Preskoči na glavno vsebino

Otok nenavadnih otrok: zgodilo se je tretjega septembra

Kot ljubitelju fantazijskih pripovedi mi je povsem samo po sebi umevno, da bom navdušeno sprejel Otok nenavadnih otrok. Čarobnosti v tem svetu, ki ga obvladujejo čudne silnice in meglena dejstva, najbrž še ni dovolj, da bi ga lažje razumeli. Večkrat sem že zapisal, pa bom z veseljem ponovil, da je fantazijska pripoved, ki v povedih ujame podobe sveta, popolnoma skreganim z vsakdanjim doživljanjem, zelo pomembna ekspresija tega istega doživljanja in nam kot taka pomaga razumeti natanko ta vsakdanji svet. Zato je nujna. Fantazija je okvir, čarobnost je orodje njene fascinacije, mi pa tisti, ki mu vdihnemo razumevanje. A takšno, ki ga pogojujejo tudi naši strahovi, želje in preizkušnje, ki so nas do sem pripeljale. Brez teh reči nas v resnici ni. In še posebej zanimivo je razmišljati, kaj vse je za vsakdanjim sprehodom po mostu, kaj je pod gladino reke, kamor ne seže pogled, kaj je za zidovi na pol porušenih hiš. Ali mogoče tudi tisto, kar je pod temi osnovnimi niansami našega plitkega pogleda, zre nazaj v nas? Mar pod vsem tem je še kaj drugega od nas samih?


vir slike: sanje.si


Otok nenavadnih otrok bo v naslednjih tednih zagotovo spremljalo precej besed. Tim Burton je namreč posnel film natanko po zgodbi te knjige. In kot običajno, bo najbrž precej pozornosti namenjene filmu. Ta bo verjetno drugačen, kot je knjiga. Vedno je tako. Drugače niti ne more biti. A v izogib prepogosti napaki občestva, ki gre onkraj možnosti in na primerjave natika vrednostne sodbe tehtanja o tem, kaj je bolje, bom sam tu prenehal. Tudi zato, ker filma preprosto nisem (še videl). Izkoriščam pa prostor za to, da nekaj besede namenim knjigi. In ta je zelo berljiva mladinska fantazijska literatura, ki svojo podobo gradi v mnogih barvah, si pomaga z najrazličnejšimi odtenki sodobnega življenja, a obenem ohranja nek občutek klasične pravljičnosti z dodanimi dokumentarnimi elementi, ki se na koncu zaokrožijo v izredno zanimivo celoto. Predvsem se mi zdi predvsem pomembno to, kaj boste od knjige pričakovali. A o pričakovanjih kasneje.

Komaj mi je uspelo sprejeti, da bo moje življenje povsem navadno, ko so se že začele goditi izjemne stvari.

Zgodba Otoka je naslednja. Po uvodnih spoznavanjih z našim pripovedovalcem, šestnajstletnim Jacobom nam je jasno, da gre za skoraj običajnega fanta, ki ima nekaj težav z vljučevanjem v družbo, nima veliko prijateljev, v njegovem življenju pa veliko vlogo igra njegova družina. Tu je zelo pomemben njegov dedek, na katerega je še posebej navezan. In ta je v zgodbi ključna figura, saj je Jacobu že od malih nog pripovedoval zgodbe o otoku, o posebnih otrocih in njihovih nenavadnih zmožnostih. V dokaz vedno znova pojavljajočim se dvomom pa so tu tudi njegove fotografije. Dovolj nenavadne, da zasejejo seme dvoma. In potem se zgodi, dedek umre, Jacob je tej smrti priča, a ob tem vidi še nekaj. In pri tem seveda ne pomaga dejstvo, da je to videl le on. Sledijo pogovori, sledi psihiater. Sledi odločitev, da z očetom odpotujeta na otok, kjer naj bi dedek preživel nekaj let svojega življenja, od tam izvirajo tiste presnete fotografije. Soočenje s tem bi naj otroku pomagalo premagati travme ob dedkovi smrti. Jacoba spremljamo na otok, spremljamo ga pri raziskovanju tistega dela otoka, kamor nihče ne hodi in spremljamo ga pri tem, kako najde na pol podrto hišo, v kateri je še več fotografij. Z njim smo tudi v trenutku, ko se znajde na pravem mestu v bližini hiše in prvič zagleda obraze otrok, ki so do sedaj prebivali le na fotografijah njegovega dedka in v hiši, za katero se je do sedaj zdelo, da je polna le duhov časa, ki je že davno minil.

Fotografije mojega starega očeta so prišle iz skrinje, ki je razbita ležala pred mano. Nisem pa bil zares prepričan, vse dokler nisem naše fotografije dveh čudaških otrok, meni že znanih zamaskiranih pamžov z nabranima ovratnikoma, ki sta bila videti, kot da drug drugega hranita z zvitkom okrasnega traku.

Tu se uvod konča in začne se zgodba o posebnežih. Odpre se povsem nov svet, ki Jacoba navdane s čudenjem, ki mu ga ne gre zameriti. Nenavadni prijatelji, časovne zanke, zamrznjeni dnevi in zgodovina, kakršne ne pozna. Svet, v katerem so tudi povsem jasno postavljene razlike med dobrim in zlim; svet, v katerem ima vsak svojo vlogo, ki jo mora izpolnjevati, da vse skupaj ostane v ravnovesju. Kot tak, seveda, prinaša s seboj tudi zlikovce, ki jih Jacob doslej še ni srečal. Pa tudi čustva, za katera ni pričakoval, da ga bodo našla v tem medčasju in meprostorju. Pripoved nas potegne v vrtinec dogajanja, v katerem skupaj z glavnim junakom obračamo stran za stranjo, ne da bi vedeli čisto dobro, kaj se bo zgodilo na naslednji. Druščino posebnežev in Jacoba, ki spozna tudi marsikaj o samem sebi, na teh straneh čaka veliko novega in z njimi bo prav tako posebno tudi branje te knjige. Pri nobenemu žanru ni to tako noro, kot pri fantaziji - včasih bi si res želel, da bi videl v glave tistih, ki so prebrali takšno knjigo. Podobe, ki jih pri tem izriše domišljija, so najbrž povsem brez primere. Kot bi bilo najbrž povsem noro, če takšne knjige ne bi priporočal v branje.

Otok nenavadnih zgodb me povsem spominja na zgodbe, kakršne smo lahko v neki podobni maniri brali tudi v Harryju Potterju, a ne držite me za brado, knjiga ne poudarja razkošne domišljije in se ne posveča tako močno detajlom, da bi s tem ustavrila svet, v katerega bi si bralec želel zaradi sveta samega. Precej bolj bi ga dal vštric z Zafonovo Marino, ki v fantaziji težišče prenaša na junaka samega. Riggsov Otok je Marini podoben tudi v temačnem vzdušju, ki ga spremlja branje. Od začetka, kjer je Jacob povsem melanholično razpoložen najstnik, ki mu ni potrebno skrbeti za svoje blagostanje, prek strahu ob dedkovi smrti, neznanem potovanju na otok, srečevanju z ljudmi drugačne kulture, sprehajanju do druge, toliko bolj osamljene strani otoka in do malodane vsega, kar se zgodi onstran časovne zanke, kjer je v resnici oktober 1940, torej prostorčas vojne, je na delu temačen občutek. Ta občutek občasno (sicer malo nerodno) zarežejo le kadri Emme in Jacoba, ki v vsem tem najdeta še nekaj drugega. K srhljivem občutku mnogo doda še en temeljni gradnik Otoka. In to so fotografije. Te bralca spremljajo skozi celotno knjigo in z vizualijami podpirajo fragmente zgodbe. Uporabo fotografij v tem žanru lahko dojamem kot nevarno hojo po robu, saj po eni strani jemljejo bralcu moč tistega najmočnejšega, s katerim v branje vstopa - njegovo domišljijo, ki ji tule vsaj malo prireže peruti; po drugi strani pa ji doda dimenzijo dokumentarnosti (spomnite se Blair Witch Project) in tudi s pomočjo avtorjevega disclaimerja na koncu knjige s svojo domnevo avtentičnosti poskrbi, da ima zgodba tisto nekaj več, kar jo loči od ostalega v tem žanru, to so silnice, ki bralca porivajo k razmišljanju onstran fikcije. In v tem primeru se mi zdi, da je bil avtorjev načrt odličen, saj prav te fotografije s svojo starinsko patino in neobičajno (milo rečeno) vsebino bralca na redno frekvenco skozi knjigo spominjajo na to, da fantastično nemara ni onstran, temveč celo zelo blizu. Fotografije so v tem primeru čista zmaga.

Kdo neki vzame pražnjo obleko na lovsko odpravo? Zdaj mi je bilo jasno: nekdo, ki lovi še kaj več kot le živali.
 

A kot vsaka fantazijska zgodba, ima tudi Otok svoje bistvene poudarke nekje drugje. Na površju vsega, kar se zgodi v knjigi, bo pozoren bralec zlahka prepoznal motive najstniške tesnobe, nesprejetja v družbi, strahu pred vojno in družbe, ki ne zna dojeti drugačnosti. Staršev, ki si ne želijo drugačnih otrok in vloge, ki jo v vzgoji nosi šola. Šment, najbrž bi celo knjigo lahko interpretirali v smeri Jacobove kompenzacije svojega življenja in vsega slabega, kar se mu v njem zgodi. Otok nenavadnih otrok je metafora zatočišča za prestrašene otroške oči, ki jim družba obrne hrbet in upor proti temu, da postanejo kolateralna škoda zgodovine. Ta družbenokritična prvina je nekaj, česar ob branju ne gre spregledati.

To knjigo bo spremljalo precej besed in pričakovanj. Ne gre za grozljivko, ob kateri ne boste mogli zatisniti oči, vprašanje je tudi, katere poudarke je filmu izbral Burton (glede na to, da na slovenski trg oboje prihaja praktično vzporedno, bo to kar pomembno). Pač pa gre za več kot spodobno sodobno branje o fantu, ki odkrije svet, v katerem se počuti koristnega in ljubljenega, hkrati pa tudi svet, ki prinaša nevarnosti, ki si jih sicer stežka zamislimo. Občasno bi si sicer želel nekoliko drugačnih detajlov in poudarkov, a branje fantazije, podprto s pogumnim fotografskim gradivom, me brez zadržkov pelje v željo po čim prejšnjem prevodu obeh nadaljevanj Otoka nenavadnih otrok.


✭✭✭


Florence + The Machine : Wish That You Were Here (za film Miss Peregrine’s Home for Peculiar Children)



Obišči tudi:

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje

vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfl

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva