Preskoči na glavno vsebino

Drevo želja: pripoved starega hrasta

vir slike:zalozba-chiara.si
Odnos med idealom otroške preprostosti, skozi optiko katere je najbolje meriti svet in prizemljeno logiko zdravorazumskih vprašanj, ki jih kompleksnost sveta temu idealu zastavlja, je seveda zelo zapleten. Tako je bilo že pri Malemu princu. Zdaj, ko ga bereva z mlajšim sinom, marsikaj dojemam lažje. A že dolgo nazaj sem prvič prebral tiste vrstico, ki mi bodo vedno ostale v spominu: »Ljudje? Mislim, da jih je kakih pet ali šest. Že pred leti sem jih videla. Nikoli ne veš, kje bi jih našel. Veter jih podi pred seboj. Korenin nimajo, to je tisto.« Najbrž sem jih že kdaj omenjal. Z roko v roki gredo z branjem, ki sem ga pred časom imel priložnost brati. Založba Ocean je že lani v prevodu Veronike Rot Gabrovec izdala knjigo Katherine Applegate Drevo želja. In to je zgodba, ki ima mnogo opraviti s koreninami. In drevesi. In živimi bitji. In o poti, ki jo mora neka zavest prepotovati, da pride do spoznanja o koreninah.

Drevo želja je razmeroma kratka knjiga, pripoved, ki jo prvoosebno slišimo od starega hrasta, ki je doživelo marsikaj, sedaj pa mu grozi bridek konec, ker se je lastnica odločila, da ga ne potrebuje več. To je pripoved o tem, kako je postalo drevo želja. Pripoved o pomembnem hrastu, o simpatiji, o toleranci, o prostoru, ki ga oblikujejo odnosi, ne pa stvari in bitja, ki te odnose tvorijo. O tem, kako lahko času odmerimo pomen, ki mu pritiče, ali pa ga podvržemo vatlom trenutnega navdiha in potrebe. In tudi o tem, da se stvari lahko spremenijo, ko se spremenijo odnosi. Mirno in povsem
spokojno branje, ki me je v marsičem spremljalo z občutkom, ki sem ga pred leti našel v prav tako izjemni zbirki Toona Tellegna Sredi noči. Predvsem v tisti tenki in krhki, a izjemno močni premisi, da dajmo, prisluhnimo živalim ali drevesom, nemara njim uspe, da nam povejo kaj o nas samih.

Kako natanko to počnemo? Na nas je, da to vemo, na vas, da to odkrijete. Tudi narava namreč obožuje dobre skrivnosti.

A seveda, ni tako preprosto. Katherine Applegate je bila tista, ki se je povzpela na hrast in z njega videla stvari nekoliko drugače, kot jih večkrat vidimo sami. Tako je spregovorilo drevo. Hrast, rdeči hrast. In ime mu je, tako kot vsem tovrstnim hrastom, Rdeči. Ta se je v svoji ne-ravno-redkobesednosti odločil, da pove svojo zgodbo. Nastala je zgodba o tem, kako so ljudje v njem našli zapik za svoje želje. Želje, najbolj skrite od vseh in tiste, ki jih vsak dan spominjajo na to, da živijo v času, ko želje pač so potrebne. K Rdečemu prihajajo in obešajo listke, na katere so zapisali svoje želje, na njegove veje. In tako je tudi ta hrast postalo drevo želja. Marsikoga spoznaš dodobra šele takrat, ko poznaš njegove želje, hrepenenja in upanja. To slednje je čudovito ogrodje celotne pripovedi knjige.

A Rdeči ni le drevo želja. Je tudi le drevo. Takšno, ki prijateljuje s pticami in mnogimi drugimi nevidnimi živimi bitji. Katherine se povzpenja še nekoliko višje na svoj hrast, v svoji pripovedi gre pogumno v fantastične poti, ki jo opredeljuje ne toliko to hrastovanje samo, temveč bolj razpol, ki bo vedno ločil človeško od tega hrastovega. Čisto preprosto napisano: »Narava je zapletena. In ljudje …, no, oprostite, ampak večina vas ni zelo pozornih.« Ta preprosti stavek je v zgodbi zato, da razloči, in hkrati jasno pove, kje je težava. Pridobila je tudi našo, tvojo in mojo pozornost.

Korenine znajo biti neugnane. Moje so raziskovale zemljo pod obema hišama, delale piruete okoli njune vodovodne napeljave, pritrjevale so njune temelje.

