Preskoči na glavno vsebino

Moj boj (1. knjiga): o očetu in drugih spominih

Ob branju Mojega boja sem razmišljal predvsem o tem, kako te spomini lahko presenetijo. Prinesejo dobro ali slabo. Ne, prinašajo. Vsevprek brez občutka prinašajo pozabljene dogodke, čustva in osebe, jih prinašajo na plano, kot bi nekje izza odra obstajal nekdo, ki je vse to zrežiral in se ta sedaj neizmerno zabava, ko nas nebogljene spremlja v dnevnih bitkah s tem, da nenehno ne bruhamo solza sreče, ali kričimo imena prekletih, ali tiho ječimo utapljajoč se v gnevu neskončne bolečine. Nemara res obstaja nekdo. Ali pa ga ni. In tudi to nima nobenega višjega ali globljega smisla. Spomini se zdijo tako prijetni kot neprijetni, potrebni in nepotrebni. Brez njih bi bil le trenutek, z njimi so ti trenutki lahko zelo dolgi. In mogoče nas prav spomini spomnijo na to, kar pravzaprav sploh smo. Kako čutimo in kaj nas je naredilo takšne, kot smo. Mogoče se v spominih spominjamo le spominov, si tako prikličemo spomin na zadnjič, ko smo se v mislih soočali s strahovi svoje preteklosti. A niti ni pomembno. Nekaj povsem drugega je priložnost, ki se nam ponudi pri tem, kaj bomo z vsem tem počeli. Ta je pomembna. Slike, zvoki, vonjave, prepiri in smeh. Prvi strah, prvi poljub, prvo pivo, prvi akord. Neprecenljivo. Izpade pa vprašanje kontrole. Zato lahko spomini vedno presenetijo. Tukajšnjost v spominih, s katero iz njih rišemo podobe, da jih lažje damo predse vsem, ki jim želijo prisluhniti, je tista najpomembnejša. V tej prisotnosti v preteklosti najbrž počiva mnogo gradnikov snovi, iz katere smo narejeni. Karl Ove Knausgård z Mojim bojem k takšnemu razmišljanju neskromno pristavlja mnogo.


vir slike: mladinska.com

Pelje nas na pot svojega življenja. V velikem slogu in v tempu, ki ne razkrije prav ničesar. Zajetno delo, katerega prvo knjigo smo ravnokar dobili v slovenskem jeziku, je povsem nepredvidljivo. Zdi se mi, da nekako v nobenem od danih trenutkov v knjigi nisem povsem jasno mogel predvideti, kaj bo sledilo. Avtor se je povsem prepustil svojemu toku spominov, kot da občasno tudi sam ne ve, kam vse ga bodo pripeljali. V tem smislu imamo pred seboj povsem divjo in intimno zgodbo, ki ima vsaj na prvi pogled kar nekaj središč. S tem je kar nekako odtaval od vsaj regionalne tradicije, ki je recimo kake skandinavske kriminalke ustoličila na enega od tronov svetovne literature. Te imajo povsem jasne cilje, hladno in premišljeno nizajo zgodbe, ki jih pišejo temni odtenki človeške duše. Tukaj so ti odtenki mnogo manj enoznačni, nizanja premislekov in spominov pa so brez šablone, ki bi okvirila nepomirjenost, ki se skuša spraviti  z duhovi preteklosti. Knausgård se je v tej džungli, ki ji s svojo nevarno nezapovedljvostjo tempo nalagata svoboda in hkratna nujnost avtobiografske fikcije, znašel izjemno. A roke v ogenj ne bi stegoval, da tudi njega niso spomini vsaj malo presenetili.

Prvi del Mojega boja se Knausgård ukvarja s svojim otroštvom. Sprva s travmatično izkušnjo podobe, ki jo je njegova domišljija zarisala v televizijska poročila in nato skozi mnogo dogodkov, ki so ga spremljali na poti do odraslih let. V tem delu gre izpostaviti predvsem dvoje: najprej se čuti velik vpliv Christensenovih Beatlov, ki prav tako slikovito in sočno prikazuje odraščanje na Norveškem, prepleteno z ljubeznijo do glasbe. Knausgård je mimogrede sam navrgel referenco na to izvrstno čtivo in opisoval svoje najstniško življenje z najboljšimi prijatelji, z bendom, ki so ga imeli, z glasbenim mentorstvom, ki mu ga je nudil brat Yngve, s prvimi pivskimi poizkusi in življenjem, ki ga običajno v teh letih zaznamuje tudi iskanje resnične ljubezni. V tem delu je Knausgård izjemno berljiv, svoje življenje nam ponuja kot bi ga bil doživel včeraj, a obenem ohranja distanco prvoosebnega pripovedovalca, ki ve, da se je to dogajalo že vrsto let nazaj. Druga stvar, ki jo tudi avtor sam postavlja ves čas v ospredje, je njegova družina. Še bolj natančno, podoba njegovega očeta. Oče je bil od vsega začetka v njegovem življenju prisoten kot strahospoštovana figura, pojem avtoritarne figure, ki je ob odsotnosti mame odigral tudi vlogo glavnega vzgojitelja Karla Oveja. Odnos z očetom, njegovimi gibi, razmišljanji, redkimi besedami je Knausgårdu odločilno zaznamoval spomine na ta del njegovega življenja. Ne glede na vse, kar boste prebrali, je v ozadju najpomembnejša družina. Odnos z očetom potuje od spoštovanja do zavračanja. Do očeta, se zdi občasno, ne čuti prav ničesar. Ali nekoliko drugače, prav nič veselja.

Očeta nisi mogel opazovati, vedno te je opazil, videl je vse, vedno je videl vse.

Potem pride drugi del. Tu je dogajanje prestavljeno v odrasla leta Karla Oveja, ko je ta že pisatelj v srečni zvezi, kar nekaj kilometrov oddaljen od domačega kraja. In relativno nepričakovano – za  Karla Oveja malo manj, za vse nas precej bolj – trešči  novica o očetovi smrti, celotni preostanek knjige pa je reduciran na avtorjevo refleksijo tega, kar se z njim dogaja ob tem, da mu je umrl oče.  A ta redukcija ni nekaj slabega. Tu je soočanje človeka s smrtjo nekoga, ki je v njegovem življenju pustil neverjetno pomemben vtis. Če smo prej mislili drugače, je to vedno bolj jasno. Knausgård je temeljit in uničujoče neposreden, iskren pri opisovanju tako bednega pijančevanja svojega očeta (za katerega je v preteklosti zapisal, da je redko pil), kar ga je v končni fazi pahnilo v smrt kot tudi pri opisovanju svojih poizkusov, kako se približati babici, ki jo zapušča spomin (čeprav se mi zdi, da se ji v resnici sploh ne želi približati). Tudi takrat, ko ne piše neposredno o očetu, nam nalaga način, kako ga je treba misliti. Povsem slikovito in gnusno opisovanje stanja v hiši, kjer sta oče in babica živela, kamor sta z bratom po očetovi smrti prispela, da uredita pogreb in sedmino, je nekaj v čemer si Knausgård vzame ogromno časa. Berljivo in hudo užitno v vsej neužitnosti. Več ko nam govori o hiši, smradu, nesnagi, iztrebkih in praznih steklenicah, bolj nam je jasno, kakšen je bil njegov oče ob koncu življenja. A ob vsem tem se zdi najbolj pomenljiv kontrast, ki nastane, ko ob vsem tem opisuje svojo žalost do tega, da je umrl. Navkljub odporu do vsega, kar je oče počel, kako je zanemaril tudi lastno mater, Karl Ove ob misli na to, da očeta ni več, zgolj bridko joče. Krivda? Spomin na nekoga, ki ga je nekoč spoštoval? Spomin na nekaj, kar se je zdelo neuničljivo in je sedaj odšlo, čeprav takšne stvari ne bi smele oditi? Kakor koli že, na poziciji ob koncu prve knjige Mojega boja se Karl Ove znajde natanko na drugi poziciji kot nam je dal misliti na polovici. Do očeta čuti marsikaj. Ali nekoliko drugače, mnogo žalosti.

Kar je zunaj misli, ne pomeni nič. Gledal sem, razmišljal sem, potem pa sem vse, kar sem videl in o čemer sem razmišljal, potegnil nazaj: to ne šteje. Nič ne šteje. Šteje samo očkova smrt.

Moj boj je monumentalno delo. Upam, da hitro pridejo tudi druga dela, skupaj nekako 3600 strani branja. Vse ocene tega, kaj nam je avtor želel sporočiti s svojim delom, bodo zato najbrž morale počakati, a vseeno lahko zapišem, da sem v branju neizmerno užival. Zlahka stavim na svobodo, ki jo je čutil ob prepuščanju toka zavesti s katerim je jadral po spominih in opisoval zgodbo svojega boja, svojega življenja in hkrati vidimo, kako nujno in nearbitrarno deluje potreba, po kateri pišemo točno to, kar pišemo, ne pa česa drugega. V intervjuju za The Paris Review je Knausgård jasno povedal, da postavlja enačaj med pisanjem in spominjanjem ter da je v tem oziru klasično proustovski. Moj boj ni izlet po pokrajini črnobelih spominov, ki si ga jemljemo počasi, s spuščenimi šipami in sanjajočimi oziranji za mimobežnimi prebliski preteklosti. Moj boj je rokenrol z buldožerjem, v katerem ni časa za lepotičenja in preobrazbe preteklih dogodkov v sprejemljivo življenjepisje. Moj boj je mojstrski zapis življenja, odraščanja in soočanja s smrtjo kot zaključkom natanko tega odraščanja. Z nenehnim trpkim oziranjem čez ramo.  

Aja! Življenje je poj, je rekla stara baba, ki ni znala reč b-ja.

Prvo knjigo Mojega boja po mojem mnenju najbolj zaznamuje ambivalentnost odnosa, ki ga ima Knausgård do očeta; odnosa, ki pluje od tega, da hoče od njega ubežati, do tega, da išče pot nazaj k njemu. In če je to le vrh ledene gore, ne pozabite, da je spodaj še mnogo več. Razburljivo, strastno, nenačrtovano, človeško, tudi kruto in neprijazno delo spomina. Izpeljano na nek fascinanten način. Moj boj Karla Oveja Knausgårda brez kančka dvoma spada na vrh mojih najljubših letošnjih prebranih del.

✭✭✭✭




Obišči tudi:

Ana Schnabl, Karl Ove Knausgaard in njegov Bledi Boj (Airbeletrina)
Irena Štaudohar, Ko čistilo ajax prevzame mesto magdalenice (Sobotna priloga)
Intervju v The Paris Review

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

A search for perfection

Shelley's novel Frankenstein is one of the best examples of Romanticism. The very nature of a human and his/hers desire to reach his/her individual perfection leads to deadly utopia. The story of Frankenstein teaches that the radical search for perfection ultimately terminates the searcher. Victor is a protagonist of Romanticism par excellence, doing a lot of self-reflection, contemplating the nature and being very sensitive. When his dying mother addresses him her wish (“… my firmest hopes of future happiness were placed on the prospect of your union…”, p.41) and later his father (“… I have always looked forward to your marriage…”, p.161), this becomes ultimately deadly for Elisabeth. Victor marries her in spite of his knowledge of what will happen. Victor is attached to fulfilling his parent’s wish until the very end. And with this “attachment”, Victor goes to Ingolstadt, where he seems to find his own inner desire,”…animated by an almost supernatural enthusiasm” (p.50), to make