Preskoči na glavno vsebino

Zadnji pobeg: očetje in sinovi, beg in svoboda

Pretirano je reči, da se način pripovedi v tej knjigi izogne pretirani čustvenosti. Zagotovo. Zgodbo v tej nagrajeni knjigi nizozemca Jana van Mersbergna odlikuje prav slog, ki je izjemno poseben in za katerega lahko takole čez palec zatrdim, da se bosta našla nekateri, ki jim ne bo všeč. A ima dobre odlike z nekaterimi prav vrhunsko napisanimi razdelki. In neverjetno odsotnost čustvenosti. Kar se na prvi pogled zdi stroga in odklonilna sodba, a to nikakor ne želi biti. Gre za slog pripovedi, za katerega si, vsaj s svoje perspektive, težko predstavljam, da bi mu lahko pisateljsko sledil skoraj 250 strani, kolikor jih zavzema ta roman, a kljub vsemu gre za miniaturko, ki ima močan naboj, ki odlično premešča fokus bralčeve pozornosti na različne moške vloge. Roman nosi naslov Zadnji pobeg in van Mersbergen je zanj dobil mnogo pohval, med njimi tudi nagrado za najboljši nizozemski roman leta 2014.


vir slike: emka.si


Roman nas skozi prvoosebnega pripovedovalca pelje v zanimivo zgodbo o tem, kako se majhen fant po imenu Deedee nekega dne odloči, da bo poklical svojega očeta. Deedee ima le mamo, s katero sta od nekdaj živela sama, brez Ivana, ki je Deedeejev oče. In ima najboljšega prijatelja Rubna, s katerim preživljata vse proste trenutke, skupaj hodita tudi na karate. Pripovedovalec v zgodbi je Rubnov oče. In to so pravzaprav vse glavne osebe, s katerimi imamo v zgodbi opravka. Seveda so tu tudi drugi, a pravi junaki zgodbe so v resnici le ti štirje. Tu je tudi Rubnova mama in sestrica, ljudje iz Ivanovega življenja in Hector, ki je poskrbel za to, da so se ti štirje skupaj znašli na jugu Francije, ko je Ivan sprejel njegovo vabilo, da bo tu nastopil s svojo točko. A pravi zaplet romana Zadnji pobeg je drugje: Ivan šele s tistim klicem, v katerem ga Deedee pokliče, izve, da ima sina. Prvič sliši njegovo ime in prvič občuti, kaj pomeni, da je oče. Deedee ga z otroško nedolžnostjo, mimo materinega privoljenja in vednosti pokliče, in odpre povsem novo poglavje njegovega vsakdana. Ivan k vsemu temu pristopi počasi in previdno. Ko ga Deedee povabi na ogled trening karateja, pride. In hitro odide. Nato se pridruži Rubnu, Deedeeju in Rubnovemu očetu na kavi. Nato pride klic in odločitev, da vsi štirje odidejo v Francijo. Zanimiva je predvsem dejavnost, s katero se Ivan ukvarja, da preživi. Nekako velja za klubskega Houdinija, saj nastopa s točko, v kateri se pusti zvezati in se nato z gorečim suknjičem reši vrvi in ognja. Ivan pobegne. Seveda mu vedno uspe, saj je v pripravo točke že leta nazaj vložil ogromno truda. Tako se vsaj našemu pripovedovalcu zdi, da v tem nastopu ni nič podrvženo naključju in večino energije Ivan posveti le še dramatičnem učinku, s katerim opravi s svojo točko. A zgodba pelje naprej in v Franciji so stvari nekoliko drugačne. Tu ima s seboj prvič v življenju svojega sina in prvič v življenju se zdi, da ga skrbi. Tako je tudi s svojo točko tokrat opravil nekoliko drugače. Za Ivana se skozi pripoved vedno bolj namreč zdi, da ga mučijo nekatere stvari iz preteklosti, povezane z družino, od katere je pred toliko leti odšel in za seboj pustil tudi brata, ki ga ni več. In Zadnji pobeg je pravzaprav zgodba o Ivanu, kako se z sinom, ki ga je šele spoznal, odloči, da bo tako ali drugače opravil z nerazčiščeno preteklostjo, ki ga preganja že dolgo. Kako bo to storil, pa vsekakor preberite, roman je v svoji slogovni posebnosti napisan zelo zanimivo in povsem mogoče je, da vas posrka vase. Pa še Sandokana najdete notri.

Kako je človek lahko zares svoboden in prost? Si tega želiš? Kako si lahko svoboden med ljudmi, za katere ti je mar, in kako si lahko svoboden, če ljudi, za katere ti je mar, ni zraven?
Ivan je napravil požirek.
Gigi je premolknila in ga pogledala z rjavimi očmi, nato pa rekla: Če pred vsem pobegneš, si zmeraj svoboden.

Zadnji pobeg ima nekaj pomembnih elementov. Čeprav dejansko v romanu seveda nastopajo tudi ženske, so v ospredju le moški liki. Pripovedovalec je sicer poročen in ima družino, a je očitno na prepadu krize srednjih let, v obdobju, ko skuša zbrati spoznanja pod črto svojemu dosedajšnjemu delu in se prevprašuje, kaj je dosegel in kaj bi lahko dosegel. Česa si, predvsem preko občasnih projekcij iz dogodkov, ki jih opazi v svoji okolici, želi, da bi bili njegovi dogodki. Razmišljanje, ki nam ga podaja, ni baročno, nasprotno se zdi, da asketsko podaja to in ono o Ivanu in dogodkih, ki se jim zgodijo. Tudi otroka opisuje malodane mehansko. Brez barv. Vse se zdi brez barv. A tudi brez barv lahko pove veliko. Tudi brez tega, da k opažanjem in pojasnjevanjem pripenja čustva, lahko pove veliko. Nato je tu Ivan, ki je pravzaprav junak iz naslova. Ta - Zadnji pobeg - jasno aludira nanj, saj je on tisti, ki si s temi pobegi služi svoj kruh. On je tisti, ki se odloči za zadnji pobeg. In vedno znova poudarja leitmotiv celotnega romana če pred vsem pobegneš, si zmeraj svoboden. In ta dvogovor, ki prestopa mejo opisovanja Ivanovih točk na odru, njegovega odnosa do sebe in do svojega dela na eni ter metafor o življenju na razpotnih točkah bivanja na drugi, je tisto, kar je avtor, vsaj tako se mi zdi, imel od vsega začetka v mislih. Ivan kot naslovni junak je tisti, ki pobegne, ki vedno pobegne. Tisti, ki je pobegnil od problemov doma, ki je pobegnil od razmer, ki so vladale doma. Ivan je migrant, ki je pobegnil in sedaj pobegne vsako noč, da preživi. In Ivan verjame, da je to tisto, kar mu zagotavlja svobodo. Dokler se ne sooči z Deedeejem. Tu se bodo pobegi morali končati. Pa ne le pobegi pred sinom in življenjem, ki ga prinaša otrok; tu se bodo končali tudi pobegi pred preteklostjo. V tem sklopu je tudi Rubenov oče, naš pripovedovalec, ki v to situacijo vstopa z drugega konca. S povsem drugačnega situacijskega zornega kota, ki ga okvirja družinsko, na prvi pogled popolno življenje, a ga refleksija Ivanove situacije popelje v razmišljanja, ki so nova. Temu sta v pravem simbolnem nasprotju postavljena otroka, Ruben in Deedee, ki se vsega lotevata na drugačen način in razmišljata drugače, kot odrasli. S preprostostjo in neobremenjenostjo, usmerjenostjo na kratkoročne cilje dosežeta svobodo, ki je sicer nekoliko drugačne narave, a ta nima opravka s pobegi. Ja, v bistvu gre za knjigo, v kateri boste brali o tem dvojnem odnosu do življenja. Zadnji pobeg se zaključi, ko ta dvojni odnos z roko v roki vstopi v novo poglavje življenja, ki ga je bilo potrebno pustiti zadaj. S pobegi je konec, svoboda pa se je pričela.

Prepričan sem. Zdaj ne morem več bežati.

Van Mersbergen je v Zadnjem pobegu ubral zelo izvirno pot. Se mi zdi, da prav pogosto takšne pisarije še nisem bral. Slogovno je povsem svojevrsten, v nenasilno združenem razmišljanju pripovedovalec pogosto meša preteklost in sedanjost, vse skupaj pa ima zares odraz neke brezbarvne mehaničnosti, ki je toliko bolj presenetljiva, ko opisuje svojega otroka in njegovega prijatelja pri igri. Mogoče bo prav ta brezbarvnost koga zmotila, a se zdi, da je prav to eden od avtorjevih podpisov pod to knjigo. Sicer pa se zanimivo, z moškega gledišča (če kaj takega sploh obstaja) loteva družbenih tem boja za vsakdanji kruh, očetovstva, odnosa do družine, kariere in preteklosti. Vse to spaja metafora bega kot pogoja možnosti za svobodo. Bega, ki ga protagonist odpravi. Ne da bi življenje pustil brez tega spoja, temveč da ga toliko bolj poveže skupaj. Zelo zanimivo čtivo, ki si ga bom sicer bolj kot po vsebini zapomnil po slogu, a ga brez težav priporočam naprej.


✭✭



Obišči tudi:

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Figa: vsi modusi odhajanja

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Tik pod nebom: beseda je bitcoin postala

vir slike: goga.si Po tem, ko sem z navdušenjem pospremil zbirko kratkih zgodb Agate Tomažič Česar ne moreš povedati frizerki , sem se najprej nekoliko potiho spraševal, kako izjemno dobro bi bilo, če bi piska našla čas tudi za nekoliko daljši koncept in svoje ideje ob izdelani besedosučni obrti vpletla tudi v kak roman. V tisto, kar bralcu omogoča, da tudi za nekaj dlje posvoji junake, oddiha z njimi nekaj trenutkov več in pusti tudi daljše pookuse. A v tem vpraševanju je bilo mnogo napak, izvšemši tudi moj latetentni egoizem, ko so tu želje po dobrem branju. A ne bi o mojih napakah; Česar ne moreš povedati frizerki je super zbirka zgodb in natanko ob zaključku branja me je Agata razveselila tudi z novico, da finišira novo knjigo, roman. Tik pod nebom je zrelo delo, ki odstira plast za plastjo sodobne družbe, ki jo avtorica preslika skozi zgodbo dveh generacij in prizmo različnih poti ustvarjanja kariere, ki sta navzlic tesnemu prebivanju druge ob drugi tako zelo zelo daleč. Je

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva