Ana Ugrinovič, ki je bila kot urednica na Cankarjevi založbi ena tistih, ki so poskrbeli za izid Donne Tartt in njene Skrivne zgodovine v slovenskem jeziku, je na predstavitvi zadnje trojke Modernih klasikov, kjer je knjiga tudi izšla, izjavila, da je imela že zelo dolgo namen, da k nam pripelje tudi to kultno branje. In res, ko sem odložil Skrivno zgodovino, sem se vprašal, kaj je narobe z njo, da je bilo na slovenski prevod potrebno čakati skoraj 25 let. Pa v resnici ne vem. Ja, lahko bi se šli to igrico, pa ne mislim izgubljati prostora s tem, da bi ugibal, kaj je v tej knjigi napak storjeno. Mnogo raje bom pisal, kaj je na tej knjigi zanimivega. Ker tega res ni malo. Ne, ta žanrski širokopotezni roman o mladini in njihovih fascinacijah, soočanju z dekadenco, ki ji niso kos, je vse prej kot dolgočasen.
Skrivna zgodovina je zgodba o študentu Richardu, ki bolj zaradi pobega od doma kot zaradi česa drugega odide na študij v Vermont, kjer se po začetnih ovirah uspe pridružiti izjemno zaprti skupinici študentov klasične filologije in počasi začenja spoznavati tako svoje štiri sošolce kot tudi profesorja Juliana in njihov način življenja in dela. A knjiga se ne prične tu. Knjiga se prične mnogo bolj razburljivo. Takoj po dveh straneh je bralcu namreč jasno, da je eden od teh sošolcev Julianovega razreda mrtev in da so ga ostali umorili. Ne, ni bila nesreča. Vse skupaj je bilo skrbno načrtovano in naš pripovedovalec Richard, skozi čigar oči Skrivno zgodovino beremo vseh njenih petsto in še nekaj strani, nam da jasno vedeti, da je to nekaj, kar se je moralo zgoditi, tako ali drugače. Zato je prvi del knjige pravzaprav pojasnjevanje, zakaj in kako je do tega sploh prišlo. Zanimivi so neverjetno pametno odmerjeni počasi zgradbo postavljajoči profili Charlesa, Camille, Henryja, Francisa in Bunnyja, tudi Juliana in Richarda samega, ki vzdržema peljejo dogajanje v točko, ki nam jo je pisateljica razkrila takoj na začetku zgodbe. Druščina je povsem vpeta v svoje študentsko življenje. Vodi jih strasten študij, v katerem odkrivajo svetove, ki prebivajo le še v knjigah in jezikih, ki so že nekaj časa mrtvi. Z drugimi študenti se družijo le izjemoma, zdi se, da ostali svet takole čez palec označeno nekako ne dosega primernih kriterijev. Ne le ostali študenti in profesorji v kampusu: svet je tu le zato, da daje prostor resnicam, ki se dogajajo med našimi junaki. Ti tako prava prijateljstva stkejo le med sabo. Ostali svet je le kulisa. Njihova izjemnost, nenavadnost, ekskluzivnost je privlečena do skrajnosti fantazij mladih študentov, ki z branjem največjih modrosti zgodovine in ob spodbudi profesorja, ki jih v slogu iniciatorja vabi v svet sublimnega, postanejo žrtve fantazm, katerih okvirji so prerasli vse, čemur so dorasli. Te iste študente v kremplje omame zvabijo starodavne bakanalije in v hrepenenju po metafizičnem izkustvu onkraj prostora in časa, ki pomenita le omejitve vsakdanjih ljudi, da odidejo predaleč. Prvi del knjige tako govori o gošči, v kateri so se znašli. Govori o življenju v kampusu, govori o dekadenci, govori o grehu in govori o tem, zakaj je moral eden od njih umreti.
Knjiga nato stopi v drugo fazo. Prične se del, ki ostaja na pogorišču problema prvega. Sošolca so našli. Preiskava, pogreb, druženje z družino umorjenega. Druženje med sabo. Predvsem slednje. Zgodba, če je bila najpoprej nekakšna kriminalka, ki se odvija med mladimi, posebnimi, iščočimi resnico v zgradbah, ki se ne dotikajo trivialnosti običajnih ljudi, so sedaj na sporedu oni sami. To, kako bodo stvari reševali med sabo. Kako dobro se pravzaprav poznajo. Kaj je narobe z njimi. Pri tem je potrebno dodati, da je pisateljica večini tej druščine poklonila tudi zelo bogato zaledje, v katerem ji s pomočjo dediščine, rent in skladov ni potrebno kaj prida skrbeti za to, kako bodo preživeli. Zato so materialni problemi še ena sfera, ki jih s svojim neobstojem ne prizadane preveč. No, kot rečeno, vsaj večino od njih ne. Prostor je tako izpraznjen, na površje pride narava težav, ki jih imajo. Predvsem, kako se med sabo sprejo, kdo s kom govori, kdo bo spil več alkohola in kdo bo osvojil srce Camille. Avtorica je tule mojstrsko iz globeli volčje človekove narave potegnila preostalo četverico in mednje zasejala povsem neizbrisljiv corpus delicti. Camillo. Dekle, sestro dvojčico Charlesa, s katerim je, jasno, zelo tesno povezana (nemara celo pretesno). Postavila jo je med strahospoštovanja vrednega Henryja in svojega brata. Če smo čisto iskreni, je v tem trikotniku nekje potihem tudi naš pripovedovalec. Ki pa ima skozi celotno pripovedovanje eno samo hibo, zaradi katere v tem trikotniku nima kaj iskati, dasiravno je do Camille najbrž od vseh čutil največ. Ta hiba, ki jo avtorica počasi, a vztrajno in vedno bolj očitno prikazuje, je najbolj očitna prav v tem, da naš pripovedovalec v tej druščini v resnici nima kaj iskati, vanjo ne sodi in s soprotagonisti ne govori čisto enakega jezika. To slednje sem navkljub njihovi skupni točki - eksluzivnosti študija grščine - ki so jo prav zaradi nje s pridom večkrat izkoriščali, kadar so želeli, da jih ne razume nihče drug v sobi, formuliral tako, kot sem. Bistvo seveda nima opravka z grščino, temveč s karakterjem te v fantazmo potegnjene družbe. Ironija vsega pa je, da jih je na koncu pravzaprav pokopala prav resničnost sveta, ki so se ga ogibali. Svet, ki mu vladajo alkohol, nasilje, orožje in neuresničene ljubezni.
vir slike: emka.si
Skrivna zgodovina je zgodba o študentu Richardu, ki bolj zaradi pobega od doma kot zaradi česa drugega odide na študij v Vermont, kjer se po začetnih ovirah uspe pridružiti izjemno zaprti skupinici študentov klasične filologije in počasi začenja spoznavati tako svoje štiri sošolce kot tudi profesorja Juliana in njihov način življenja in dela. A knjiga se ne prične tu. Knjiga se prične mnogo bolj razburljivo. Takoj po dveh straneh je bralcu namreč jasno, da je eden od teh sošolcev Julianovega razreda mrtev in da so ga ostali umorili. Ne, ni bila nesreča. Vse skupaj je bilo skrbno načrtovano in naš pripovedovalec Richard, skozi čigar oči Skrivno zgodovino beremo vseh njenih petsto in še nekaj strani, nam da jasno vedeti, da je to nekaj, kar se je moralo zgoditi, tako ali drugače. Zato je prvi del knjige pravzaprav pojasnjevanje, zakaj in kako je do tega sploh prišlo. Zanimivi so neverjetno pametno odmerjeni počasi zgradbo postavljajoči profili Charlesa, Camille, Henryja, Francisa in Bunnyja, tudi Juliana in Richarda samega, ki vzdržema peljejo dogajanje v točko, ki nam jo je pisateljica razkrila takoj na začetku zgodbe. Druščina je povsem vpeta v svoje študentsko življenje. Vodi jih strasten študij, v katerem odkrivajo svetove, ki prebivajo le še v knjigah in jezikih, ki so že nekaj časa mrtvi. Z drugimi študenti se družijo le izjemoma, zdi se, da ostali svet takole čez palec označeno nekako ne dosega primernih kriterijev. Ne le ostali študenti in profesorji v kampusu: svet je tu le zato, da daje prostor resnicam, ki se dogajajo med našimi junaki. Ti tako prava prijateljstva stkejo le med sabo. Ostali svet je le kulisa. Njihova izjemnost, nenavadnost, ekskluzivnost je privlečena do skrajnosti fantazij mladih študentov, ki z branjem največjih modrosti zgodovine in ob spodbudi profesorja, ki jih v slogu iniciatorja vabi v svet sublimnega, postanejo žrtve fantazm, katerih okvirji so prerasli vse, čemur so dorasli. Te iste študente v kremplje omame zvabijo starodavne bakanalije in v hrepenenju po metafizičnem izkustvu onkraj prostora in časa, ki pomenita le omejitve vsakdanjih ljudi, da odidejo predaleč. Prvi del knjige tako govori o gošči, v kateri so se znašli. Govori o življenju v kampusu, govori o dekadenci, govori o grehu in govori o tem, zakaj je moral eden od njih umreti.
Kdaj prej v življenju sem imel najbrž zgodb na pretek, a zdaj ni nobene druge. To je edina zgodba, ki jo bom lahko še kdaj povedal.
Knjiga nato stopi v drugo fazo. Prične se del, ki ostaja na pogorišču problema prvega. Sošolca so našli. Preiskava, pogreb, druženje z družino umorjenega. Druženje med sabo. Predvsem slednje. Zgodba, če je bila najpoprej nekakšna kriminalka, ki se odvija med mladimi, posebnimi, iščočimi resnico v zgradbah, ki se ne dotikajo trivialnosti običajnih ljudi, so sedaj na sporedu oni sami. To, kako bodo stvari reševali med sabo. Kako dobro se pravzaprav poznajo. Kaj je narobe z njimi. Pri tem je potrebno dodati, da je pisateljica večini tej druščine poklonila tudi zelo bogato zaledje, v katerem ji s pomočjo dediščine, rent in skladov ni potrebno kaj prida skrbeti za to, kako bodo preživeli. Zato so materialni problemi še ena sfera, ki jih s svojim neobstojem ne prizadane preveč. No, kot rečeno, vsaj večino od njih ne. Prostor je tako izpraznjen, na površje pride narava težav, ki jih imajo. Predvsem, kako se med sabo sprejo, kdo s kom govori, kdo bo spil več alkohola in kdo bo osvojil srce Camille. Avtorica je tule mojstrsko iz globeli volčje človekove narave potegnila preostalo četverico in mednje zasejala povsem neizbrisljiv corpus delicti. Camillo. Dekle, sestro dvojčico Charlesa, s katerim je, jasno, zelo tesno povezana (nemara celo pretesno). Postavila jo je med strahospoštovanja vrednega Henryja in svojega brata. Če smo čisto iskreni, je v tem trikotniku nekje potihem tudi naš pripovedovalec. Ki pa ima skozi celotno pripovedovanje eno samo hibo, zaradi katere v tem trikotniku nima kaj iskati, dasiravno je do Camille najbrž od vseh čutil največ. Ta hiba, ki jo avtorica počasi, a vztrajno in vedno bolj očitno prikazuje, je najbolj očitna prav v tem, da naš pripovedovalec v tej druščini v resnici nima kaj iskati, vanjo ne sodi in s soprotagonisti ne govori čisto enakega jezika. To slednje sem navkljub njihovi skupni točki - eksluzivnosti študija grščine - ki so jo prav zaradi nje s pridom večkrat izkoriščali, kadar so želeli, da jih ne razume nihče drug v sobi, formuliral tako, kot sem. Bistvo seveda nima opravka z grščino, temveč s karakterjem te v fantazmo potegnjene družbe. Ironija vsega pa je, da jih je na koncu pravzaprav pokopala prav resničnost sveta, ki so se ga ogibali. Svet, ki mu vladajo alkohol, nasilje, orožje in neuresničene ljubezni.
Če se ozrem nazaj, so reči bolj ali manj jasne. A takrat se nisem zavedal ničesar drugega kot svoje sreče in ne vem, kaj drugega naj še rečem kot to, da je bilo življenje tiste čase videti nadvse čarobno: splet simbolov, naključij, slutenj, zloslutnosti.
Tako se zgodba o mladih študentih, ki storijo zločin, od katerega se pravzaprav nikdar ne poberejo, preusmeri v noir pripoved o fatalni ženski, ki, jasno, pomeni smrt. Čigavo, seveda ne povem. In čeprav proti koncu vse skupaj spominja na tragedijo, je epilog na nek način odrešilen. Če je prvi del knjige pravzaprav eksplikacija brezna, v katerega so naši junaki padli; in drugi del zaznamujejo pogubni poizkusi rešitve iz tega brezna, ki se v svojem prekletstvu v prvi fazi zdi povsem brezdanje, epilog, vsaj v mojem branju, pokaže, kako je bila prav dekadenca njihovega nesoočenja s tem, kaj so storili, prava krepost, s pomočjo katere so vendarle na nek način iz brezna zlezli. Ne brez žrtev, seveda ne, a vseeno so ven prilezli.
Danes mi je povsem jasno, zakaj je Donna Tartt tule označena kot avtorica izjemno uspešnega dela, prodanega v milijonih izvodih. Skrivna zgodovina je izjemno kompleksno delo, ki si tam, kjer ni potrebno, ne jemlje preveč prostora in obratno tam, kjer ga mora, si ga vzame več. Pripoved je povsem črna, temačna in skrivnostna. A bralec je vanjo posrkan. Na svojo stran ga pridobi s zgradbo kriminalnega romana, nato pa te vpelje tja, kamor si je od vsega začetka želela - v psihološke profile izgubljene mladine. V interpretaciji Skrivne zgodovine je potrebno torej v zakup vzeti vso to mnogoplastnost: težko govorimo o enem žanru, a zdi se mi, in številke bralcev to neizpodbitno tudi potrjujejo, da je uspela nagovoriti in pozornost pritegniti mnogo večjemu številu bralcev, kot bi se svetu, v katerem vladajo enostavne zgodbe in trivialne nezmožnosti globljega uvida pripisalo. Tole je knjiga, ki jo boste prebrali in kul vam bo, da ste jo prebrali. Moderni klasik, ki je nedvomno moderni klasik. Slovensko izdajo bogati tudi spremno besedilo Ane Schnabl.
Zgodba Skrivne zgodovine mi je v spomin za nekaj hipov pripeljala Društvo mrtvih pesnikov, ki pa ga je v asociacijah nujno potrebno srečati s Tanko linijo smrti. A ne obesite se preveč na te aluzije: ta knjiga je mnogo preveč kompleksna in polna, da ji to ne bi delalo krivice. V svoji črnini je neverjetno privlačna in v pripovedi ne ubira nepotrebnih poti, odlična je v konkretnem pokazu nedojemljivosti ljubezni in nenadjebljivo je strastna od prve do zadnje strani.
Res si ne znam razložiti, čemu smo jo v prevodu dobili šele zdaj. Zelo priporočam.
Govoril je o tisti globeli. In ves zgrožen sem ugotavljal, da ima po svoje prav. Naj se sliši še tako grozno, ampak tega, da je Bunnyjev umor vse poznejše dogodke obžaril z nekakšnim technicolorjem, nisem mogel zanikati. In čeprav je ta nova jasnina pogleda pogosto krotovičila živce, nisem mogel zanikati, da ni bila povsem neprijeten občutek.
Danes mi je povsem jasno, zakaj je Donna Tartt tule označena kot avtorica izjemno uspešnega dela, prodanega v milijonih izvodih. Skrivna zgodovina je izjemno kompleksno delo, ki si tam, kjer ni potrebno, ne jemlje preveč prostora in obratno tam, kjer ga mora, si ga vzame več. Pripoved je povsem črna, temačna in skrivnostna. A bralec je vanjo posrkan. Na svojo stran ga pridobi s zgradbo kriminalnega romana, nato pa te vpelje tja, kamor si je od vsega začetka želela - v psihološke profile izgubljene mladine. V interpretaciji Skrivne zgodovine je potrebno torej v zakup vzeti vso to mnogoplastnost: težko govorimo o enem žanru, a zdi se mi, in številke bralcev to neizpodbitno tudi potrjujejo, da je uspela nagovoriti in pozornost pritegniti mnogo večjemu številu bralcev, kot bi se svetu, v katerem vladajo enostavne zgodbe in trivialne nezmožnosti globljega uvida pripisalo. Tole je knjiga, ki jo boste prebrali in kul vam bo, da ste jo prebrali. Moderni klasik, ki je nedvomno moderni klasik. Slovensko izdajo bogati tudi spremno besedilo Ane Schnabl.
Zgodba Skrivne zgodovine mi je v spomin za nekaj hipov pripeljala Društvo mrtvih pesnikov, ki pa ga je v asociacijah nujno potrebno srečati s Tanko linijo smrti. A ne obesite se preveč na te aluzije: ta knjiga je mnogo preveč kompleksna in polna, da ji to ne bi delalo krivice. V svoji črnini je neverjetno privlačna in v pripovedi ne ubira nepotrebnih poti, odlična je v konkretnem pokazu nedojemljivosti ljubezni in nenadjebljivo je strastna od prve do zadnje strani.
Res si ne znam razložiti, čemu smo jo v prevodu dobili šele zdaj. Zelo priporočam.
✭✭✭✭✭
Obišči tudi:
Komentarji
Objavite komentar