Preskoči na glavno vsebino

Transatlantik: stoletje neodprtega pisma in še dlje

Transatlantik je širokopotezna zgodba, ki ima mnogo želja in zajema moč upodobitvene moči z zares veliko žlico. Skoraj težko je začeti pisanje o tem romanu, pa ne, ker bi imel težave z iskanjem smisla in učinka, ki ga povzroča Colum McCann s svojim delom na bralca, temveč ravno nasprotno, zato, ker je v resnici zelo poln roman. V mnogih ozirih. Pa to sploh ni naključje. Colum je namreč uveljavljen avtor, ki tudi sam poučuje kreativno pisanje v New Yorku. Izdal je kar nekaj naslovov in prejel prav tako lepo število nagrad za svoje ustvarjanje. Med posebnimi literarnimi častmi je seveda potrebno omeniti tudi nominacijo za nagrado The Man Booker.

Leta 2013 je bil zanjo nominiran prav za Transatlantik.


vir slike: sanje.si


Transatlantik je roman, ki v resnici ni prav obsežen, čeprav se dogajalni čas razpenja čez skoraj 170 let in vključuje 4 generacije. Po številu strani se seveda niti od blizu ne sreča z enormno količino bralnega materiala, ki ga recimo premore Kenneth Martin "Ken" Follett s svojo trilogijo Stoletje (skupaj bodo vsi trije v prevodu nanesli več kot 2000 strani), ki je dogajanje zasnoval nekje v okvirih 20. stoletja in ne gre tako daleč v preteklost kot Transatlantik. A slednji je povsem drugačno čtivo. Navkljub vsem turbulencam, bojem in preizkušnjam, ki jih zgodovina prinese na pladnju za naše junakinje (in junake), iz branja tega dela veje neka neverjetna spokojnost. To je bil prvi občutek, ki sem ga imel ob branju McCanna in, priznam, do konca me ni zapustil. Umirjeno občutenje dogajanja. Povsem drugače kot pri Folletu. A najbrž je to samo velik plus, ki ga lahko pripišemo literaturi in njenim različnim čarovnijam. In zato vse to branje tako zelo radi počnemo.

Vonj prsti, tako osupljivo svež; Brownu se zdi, da bi jo lahko kar pojedel. V ušesih mu utripa. Telo se počuti, kot da še leti. Prvi človek v zgodovini je, pomisli, ki povsem hkrati leti in stoji na mestu. Vojno iz mašine. Vrečko s pošto dvigne v pozdrav. Približujejo se, vojaki, ljudje, rahlo sivo pršenje. 
Irska. 
Čudovita dežela. Do človeka kljub vsemu malce okrutna. 
Irska.

Zgodba v različnih časovnih skokih in s pomočjo različnih poglavij v zgodovini, ki imajo skupno rdečo nit v Irski, pelje bralca na dolgo potovanje. Ta se začne že na sredi 19. stoletja, ko je na Irski gostoval osvobojeni ameriški suženj Frederick Douglass in predaval o kulturnem in civilizacijskem napredku, ki je pomemben za vso človeštvo. Spremljamo njegovo potovanje, občutke, ko spoznava irski vsakdan in njegove notranje zavore, ki ga tako ali drugače spremljajo na poti; še prej sedimo v pilotski kabini z Alcockom in Brownom, pilotoma, ki sta prva v zgodovini preletela Atlantik v neprekinjenem poletu in pristala na Irski, leta 1919; in pelje nas tudi povsem v sodobni čas, nekaj desetletij kasneje, kjer na poti spremljamo ameriškega senatorja Georga Mitchella, ki ga je takratni predsednik Clinton poslal v sodelovanje pri mirovnem procesu Severne Irske. Tri povsem različne zgodbe, ki imajo jasno rdečo nit. In vse te tri zgodbe so zgodovinska dejstva, povezana z Irsko. Kot Colum McCann. Na nek način, se zdi, lahko Transatlantik beremo kot hommage svoji deželi. Nekje v ozadju, a vseeno.


A McCann je te zgodbe uporabil le za del svojega Transatlantika. Kot okvir, oporo, stojalo.


Lily, Emily, Lottie in Hannah pa so glavne junakinje drugega komplementa, ki tvori McCannov roman. Vse hčere. Vse matere. In pripovedovalec nam zgodbe pripoveduje tudi skozi njihove oči. Lily je prva. Douglassov irski obisk jo pripravi do dolge poti onkraj luže, odide v Ameriko, kjer se poroči in skupaj z družino živi od prodaje ledenih kock (takih velikih, izrezanih iz zamrznjenega jezera); doživi marsikaj, tudi neprijetnega. Pripoved nas ustavi tudi pri Emily, njeni hčerki, ki se je trudila slediti svojim sanjam pisanja za časopis in temu, kako je na koncu v tem tudi uspela. Emily je skupaj s svojo hčerko Lottie tako pisala reportažo o pilotih, ki sta se pripravljala na polet čez Atlantik. Obe mnogo kasneje tudi odideta v Evropo, kjer Lottie, fotografinja, ki je navdušena nad tenisom, po spletu naključja tudi ostane in se poroči. Ostarela Lottie, še vedno navdušena nad tenisom, se (skozi njegove oči) pojavi povsem mimobežno v življenju senatorja Mitchella, s katerim spregovori nekaj kratkih, o tenisu kakopak. Sklepni del knjige pa rezerviran za Hannah, ki je Lottijina hči. V obdobju grozljive travmatske izkušnje, ki jo je zaznamovala do konca življenja in v povsem sedanjem času, ko tudi sama skuša potegniti nekatere zaključke pod svojo zgodbo in zgodbo svojih prednic. Mame, babice in prababice. Na straneh Transatlantika je precep vzeto kar nekaj življenj.


Nekoč, za devetimi gorami, je začela. Stala sem pri vratih in poslušala. Ni je zgodbe na tem svetu, ki ne bi bila vsaj deloma naslovljena na preteklost.

McCann piše zelo tekoče branje. Če se komu zdi, da se v zgornjih vrsticah skriva povsem preveč oseb, geografije in kronologije, da bi se to dalo sestaviti v konsistentno zgodbo, potem je to zgolj zaradi moje nesposobnosti opisa tega, o čem vse boste brali v Transatlantiku. McCann je v vsem tem mnogo večji mojster. Uspel je vzeti mnogo različnih zgodb, jih nelinearno povedati skozi različne oči in jih v nekem spokojnem duhu popolnoma nenasilno povezati v eno zgodovinsko bogato pripoved, ki zajema štiri generacije fiktivnih žensk in tri pomembne zgodovinske postaje, ki so tako ali drugače povezane z Irsko. Tako imamo na delu tudi nasprotje branja o nečem, kar je osnovano na resničnih dogodkih in osebah, hkrati pa tudi življenjske zgodbe popolnima fiktivnih žensk. In kaj tu pretehta? Kaj bolj prepriča? Od tu naprej bo potrebno odgovor poiskati v branju. Sam sem že povedal, da name oznaka po-resničnih-dogodkih nima velikega učinka. Laži v fikciji producirajo svoje resnice, ki gredo onkraj zgodovinskega zavedanja, ker prenašajo refleksije humanizma v neko občost. Vsaj nekatere oz. vsaj nekatere si tega želijo. Takoj ko o nečem ali nekom piše literatura, je tega ali njega haecceitas, kot so sholastiki pravili totosti, usmerjena povsem drugam. Izkustvo nekoga kot knjižne osebe ali nečesa kot dogodka v knjigi, je v povsem drugi dimenziji kot izkustvo nekoga ali nečesa v prisotnem času. Nemara mi tudi McCann v tem pritrjuje, ko je rekel, da ga je žena Georga Mitchella (ki je edini glavnih junakov iz Transatlantica, ki je še živ) povabila, da ga spozna, sam pa je povabilo gladko zavrnil.


In na koncu je tu še pismo. Čeprav je tu že skoraj od začetka.


Nit, ki se vleče začetka romana, se vmes nanj pozabi in proti koncu zopet dobiva večjo veljavo, pa je to pismo. Napisala ga je Emily, prepotovalo je atlantski ocean, a ne na svoj cilj. Nato se je vrnilo k pošiljateljici in še kasneje njeni hčeri. Pa nato še njeni vnukinji, pri kateri končata oba, tako pismo kot zgodba. Navkljub temu, da v pismu mimo te simbolne podobe vztrajnosti, stalnosti, spominom, zavezanosti, tudi kljubovanja času, nisem prepoznal drugega – dasiravno imam občutek, da bi si McCann želel nekoliko več – vseeno proti koncu vsaj za hip doda ščepec skrivnostnosti na sicer zelo odkrito spisano zgodbo, v kateri ni znakov, da bi nam avtor stregel z izzivi ugibanj o nezapisanem ali moralno nedorečenimi junaki.

Navkljub temu, da se knjiga mogoče nagiba k tistim bolj melanholičnim platem življenja, bo bralce presenetila izkušnja branja, ki ni moreča. Nikakor. In navkljub temu, da je pisanje v marsičem pogled skozi oči različnih žensk, nimam občutka, da bi avtor silil v kake manifeste boja proti spolni diskriminaciji. Nikakor. Prav brez težav jo priporočam tudi v poletno branje. Gre za kvalitetno sliko, ki odseva zgodovino skozi tihe in malo manj tihe boje posameznikov in posameznic, katerih življenja so povezana bolj, kot se zdi na prvi pogled. Vse skupaj pa je posneto s širokokotnim objektivom. In teh slik običajno ne vidiš le z enim fokusom, temveč si je zanje vredno vzeti nekaj trenutkov več.


✭✭✭









Obišči tudi:

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Nikoli ne reci, da te je strah: o Poti

Se mi zdi, da imam v spominu herojske pripovedi o umetnikih, pisateljih, znanstvenikih, za katere so pravili, da so mnogo pred svojim časom. Da so spregovorili o rečeh, ki jih je večina od prisotnih opazovalcev dojela šele mnogo kasneje. Zato te reči in način, kako so jih podali, upravičeno nanje svetijo z žarometi, jih delajo za tiste prve med enakimi. In o njih je veselje pisati, ker izstopajo; ker so zaslužni za nekakšen napredek, ker so primus inter pares. A o teh danes ne bom. Danes je čas, ko branje in pisanje za prihodnje rodove nima pravega prostora, ker je preveč gnoja v Avgijevem hlevu tokratnega vsakdana. Potrebno je pisati, razmišljati in brati za današnji čas. Živeti globlje misli, ker postrganost teh, ki so kot naplavine tukajšnjosti na čelu zmagoslavij neumnosti in nespameti, žanje svoje zmagoslavje povsod, kjer bi po toliko in toliko letih humanizma morala obstajati neka strpnost, ljubezen do svobode drugega in preprosto dejstvo, da bi lahko vsakdo živel na način, ki ga