Ob branju Mojega boja sem razmišljal predvsem o tem, kako te
spomini lahko presenetijo. Prinesejo dobro ali slabo. Ne, prinašajo. Vsevprek
brez občutka prinašajo pozabljene dogodke, čustva in osebe, jih prinašajo na
plano, kot bi nekje izza odra obstajal nekdo, ki je vse to zrežiral in se ta sedaj
neizmerno zabava, ko nas nebogljene spremlja v dnevnih bitkah s tem, da nenehno
ne bruhamo solza sreče, ali kričimo imena prekletih, ali tiho ječimo utapljajoč
se v gnevu neskončne bolečine. Nemara res obstaja nekdo. Ali pa ga ni. In tudi
to nima nobenega višjega ali globljega smisla. Spomini se zdijo tako prijetni
kot neprijetni, potrebni in nepotrebni. Brez njih bi bil le trenutek, z njimi
so ti trenutki lahko zelo dolgi. In mogoče nas prav spomini spomnijo na to, kar
pravzaprav sploh smo. Kako čutimo in kaj nas je naredilo takšne, kot smo.
Mogoče se v spominih spominjamo le spominov, si tako prikličemo spomin na
zadnjič, ko smo se v mislih soočali s strahovi svoje preteklosti. A niti ni
pomembno. Nekaj povsem drugega je priložnost, ki se nam ponudi pri tem, kaj
bomo z vsem tem počeli. Ta je pomembna. Slike, zvoki, vonjave, prepiri in smeh.
Prvi strah, prvi poljub, prvo pivo, prvi akord. Neprecenljivo. Izpade pa
vprašanje kontrole. Zato lahko spomini vedno presenetijo. Tukajšnjost v
spominih, s katero iz njih rišemo podobe, da jih lažje damo predse vsem, ki jim
želijo prisluhniti, je tista najpomembnejša. V tej prisotnosti v preteklosti najbrž
počiva mnogo gradnikov snovi, iz katere smo narejeni. Karl Ove Knausgård z Mojim bojem k takšnemu razmišljanju neskromno pristavlja mnogo.
vir slike: mladinska.com
Pelje nas na pot svojega življenja. V velikem slogu in v
tempu, ki ne razkrije prav ničesar. Zajetno delo, katerega prvo knjigo smo
ravnokar dobili v slovenskem jeziku, je povsem nepredvidljivo. Zdi se mi, da
nekako v nobenem od danih trenutkov v knjigi nisem povsem jasno mogel
predvideti, kaj bo sledilo. Avtor se je povsem prepustil svojemu toku spominov,
kot da občasno tudi sam ne ve, kam vse ga bodo pripeljali. V tem smislu imamo
pred seboj povsem divjo in intimno zgodbo, ki ima vsaj na prvi pogled kar nekaj
središč. S tem je kar nekako odtaval od vsaj regionalne tradicije, ki je recimo
kake skandinavske kriminalke ustoličila na enega od tronov svetovne literature.
Te imajo povsem jasne cilje, hladno in premišljeno nizajo zgodbe, ki jih pišejo
temni odtenki človeške duše. Tukaj so ti odtenki mnogo manj enoznačni, nizanja
premislekov in spominov pa so brez šablone, ki bi okvirila nepomirjenost, ki se
skuša spraviti z duhovi preteklosti. Knausgård
se je v tej džungli, ki ji s svojo nevarno nezapovedljvostjo tempo nalagata svoboda in hkratna nujnost avtobiografske fikcije, znašel izjemno. A roke v ogenj ne bi stegoval,
da tudi njega niso spomini vsaj malo presenetili.
Prvi del Mojega boja se Knausgård ukvarja s svojim
otroštvom. Sprva s travmatično izkušnjo podobe, ki jo je njegova domišljija
zarisala v televizijska poročila in nato skozi mnogo dogodkov, ki so ga
spremljali na poti do odraslih let. V tem delu gre izpostaviti predvsem dvoje:
najprej se čuti velik vpliv Christensenovih
Beatlov, ki prav tako slikovito in sočno prikazuje odraščanje na Norveškem,
prepleteno z ljubeznijo do glasbe. Knausgård je mimogrede sam navrgel referenco
na to izvrstno čtivo in opisoval svoje najstniško življenje z najboljšimi
prijatelji, z bendom, ki so ga imeli, z glasbenim mentorstvom, ki mu ga je
nudil brat Yngve, s prvimi pivskimi poizkusi in življenjem, ki ga običajno v
teh letih zaznamuje tudi iskanje resnične ljubezni. V tem delu je Knausgård
izjemno berljiv, svoje življenje nam ponuja kot bi ga bil doživel včeraj, a
obenem ohranja distanco prvoosebnega pripovedovalca, ki ve, da se je to
dogajalo že vrsto let nazaj. Druga stvar, ki jo tudi avtor sam postavlja ves
čas v ospredje, je njegova družina. Še bolj natančno, podoba njegovega očeta.
Oče je bil od vsega začetka v njegovem življenju prisoten kot strahospoštovana
figura, pojem avtoritarne figure, ki je ob odsotnosti mame odigral tudi vlogo
glavnega vzgojitelja Karla Oveja. Odnos z očetom, njegovimi gibi, razmišljanji,
redkimi besedami je Knausgårdu odločilno zaznamoval spomine na ta del njegovega
življenja. Ne glede na vse, kar boste prebrali, je v ozadju najpomembnejša
družina. Odnos z očetom potuje od spoštovanja do zavračanja. Do očeta, se zdi
občasno, ne čuti prav ničesar. Ali nekoliko drugače, prav nič veselja.
Očeta nisi mogel opazovati, vedno te je opazil, videl je vse, vedno je videl vse.
Potem pride drugi del. Tu je dogajanje prestavljeno v
odrasla leta Karla Oveja, ko je ta že pisatelj v srečni zvezi, kar nekaj
kilometrov oddaljen od domačega kraja. In relativno nepričakovano – za Karla Oveja malo manj, za vse nas precej bolj –
trešči novica o očetovi smrti, celotni
preostanek knjige pa je reduciran na avtorjevo refleksijo tega, kar se z njim
dogaja ob tem, da mu je umrl oče. A ta
redukcija ni nekaj slabega. Tu je soočanje človeka s smrtjo nekoga, ki je v
njegovem življenju pustil neverjetno pomemben vtis. Če smo prej mislili
drugače, je to vedno bolj jasno. Knausgård je temeljit in uničujoče neposreden,
iskren pri opisovanju tako bednega pijančevanja svojega očeta (za katerega je v
preteklosti zapisal, da je redko pil), kar ga je v končni fazi pahnilo v smrt
kot tudi pri opisovanju svojih poizkusov, kako se približati babici, ki jo
zapušča spomin (čeprav se mi zdi, da se ji v resnici sploh ne želi približati).
Tudi takrat, ko ne piše neposredno o očetu, nam nalaga način, kako ga je treba
misliti. Povsem slikovito in gnusno opisovanje stanja v hiši, kjer sta oče in
babica živela, kamor sta z bratom po očetovi smrti prispela, da uredita pogreb
in sedmino, je nekaj v čemer si Knausgård vzame ogromno časa. Berljivo in hudo
užitno v vsej neužitnosti. Več ko nam govori o hiši, smradu, nesnagi, iztrebkih
in praznih steklenicah, bolj nam je jasno, kakšen je bil njegov oče ob koncu
življenja. A ob vsem tem se zdi najbolj pomenljiv kontrast, ki nastane, ko ob
vsem tem opisuje svojo žalost do tega, da je umrl. Navkljub odporu do vsega,
kar je oče počel, kako je zanemaril tudi lastno mater, Karl Ove ob misli na to,
da očeta ni več, zgolj bridko joče. Krivda? Spomin na nekoga, ki ga je nekoč
spoštoval? Spomin na nekaj, kar se je zdelo neuničljivo in je sedaj odšlo,
čeprav takšne stvari ne bi smele oditi? Kakor koli že, na poziciji ob koncu
prve knjige Mojega boja se Karl Ove znajde natanko na drugi poziciji kot nam je
dal misliti na polovici. Do očeta čuti marsikaj. Ali nekoliko drugače, mnogo žalosti.
Kar je zunaj misli, ne pomeni nič. Gledal sem, razmišljal sem, potem pa sem vse, kar sem videl in o čemer sem razmišljal, potegnil nazaj: to ne šteje. Nič ne šteje. Šteje samo očkova smrt.
Moj boj je monumentalno delo. Upam, da hitro pridejo tudi
druga dela, skupaj nekako 3600 strani branja. Vse ocene tega, kaj nam je avtor
želel sporočiti s svojim delom, bodo zato najbrž morale počakati, a vseeno
lahko zapišem, da sem v branju neizmerno užival. Zlahka stavim na svobodo, ki jo
je čutil ob prepuščanju toka zavesti s katerim je jadral po spominih in
opisoval zgodbo svojega boja, svojega življenja in hkrati vidimo, kako nujno in
nearbitrarno deluje potreba, po kateri pišemo točno to, kar pišemo, ne pa česa
drugega. V intervjuju za The
Paris Review je Knausgård jasno povedal, da postavlja enačaj med pisanjem
in spominjanjem ter da je v tem oziru klasično proustovski. Moj boj ni izlet po
pokrajini črnobelih spominov, ki si ga jemljemo počasi, s spuščenimi šipami in
sanjajočimi oziranji za mimobežnimi prebliski preteklosti. Moj boj je rokenrol
z buldožerjem, v katerem ni časa za lepotičenja in preobrazbe preteklih
dogodkov v sprejemljivo življenjepisje. Moj boj je mojstrski zapis življenja,
odraščanja in soočanja s smrtjo kot zaključkom natanko tega odraščanja. Z
nenehnim trpkim oziranjem čez ramo.
Aja! Življenje je poj, je rekla stara baba, ki ni znala reč b-ja.
Prvo knjigo Mojega boja po mojem mnenju najbolj zaznamuje
ambivalentnost odnosa, ki ga ima Knausgård do očeta; odnosa, ki pluje od tega,
da hoče od njega ubežati, do tega, da išče pot nazaj k njemu. In če je to le
vrh ledene gore, ne pozabite, da je spodaj še mnogo več. Razburljivo, strastno,
nenačrtovano, človeško, tudi kruto in neprijazno delo spomina. Izpeljano na nek fascinanten način. Moj boj Karla Oveja Knausgårda brez
kančka dvoma spada na vrh mojih najljubših letošnjih prebranih del.
✭✭✭✭✭
Obišči tudi:
Ana Schnabl, Karl
Ove Knausgaard in njegov Bledi Boj (Airbeletrina)
Irena Štaudohar, Ko
čistilo ajax prevzame mesto magdalenice (Sobotna priloga)
Intervju v The
Paris Review
Komentarji
Objavite komentar