Preskoči na glavno vsebino

Drevo želja: pripoved starega hrasta

vir slike:zalozba-chiara.si
Odnos med idealom otroške preprostosti, skozi optiko katere je najbolje meriti svet in prizemljeno logiko zdravorazumskih vprašanj, ki jih kompleksnost sveta temu idealu zastavlja, je seveda zelo zapleten. Tako je bilo že pri Malemu princu. Zdaj, ko ga bereva z mlajšim sinom, marsikaj dojemam lažje. A že dolgo nazaj sem prvič prebral tiste vrstico, ki mi bodo vedno ostale v spominu: »Ljudje? Mislim, da jih je kakih pet ali šest. Že pred leti sem jih videla. Nikoli ne veš, kje bi jih našel. Veter jih podi pred seboj. Korenin nimajo, to je tisto.« Najbrž sem jih že kdaj omenjal. Z roko v roki gredo z branjem, ki sem ga pred časom imel priložnost brati. Založba Ocean je že lani v prevodu Veronike Rot Gabrovec izdala knjigo Katherine Applegate Drevo želja. In to je zgodba, ki ima mnogo opraviti s koreninami. In drevesi. In živimi bitji. In o poti, ki jo mora neka zavest prepotovati, da pride do spoznanja o koreninah.

Drevo želja je razmeroma kratka knjiga, pripoved, ki jo prvoosebno slišimo od starega hrasta, ki je doživelo marsikaj, sedaj pa mu grozi bridek konec, ker se je lastnica odločila, da ga ne potrebuje več. To je pripoved o tem, kako je postalo drevo želja. Pripoved o pomembnem hrastu, o simpatiji, o toleranci, o prostoru, ki ga oblikujejo odnosi, ne pa stvari in bitja, ki te odnose tvorijo. O tem, kako lahko času odmerimo pomen, ki mu pritiče, ali pa ga podvržemo vatlom trenutnega navdiha in potrebe. In tudi o tem, da se stvari lahko spremenijo, ko se spremenijo odnosi. Mirno in povsem
spokojno branje, ki me je v marsičem spremljalo z občutkom, ki sem ga pred leti našel v prav tako izjemni zbirki Toona Tellegna Sredi noči. Predvsem v tisti tenki in krhki, a izjemno močni premisi, da dajmo, prisluhnimo živalim ali drevesom, nemara njim uspe, da nam povejo kaj o nas samih.

Kako natanko to počnemo? Na nas je, da to vemo, na vas, da to odkrijete. Tudi narava namreč obožuje dobre skrivnosti.

A seveda, ni tako preprosto. Katherine Applegate je bila tista, ki se je povzpela na hrast in z njega videla stvari nekoliko drugače, kot jih večkrat vidimo sami. Tako je spregovorilo drevo. Hrast, rdeči hrast. In ime mu je, tako kot vsem tovrstnim hrastom, Rdeči. Ta se je v svoji ne-ravno-redkobesednosti odločil, da pove svojo zgodbo. Nastala je zgodba o tem, kako so ljudje v njem našli zapik za svoje želje. Želje, najbolj skrite od vseh in tiste, ki jih vsak dan spominjajo na to, da živijo v času, ko želje pač so potrebne. K Rdečemu prihajajo in obešajo listke, na katere so zapisali svoje želje, na njegove veje. In tako je tudi ta hrast postalo drevo želja. Marsikoga spoznaš dodobra šele takrat, ko poznaš njegove želje, hrepenenja in upanja. To slednje je čudovito ogrodje celotne pripovedi knjige.

A Rdeči ni le drevo želja. Je tudi le drevo. Takšno, ki prijateljuje s pticami in mnogimi drugimi nevidnimi živimi bitji. Katherine se povzpenja še nekoliko višje na svoj hrast, v svoji pripovedi gre pogumno v fantastične poti, ki jo opredeljuje ne toliko to hrastovanje samo, temveč bolj razpol, ki bo vedno ločil človeško od tega hrastovega. Čisto preprosto napisano: »Narava je zapletena. In ljudje …, no, oprostite, ampak večina vas ni zelo pozornih.« Ta preprosti stavek je v zgodbi zato, da razloči, in hkrati jasno pove, kje je težava. Pridobila je tudi našo, tvojo in mojo pozornost.

