Preskoči na glavno vsebino

Eleanor in Park: knjiga o zelo lepih in zelo grdih rečeh

Kot sem že večkrat povedal, imamo veliko srečo, da lahko uživamo v knjigah, ki so v zadnjem času izšle pod oznako mladinske literature. Neverjetno je, koliko vsega, od dobrega pisanja, super pripovedi, kvalitetnih zgodb in odličnega odpiranja največjih družbenih problemov lahko najdemo v delih, ki so v zadnjem obdobju izšla. Od Greena, Nessa, pa do Maxa, Šrámkove, Palacia, celo Zafona se veje seznam čudovitih branj, ki ciljajo prav na publiko, ki se osamosvaja, si sama pričenja izbirati življenje in odločitve, ki jim bodo ta življenja najbolj zaznamovala. K tej druščini se je pridružilo še eno delo, ki od imenovanih v ničemer ne zaostaja. V marsikaterem pogledu jih, po mojem mnenju, močno presega. Gre za knjigo Eleanor in Park, avtorice Rainbow Rowell.
Prav gotovo gre ponovno za delo, ki presega mladinski žanr, saj v njej, če odmislimo starost in dogajalno ozračje v zgodbi, v resnici ne manjka problemov, s katerimi se soočamo tudi nekoliko starejši. A nič od omenjenega ni glavni adut knjige: v resnici gre za pisarijo, ki je narejena na tako rahločuten način, da se ti zdi, da jo boš zlomil, če jo boš pretrdo držal v roki.


vir slike: emka.si


Eleanor in Park je zgodba o dveh najstnikih, ki sta našla drug drugega. Mogoče bi bilo bolje, da bi se našla nekje drugje, v malce drugačnih okoliščinah, a zgodba teh olepševalnih okoliščin ne pozna. Avtorica jima ne daje popustov in njun odnos bo potreboval veliko energije, medsebojnega spoznavanja in nerodnosti, da bo prišel tja, kamor pride. Park je sin korejske matere in ameriškega vojnega veterana, povsem prilagojen družbi se zdi samo na prvi pogled. Predvsem noče izstopati in se raje kot sprejemanju najstniške igre potrjevanja svojega položaja v druščini, posveča dvema velikima ljubeznima, glasbi in stripu. Vedno bolj, ko vidimo, da je drugačen od ostalih, je jasno, da je drugačen predvsem v tem, da je od mnogih mnogo bolj zrel. Eleanor je povsem druga zgodba. Najstnica, ki ima, povsem nezadovoljna s tem kako izgleda, daleč največjo težavo v družinskih razmerah, v katerih mora odraščati. Tako veliko, da tistih nekaj odvečnih kilogramov, ki ji jih avtorica pripiše, v bralčevih očeh povsem zbledijo. A na žalost v Eleanorinih ne, ker si svoje stapljanje v nevidnost v družbi tako lahko še težje pribori. A bistvo, tako čudovito zajeto v vrstice te knjige, je v tem, da ima lahko dekle, v tem primeru Eleanor, v resnici veliko več problemov, kot jih na njej opazijo drugi, celo tisti, ki so ji zelo blizu. In ne, to niso problemi, ki izvirajo v njeni glavi, temu namreč ne sledi, da ima v resnici manj problemov, kot jih vidi sama. Ne, nikakor. Njeni problemi se v bistvu raztezajo še nekoliko dlje in so del večjih težav, ki jih ima celotna njena družina. In od tod izvira največji konflikt zgodbe, a temu se še vrnem. Bistveno pri Eleanor je to, da je navkljub tragičnosti, ki jo njen lik vsebuje, precej bolj podobna slehernici, ki si želi le svojega prostora, vključenosti v družbo in nekoga, ki jo bo imel rad. Ha, mogoče prav zato vsebuje tragičnost. A vendarle ne, njej je vse troje vzeto na zelo radikalen način.

Prosila ga je, naj ji pojasni nekaj, česar ni znal pojasniti niti sam sebi.
"Nisi mi všeč," je dejal. "Potrebujem te."

Park in Eleanor se srečata. Se spoznata. Niti ne. Onadva se srečujeta in se spoznavata. Od prvega srečanja na avtobusu v šolo naprej se prične njuno počasno premikanje drugega k drugemu. In nič v tej liniji zgodbe ni podvrženo literarni redukciji. Tu, se mi zdi, je branje na meji podoživljanja trenutkov prve ljubezni, medsebojnega spoznavanja in soočanja s obstranskostmi, ki ta dogajanja spremljajo. Park in Eleanor spremljamo v njunih skupnih vožnjah z avtobusom, druženju v šoli, druženju pri Parku doma, v materinem avtomobilu. In avtorica nam zgodbo podaja z dveh vidikov, njegovega in njenega. Kar je še en bonus branja, ki očitno dokaj uspešno meri na to, da bodo knjigo lažje brali tako fantje kot tudi punce, moški in ženske. A njuna vidika zgodbe nista enakovredna. Tudi teža tega, kar v skupno zgodbo prinašata, ni niti približno enaka. To je kmalu povsem jasno. Park kljub vsemu deluje kot običajen fant, čigar problemi v resnici to niti niso. Še posebno, ko v optiko vzamemo Eleanor. Njena mati je namreč socialna talka nemogočega moškega, Eleanorinega očima, ki v resnici celotno družino drži za goltanec, izvaja teror in pooseblja vse tisto, kar ne bi smelo nikdar imeti pravice do družine. Pri vsem tem Eleanorin biološki oče s svojo pojavo in nezrelostjo seveda ne more kaj prida pomagati. Eleanor je enkrat že morala od doma, ker je z očimom prišla navskriž in njena streha nad glavo je nekaj, kar na nitki visi tudi skozi celotno zgodbo v knjigi. Strah, negotovost, nesamozavest, skrivanje, pomanjkanje in jeza. To je pušeljc, ki ga v odnos z Parkom prinese Eleanor.

Največji konflikt zgodbe o Eleanor in Parku torej svojo moč črpa natanko v njuni neenakosti. Dasiravno nas zgradba romana skuša ujeti v mišljenje, da gre za enakovreden pogled v genezo njune dvojine, temu nikoli ni tako. Ne v začetku in ne na koncu. Park je tisti, ki bo v tem odnosu vedno vlekel poteze naprej; tisti, ki bo vedno vodil ples in si drznil korak dlje od nje. A v resnici bo vedno korak za njo, saj je njen boj nekje drugje. Eleanor bije bitke, ki jih dolgo ne želi biti s Parkom ob strani in dolgo ga na svoje bojišče niti ne povabi. Bralci ne vemo, zakaj tako dolgo odlaša, najbrž se bomo sprijaznili z mišljenjem, da želi obvarovati tako njega kot ostale, ki so ji dragi. In edina protiutež tej bedni neizogibnosti, s katero se vsakodnevno sooča Eleanor, je tisto kar imata s Parkom. Vsak dan znova, vsak dan, vsak trenutek nekaj več tega. In drobtinice tega nekaj več, se včasih zdi, da je mogoče prešteti na roke, tako pazljivo, pozorno in previdno se spuščata k sebi. Brez te trdne vezi, ki nastaja dolgo - kar je v času instantnih hitrosti malodane vsega takšna redkost - zgodba mogoče ne bi imela takšnega zaključka kot ga ima.

Samo en on obstaja, je pomislila, in zdaj je tukaj.Ve, kateri komad mi bo všeč, še preden ga slišim. Smeji se, preden sploh povem šalo do konca. Na njegovih prsih, tik pod grlom, je mesto, zaradi katerega si mu želim pustiti, da mi odpira vrata.Samo en on obstaja.

In kakšen je ta zaključek? Dober konec, slab konec? O tem bom molčal. Ustvarite si svojo sodbo. Knjiga je več kot vredna branja. Poleg tega avtorica čisto zadnje pike ne postavi sama. O tistih nezapisanih dveh, treh besedah bo bralsko občestvo verjetno še dolgo ugibalo. Dodatnega olja na ta ogenj pristavlja avtorica sama s tem, da ovrže najbolj očitne zapolnitve tega praznega prostora. A nič ne de: bistvo te zgodbe tako ali tako ni v zaključku. Glavni angažma te zgodbe je, kot sem že napisal, v počasnem razreševanju mogočnega konflikta med tistim, kar neusmiljeno in zanesljivo uničuje Eleanor in tistem, kar jo vedno bolj in nezmotljivo iz tega vleče ven, torej Park. Na eni strani imamo torej dispozicijo vsega lepega, kar prinaša uničevalne družinske odnose s posledicami, ki jih to prinaša mlademu dekletu (in česar tisti, ki povzročajo takšne odnose, običajno ne vidijo), in po drugi strani neizmerljivo veličino varnosti, pripadnosti, želje po življenju in neopisljivih navezanosti na osebo, ki je tam takrat in na takšen način, kot ga mlado dekle potrebuje.

Rainbow Rowell je napisala zgodbo in jo povedala na čisto poseben način. Takšen, ki jo umešča, po mojem mnenju, brez pretiravanj, tja nekje zraven knjig, kot sta Krive so zvezde ali Sedem minut čez polnoč. Te so bile namreč tiste, ki jih je v odličnost poleg dobre zgodbe prikoval izjemen avtorjev slog, ki se kljub pastem klišejske patetike vanje ne ujamejo in ne padejo v občutku, da se na straneh pred tabo dogaja nekaj veličastnega. Eleanor in Park je knjiga, ki tem merilom ustreza v čisto vseh pogledih. Odlično.

Tako se piše zgodbe o boju med dobrim in zlim.


✭✭✭✭



Obišči tudi:

Bukla
Emka
Wikipedia
Spletno mesto avtorice
Goodreads
The Guardian

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Figa: vsi modusi odhajanja

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Tik pod nebom: beseda je bitcoin postala

vir slike: goga.si Po tem, ko sem z navdušenjem pospremil zbirko kratkih zgodb Agate Tomažič Česar ne moreš povedati frizerki , sem se najprej nekoliko potiho spraševal, kako izjemno dobro bi bilo, če bi piska našla čas tudi za nekoliko daljši koncept in svoje ideje ob izdelani besedosučni obrti vpletla tudi v kak roman. V tisto, kar bralcu omogoča, da tudi za nekaj dlje posvoji junake, oddiha z njimi nekaj trenutkov več in pusti tudi daljše pookuse. A v tem vpraševanju je bilo mnogo napak, izvšemši tudi moj latetentni egoizem, ko so tu želje po dobrem branju. A ne bi o mojih napakah; Česar ne moreš povedati frizerki je super zbirka zgodb in natanko ob zaključku branja me je Agata razveselila tudi z novico, da finišira novo knjigo, roman. Tik pod nebom je zrelo delo, ki odstira plast za plastjo sodobne družbe, ki jo avtorica preslika skozi zgodbo dveh generacij in prizmo različnih poti ustvarjanja kariere, ki sta navzlic tesnemu prebivanju druge ob drugi tako zelo zelo daleč. Je

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje

vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfl