Preskoči na glavno vsebino

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu.

In za mano je branje, ki se prav tako ukvarja z obrazom. Nadvse rahločutno in pošteno napisana zgodba o sprejemanju drugačnega, ki ima pomenljive preostanke predvsem v vsem tistem, ki se zrcali v pogledu na to drugačnost. Ti preostanki so tisto, o čemer govori Čudo. Želja po sprejemanju, pomilovanje, zloba, pokroviteljstvo, zaščita ali oportunizem, vse to je lahko preostanek tega, kaj se dogaja, ko nekdo vstopi v odnos z dečkom, ki ima zelo zoprno bolezen, zaradi katere je na tem svetu pristal praktično brez obraza kakršnega smo vajeni.


vir slike:ocean-si.com


Eno večjih bralnih presenečenj zadnjega časa je prišlo izpod tipkovnice avtorice R. J. Palacio (njeno pravo ime je Raquel Jaramillo). Mladinski roman Čudo, ki pa pravzaprav sploh ni presenečenje, saj glas o tem prvencu že nekaj časa odmeva povsod. In ker sem velik ljubitelj mladinskih romanov, ki so takšni samo na prvi pogled, sem se ga seveda z veseljem lotil. Izjemno in z norim občutkom za empatijo spisano delo, ki ga je potrebno v roke potisniti tako najstnikom kot tudi njihovim staršem in učiteljem.

Premolknila je samo za milijoninko sekunde, ampak znal sem točno določiti trenutek, ko me je zagledala. Kakor sem povedal: zdaj sem se tega že navadil.

Čudo ni roman, ki bi se osnoval okoli kakega posebnega dogodka, temveč je ta razpotegnjen na celotni roman. Ta roman se, kot rečeno, najprej zdi, da govori o Augustu, Auggiu, ki na pragu svojega najstniškega življenja vstopa v peti razred osnovne šole. Prvič. Prvič bo šel v šolo, prvič bo srečal sošolce, prvič bo doživljal radosti in neprijetnosti, ki se lahko dogajajo vsem, ki se šolajo na predmetni stopnji. Tudi vam. A to ni še niti začetek. Auggie ima že od rojstva eno tistih zoprnih in nadvse neprijetnih bolezni, ki mu onemogočajo normalno vključevanje v družbo. Nak, tudi to ni dovolj. Auggie ima celo kombinacijo bolezni in njegov obraz je svetlobna leta oddaljen od običajnega vključevanja v družbo. Zato je bil do petega razreda doma. Učila ga je mama. Nato so se odločili, da poizkusi v šoli. Tam naleti na odzive, ki ga v resnici niti niso presenetili, a vseeno prizadeli. Otroci so počeli reči na način, kot jih dobro znajo. In otroci, sošolci, vrstniki v šoli znajo biti zelo kruti. Knjiga, po drugi strani, ni. To krutost je uspešno zajezila v relativno sprejemljive popise dogajanja in čustvovanja, ob katerih pa je popolnoma jasno, kaj je prav in kaj ne. Auggie spoznava prijatelje, prave in malo manj prave, človeški odnosi, čeprav gre za zelo zelo mlade ljudi, znajo tudi presenetiti. In Auggie se prebije skozi prve mesece v šoli, roman pa zelo dobro prikaže tudi odnose znotraj njegove družine, odlično, v resnici še bolje kot v šoli, so prikazani odnosi v družini, ki je z Augiejevo boleznijo živela že toliko let do sedaj. Tu je odlična predvsem pripoved sestre Olivie (Vie), ki s svojim glasom povsem jasno pokaže, kako zapostavljeno se občasno lahko počuti sestra nekoga, kot je Auggie.

Čudo je knjiga preizkušenj, takšnih, v katerih se najbrž nikdar ne boste znašli sami, a Auggie in druščina, o kateri beremo, pričarajo izkušnjo, ki ni iz teoretskih učbenikov, temveč pokažejo vso moč, ki jo zgodbe lahko nesejo v glavo tistega, ki bere. Auggie in njegova družina doživljajo vzpone in padce, pri čemer daleč najbolj izstopa dogodek, ki ga je Auggie doživel v šoli v naravi, Via pa – in tule je povsem jasno pozitivno sporočilo celotne knjige, da to ni knjiga o Auggiu – v šolski predstavi. To, kako se je vse skupaj odvilo, pa preberite sami. Ponavljam, če bi sestavljal seznam 100 knjig, ki jih morate prebrati v življenju, bi bilo Čudo med prvih deset. Zagotovo.

Želim si, da bi bila vsak dan noč čarovnic. Vsi bi lahko stalno nosili maske. Potem bi se lahko sprehajali in se resnično spoznali, preden bi videli, kakšni smo pod maskami.

Čudo ni premočrten roman, ki bi zgodbo linearno vlekel od začetka do konca z enega gledišča, po možnosti iz neke varne piščeve razdalje. Omenjene zgodbe sicer potekajo po naravni poti, a pripovedovane so skozi oči različnih junakov: od Auggia samega, njegove sestre Vie, prijatelja Jacka, prijateljice Summer in tako naprej. Tako na kopico situacij dobimo različne poglede, ki na koncu skupaj stkejo sliko zgodbe, ki nam jo je želela avtorica predstaviti. In to, kar je želela prikazati, se zdi, je bila prav močno raznobarvna paleta čustev in emocij, do katerih te lahko pripelje soočenje z nečim neznanim. Z nečim takšnim, za kar veš, da bo v vsakem primeru nate imelo vpliv. Situacija, ki ne bo pustila nevtralnih odločitev. Teren se nagiba, ti pa brez pravega oprijema. In tudi takšno je življenje, ki turbulentno in večkrat od zunanjih nagibov inhibirano odločanje spremlja otroke na pragu mladosti. Prav ali narobe se tu zdi zgrešen poudarek, toliko bolj se pravilna smer zdi moč pozicije bralca, ki reflektirano lahko poveže vsa razmišljanja in jih poveže v širši kontekst, refleksijo, ki presega instant sodbe in vzdigne razmišljanje o življenju, obnašanju, strahu in enakosti na nivo, ki ga vsakodnevni spopadi z drugačnostjo brez časa za premislek tudi odmikajo proč. To je prava presežna moč literature, ki svojo vrednost podeseteri, ko je govora o problemskih temah, ki jih morajo razmisliti predvsem mladi. Avtorica je to dosegla tudi z povsem enakovrednimi dnevniškimi zapisi, v katerih pa – kar je v bistvu najbolj fascinantno – ni predstavnikov odraslih. Ker so dostikrat prav otroci z različnimi pogledi, čustvi in željami tisti, ki so preslišani. V tej knjigi temu res ni tako.

Septembrska maksima gospoda Browna: ko moraš izbirati, ali boš ravnal pravilno ali prijazno, izberi prijazno.

Ta zgodba je torej predvsem načelna zgodba o tem, kako sprejemati drugačnost. Ali jo sprejemati? Ali jo skušati podvreči vatlom lastne istosti? Jo narediti enako temu, kar je za nas sprejemljivo? Jo vseeno sprejeti takšno kot je, čeprav nas mogoče moti? Bi bilo sploh prav, da jo sprejemamo na način, da nas ne bi več motila? Bi potem sploh še bila drugačnost? Kaj si ob vsem tem želi nekdo, ki glede te drugačnosti ne more narediti ničesar? Ali je prav, da sploh gledam nase ob tem, kako bom doživljal to drugačnost? In kaj bo moja okolica naredila glede tega, kako bom reagiral na to drugačnost? Kje v vsej tej zgodbi vstopim jaz? Je jaz v resnici sploh še dovoljen? Številna vprašanja, ki nimajo enoznačnih odgovorov. Iz njih pa z močnim srcem bije razmislek, ki ga moramo prevzeti tudi nase: če imam pred seboj dečka brez obraza, nekoga, ki je drugačen, a za sebe povsem enakih misli o meni, kje se odbojnost drugačnosti preneha. Na dečku brez obraza ali na meni, ki s svojim obrazom kažem, kaj mi on pomeni? Odgovor, se mi zdi, počiva prav nekje v nenehni poti vpraševanja po vseh tistih vprašanjih, ki so bila zapisana zgoraj. In v odgovarjanju nanje odraščamo. Glede teh vprašanj smo še kako otroci tudi sami. Zato je tudi Čudo eno tistih knjig, ki uspešno in neprisiljeno nagovarja prav vse.

Čudo je čudovito branje. Napisano v spretno prekrivajočih se dnevniških zapisih, tako da čisto prehitro mine. Na trenutke trpko in žalostno branje, a vsekakor polno majhnih, a zelo pomembnih zmag, ki niso omejene na izkušnje med platnicami, temveč rastejo tudi v življenje izven knjig. Če se bo zazdelo, da je to knjiga o dečku brez obraza, je na nek način to res, a hkrati je to tudi knjiga o obrazih brez ljudi. Pa o strahu, neznanemu, o družbi, o enakosti, o različnosti, o odraščanju, o prijateljstvu, o zaščitništvu, zapostavljanju, označevanju, o hudem in o prijetnem. O Vojni zvezd. In o prijaznosti. Zares je nekaj posebnega. Obvezno branje.


✭✭✭✭







Obišči tudi:

Ocean
Bukla
Dobre knjige
Koridor-ku
Siol
Goodreads
Avtoričina spletna stran
The Guardian
NPR

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Figa: vsi modusi odhajanja

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje

vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfl

Tik pod nebom: beseda je bitcoin postala

vir slike: goga.si Po tem, ko sem z navdušenjem pospremil zbirko kratkih zgodb Agate Tomažič Česar ne moreš povedati frizerki , sem se najprej nekoliko potiho spraševal, kako izjemno dobro bi bilo, če bi piska našla čas tudi za nekoliko daljši koncept in svoje ideje ob izdelani besedosučni obrti vpletla tudi v kak roman. V tisto, kar bralcu omogoča, da tudi za nekaj dlje posvoji junake, oddiha z njimi nekaj trenutkov več in pusti tudi daljše pookuse. A v tem vpraševanju je bilo mnogo napak, izvšemši tudi moj latetentni egoizem, ko so tu želje po dobrem branju. A ne bi o mojih napakah; Česar ne moreš povedati frizerki je super zbirka zgodb in natanko ob zaključku branja me je Agata razveselila tudi z novico, da finišira novo knjigo, roman. Tik pod nebom je zrelo delo, ki odstira plast za plastjo sodobne družbe, ki jo avtorica preslika skozi zgodbo dveh generacij in prizmo različnih poti ustvarjanja kariere, ki sta navzlic tesnemu prebivanju druge ob drugi tako zelo zelo daleč. Je