 |
| vir slike:emka.si |
Ta uvod v hvalo Modernih klasikov seveda ni naključje, saj so tudi v tem branju prinesli novega. Povsem nov izziv, ki se je malodane vsako stran posebej prepletal s strastnim hlastanjem po besedah, povedih in težo zapisanega. Čeprav malo goljufam: to ni branje, ki bi ga uspešno preglodal v enem sedenju. Začel sem ga trikrat in vsakokrat sklenil, da je to delo, ki ga moram zaključiti brez drugih čtiv, s čim manj drugih eksukrzij v svetove palimpsestičnih pokrajin literature. Pa ni šlo zlahka.
Petindevetdeseta edicija Klasikov označuje zajetno knjigo, ki je sila neprijazna za to, da jo nosimo s seboj na dnevne migracije. Poleg tega terja zbranega bralca. Mnogo bolj kot marsikatera druga. A nič ne de. Zajetnost bi bila, kar se mene tiče, lahko tudi večja, jaz kot bralec pa sem ubrano preživel teden, dva, v družbi s humanizmom, zgodovino, intimizmom, osebno izpovedjo, glasbo in ljubeznijo. Povsem zaprepaden nad tem, kaj vse lahko knjiga prinese. Zapeljan od dilem in navdušen nad slogom, ki je bil, vsaj zame, nekaj popolnoma novega. Drzen, igriv, kompleksen, bojevniški in vseobsegajoč. Humanizem na steroidih in tok zavesti zgodovinskih travm, ki je ugotovil, da je preveč krivcev za njeno zatečnost. In zato rešitev ne prihaja od zgoraj navzdol, temveč od spodaj navzgor. Ali, če hočete, od znotraj navzven.
In če bo potrebna groza, naj bo ta groza neskončna. In če bo potrebna krutost, naj bo absolutna, kajti zdaj ima besedo zgodovina.
Zaradi tega ta roman ne more začeti drugače kot s priznanjem krivde. Mea culpa. To je branje Confiteorja. Prevod romana Jaumeja Cabréja iz leta 2011 je opravilla Vesna Velkovrh Bukilica, spremno besedo je spisal Andrej Koritnik. Za izdajo so poskrbeli pri Cankarjevi založbi že leta 2016. Roman, o katerem bi morali govoriti mnogo več.
Confiteor izvablja mnoge načine branja. Najprej in najbolj je to branje življenjske zgodbe Adrie Ardevola. Spremljamo ga od ranega otroštva, ko se je igral v stanovanju, iskal skrivališča, opazoval očeta pri delu in prisluškoval njegovim pogovorom. Ti so večkrat govorili prav o njem. Starša sta mnogo pogovarjala o načrtih za prihodnost svojega sina in ob tem nemalokrat tudi prepirala. To je tako lahko tudi knjiga o tem, kako lahko odraščaš v nezdravem družinskem okolju, v katerem ti pravo druščino in uteho dajeta le figurici indijanca in kavbojca. Oba sta imela za Adrià zelo konkretne načrte. Po eni liniji mu je bilo namenjeno, da postane vrhunski poliglot, druga ga je usmerjala v koncerrtnega violinista. Zato je Adriàjevo odraščanje zaznamovalo predvsem dogodje, ki je stkalo spomine okoli njegovega učenja najrazličnejših tujih živih ali martvih jezikov ter prigod pri učenju in vadbi violine. Najglasnejši vokal Confiteorja je tako Adria, ki ga s šerifom Carsonom in Črnim orlom, poglavarjem Arapahov, spremljamo preko otroštva, prijateljev, staršev, študija v tujini, potovanj, ljubezni, življenju, predavanj in njegovega ugašanja, utapljanja v kruti bolezni. Mnogo pa predvsem preko Bernata Plensa i Pusoda, njegovega dolgoletnega "zelo dober glasbenik, ki si trmasto prizadeva biti nesrečen literat" najboljšega prijatelja.
To je tudi branje o Felixu Ardevolu. Adriàjevemu očetu, poznavalcu jezikov in starih besedil, starinarju, zbiralcu, strastnemu ljubitelju vsega, kar nosi v sebi zgodbe humanističnega sveta, hkrati pa tudi prekupčevalcu, ki brez vesti skuša na takšne in drugačne načine priti do želenega artefakta. Fetišist, ki intimizem poklanja predmetom. Tudi Felixa spremljamo od študijskih let v semenišču, kjer je njegov sošolec tudi Slovenec Drago Gradnik. Spremljamo ga pri srečevanju in spoznavanju ljubezni svojega življenja, zaradi katere se je odpovedal semeniški opravi. Spremljamo ga pri nekaterih podvigih in njegovih željah, kaj pravzaprav želi od svojega sina. Lik, ki je imel na Adrià izjemen vpliv. Felix je kompleksen lik, ki močno stoji v sivi coni, najbrž celo bolj na temni strani. Predvsem pa je pomemben kot vezni člen med Adriàjem in Storionko. Violino.
Ko enkrat okusiš umetniško lepoto, se življenje spremeni. Ko enkrat slišiš peti Monteverdijev zbor, se življenje spremeni. Ko enkrat vidiš Vermeerja od blizu, se življenje spremeni; ko enkrat prebereš Prousta, nisi več enak. Ne vem pa, zakaj je tako.
Zgodba violine, ki jo je izdelal Lorenzo Storioni, je prav tako izjemno pomemben glas Confiteorja. Kot premišljena rdeča nit se skozi mnoga dogajanja vleče zgodba te violine, ki je kot izdelek gromozanske vrednosti seveda pristala v rokah Felixa Ardevola. Ta jo je z izsiljevanjem pod ceno odkupil od bivšega nacista, ki jo je ukradel eni od nizozemskih taboriščnic med vojno. Vojni plen. S krvjo zapacana violina, ki nosi sledove zločinov proti človeštvu. Zgodbo te violine spremljamo od njenega nastanka. Celo od gozda, kjer je zrasel les, iz katerega je Storioni izdelal violine. In beremo o dogodkih njene usode, pridemo do trenutka, ko na Nizozemskem violinistka pride do točno te violine. Zgodba družine, ki je imela v lasti to violino pred nacisti, gre tudi svojo, žalostno pot. Violina pa pristane v stanovanju Ardevolovih. In še naprej piše svojo zgodbo, v kateri se spet, zanimivo, odpirajo priložnosti za zlo, razočaranja in žalost. Po drugi strani pa violina s seboj nosi tudi esencialno komponento Confiteorja: glasbo. Glasbo in način, kako vpliva na like, dogajanje, sem nasproti vsemu drugemu dojemal svetlo. Glasba pomirja duhove zgodovine. Storionka pa je odličen pokaz, kako nič ni zgolj artefakt. In kako težko zlatniki odtehtajo težo dojema vsega, kar se je skozi prah stoletij nabralo na njem, toliko zla, toliko krivde, toliko slabega. Storionka je vzrok marsičemu, marsikateremu confiteor, mea culpa. A vseeno ima tisti popoln zvok, ki ga nezmotljivo in pomirjujoče s seboj nosi že toliko let. Storionka se zdi simptom človekove zgodovine kot dialektike slabega in lepega. Očetova največja napaka, sinova največja krivda, waarom in confiteor v popolno izrezljanem inštrumentu.
Tu so tudi druge zgodbe. Jaume Cabré nas pelje v 13. stoletje, pelje nas v 17. stoletje, pelje nas v čas prve in druge svetovne vojne. Nemočni beremo o dogajanju v Birkenauu, kjer smo neme in beroče priče pošastnim dr. Buddnu, dr. Voigtu. Doktorjem, ki se preizkušajo meje bolečine pri otrokih, najbolj nemočnih in nesmiselnih žrtev človeške neumnosti. Poslušamo njihov vzrajni waarom, ki še dolgo po tem, ko so podlegli in ko je vojne konec odmeva skozi hodnike zgodovinskih zgodb, ki jih pišejo njihovi krvniki, zagotavljajoč, tudi po zaslugi takšnih mojstrsko spisanih apologij, kakršna je Confiteor, da jih ne bomo nikdar več preslišali. Tudi po tem, ko krvnike doseže čas njihove kazni. Kajti jasno je, jasno kot neskončno nebo nad nami, da nekatero zlo nikdar ne bo mogoče kaznovati. Cabré, se zdi, mi skuša povedati prav to. Zlo je mnogo bolj vztrajno kot poskusi, da ga kaznujemo, ko skušamo preprečiti sledeče ponovitve. In tudi ljubezen tega ne vzdrži. Zlo nekatere razpoke zareže pregloboko. Nemara je najboljši prikaz tega prav razmerje, ki ga Adrià živi do in s Saro. Naš Adrià je hrepenel po njeni bližini uročeno, kot se le da, ona pa je s seboj ves čas nosila breme družinskega spomina na holokavst. In, če smo čisto iskreni, je za veliko nejevolje v njunem razmerju poskrbela tudi Adriàjeva mama s tistim prekletim pismom. Njun odnos je bil v mnogih preizkušnjah.
Vse tisto razmišljanje o vzroku za obstoj lepote. In kako se je o tem mogoče spraševati v vseh obdobjih človeštva. Pa tudi, kako to, da tega vprašanja ni mogoče razvezati od nerazložljive navzočnosti zla.
Confiteor vključuje vse te zgodbe, vse te glasove in mnoge podrobnosti. Toliko bolj, vse like, zgodovinske pripovedi, večstoletne pripetije zlije takorekoč v sodobnost. Čas, ki je pomemben za zgodovino, je v formi Confiterja pravzaprav odveč. Slog pisave in strastnega pripovedovanja, pravzaprav srda proti vsem zločincem zgodovine, je presunljivo natančen, a zahteven, neprizanesljiv do bralca. Povedi, ki razkrivajo avtorjevo obsodbo vseh mogočih institucij, pa hkrati nalagajo tudi zasledovanje njegovega osebne razrešitve. Prvi stavki romana razkrijejo intimno raven, na katero se pisec spušča z nami in v teh se najde odkrita sled izpovedi. Adrià je tu zato, da nam pove marsikaj. Zato si je vzel čas in prostor, mnogo strani. Povedal nam bo tisto, o čemer ve veliko, o zgodovini idej, ki gredo z roko v roki z zlom, ki vsled vsega tega humanizma, povezovanja, ljubezni, enotnosti in lepega reže pogačo vseh časov bolj kot karkoli drugega. Na obči ravni, s katero se tako avtor kot Adrià spogledujeta takole z varne distance, a vedno bolj, pravzaprav, kot smo videli, že od teh prvih stavkov tudi na povsem intimni, osebni in najbolj boleči ravni. Adrià piše in izpoveduje lastni Confiteor, mea culpa; Cabré z njim in z vsemi žrtvami zapisanih in nezapisanih krvosesov vprašuje waarom.
Confiteor je čudoviti meisterwerk sodobne literature. Izpovedno zastavljena vseobsegajoča pripoved z neverjetno izzivalnim slogom. Mnogi liki, mnoga obdobja, presečišča usod. Pelje nas v temne hodnike zgodovine, kjer z različnih smeri prisluhnemo mnogim glasovom prelepih violinskih napevov, ljubezni, prijateljstva v dobrem in slabem, iskanju ljubezni in odrekanju božjemu klicu zaradi lepote zemeljskega ali odrešenja pred nasiljem. Roman o ljubezni do časa, zgodovine, jezikov in knjig, umetnosti, slikarstva in vedut, ki jih njegovi liki nosijo v spominu. A navkljub vsemu lepemu je Cabré spisal predvsem ostro pripoved o zlu. Zlu v inkviziciji, v najrazličnejših vojnah, holokavstu, v političnih mahinacijah in zasebnih fetišističnih mahinacijah, v družinskem okolju in starševskem predimenzioniranju otroške prihodnosti, v prikrivanju zločinov in povračilnih ukrepih. Roman, v katerem Cabré obračuna, tako se zdi, z vsemi. Predvsem tudi z Adriàjem in prek svojega glavnega lika s samim seboj. Svoje ime postavlja poleg Hitlerja, Franca, Torquemade, Pol Pota, Idi Amina in še koga. Ali pa njihova poleg svojega. Na tej ravni je popolnoma vseeno. Briljantna knjiga.
✭✭✭✭✭
Obišči tudi:
Recenzijski izvod je priskrbela Cankarjeva založba. Konteksti se zahvaljujejo.
Skrbnik spletnega dnevnika je odstranil ta komentar.
OdgovoriIzbriši