15. april 2020

Drevo želja: pripoved starega hrasta

vir slike:zalozba-chiara.si
Odnos med idealom otroške preprostosti, skozi optiko katere je najbolje meriti svet in prizemljeno logiko zdravorazumskih vprašanj, ki jih kompleksnost sveta temu idealu zastavlja, je seveda zelo zapleten. Tako je bilo že pri Malemu princu. Zdaj, ko ga bereva z mlajšim sinom, marsikaj dojemam lažje. A že dolgo nazaj sem prvič prebral tiste vrstico, ki mi bodo vedno ostale v spominu: »Ljudje? Mislim, da jih je kakih pet ali šest. Že pred leti sem jih videla. Nikoli ne veš, kje bi jih našel. Veter jih podi pred seboj. Korenin nimajo, to je tisto.« Najbrž sem jih že kdaj omenjal. Z roko v roki gredo z branjem, ki sem ga pred časom imel priložnost brati. Založba Ocean je že lani v prevodu Veronike Rot Gabrovec izdala knjigo Katherine Applegate Drevo želja. In to je zgodba, ki ima mnogo opraviti s koreninami. In drevesi. In živimi bitji. In o poti, ki jo mora neka zavest prepotovati, da pride do spoznanja o koreninah.

Drevo želja je razmeroma kratka knjiga, pripoved, ki jo prvoosebno slišimo od starega hrasta, ki je doživelo marsikaj, sedaj pa mu grozi bridek konec, ker se je lastnica odločila, da ga ne potrebuje več. To je pripoved o tem, kako je postalo drevo želja. Pripoved o pomembnem hrastu, o simpatiji, o toleranci, o prostoru, ki ga oblikujejo odnosi, ne pa stvari in bitja, ki te odnose tvorijo. O tem, kako lahko času odmerimo pomen, ki mu pritiče, ali pa ga podvržemo vatlom trenutnega navdiha in potrebe. In tudi o tem, da se stvari lahko spremenijo, ko se spremenijo odnosi. Mirno in povsem
spokojno branje, ki me je v marsičem spremljalo z občutkom, ki sem ga pred leti našel v prav tako izjemni zbirki Toona Tellegna Sredi noči. Predvsem v tisti tenki in krhki, a izjemno močni premisi, da dajmo, prisluhnimo živalim ali drevesom, nemara njim uspe, da nam povejo kaj o nas samih.

Kako natanko to počnemo? Na nas je, da to vemo, na vas, da to odkrijete. Tudi narava namreč obožuje dobre skrivnosti.

A seveda, ni tako preprosto. Katherine Applegate je bila tista, ki se je povzpela na hrast in z njega videla stvari nekoliko drugače, kot jih večkrat vidimo sami. Tako je spregovorilo drevo. Hrast, rdeči hrast. In ime mu je, tako kot vsem tovrstnim hrastom, Rdeči. Ta se je v svoji ne-ravno-redkobesednosti odločil, da pove svojo zgodbo. Nastala je zgodba o tem, kako so ljudje v njem našli zapik za svoje želje. Želje, najbolj skrite od vseh in tiste, ki jih vsak dan spominjajo na to, da živijo v času, ko želje pač so potrebne. K Rdečemu prihajajo in obešajo listke, na katere so zapisali svoje želje, na njegove veje. In tako je tudi ta hrast postalo drevo želja. Marsikoga spoznaš dodobra šele takrat, ko poznaš njegove želje, hrepenenja in upanja. To slednje je čudovito ogrodje celotne pripovedi knjige.

A Rdeči ni le drevo želja. Je tudi le drevo. Takšno, ki prijateljuje s pticami in mnogimi drugimi nevidnimi živimi bitji. Katherine se povzpenja še nekoliko višje na svoj hrast, v svoji pripovedi gre pogumno v fantastične poti, ki jo opredeljuje ne toliko to hrastovanje samo, temveč bolj razpol, ki bo vedno ločil človeško od tega hrastovega. Čisto preprosto napisano: »Narava je zapletena. In ljudje …, no, oprostite, ampak večina vas ni zelo pozornih.« Ta preprosti stavek je v zgodbi zato, da razloči, in hkrati jasno pove, kje je težava. Pridobila je tudi našo, tvojo in mojo pozornost.

Korenine znajo biti neugnane. Moje so raziskovale zemljo pod obema hišama, delale piruete okoli njune vodovodne napeljave, pritrjevale so njune temelje.

Sedaj lahko začne z zgodbo, zaradi katere je tu. O deklici Samar, ki se je skupaj s starši priselila v sosesko. Samar, ki je napisala svojo željo in jo privezala na najnižjo vejo Rdečega. Rada bi imela prijatelja. Pojavi se tudi Stephen, pojavijo pa se tudi tisti, ki Samar in njene družine ne želijo v svoji soseski. Tako se zgodba hrasta, ki je videlo marsikaj in dodobra spoznalo ljudi skozi njihove želje, zelo hitro prelevi v zgodbo o nestrpnosti, šikaniranju, zasmehovanju in vandalizmu. O človeškem strahu pred tujim in nepoznanim. In v ta nemir se pripelje tudi lik Francesce, ženske, ki je lastnica zemlje, hiš in tudi Rdečega, ki se je odločila, da po mnogih letih zaključi s sentimentalnimi čustvi do velikega drevesa in ga poseka. Zdi se, da je zgodba dosegla svoj žalostni vrh.

A Rdeči povsem mirno in brez vsakršne nepotrebne patetike stoično prenese udarce, ki mu jih namenja okolica, vključno z grozečim posekom, zaskrbljen pa je zaradi Samar in njene družine. Odpira poti v spomine in z zvestimi živalskimi prijatelji (v prvi vrsti je tu seveda vrana Bongo) takole spletkari, da reši, kar se rešiti da. Pri čemer je, jasno, naporno, če si le nekdo, ki je star, moder in pri miru in moraš biti tiho, ker so taka pravila. Razen, seveda, če pravilo prekršiš.

Če bi bila tole pravljica, bi vam rekel, da je bil tisti dan želja nekaj čarobnega. Da se je svet spremenil in smo vsi živeli srečno do konca svojih dni.

Drevo želja je najprej elegantna mladinska knjiga o prijateljstvu, strpnosti, spoštovanju in koreninah. Na miren in nevsiljiv način bralca posrka vase. Na manj kot dvesto kratkih straneh pa počasi in takole v stopnjah nadgrajuje svojo vsebino. Na začetku svoje moči črpa v spretni menjavi gledišča, kjer nam prestavi našega sogovornika, Rdečega hrasta z občutkom hobitskega pogovora z Enti v Gospodarju prstanov. Takoj za tem se knjiga prelevi v problemsko zastavljeno branje o povsem sodobni tragiki nesprejemanja in strahu pred drugačnim in neznanim. Te niti Katherine Applegate do konca ne pretrga. Pač pa jo dopolni s hrastovo zgodbo o željah, ki so jih mnogo let obiskovalci privezovali na njegove liste in na hrepenenja, ki jih odsihmal Rdeči pozna. Zato živi, da vzbuja upanje.

Lik Rdečega nas v svoji hrastovi daljni zgodovinski modrosti uči empatije. In to pravzaprav tako močno, da je tudi boj za lasten obstoj na drugem mestu. S tem je piska šla seveda onkraj verjetja, a to pretiravanje ni bilo odveč. Natanko tu se skriva zaklad te knjige: branje o spoštovanja vrednemu drevesu, ki se mu bliža posek, je branje o posluhu naravi in letom, ki jih šteje in jih zaradi naše nepozornosti nikdar ne bomo mogli v celoti dojeti, in to se spremeni v dojemanje drevesa kot človekovega toposa upanja in želja kot conatusa malih in velikih. V tem pogledu je drevo želja le ogledalo svojih obiskovalcev, ki čaka, da se ti v njem zagledajo. Biser, vam rečem.

Drevo želja mi bo ostala v spominu kot knjiga, napisana tako plemenito, kot bi ravnokar zlezla z drevesa, ki je povedalo njeno zgodbo.

✭✭✭✭


Obišči tudi:
Bukla
Ocean
Gospodična knjiga
Dobre knjige
Anja Kurent
Literarna lekarna
Pri Sofiji
Sammy in Book World
Goodreads

Ni komentarjev:

Objava komentarja

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...