Servain Mirković, francoski agent, po materi Hrvat, ki se je kot desničarski borec boril v Balkanski vojni. Sedaj s kovčkom pomembnih dokumentov, s katerimi si bo nemara vsaj malo olajšal vest potuje, da jih prepusti drugim. Enard bralca sipa z vtisi, ki jih zavest s spomini in zaznavo Francis doživlja v svoji glavi. To je zavest, ki je doživela marsikaj, prebrala marsikaj in bila vpletena v marsikaj.

Spominja se Egipta, svoje Marianne, Kaira in Aleksandrije. Ne potrebuje dolgo, da prvič omeni cono, v družbi libanonskih, egiptovskih in savdskih poslovnežev. Spominja se branja Mest prepuščena toku in Harmena Gerbensa, ki je tam živel po koncu druge svetovne vojne, v kateri je bil v SS. Njegova zgodba je ena izmed tistih, ki jo Francis sedaj v kovčku nese v Vatikan. Zaupa nam tudi, da je prevzel identiteto Yvana Deroya. Kot Yvan bo predal dokumente, preden bo odšel k Aleksandri, svoji slikarki. A še prej pot do tja. In z njo spomini na Hrvaško vojno, na dolge noči s prijateljem Andrijo. In na to, kako sta se odločila obiskati četniško stran, ker imajo tam odlične prašiče, ki sta si jih v lakoti poželela. Dve leti je bil z Andrijo priča vsem grdim in brutalnim dotikom gnusob vojne, v kateri pa je povsem sokriv sodeloval tudi sam v boju za neodvisno Hrvaško, deset let preden je zasedel sedež na tem vlaku, kjer se sedaj spominja Andrije, kako počiva v zemlji.

… - tudi jaz bi se tako rad odločil, tako rad bi imel na voljo Ahilovo izbiro, namesto da puščam, da me v temi nosi od kleti do kleti, od zavetja do zavetja, od cone do cone, do tega vlaka, ki se vleče po neskončni ravni črti Padske nižine, med Reggio in Modeno s tisoči imen v kovčku …

Francisova oz. Yvanova zgodba vključi tudi bejrutsko pripoved bojevnice Intisar, ki je izgubila svojega ljubljenega. Njeno žalost, tesnobo in grozo, nepopolnost, ki odsihmal prebiva z njo. In njnega nadrejenega, ki skozi to utelešeno žalostno situacijo v egoistični meseni blaznosti in v času grozljivega strahu pred smrtjo, ki je vsem živim ukradlo telo, skuša še prej to storiti njej. Pa takoj zatem nazaj, nekam drugam v Sredozemlje. V Egipt, na Hrvaško. K Andriji in Tuđmanu. Pa dlje v preteklost, h Gavrilu Principu, vmes ga na vlaku sopotnik zaradi brade spomni na Hemingwaya. Spregovori nam tudi o svojem obveščevalnem delu, o dosjejih in delu glavnega arhivista tretjega reda v alžirskem peklu. Pripoved nam predoči zavest v njeni brutalni neposrednosti, ogrodje zgodbe je malodane tako neprekinjen tok asociacij na ljubezni, želje, tesnobo in travme vseh grozljivosti, ki jih je doživel Francis sam ali ga je o njih podučila zgodovina. Rdeča nit je vojna. Vojna povsod, vojna kadarkoli. Vojna na vzhodu, vojna na zahodu, vojna na severu in vojna na jugu. Enard, ki mi takole sporoča isto, kar mi je preko dvajset let nazaj sporočal Max Cavalera, ki mu je to v reggae stilu nekaj prej govoril Bob Marley, ki je pozorno prisluhnil Haileju Selassiju. Neverjetno, kako včasih delujejo vozlišča spominov in asociacij. Ne le pri avtorju in njegovemu strahotno kontaminiranemu pripovedovalcu, tudi pri nas, ki beremo.

Tako se Francis hitro približuje Rimu, vedoč, da nekatere ljubezni, obljube so močnejše od smrti. V svoj tok pripovedi neprestano vključuje Iliado, vsepovsod je Sredozemlje in vsepovsod je nasilje. V Rimu je konec sveta, konec njegove poti, grmada za Francisa Servaina Mirkovića. In neznanec, ki mu pred tem ponudi zadnji čik. Pripoved tako povsem v mimohodu s prihodom vlaka na peron pride do svojega zaključka. To je velika zgodba o ljudeh, ki sestavljajo kulturno in zgodovinsko, politično in vsakodnevno krajino bivanja posameznika, ki je zamenjal življenje ali dve ali tri. Nekoga, ki je videl in izvedel dovolj, da si želi novih svetov.

… tudi on je videl vojno videl je vojno in slepeče sonce prerezanih vratov, mirno čaka na konec sveta, če bi si upal, če bi si upal, bi kakor smešen fantek splezal na njegove rame, prosil bi ga, naj me nese čez reke, trikrat trojno zavite reke in druge Skamandre zasute s trupli, prosil bi ga, naj bo moj zadnji vlak, moje zadnje letalo moje zadnje orožje zadnja iskra nasilja ki švigne iz mene …

Francis ali Yvan, obveščevalni agent v coni ali hrvaški vojščak, blizu Stéphanie, Marianne ali Saške, prijatelj Andrije, popisovalec zgodbe holandskega SS oficirja, bralec zgodovine prve, druge svetovne vojne in še vseh drugih vojn, ki tu so, v poklonu Joycu ali Lowryju ali Iliadi, popotnik, ki bo nekemu času naredil konec. Enard je v Coni z njim kot izrazito neprijetnim, čudaškim, temačnim likom v romanu zastavil zgodbo o veliki katastrofi, ki se pred očmi bralca odvije v Sredozemskem prostorju in dolgem času, ki skorajda ne omejujeta koordinat protagonistovih asociacij. To je knjiga o uničevalni sili vojne, nasilja, iz katere železne neustavljivosti se izraščajo misli o ljubezni in bolečina, ki jo vse to, kar prepir in boj puščata na posamezniku. V neskončnem toku asociacij, spominov in informacij. Roman, ki me je v isti sapi spomnil na delo Lászla Krasznahorkaija in na Cormaca McCarthyja. Branje Enarda, tako kot branje omenjenih dveh, ne pušča počitka. Silovito pelje vlak, silovito pelje pripoved.

V The Guardian je Nicholas Lezard v komentarju na Cono zapisal končno sodbo, ki svetovalno podčrta Enardovo delo s če si se namenil napisati zgodbo o nasilju človeštva, bo morala izgledati nekako takole. In tem besedam po branju pritrjujem. Naj bosta brata Cavalera, Bob Marley, Iliada, Hobbesovo naravno stanje, Conradovo Srce teme ali povsem dobesedno branje Heraklita, Cona pred oči prikliče marsikaj in vzbudi mnoga občutja, ponudi temačno vzdušje, izpušča odgovore, povleče v turbulentno mešanico empatije, gnusa, groze, norosti in stavi na vsebinsko neizmerno bogato epsko delo skozi premišljeno formalno strukturo nezaključenega obilja misli. Še ena odlična knjiga, ki se je pridružila zbirki Roman.

✭✭✭✭✭


Obišči tudi:

Bukla
Emka
Vrabec anarhist
Mladina
Radio Prvi
Sobotno branje
Goodreads
The Guardian
LA review of books
Danny Bryne blog 

Recenzijski izvod je priskrbela založba Mladinska knjiga. Konteksti se zahvaljujejo.