12. junij 2020

Mesija s peščenega planeta: trojanski konj, ki to ni

vir slike:emka.si
Štiri leta po tem, ko je Frank Herbet izdal svoj prvenec Dune, Peščeni planet, je objavil nadaljevanje z naslovom Mesija s peščenega planeta. Vzbudi premislek o teh nadaljevanjih. Zgodbe včasih terjajo svoje nadaljevanje, včasih tudi ne. Marsikateri pogovor bi bil boljši, če bi ga ustavili kak stavek prej in marsikatera jed bi bila bolje pripravljena brez tistega dodatnega ščepca začimba. A nekatere potrebujejo prav to. Herbert je v Peščenem planetu naredil ogromno, postavil nastavke za mnoge pogovore in razmisleke o trenutkih, ko se prelamljajo politične, verske, ekološke in eksistenčne odločitve. Neverjetno je predvsem, kako je pred več kot pol stoletja vpel te mnoge prvine v eno samo  delo, ki bi ga morali prebrati mnogi - dasiravno je zaklenjeno v žanr, ki po mojih izkušnjah veliko ljudem ni tako blizu. A vprašanje je, ali bi se to zgodbo dalo povedati kako drugače. 

Po branju Mesije ostajam pri enakih mislih, kot sem jih imel po branju Peščenega planeta. Arrakis še vedno dojemam kot simbol. Tisto, kar v luči kvalitetne znanstveno fantastične proze vedno presega trenutno situacijo, beži konkretni opredmetenosti in napotuje na širša obzorja razumevanja družbe in zgodovine. Še vedno v sebi združuje pogovor o klasičnem boju med dobrim in zlim, o pogumu doseganja novih spoznanj in o vedno aktualni nepreseženosti različnih plasti človekove grabežljivosti. Le, da je Mesija za mnogo manj pompozno delo. Delo, v kateri je v ospredju osebnost Paula, njegov razvoj in notranje bitke, prevpraševanje eksistencialnih dilem in umeščanje teh v vladavino, ki jo imata s sestro na domovanju na Arrakisu. V to se vpletajo tako notranji pritiski po ohranjanju vladavine, še vedno so tu tudi bitke tudi z Bene Gesseritom in poskusi sovražnikov, da ga pahnejo s prestola. Mesijo s peščenega planeta so v prevodu Matjaža Juričaka lani izdali pri založbi Sanje. In zasluži si pozornost. Še vedno gre za političen in akcijski roman, ki pelje v razvoj Paulovega karakterja, več prostora namenja sestri in v ospredje postavlja dojemanje prihodnosti skozi monološko zastavljene samogovore Paula s samim seboj, Chani, Alio in drugimi, ki se največkrat zdijo kot odsevi njemu lastnih podob. Marsikaj podobnega s prvim romanom, a vendarle povsem drugače.

Vladavina imperatorja Muad'diba je prinesla več zgodovinarjev kot vsa druga obdobja v človeški zgodovini.

Mesija je precej manj zajeten roman od Peščenega planeta. V zgodbo nas pelje nekaj let po uvodnem dogajanju na Sipini. Paul Muad'dib vlada po zmagi nad Harkonneni, skupaj v simbiozi s svojo nenavadno sestro Alio, ki se je že rodila z modrostjo in zavestjo znanja svoje matere. A stvari so vse prej kot rožnate. Paul je preživel marsikaj na poti do svoje vladavine. Marsičemu se je moral odreči in samo s tem, da si je priboril mesto med starodavnim ljudstvom Fremeni in se izkazal z ježo peščenega črva, je lahko računal na kontinuiteto, s katero je v vojni zmagal in prišel na prestol. Brez melanže, te skrivnostne začimbe, ki je doma na Arrakisu, njenih mističnih moči in poti zavetsti, ki jih odpira, seveda nič od tega ne bi šlo. A ta začimba je hkrati še vedno surovina, ki poganja ekonomsko in politično, torej tudi vojno in informacijsko dogajanje Peščenega planeta. Paul ima, še posebno v tem drugem delu, v ospredju tudi razmislek o Irulan in Chani. O soprogi, ki je princesa in njegova žena ter o fremenski družici, za katero bi storil vse. Paul je vse prej kot moralno nesporna oseba. Nekdo, ki mu nemara ne gre verjeti v vsem in slepo zaupati njegovi poti. In te sivine njegovih misli ga bržkone naredijo prav tisto, kar je na poti do Muad'diba bistveno izgubil. Človeškega. Njegova trnjeva pot z mnogimi izgubami in vojnami, z mnogimi preizkusi, neverjetnimi tostranskimi in onostranskimi doživetji, ki je na delu v izjemnem Peščenem planetu, se tu v marsičem postavi pod teman oblak. Ker stvari nikoli niso premočrtne in enostavne. Tako je zapisal tudi Brian Herbert, avtorjev sin, da je bilo eno najpomembnejših sporočil njegovega očeta, da vlade sprejemajo neverjetno neumne odločitve. In v to pritrjuje tudi roman, ki ga imamo v rokah, ko skozi Bronsa zaslušimo analizo, da je bilo seme pogube pri Paulu Muad'dibu, Usulu, človeku in velikemu vladarju, zasejano že na vrhuncu njegove moči.

Kwisatz haderach, tisti, ki je lahko na več krajih hkrati, ta prerok, ta človek, s pomočjo katerega se je bene gesserit nadejal nadzorovati usodo človeštva - ta človek je postal imperator Muad'dib in s hčerjo poraženega imepratorja padišaha sklenil zakonsko zvezo iz koristoljublja.

Mesija se prične s spletkarjenjem, razkritjem načrtov, kako Muad'diba spraviti s prestola. Zbrani tleilaški plesobraznik Scytale, častitljiva benegesseritska mati, Edric, navigator ceha in princesa Irulan. Povsem na začetku nam je jasno, da so sovražniki vedno zunanji in notranji. Ti ne bodo izbirali sredstev, da pridejo do svojega cilja. V ta namen so se poslužili stvarjenja svojega trojanskega konja v podobi Duncana Idaha, mečevalca, na katerega je bil Paul močno navezan. S pomočjo spominov zastrupiti dušo vladarja, takšen je načrt.

Vladar zaskrbljeno razmišlja o potomcih, prihodnosti in Chani. In medklic: avtor nekje do 50. strani razkrije pravzaprav vse, kar bralec potrebuje, da lahko pravilno umesti Paulove skrbi za prihodnost in trud nasprotnikov, da ga strmoglavi. V to se posebej posrečeno, odlično in izbrano umešča predvsem pogovor, ki ga ima Scytale s starim Farokom (smrtonosnemu zaključki navkljub). Ta pojasni svoje dvome o džihadu in smislu tega, po kar je s svojo samozavestno vizijo prišel Paul. A Farok je sledil svoji veri v fantastično prihodnost v o obliki morja, ki zveni kot nebeška zibelka proti vsemu hudemu, kar so fremeni v puščavi, kjer je vsaka kapljica vode brezmejno pomembna, nepredstavljivo bogastvo. Paul je zmagal zato, ker je obljubil prihodnost. In dobil je spoštovanje s svojim ravnanjem. Ki pa sedaj omračeno s skrbmi in delom, ki ga ima, da zadosti vsem silnicam, ki skušajo njegovo pozicijo vreči z ravnovesja, ki ga je ustvaril - mrak je padel z vizijami o Džingiskanu in Hitlerju, ki ga spominjata nase. In natanko zato je namen zarotnikov, da prisilijo Paula, da v tej temini iz ravnovesja vrže samega sebe. Odtod tudi vsi njegovi dvomi, ko na odprtem, pred vsemi sprejme tleilaško darilo: podobo, telo starega prijatelja Duncana Idaha, ki so ga Tleilaxi poimenovali Hayt. Paul se seveda zaveda, da je sprejel vabo. 