Korenine znajo biti neugnane. Moje so raziskovale zemljo pod obema hišama, delale piruete okoli njune vodovodne napeljave, pritrjevale so njune temelje.

Sedaj lahko začne z zgodbo, zaradi katere je tu. O deklici Samar, ki se je skupaj s starši priselila v sosesko. Samar, ki je napisala svojo željo in jo privezala na najnižjo vejo Rdečega. Rada bi imela prijatelja. Pojavi se tudi Stephen, pojavijo pa se tudi tisti, ki Samar in njene družine ne želijo v svoji soseski. Tako se zgodba hrasta, ki je videlo marsikaj in dodobra spoznalo ljudi skozi njihove želje, zelo hitro prelevi v zgodbo o nestrpnosti, šikaniranju, zasmehovanju in vandalizmu. O človeškem strahu pred tujim in nepoznanim. In v ta nemir se pripelje tudi lik Francesce, ženske, ki je lastnica zemlje, hiš in tudi Rdečega, ki se je odločila, da po mnogih letih zaključi s sentimentalnimi čustvi do velikega drevesa in ga poseka. Zdi se, da je zgodba dosegla svoj žalostni vrh.

A Rdeči povsem mirno in brez vsakršne nepotrebne patetike stoično prenese udarce, ki mu jih namenja okolica, vključno z grozečim posekom, zaskrbljen pa je zaradi Samar in njene družine. Odpira poti v spomine in z zvestimi živalskimi prijatelji (v prvi vrsti je tu seveda vrana Bongo) takole spletkari, da reši, kar se rešiti da. Pri čemer je, jasno, naporno, če si le nekdo, ki je star, moder in pri miru in moraš biti tiho, ker so taka pravila. Razen, seveda, če pravilo prekršiš.

Če bi bila tole pravljica, bi vam rekel, da je bil tisti dan želja nekaj čarobnega. Da se je svet spremenil in smo vsi živeli srečno do konca svojih dni.

Drevo želja je najprej elegantna mladinska knjiga o prijateljstvu, strpnosti, spoštovanju in koreninah. Na miren in nevsiljiv način bralca posrka vase. Na manj kot dvesto kratkih straneh pa počasi in takole v stopnjah nadgrajuje svojo vsebino. Na začetku svoje moči črpa v spretni menjavi gledišča, kjer nam prestavi našega sogovornika, Rdečega hrasta z občutkom hobitskega pogovora z Enti v Gospodarju prstanov. Takoj za tem se knjiga prelevi v problemsko zastavljeno branje o povsem sodobni tragiki nesprejemanja in strahu pred drugačnim in neznanim. Te niti Katherine Applegate do konca ne pretrga. Pač pa jo dopolni s hrastovo zgodbo o željah, ki so jih mnogo let obiskovalci privezovali na njegove liste in na hrepenenja, ki jih odsihmal Rdeči pozna. Zato živi, da vzbuja upanje.

Lik Rdečega nas v svoji hrastovi daljni zgodovinski modrosti uči empatije. In to pravzaprav tako močno, da je tudi boj za lasten obstoj na drugem mestu. S tem je piska šla seveda onkraj verjetja, a to pretiravanje ni bilo odveč. Natanko tu se skriva zaklad te knjige: branje o spoštovanja vrednemu drevesu, ki se mu bliža posek, je branje o posluhu naravi in letom, ki jih šteje in jih zaradi naše nepozornosti nikdar ne bomo mogli v celoti dojeti, in to se spremeni v dojemanje drevesa kot človekovega toposa upanja in želja kot conatusa malih in velikih. V tem pogledu je drevo želja le ogledalo svojih obiskovalcev, ki čaka, da se ti v njem zagledajo. Biser, vam rečem.

Drevo želja mi bo ostala v spominu kot knjiga, napisana tako plemenito, kot bi ravnokar zlezla z drevesa, ki je povedalo njeno zgodbo.

✭✭✭✭


Obišči tudi:
Bukla
Ocean
Gospodična knjiga
Dobre knjige
Anja Kurent
Literarna lekarna
Pri Sofiji
Sammy in Book World
Goodreads

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje

vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfl

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva