Vrženost v situacije življenja je kot padec v luknjo, v kateri vendarle ne čakamo le, do česa pridemo. Ni pomembno, kaj je na koncu, ker želimo živeti. Pomembno nam je življenje samo, pomembno nam je dihati vsako minuto, jo izkoristiti do obisti v vsem, kar nam ponuja. V tem skoraj nebogljeno kar precej časa gledamo vse naokoli in upamo, da nam bo sreča čim bolj mila, obenem pa si prigovarjamo, da je ta na strani pogumnih in počasi gradimo samozavest. V boju z drugimi ljudmi, v boju z nepričakovanimi situacijami. Radi imamo doživetja, včasih celo preveč. Takrat gremo v shrambo biti po največjo žlico, ki jo je moč najti in zajemamo vse naokoli kar se da hitro, kar se da polno. Brez nepotrebnega ustavljanja in z mnogo manj pozornosti, kot jo življenje terja. Ne slišimo dreves rasti in spregledamo plimo, kako nam je medtem zalila noge, ko je zrasla vse do kolen. Mi pa še vedno padamo, ljubimo, sovražimo, se ne menimo za nič drugega kot na to, da s klofutami ne prizanašamo nikomur, ki bi nam stal na poti. Obračamo se levo, desno, oziramo se nazaj, naprej. Kdaj bi se morali ustaviti? Ko naj se ustavimo? Brez skrbi. Občasno pride do mimohodja nepravičnih in žalostnih, ki nas udarijo nazaj. Ne prosijo za pozornost, ne štedijo s streznitvijo. Takrat se ne oziramo več, ne obračamo glave levo in desno, samozavest za nekaj trenutkov odložimo. Trenutkov, ki lahko trajajo dolgo časa. Žlico za zajemanje radosti in neposluha smo že davno odvrgli. Sedaj smo majhni in iščemo le skromne bilke, ki bi se je oprijeli. Svetilnika, ki bi nas usmeril na pot proti koncu luknje ni več. Smo majhni, a bolečina klofut, ki jih sedaj mi prejemamo, je takšna, kot bi bil ves naš obraz ena sama odprta in krvava rana. Padati pa ne prenehamo. In plima nemirnega morja, ki nam le nekaj trenutkov nazaj prijetno hladila gležnje, je v resnici smrdljivo in neprijetno blato, v katerega smo se pogreznili že do vratu. Sedaj smo manjši kot kdaj koli. Zelene kobilice, ki jih malo prej sploh opazili nismo, so sedaj kot velikanske pošasti, ki nam ne dajo spati. Se malo ustaviti, spočiti? Prosimo. A zalet tam nekje še je. Nikoli ni šel stran. Le časa nismo imeli zase. Sedaj ga imamo na pretek. Sedaj je dovolj vsega. Ko le mi ne bi bili tako prekleto majhni. Vrženost v življenje. Če imamo srečo, najdemo tudi bilko.
Hruškadóttir je kratka pripoved, ki govori o natanko takšni vrženosti.
vir slike: emka.si
Življenje je s svojimi peripatijami nujno tudi neprijetno. Tudi takrat, ko se ti zazdi, da zna zares objeti. Tako, na topel in nepretvarjajoč način, iskreno in nenarejeno. Takšna je zgodba o mladi Veroniki, ki nemara ni povsem običajno dekle, saj je samotarska duša. Pa ne zato, ker bi jo družba stigmatizirala, temveč zato, ker si je to izbrala sama. Ne potrebuje druženja z najbolj priljubljenimi dekleti. Ne potrebuje priznanja ostalih. Pač ni takšna. Zato je toliko bolj prijetno, ko se zgodi. Družba, prijateljstvo, prijaznosti, sprejetje. Jana Šrámková, avtorica, nas pelje v čas, ko Veronika spozna Madlo. Pelje nas v čas, ko se ustvari prijateljstvo. Mnoge ure pogovorov, smejanja, sklepanja zavez in vsega, kar lepega prinese. Spretno nas pelje tudi v druge čase, ta avtoričina zmožnost je, mimogrede, neverjetno močna. Povsem nemočno beremo in se vozimo na časovnem vlaku, ki neusmiljeno pelje naprej in nazaj. S tem pa nam počasi razkriva vse, kar nam želi povedati. Tako ne začnemo z Veroniko, ki bi bila žalostna in nesprejeta v družbi. Začnemo s Veroniko nekega drugega časa. Z Veroniko, ki je nekaj doživela. Nekaj ne preveč prijetnega. Vrženost s svojimi klofutami. In nato se peljemo nazaj, spoznamo Madlo. Dekle, ki je povsem drugačno, kot je Veronika. Spoznamo dan, ko se najdeta. Spoznamo dan, ko Madla pelje Veroniko domov. Spoznamo Veroniko, ki je dobila prijateljico, ki je nikdar doslej ni potrebovala. Spoznamo dan, ko je Veroniko za prijateljico sprejela tudi njena družina. Peljemo se naprej, v čas, ko se Veronika znajde v hiški, na katere vrtu raste hruška. Njena hruška. Drevo, ki ji jo je zasadil oče, malo prej, preden je odšel in jo pustil samo z materjo. To je njena hiška. Hiška njene matere. A nič več. Tu je z ljubljenim Šimonom, Madlinim očetom, kjer Veronika igra vlogo terapevtke. Sebi in njemu. Peljemo se tudi v čas, ko sta z materjo prodala to hiško Madlinim staršem. A ves čas vemo, da je nekaj narobe. Veronika ima za seboj hudo travmo, od katere si ni opomogla. Nekje na našem potovanju nam kot strela z jasnega avtorica pove, da Madle ni več. In Adama, njenega brata, bodočega izvrstnega violista, tudi ne. Nesrečo sta imela. Usodno. Potem, ko spoznaš prijatelja, ko se življenje prične urejati točno tako, kot bi si želel, takrat v tej jasnini poči in na lepem je vse drugače. Ljudje so drugačni, misli so drugačne, bolečina je velika. Nekdo izreče ljubezen, ti pa bi ga najraje oklofutal. Kot je tebe vrženost. Konec dnevov iskanja miru s Šimonom, ki ga je medtem zares vzljubila, vse skupaj toliko bolj poglobi. In tako nam tudi fabula postane počasi jasna. Pripoved Šrámkove je pripoved o doživljanju in soočanju mladega dekleta s smrtjo nekoga, ki ni le drugi, ampak tesno bližji. To je boj, v katerem je Veronika sama.
Morda bom na poti po tej pustinji kar na lepem zagledala hiško. Nekdo bo sedel na pragu in opazoval, kdaj se bo prikazala svetilka z utripajočo rumeno lučjo. Plamen mi bo osvetlil obraz in nekdo me bo uzrl. Zagledal. Prepoznal. In se razveselil. Mogoče pa tudi ne. Vseeno pa bom. Vseeno sem tukaj. Čisto majcena Karafiátova kresnica na širni planjavi.
Hruškadóttir je knjiga, v kateri naracijska spretnost avtorice močno prekaša zgodbo kot tako. Slednja je žalostna pripoved, ki je po vsem, kar sem zapisal, najbrž nihče ne bi hotel vzeti v roke. Gre za opisovanje občutkov dogajanja in grozljive nesnage človeškega duha, ki ga je izpraznilo nekaj povsem nepravičnega. Opisovanje doživljajev, zaradi katerih ljudje tonejo v živem blatu spominov, ki bi jih najraje izbrisali za vedno. Opisovanje življenja, za katerega bi lahko zapisali, da noče več slišati za univerzalni red stvari, lepoto harmoničnih oblik in barv; noče več slišati za nekoga, ki s pravo mero vse to giblje v pravo smer. Prave smeri ni več, gibalca ni več, stvarnika ni več. Boga ni več. Takšne zgodbe so neprijetne do obisti. A Šrámková se zdi oborožena s spretnostjo odlične pripovedovalke. Takšne, ki zna obdržati bralca na trnih, v napetosti. Povsem brez prestanka nas v svojo zajčjo luknjo posrka od prvih strani in pelje na svojevrstnem vlaku časovno neobremenjenega pripovedovanja, pri čemer pa se v resnici nikoli ne izgubimo. To ni napetost, ki običajno odlikuje žanrska dela. Ne trudi se zakrivati ničesar. Nič ni, kar bi katarzično odrešilo naša pričakovanja, razočaranja nad Veronikinimi situacijami. To je pripovedovanje v skoraj liričnem slogu, kjer sintaksa zrelih stihov lomi svoj ritem tako, da plešemo v posebnem čustvenem občutju. Po svoje nam je povsem lepo. Veronike nam je žal, še bolj koga drugega, a to sploh ni, tako se mi zdi, tisto, kar je Šrámková želela. Avtorica nam ponuja predvsem osebno izpoved dekleta, ki je odrasla v izgubi.
''Okoli mene se preveč dogaja. Rabila bi še tri življenja za ovrednotenje tega, kar vidim in slišim. Tega, kar mi pada na pamet, pa sploh ne vem, zakaj. Tega, kar mi ne pada na pamet, niti če se na vse pretege trudim. Počutim se, kot da se je vse zgrnilo nadme, pri tem pa pravzaprav sploh nič ne počnem. Morala bi se defragmentirati,…''
In ta izguba je Veroniki ponudila priložnost soočenja z blatom, ki ji je zlezlo do vratu. Sedaj išče bilke. Našla jih bo tam, kjer želo tujega vdora, najsibo prijateljski ali ne, nikdar ne seže. V sebi. Kljub temu, da Veronika ni življenja zajemala z veliko žlico in se ne zdi, da bi zavoljo hotenja, samozavesti ali česa drugega lahko pozabila na celotno sliko tistega, kar jo obdaja, jo je življenje hitro prisililo k temu, da išče ravnovesje, sicer se bo podrla. In na koncu se zdi, da ga je nekako našla. V mešanici tega, kar je njena strast, njen miselni angažma, njena osebnost. Dasiravno brez tiste vrhunske nepremagljivosti, ki bi jo po Nietzschejevem aforizmu iz Somraka malikov morala pridobiti. Očitno ni nič vrhunskega v preživetju. Razen preživetja samega. Veronika se ne zdi neranljiva, neobčutljiva. Nič gladwellovsko zmagovalnega ni v njej po tej težki travmi, a to so očitno preostanki vrženosti v življenje. Vključno s smrtjo najboljše prijateljice in njenega brata. Zato v dvojčicah, ki sta se rodili očetu in materi, v senci izgube Adama in Madle - najbrž ne edina - prepozna zgolj sled natanko teh, ki sta umrla. Duhove minulih, zaradi katerih sta tu. Ravnovesja pa sama v tej optiki ne najde v drugih ljudeh, nobenemu izmed njih. Predvsem se opre na preteklost in identifikacijo s tistimi spomini, ki sežejo tudi onkraj Malde, Adama, Šimona in drugih. Tu je le drevo, ki stoji na vrtu njenih najmočnejših spominov. V njeni hruški. Enačba se sklene v njeni ljubezni do islandske kulture, v kateri ženske poleg svojega imena nosijo ime svojega očeta. Odtod skrivnost tega, kaj v romanu češke pisateljice, ki se dogaja na češkem in v katerem nastopajo čehi, počne Hruškadóttir.
Zgodba torej, ki jo odlikuje predvsem moč naracije. Surovo izpovedna, brez dlake na jeziku in potrebe po sočutju, obenem pa nežno intimna, ko z umirjenim ritmom prestavlja časovne postojanke povsem nelinearno in nevsiljivo. Ob tej kombinaciji se bralec v resnici nikoli ne vpraša po starosti pripovedovalke Veronike. Povsem drugače kot v sicer motivno zelo podobnem delu, ki ga je spisal John Green. Spomnimo se Kdo si, Aljaska?, v katerem gre prav tako za mlade, ki se soočajo s smrtjo, Aljaska sama pa je karakterno zelo sorodna Madli. Divja, drugačna, neulovljiva, polna življenjske energije. In nato iz življenj, ki sta jih tako fascinirala, obe izgineta. Ostanejo vprašanja. In ostanejo popisi neurejenih misli, po katerih lahko sežemo le prek branja takšnih malih biserov sodobne literature. Pa ne pustite se zmesti zaradi oznake mladinska književnost, zadnje čase se pod takšno nalepko skrivajo super čtiva.
✭✭✭✩✩
Tudi na:
Emka
Goodreads
Komentarji
Objavite komentar