Sedaj lahko začne z zgodbo, zaradi katere je tu. O deklici Samar, ki se je skupaj s starši priselila v sosesko. Samar, ki je napisala svojo željo in jo privezala na najnižjo vejo Rdečega. Rada bi imela prijatelja. Pojavi se tudi Stephen, pojavijo pa se tudi tisti, ki Samar in njene družine ne želijo v svoji soseski. Tako se zgodba hrasta, ki je videlo marsikaj in dodobra spoznalo ljudi skozi njihove želje, zelo hitro prelevi v zgodbo o nestrpnosti, šikaniranju, zasmehovanju in vandalizmu. O človeškem strahu pred tujim in nepoznanim. In v ta nemir se pripelje tudi lik Francesce, ženske, ki je lastnica zemlje, hiš in tudi Rdečega, ki se je odločila, da po mnogih letih zaključi s sentimentalnimi čustvi do velikega drevesa in ga poseka. Zdi se, da je zgodba dosegla svoj žalostni vrh.

A Rdeči povsem mirno in brez vsakršne nepotrebne patetike stoično prenese udarce, ki mu jih namenja okolica, vključno z grozečim posekom, zaskrbljen pa je zaradi Samar in njene družine. Odpira poti v spomine in z zvestimi živalskimi prijatelji (v prvi vrsti je tu seveda vrana Bongo) takole spletkari, da reši, kar se rešiti da. Pri čemer je, jasno, naporno, če si le nekdo, ki je star, moder in pri miru in moraš biti tiho, ker so taka pravila. Razen, seveda, če pravilo prekršiš.

Če bi bila tole pravljica, bi vam rekel, da je bil tisti dan želja nekaj čarobnega. Da se je svet spremenil in smo vsi živeli srečno do konca svojih dni.

Drevo želja je najprej elegantna mladinska knjiga o prijateljstvu, strpnosti, spoštovanju in koreninah. Na miren in nevsiljiv način bralca posrka vase. Na manj kot dvesto kratkih straneh pa počasi in takole v stopnjah nadgrajuje svojo vsebino. Na začetku svoje moči črpa v spretni menjavi gledišča, kjer nam prestavi našega sogovornika, Rdečega hrasta z občutkom hobitskega pogovora z Enti v Gospodarju prstanov. Takoj za tem se knjiga prelevi v problemsko zastavljeno branje o povsem sodobni tragiki nesprejemanja in strahu pred drugačnim in neznanim. Te niti Katherine Applegate do konca ne pretrga. Pač pa jo dopolni s hrastovo zgodbo o željah, ki so jih mnogo let obiskovalci privezovali na njegove liste in na hrepenenja, ki jih odsihmal Rdeči pozna. Zato živi, da vzbuja upanje.

Lik Rdečega nas v svoji hrastovi daljni zgodovinski modrosti uči empatije. In to pravzaprav tako močno, da je tudi boj za lasten obstoj na drugem mestu. S tem je piska šla seveda onkraj verjetja, a to pretiravanje ni bilo odveč. Natanko tu se skriva zaklad te knjige: branje o spoštovanja vrednemu drevesu, ki se mu bliža posek, je branje o posluhu naravi in letom, ki jih šteje in jih zaradi naše nepozornosti nikdar ne bomo mogli v celoti dojeti, in to se spremeni v dojemanje drevesa kot človekovega toposa upanja in želja kot conatusa malih in velikih. V tem pogledu je drevo želja le ogledalo svojih obiskovalcev, ki čaka, da se ti v njem zagledajo. Biser, vam rečem.

Drevo želja mi bo ostala v spominu kot knjiga, napisana tako plemenito, kot bi ravnokar zlezla z drevesa, ki je povedalo njeno zgodbo.

✭✭✭✭


Obišči tudi:
Bukla
Ocean
Gospodična knjiga
Dobre knjige
Anja Kurent
Literarna lekarna
Pri Sofiji
Sammy in Book World
Goodreads

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Nikoli ne reci, da te je strah: o Poti

Se mi zdi, da imam v spominu herojske pripovedi o umetnikih, pisateljih, znanstvenikih, za katere so pravili, da so mnogo pred svojim časom. Da so spregovorili o rečeh, ki jih je večina od prisotnih opazovalcev dojela šele mnogo kasneje. Zato te reči in način, kako so jih podali, upravičeno nanje svetijo z žarometi, jih delajo za tiste prve med enakimi. In o njih je veselje pisati, ker izstopajo; ker so zaslužni za nekakšen napredek, ker so primus inter pares. A o teh danes ne bom. Danes je čas, ko branje in pisanje za prihodnje rodove nima pravega prostora, ker je preveč gnoja v Avgijevem hlevu tokratnega vsakdana. Potrebno je pisati, razmišljati in brati za današnji čas. Živeti globlje misli, ker postrganost teh, ki so kot naplavine tukajšnjosti na čelu zmagoslavij neumnosti in nespameti, žanje svoje zmagoslavje povsod, kjer bi po toliko in toliko letih humanizma morala obstajati neka strpnost, ljubezen do svobode drugega in preprosto dejstvo, da bi lahko vsakdo živel na način, ki ga