Musta kuin eebenpuu je tretja knjga cikla Sneguljčica avtorice Salle Simukke, ki vsaj zaenkrat zaključuje zgodbe o najstniškem dekletu v borbi proti kriminalu in zlu. Prvič je knjiga izšla pred dvema letoma, na naše police pa je Črna kot ebenovina priletela pred nekaj tedni in prvi dve deli zapolnjuje na zelo zanimiv način. V nekaterih elementih se popolnoma odmika od zasnove, na katero smo pomislili na začetku, a prav zato je branje lahko še bolj zanimivo. V prejšnjih delih cikla, Rdeča kot kri in Bela kot sneg, sem na začetku poudarjal predvsem pisateljičin poizkus ustvariti podobo najstniške gverile, ki se bori proti kriminalu, najprej doma in v drugem delu v Pragi, v ospredju katere je Lumikki Andersson, Sneguljčica. Dekle, s katero je Salla Simukka zgradila zelo zanimivo literarno osebo, ki ni vsemogočen pravljični lik in ima svoje šibke točke, a vseeno jo odlikuje neverjetni pogum in občutek za to, kaj je prav in kaj ne. Prav zaradi nje je bilo najbolj zanimivo brati celotno trilogijo. In prav zaradi nje bo zadnja knjiga te trilogije še najbolj zanimiva. Druga zadeva, zaradi katere je ta trilogija dovolj zanimiva, da jo vzamemo v roke, je njena žanrska izvirnost. Večinski občutek, ki preveva branje teh treh knjig je, da beremo fuzijo med mladinsko problemsko literaturo, v kateri mladi mladim sporočajo, da niso edini s svojimi problemi, starim pa, da so njihovi problemi prav tako zelo pomembni; in povsem žanrsko kriminalno literaturo, ki poudarkov ne išče v refleksijah oseb in njihovih socialnih odnosov, temveč bolj v prikazu zločina in njegovega moralnega ter materialnega razreševanja. Fuzija dveh, na prvi pogled tako različnih žanrov, ki pa ima stično točko prav v Sneguljčici, ki je lik, ki naj bi združeval tako krhko podobo običajne najstnice kot tudi herojsko detektivko, ki tu in tam razreši še kak zločin ali pa ga prepreči. In zato sem že pri prvi knjigi zapisal, da me od vsega najbolj zanima prav to preskakovanje poudarkov, kot jih uporablja avtorica za opisovanje svoje glavne junakinje.
Črna kot ebenovina glede tega slednjega naredi korak naprej v zrelost. Če je na začetku glede na vse bilo videti, da bo Sneguljčica šla v smer pomlajšane Lisbeth Salander, skorajda stripovske superherojke, je med vrsticami in tudi v njih bilo vedno znova opaziti tudi, kot sem že omenil, njene šibkosti in vse tisto, kar izdaja, da v resnici gre za najstnico. Ko se je v naslednjem delu odpravila v Prago, je bilo skozi njene razmisleke in monologe o razmerju, ki sta ga imeli z Iskro, njeno iskanje same sebe še mnogo bolj v ospredju. Toliko bolj, ko se Sneguljčica znajde v situaciji, v kateri se začenja resno spraševati o preteklosti svojega očeta, družine in v njej tudi sebe. Kaj ali bolje kdo jo je to tega prignal, si preberite v drugem delu, Bela kot sneg. V tretjem, torej zadnjem delu, pa se smeri poravnajo in usmerijo v resnici le na Sneguljčico samo. In tu je tisto, kar bi poimenoval korak v zrelost. Če smo namreč bralci, ki ne iščemo zgolj akcije in suspenza, v prejšnjih zgodbah komaj čakali na to, kako bo Sneguljčica opravila v tisti najpomembnejši bitki, ki jo ves čas bije sama s seboj, svojo preteklostjo in tem, kar je sedaj, potem tu pridemo na svoj račun.
Sneguljčica je v domačem kraju. Hodi v šolo. Razmišlja o življenju s svojim fantom, bivšim dekletom, oba sta v tem delu neprestano prisotna. Razmišljanje in brskanje za lastno preteklostjo pa se začneta, ko Sneguljčica pričenja dobivati sporočila. Grozljiva in izsiljevalska. Takšna, ki terjajo, da se Sneguljčica poglobi v preteklost in poišče resnico glede tega, ali je bil nekoč v njenem življenju še nekdo zelo pomemben. Veliko naporov je potrebnih, da se del spominov, ki so bili stlačeni tam nekje globoko v podzavest, vrnejo nazaj. In vso to agonijo spremljamo z junakinjo tudi mi, zanjo stiskamo pesti in upamo, da ji do resnice končno le uspe priti. Po drugi strani prejeta sporočila od nje terjajo, da stopi v akcijo in izve, kdo je v ozadju, kdo ji pošilja ta sporočila. Sama. Junakinjo spremljamo v boju, ki je hkrati povsem fizično igranje lova mačke z mišjo, v katerem se Sneguljčica trudi priti v prednost pred svojim zasledovalcem, obenem pa gre za boj s svojo zgodovino, v kateri pa, vedno bolj proti zaključku zgodbe gremo, postaja vedno bolj temno. Njena zgodovina ima očitno nekaj temnih lis, ki ne le, da se spretno izmikajo razjasnitvi, temveč gre za eno tistih zgodb, ki so kremplje stegnile prav po vseh vpletenih. Tudi in še posebno Sneguljčice. Knjiga se torej bere zelo hitro. Ne gre za zahtevno branje, kar bi glede na motive in ideje prav lahko bilo. In avtorica se tudi ogne poglobljenim vstopanjem v katerega od dogodkov ali misli. Večkrat sem ji prav to zameril. Hiti od enega do drugega poglavja, hiti h koncu. In bralec hiti z njo. Kljub vsemu gre vendarle za zelo spodobno idejo in na koncu se stvari nekako poravnajo. Skrivnosti se razkrijejo. Vzemite v roke. Zaključna knjiga trilogije, Črna kot ebenovina, je mnogo bolj psihološki krimič kot problemska mladinska literatura.
In v resnici velja tudi to, da Salla Simukka ni napisala trilogije, ki bi jo neločljivo in serijsko povezovala vsebina. Niti dogodki niti večina oseb niti prostor, kjer se odvijajo zgodbe v knjigah, ni enak. Stična točka vseh knjig je le Sneguljčica, glavna junakinja. Kar je po svoje slabo, saj so posamezne zgodbe zelo hitre: vsebujejo dobre ideje in izvrstne nastavke, ki bralca posrkajo v dogajanje in bi si želel, da bi bilo tega več. Nemara bi si zaslužile večje kompleksnosti. In nekateri motivi, ki so tudi glavno junakinjo precej zaposlovali (fizično in psihično nadlegovanje vrstnic, odnos z Iskro) bi lahko tako imeli daljši iztek. A verjamem, da avtorica tega ni želela, ker bi s tem šla iz začrtanega spoja žanrov, kakršnega si je zadala. Odlična plat takšne trilogije pa je ta, da so dela praktično neodvisna drug od drugega. In branje vseh treh spremlja podoben občutek, ta pa ostaja na dobri strani.
Salla Simukka je torej napisala zbirko dobrega branja, ki bo ciljala na mlade in jih z neodložljivostjo in hitrostjo branja kriminalke zvabila tudi v razmislek o vsakdanjem (ne)problematičnem življenju svojih vrstnikov. Sporočilo, ki ga podaja skozi vse tri knjige, pa gre v smer potrebe po pogumnem soočenju z vsem, kar ti neprijetnega lahko pride naproti.
✭✭✭✩✩
Obišči tudi:
Bukla
Emka
Dobre knjige
Goodreads
Dawn of books
A Bibliophile's Reverie
vir slike: emka.si
Črna kot ebenovina glede tega slednjega naredi korak naprej v zrelost. Če je na začetku glede na vse bilo videti, da bo Sneguljčica šla v smer pomlajšane Lisbeth Salander, skorajda stripovske superherojke, je med vrsticami in tudi v njih bilo vedno znova opaziti tudi, kot sem že omenil, njene šibkosti in vse tisto, kar izdaja, da v resnici gre za najstnico. Ko se je v naslednjem delu odpravila v Prago, je bilo skozi njene razmisleke in monologe o razmerju, ki sta ga imeli z Iskro, njeno iskanje same sebe še mnogo bolj v ospredju. Toliko bolj, ko se Sneguljčica znajde v situaciji, v kateri se začenja resno spraševati o preteklosti svojega očeta, družine in v njej tudi sebe. Kaj ali bolje kdo jo je to tega prignal, si preberite v drugem delu, Bela kot sneg. V tretjem, torej zadnjem delu, pa se smeri poravnajo in usmerijo v resnici le na Sneguljčico samo. In tu je tisto, kar bi poimenoval korak v zrelost. Če smo namreč bralci, ki ne iščemo zgolj akcije in suspenza, v prejšnjih zgodbah komaj čakali na to, kako bo Sneguljčica opravila v tisti najpomembnejši bitki, ki jo ves čas bije sama s seboj, svojo preteklostjo in tem, kar je sedaj, potem tu pridemo na svoj račun.
Na svetu sta osebi, ki se vsak dan spomnita nanj. Vklesan je v njune misli in še vedno ju žge kot žareče železo. Če bi se zaradi njunih misli ključ lahko začel svetiti, bi svetloba več kilometrov daleč izdajala njegovo skrivališče.
Sneguljčica je v domačem kraju. Hodi v šolo. Razmišlja o življenju s svojim fantom, bivšim dekletom, oba sta v tem delu neprestano prisotna. Razmišljanje in brskanje za lastno preteklostjo pa se začneta, ko Sneguljčica pričenja dobivati sporočila. Grozljiva in izsiljevalska. Takšna, ki terjajo, da se Sneguljčica poglobi v preteklost in poišče resnico glede tega, ali je bil nekoč v njenem življenju še nekdo zelo pomemben. Veliko naporov je potrebnih, da se del spominov, ki so bili stlačeni tam nekje globoko v podzavest, vrnejo nazaj. In vso to agonijo spremljamo z junakinjo tudi mi, zanjo stiskamo pesti in upamo, da ji do resnice končno le uspe priti. Po drugi strani prejeta sporočila od nje terjajo, da stopi v akcijo in izve, kdo je v ozadju, kdo ji pošilja ta sporočila. Sama. Junakinjo spremljamo v boju, ki je hkrati povsem fizično igranje lova mačke z mišjo, v katerem se Sneguljčica trudi priti v prednost pred svojim zasledovalcem, obenem pa gre za boj s svojo zgodovino, v kateri pa, vedno bolj proti zaključku zgodbe gremo, postaja vedno bolj temno. Njena zgodovina ima očitno nekaj temnih lis, ki ne le, da se spretno izmikajo razjasnitvi, temveč gre za eno tistih zgodb, ki so kremplje stegnile prav po vseh vpletenih. Tudi in še posebno Sneguljčice. Knjiga se torej bere zelo hitro. Ne gre za zahtevno branje, kar bi glede na motive in ideje prav lahko bilo. In avtorica se tudi ogne poglobljenim vstopanjem v katerega od dogodkov ali misli. Večkrat sem ji prav to zameril. Hiti od enega do drugega poglavja, hiti h koncu. In bralec hiti z njo. Kljub vsemu gre vendarle za zelo spodobno idejo in na koncu se stvari nekako poravnajo. Skrivnosti se razkrijejo. Vzemite v roke. Zaključna knjiga trilogije, Črna kot ebenovina, je mnogo bolj psihološki krimič kot problemska mladinska literatura.
Hotel sem ti ga podariti, da bi se spomnila. Lahko bi ti naravnost povedal vse, kar vem, toda to bi bilo dolgočasno. Raje bi videl, da skrivnost odkriješ sama. Tako bodo imela odkritja večjo vrednost. Takrat se bodo vrnili spomini, ki bodo resnični.
In v resnici velja tudi to, da Salla Simukka ni napisala trilogije, ki bi jo neločljivo in serijsko povezovala vsebina. Niti dogodki niti večina oseb niti prostor, kjer se odvijajo zgodbe v knjigah, ni enak. Stična točka vseh knjig je le Sneguljčica, glavna junakinja. Kar je po svoje slabo, saj so posamezne zgodbe zelo hitre: vsebujejo dobre ideje in izvrstne nastavke, ki bralca posrkajo v dogajanje in bi si želel, da bi bilo tega več. Nemara bi si zaslužile večje kompleksnosti. In nekateri motivi, ki so tudi glavno junakinjo precej zaposlovali (fizično in psihično nadlegovanje vrstnic, odnos z Iskro) bi lahko tako imeli daljši iztek. A verjamem, da avtorica tega ni želela, ker bi s tem šla iz začrtanega spoja žanrov, kakršnega si je zadala. Odlična plat takšne trilogije pa je ta, da so dela praktično neodvisna drug od drugega. In branje vseh treh spremlja podoben občutek, ta pa ostaja na dobri strani.
Naredi samo to, kar je potrebno. Pozabi na vse drugo.
Salla Simukka je torej napisala zbirko dobrega branja, ki bo ciljala na mlade in jih z neodložljivostjo in hitrostjo branja kriminalke zvabila tudi v razmislek o vsakdanjem (ne)problematičnem življenju svojih vrstnikov. Sporočilo, ki ga podaja skozi vse tri knjige, pa gre v smer potrebe po pogumnem soočenju z vsem, kar ti neprijetnega lahko pride naproti.
✭✭✭✩✩
Obišči tudi:
Bukla
Emka
Dobre knjige
Goodreads
Dawn of books
A Bibliophile's Reverie
Komentarji
Objavite komentar