V ta pripravek seveda bolj aktivno poseže tudi Alia. Paulovi sestri je Herbert upravičeno namenil več razvoja. V njej je našel presek med uporniškim dekletom in oblast izvršujočim mističnim momentom, ki je opij ljudstvu in živečo vero v ideologijo, ki jo skupaj s svojim bratom postavlja na prestol. Alia je tista, ki se z gholo pogovori in izve za prave namene trojanskega darila. A trik tega konja je najbrž prav v besedah, ki jih je nepredvidljivi Paul od njega slišal, zaradi katerih je pristal na družbo te pogube: Rekel sem mu, da je najtežja naloga na svetu prenašati samega sebe. Takole v in med vrsticami se skrivajo stavki, ki so najbolj trdni temelji razmisleka, zaradi katerih imam takšne knjige rad. Dvom, ki žre močnega Paula, ki je malodane neuničljiv, je mnogo močnejši od njega. Zato mrak, zato temina. In zato dodatna sivina bralca, ki ne ve več, kako močno trojanski je ta konj. Če lahko dodam, iz ozira privlačnosti te niti bi zlahka izpustil tiste niti, s katero predstavlja fanatično benegesseritsko iskanje možnosti ohranitve atreidske piramide potomcev. Na nek način povsem nepotreben del te knjige. Včasih bi bralec v meni raje videl, da bi avtor določene niti manj intenzivno vlekel. A najbrž, vzdolž obsežne serije romanov, ki jih še ne poznam, ta bralec v meni še ne vidi dovolj dobro. Namesta tega bi ta bralec raje bral širšo ekspozicijo razvoja Duncana/Hayta, ki je odlična simbolika človekove spremembe v času in iskanja svojih temeljev.

"Vsega je kriv ta planet", je rekel Scytale. "On postavlja vprašanja."

A stvari se pričenjajo stekati skupaj. Chani je navkljub intrigam noseča s Paulovim dedičem, zarotniki pa so prestavili v višjo prestavo, Paul pa se samozavestno zanaša na svojo moč presoje trenutka in oblasti nad časom, da bo pretental vizijo. Vizijo, ki mu je po nastopu talivca kamnov in izgubi telesnega vida edinole še preostala. Paul je v svoj uspeh prepričan bolj kot kdajkoli. Vodi ga ljubezen, in z njo napredek v prihodnost; tisto, kar je življenju najbolj inherentnega. Obenem priznava, da je tisto, kar služi posamezniku kot vzvod za pravo, resnično življenje, tule hkrati izjemno neuporabno za vodenje ljudi. Politike ne moreš graditi na ljubezni. In tudi to je na nek način ključ za razumevanje dogodkov na Peščenem planetu. Zgodba o preizkušnjah Paula, ki ga nasprotniki želijo vreči s prestola s pomočjo spletk in uporabo pritlehnih orodij, se v Mesiji počasi zaključuje. Kako spektakularno se zaključi boj s spletkarji, njihovimi gholami in tistimi, ki so Paulu blizu, pa nenazadnje iztek Paula samega s svojimi vizijami, Alio in Chani, ki bo zdaj zdaj rodila Muad'dibovega naslednika, prepuščam bralcu zadnjih strani romana.

Mesija s peščenega planeta je roman, ki sem ga doživljal predvsem kot mračno nadaljevanje. Avtor kljub dejstvu, da je pred tem napisal epsko obširno zgodovino Paulovega vzpona na oblast, ponudi nekaj iztočnic, s katerimi olajša pot tudi novim bralcem. Vseeno pa močno priporočam, da pred tem preberete Peščeni planet. V Mesiji osrednjo zgodbo spletajo Paulove bitke za ljubezen, navezanost na sestro in lastno vladarsko ter ekološko prihodnost planeta, ki mu vlada, venomer zavite v dvom in na tnalu svojih nasprotnikov, ki jih ni malo in so sposobni mnogih mahinacij za dosego svojega. Predvsem je to zgodba o temačni plati vladanja. Mesija je roman o ljubezni, prijateljstvu, tradiciji, a po svoje mnogo bolj o času in sprejemanju odločitev. Še vedno pa močno tudi predvsem razmislek o prihodnosti, za katero nam takšna literatura sporoča, kako močno in odločilno za vse nas so že danes povezane narava, politika, ekonomija, ljubezen, družina in tradicija. Če ne za vse, ki se nas dotika slednje, pa vsekakor nujno branje za ljubitelje Peščenega planeta in žanra.

✭✭


Obišči tudi:

Bukla

Recenzijski izvod je priskrbela založba Sanje. Konteksti se zahvaljujejo.

Ni komentarjev:

Objava komentarja

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...