Preskoči na glavno vsebino

HHhH: o zgodbi in njenem nastajanju

HHhH je kratica za Himmlers Hirn heißt Heydrich, kar bi po slovensko pomenilo Himmlerjevi možgani se imenujejo Heydrich

HHhH je hkrati tudi naslov odlične knjige, ki sem jo z veseljem prečital v zadnjih dnevih. Naslov lahko o knjigi izda veliko, a največkrat je tako, da ga šele po branju uspemo nekako dojeti in takrat nam je bolj jasno, kam pes taco moli. Knjige vsekakor ne gre soditi zgolj po naslovu. Če že, potem rajši po platnicah.

In razmišljanje, pisanje o HHhH, je vsaj toliko prepredeno z užitkom, kot je bilo branje. Takoj je potrebno razjasniti: roman Laurenta Bineta o atentatu na Reinharda Heydricha je izjemno dobro berljivo delo, vrhunsko v svoji strukturi, inovativno v svojem pristopu in napeto branje, ki ti poleg zgodbe, ki jo je napisala zgodovina, poda tudi zgodbo o rekonstruiranju te zgodbe. Roman, ki ga imamo pred seboj, lahko torej dojamemo zgolj kot enačbo, v katere računu sta se znašli zgodba o atentatu in zgodba o pisanju zgodbe o atentatu. To je Zgodba HHhH. In za to preprosto enačbo se skriva roman, ki je nekaj povsem najboljšega, kar sem prebral v zadnjem času. In teh nekaj vrstic izkoriščam za to, da pojasnim, o čem boste v knjigi brali in kaj je tisto, kar roman privleče iz kupa povprečnosti.

vir slike: myfavouritebookshop.co.uk

HHhH je roman, ki se ukvarja najprej z zgodovino. Je zgodovinski roman. Pripoveduje malodane celotno biografsko pripoved o Reinhardu Heydrichu. Kdor tega gospoda ne pozna, naj si poišče informacije na spletu. V resnici sicer kar malo odsvetujem brskanje za dodatnimi vizualnimi reprezentacijami podrobnosti zgodovine, ki jo je pisal Heydrich. Pa ne zato, ker bi skušal zatiskati oči pred nečim, česar nikdar ne bi smeli pozabiti, temveč zato, ker obstajajo podrobnosti, pred katerimi si vseeno lahko dovolimo zatiskanje oči. Brez pozabe. In brez podob, ki lahko dolgo ostanejo v glavi. Heydrich je bil, če zelo poenostavim, pravzaprav ideal arijskega bojevnika in apologeta nacistične ideologije, šef nekaterim najbolj strah vzbujajočim vojaško-policijsko-obveščevalnim odsekom vojske Reicha, visoko umeščen v hierarhiji pod Hitlerjem, upravitelj Češke in zagrizen tvorec vseh možnih in nemožnih idej o reševanju Judovskega vprašanja. Vse ostale podrobnosti iz naslova vseh teh opredelitev boste prebrali v knjigi. Pod črto, če ste kdaj iskali ljudi, ki so najbolj odgovorni za holokavst in sistematični genocid v 2. svetovni vojni, potem je Reinhard Heydrich prav gotovo eden glavnih, ki ste jih našli. In HHhH vam bo predstavila zgodbo o njem. Njegovem vzponu po hierarhični lestvici nacističnega vodstva Nemčije, njegovi poti do šefa obveščevalne in njegovem bivanju v Pragi. Predstavila vam bo tudi zgodbo o tem, kakšen človek je bil izven teh politično vodstvenih okvirjev.

Kot zgodovinski roman vas bo na kratko peljal tudi v druge dežele in razvoj evropske politične poti, ki je privedla ali zgolj spremljala, kako se je pričela druga vojna. Bolj kot drugi akterji, bodo izpostavljeni voditelji, ki so v Londonu, v izgnanstvu, pričeli načrtovati atentat na Heydricha v Pragi. Spoznali boste Jozefa Gabčíka in Jana Kubiša, ki sta s pomočjo nekaj kolegov in praških podpornikov odpora ter kljub kvizlinškim sorojakom uspešno izpeljala Operacijo Antropoid, kot je bilo ime naloge, ki jima je bila dana: ubiti praškega mesarja Heydricha. Čeravno ne neposredno, vendarle uspešno.

Do tu bi lahko roman dojeli zgolj kot še enega v vrsti zgodovinskih biografskih del, ki popisujejo zelo grozljiv in zelo pomemben odsek človekove zgodovine. In kot takšnega bi ga lahko prebirali zgodovinarji in drugačni navdušenci nad zgodovinami, ki se ukvarjajo z najbolj groznimi plastmi človekovega uma.

A HHhH ima še en bistveni del. In ta spremeni celotno strukturo in celoten dojem. Binet je v roman o Heydrichu in njegovem potopu vnesel tudi samega sebe. Brez kakega posebnega pravila ali logičnega razreza imamo v premorih zgodbe, ki nas pelje v trideseta in štirideseta leta 20. stoletja, priložnost brati avtorjeve samogovore. Ti se dotikajo njegovega raziskovanja gradiva za ta roman, opisovanja njegovega odnosa do teme, Heydricha, nacizma in vsega, o čemer teče zgodba, omembe drugih avtorjev in njihovih del o Heydrichu in/ali atentatu in procesu pisanja knjige, točno te, ki jo beremo. S temi zanimivimi monologi tako povsem klasičen zgodovinski roman združi z metafikcijo in mu s tem prida tudi veliko snovi za razmislek o zgodovinopisju, avtorstvu, delu zbiratelja in odnosu, za katerega bi rad, da ga zavzamemo do zgodovinskega romana o atentatu na Heydricha. Vrhunsko. Ko to dvoje tako beremo skupaj, doživljamo več stvari hkrati.

Najprej se učimo zgodovine. Nato opazujemo, kako poteka razmišljanje nekoga, ki se odloči da bo napisal roman o nekem zgodovinskem mejniku. Vmes nas je groza, ko beremo, kakšno razmišljanje je vodilo ideologijo Heydricha in ostalih. Navijamo za Kubiša in Gabčika. Bolj, ko se približujemo atentatu, bolj smo nestrpni, kako se bo bralo o tem. In sploh nas ne moti, da že vemo, kako je potekalo vse skupaj. Vmes se tudi zabavamo, ko vidimo, kako se ta ali ona prigoda najde v romanu. Toliko bolj, ko nam avtor pove, da si jo je izmislil. In na koncu doživimo nekakšen avtorjev poklon, spoštovanje, ki ga post mortem naklonu Gubčiku in Kubišu za to, kar sta storila. Kar se bere kot izraz hvaležnosti in apologije obstoja romana kot takega. Tekst torej združuje mnogo občutkov, tudi nekaterih takšnih, ki se zdijo nezdružljivi. Rezultat je eklektični mozaik različnih form, časov, ritmov in besedilnih učinkov. Sodobni roman, ki v pobegu v metafikcijo iz statičnega zgodovinskega romana naredi dinamično občutenje vsebine in resnosti teme, s katero se ukvarja.

Edino moje vprašanje je, zakaj? Čemu?

Takšne prepletenosti vsega in učinka, ko vse skupaj stoji zvezano v en knjižni blok, verjamem, se zelo težko vnaprej predvidi. Binetovi posegi v roman, ki je so roman šele napravili, so tu z nekim razlogom. Avtor bi jih namreč lahko objavil posebej, na kakem svojem blogu recimo. Kot nekakšni Kako je nastalo to poglavje... ali Kaj sem si izmislil v tem romanu... način spremljanja pisanja romana. In bi s tem prepustil zgodovinsko fikcijo sami sebi. S pridihom nujne iluzije objektivnosti. Takšne, ki bi jo lahko priporočile učiteljice zgodovine svojim učencem. A tega ni storil. Bistvenemu delu romana je dodal sebe. Tako je jasno dal vedeti, da kaj takega, kot je objektivno pisana zgodovina, ne obstaja. Mogoče je to storil prav v pokaz tega in zaradi tega večkrat napravil parodijo iz svojih odločitev, kaj in kako pisati zgodbo o atentatu. Morda vseeno ne. Morda je vendarle le želel opozoriti na vse tisto, kar se pisatelju ob pisanju takšnega dela plete po glavi in prikazati delček tega tudi vsem nam – v opombo, da je pisanje zgodovine nevzdržno povezano z avtorjevim življenjem. Ali, da nam prikaže vse druge možnosti tega, kako je v resnici vse skupaj potekalo in si na ta način vnaprej zaščiti hrbet pred vsemi kritičnimi napadi zgodovinarjev in druge zainteresirane javnosti. Mnogo je možnosti.

Sam sem vendarle začel verjeti, da gre nekako za mešanico vsega naštetega. Predvsem pa se mi zdi, da je delo s tako čustveno naporno temo terjalo svoj davek. Vseh teh informacij, ki jih je zbiral o Heydrichu, SS, SD in drugem, ne gre pojesti brez posledic. Dajanje sebe v roman je tu funkciji vgradnje nekakšnega avtorskega distančnika. Binet je potreboval nekaj, s čimer bo distanciral od tega, o čemer piše. Sebe spominja na to, da je avtor, ki se ne želi poistovetiti z večino stvari, o katerih piše. In tako ustvari zgodbo povsem ločeno od vsega, kar je predstavljal Heydrich, o čemer je pisal. In deluje. Super deluje.

Torej deluje z obeh strani: avtor je iz zgodovinskih dejstev naredil fikcijo, od katere se je lahko distanciral, dasiravno je ravno tako pokazal na resničnost svojega zapisa; mi kot bralci pa opazujemo avtorjevo metafikcijo kot nekaj, kar je puščobi oddaljene zgodovinske zgodbe pridalo občutek sedanjosti, občutek, da je zgodba še bolj živa, kot sicer. Avtor je s fikcijo napadel zgodovino, da opraviči resničnost druge v prvi; mi pa s pomočjo časovnosti metafikcije toliko bolj verjamemo fikciji v zgodovini in s tem celotni zgodbi kot taki. Kar je najbolj pomembno, če je avtor želel legitimizirati atentat kot tak.

In ja, Binet je v HHhH naredil čisti presežek. Roman je naravnost nujno letošnje branje. Prepričan sem, da bo navdušil mnoge. 

✭✭✭✭


O HHhH tudi:

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Figa: vsi modusi odhajanja

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje

vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfl

Tik pod nebom: beseda je bitcoin postala

vir slike: goga.si Po tem, ko sem z navdušenjem pospremil zbirko kratkih zgodb Agate Tomažič Česar ne moreš povedati frizerki , sem se najprej nekoliko potiho spraševal, kako izjemno dobro bi bilo, če bi piska našla čas tudi za nekoliko daljši koncept in svoje ideje ob izdelani besedosučni obrti vpletla tudi v kak roman. V tisto, kar bralcu omogoča, da tudi za nekaj dlje posvoji junake, oddiha z njimi nekaj trenutkov več in pusti tudi daljše pookuse. A v tem vpraševanju je bilo mnogo napak, izvšemši tudi moj latetentni egoizem, ko so tu želje po dobrem branju. A ne bi o mojih napakah; Česar ne moreš povedati frizerki je super zbirka zgodb in natanko ob zaključku branja me je Agata razveselila tudi z novico, da finišira novo knjigo, roman. Tik pod nebom je zrelo delo, ki odstira plast za plastjo sodobne družbe, ki jo avtorica preslika skozi zgodbo dveh generacij in prizmo različnih poti ustvarjanja kariere, ki sta navzlic tesnemu prebivanju druge ob drugi tako zelo zelo daleč. Je