Preskoči na glavno vsebino

Marina: skrivnosti iz podstrešne sobice duše

Poleti, medtem ko je veliko bralcev svoje knjižne simpatije že odpeljalo na dopust ali pa so bili z njimi potiho domenjeni za ta aranžma, je čisto premalo opazno izšel nov Zafonov prevod. Potem je prišla jesen, ko je knjižna bera povsem polna drugih uspešnic, pričakovanj novih bralnih dogodkov, tudi knjižnih sejmov. Meni pa se zdi prav, da spišem tudi nekaj besed o Marini. Carlos Ruiz Zafon slovenskemu bralcu ni neznan, daleč stran od tega. Na voljo je kar nekaj prevodov njegovih del, znana je trilogija Pokopališče pozabljenih knjig. V teh delih je prikazal bogat smisel za pripovedovanje, v katerem je bralca peljal na ulice Barcelone in ga zanesljivo posrkal v temne prikazni dogajanja, zmešnjavo kriminalnega, zgodovinskega in fantastičnega romana, pri čemer je iz vsakega vil duh strasti, ki mora pisati o ljubezni. Zafon me običajno navduši. Kje je tu Marina?


vir slike: sensa.si


Marina je roman, na hrbu knjige lahko preberete, da velja za prelomno in kultno Zafonovo delo. Najbrž drugo zaradi prvega. Prelomno pa zato, ker je Zafon pred vsemi svojimi uspešnicami, s katerimi je zaslovel, pisal za mladino. Mladinske romane. Ne meneč se za te oznake sem se tudi sam lotil Marine in odkril, da je mogoče z vidika Zafonove kariere roman zares prelomen, vendarle pa bi ga sam zlahka umestil najprej in predvsem v mladinski žanr. Če sem že pri marsikaterem delu imel pomisleke nad tem, kako nerodno je postavljen v kako zbirko, je to najbrž le simptom težkega dojemanja sodobnega prelivanja žanrov. Zafonova Marina je nekje vmes med tem, o čemer je pisal kasneje in tem, o čemer je pisal prej. Drži. A vendarle predvsem mladinsko delo. Če ga beremo takšnega, je Marina super čtivo.

Iz praznine je viselo nekaj oglatih silhuet. Razločil sem jih kakih ducat, morda celo več. Noge, roke, dlani in oči, svetlikajoče se v mraku. Zborček mrtvih teles se je pozibaval nad nama kot peklenske lutke.

Za kaj gre? Sledimo avtorju, ki v prvi osebi piše svoje spomine. Opisuje dogodek iz svoje mladosti, dogodek, skrivnost, kot jo imenuje, iz podstrešne sobice duše. Roman je pripoved o tej skrivnosti. V njem spoznamo Oscarja, šolarja, ki prebiva v internatu in se praktično v ničemer ne razlikuje od svojih vrstnikov. Nato bolj kot ne po naključju spozna Marino, dekle podobnih let, ki ga s svojo zanimivostjo, skrivnostnostjo in lepoto povsem prevzame. In ji sledi. Sledil bi ji kamorkoli. Sledil bi ji verjetno tudi do konca sveta, če bi bilo potrebno. Le da bi bil z njo. Spozna tudi njenega očeta Germaina, ostarelega in utrujenega, z bolečimi spomini oblečenega slikarja, ki že dolgo ne slika več. Površje knjige o Marini je torej prav to: Oscarjevo spoznavanje Marine in Germaina, počasno vstopanje v njuno življenje in njune spomine, kamor ga prijazno vabita in toplo sprejemata. Pripoved pa kmalu poseže tudi naprej, kajti Oscar in Marina prifirbcata do nečesa, kar bi bilo najbrž bolje pustiti na miru. Zaplet je tu. Skrivnost, na sledi katere se znajdeta, je očitno dovolj privlačna, da na njej vztrajata. In tako odidemo v fantastične svetove podzemlja Barcelone, v desetletja stare zgodbe o pomembnih možeh in ženah tega mesta; zgodbe, ki imajo neverjetne zaključke, mestoma povsem pravljično odzvanjajo v bralčevih ušesih. Pripoved medtem seže tudi po elementih kriminalke, kajti v vsej tej fantastično temačni mešanici se počasi kristalizirajo tudi prave nevarnosti, v katere se zanesljivo zapleteta tudi Oscar in Marina. Po viharnem in napetem zaključku se vrnemo nazaj V okvir zgodbe, kjer so le Germain, Oscar in Marina. Nato se zaključi tudi ta zgodba. O finišu sem nalašč redkobeseden, tu se vseeno skriva nekaj več.


Carlos Ruiz Zafon
vir slike: commons.wikimedia.org,; Manuel Seco CC BY-SA 3.0


Poudarki in osebna navezanost pripovedovalca na življenje, teža, ki jo bralec čuti, ko ga avtor pelje k Oscarju in Marini in še posebno v luči zadnjega obrata, ki neusmiljeno zareže v doživljanje zgodbe, vse to pelje v svojo smer. Ne gre za to, da bi na koncu čisto vse, kar ste prebrali, doživeli v popolnoma predrugačeni luči, nekaj tega pa vseeno. Občutek teže, ki jo Zafon nameni različnim zgodbam v svoji pripovedi, tako neizbežno in nepovratno pade na zgodbo, ki je njuna. Prav tako tudi različni žanri, ki so na delu v Marini, usmerijo svoj glaven fokus v mladinski problemski roman in bralec dobi vtis, da je ves čas bral skoraj le o tem. Zafon je v Marini opisoval zgodbo o fantu in dekletu; o fantu, ki doživlja prvo pravo ljubezen in o moči, ki ti jo daje želja po bližini dekleta, v Oscarjevem primeru Marina. O fantu, ki je pripravljen premakniti gore, prevračati nagrobne spomenike in se spustiti v kanalizacijske jaške zato, da bi bil z njo. O človeku, ki nekako še ve, da vedeti o ljubezni pomeni ne vedeti nič o njej, marveč zgolj ljubiti. In o dekletu, ki ga zagotovo ljubi nazaj in je prav tako z njim pripravljena iti v boj do konca vsega, pa vendarle nekje obstaja zavora, na katero hočeš nočeš mora stopiti. Zafonova Marina je najprej mladinski roman o ljubezni, ki bo marsikoga skušala ponovno spomniti na dvojni obraz teh občutkov, v katerih si najmočnejši, a obenem tudi najšibkejši. Vse ostalo v tej knjigi postane drugotnega pomena.

Tisto noč sem se kriče prebudil, oblit z mrzlim potom, in nisem vedel, kje sem. V sanjah sem se vrnil v Kolvenikove kanale. Sledil sem Marini, ne da bi jo lahko ujel, dokler je nisem zagledal obdane s tančico črnih metuljev; a ko so vzleteli, za seboj niso pustili nič drugega kot praznino. Hlad. Nobene razlage. Uničevalni demon, ki je obsedal Kolvenika. Nič onkraj poslednje teme.

Zafon je pisal o skrivnosti, ki jo je imel več let spravljeno v podstrešni sobici duše. Navkljub temu, da vas bodo ob branju Marine mnoge bizarnosti in fantastične prikazni, ki iz zgodovinskih pripovedovanj nenadoma oživijo, vse hkrati osrečevale z idejo, da z branjem dobivate ključ do te sobice, se prava skrivnost skriva povsem drugje. Vse to so le poti do Zafona in Oscarja, ki pišeta o Marini.

''Vedno sem si želela imeti lastno katedralo,'' je rekla Marina. ''Kak predlog?''
''Gotsko. Daj mi čas in jaz ti jo bom zgradil.''
Sonce ji je obsijalo obraz in njene oči, uprte vame, so se zalesketale.
''Obljubiš?'' je vprašala in mi ponudila odprto dlan.
Močno sem jo stisnil.
''Obljubim.''

To knjigo je zato težko priporočiti kot dobro srhljivko/kriminalko s primesmi zgodovinske fantastike, ker se v teh mnogih poizkusih bralcu pogosto zazdi, da je Zafon na enem mestu želel povedati preveč. A se mi zdi, da je to le zato, ker je v ozadju neprestano pred očmi imel edina prava junaka te knjige. Če boste hoteli brati o grozljivih prikaznih, ki strašijo na ulicah Barcelone in pod njimi, boste mogoče razočarani nad klišeji, ki se jih je pri tem poslužil; če boste iskali dobro kriminalko ali akcijo, boste mogoče našli le neverjetne posege v prehiter potek zgodbe z zaključki, ki so neverjetni tudi, ko jih damo v žanrski oklepaj. Če pa boste brali o Oscarju, ki želi biti z Marino in o Marini, ki bi želela biti z Oscarjem, boste dobili veliko.

Zafonova Marina je zelo prijetno in tekoče napisana, kot so vsa njegova dela. Kot nalašč za mladino recimo, ki je pripravljena narediti premik k nečemu malo bolj resnemu; ali vsem ostalim, ki vas privlačijo neverjetnosti, ki jih skupaj veže ljubezen. Takšna je namreč Zafonova skrivnost, ki jo je imel spravljeno pod ključem v podstrešni sobici duše. Dve leti kasneje je napisal Senco vetra.

✭✭✭


Obišči tudi:

Bukla
Emka
Sensa
Zafonova spletna stran
The Guardian
Goodreads

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Nikoli ne reci, da te je strah: o Poti

Se mi zdi, da imam v spominu herojske pripovedi o umetnikih, pisateljih, znanstvenikih, za katere so pravili, da so mnogo pred svojim časom. Da so spregovorili o rečeh, ki jih je večina od prisotnih opazovalcev dojela šele mnogo kasneje. Zato te reči in način, kako so jih podali, upravičeno nanje svetijo z žarometi, jih delajo za tiste prve med enakimi. In o njih je veselje pisati, ker izstopajo; ker so zaslužni za nekakšen napredek, ker so primus inter pares. A o teh danes ne bom. Danes je čas, ko branje in pisanje za prihodnje rodove nima pravega prostora, ker je preveč gnoja v Avgijevem hlevu tokratnega vsakdana. Potrebno je pisati, razmišljati in brati za današnji čas. Živeti globlje misli, ker postrganost teh, ki so kot naplavine tukajšnjosti na čelu zmagoslavij neumnosti in nespameti, žanje svoje zmagoslavje povsod, kjer bi po toliko in toliko letih humanizma morala obstajati neka strpnost, ljubezen do svobode drugega in preprosto dejstvo, da bi lahko vsakdo živel na način, ki ga