Preskoči na glavno vsebino

Vsa ta nevidna svetloba: o temini sveta

Prav danes, ko se začenjajo Slovenski dnevi knjige, lahko zopet pišem o izjemnem branju, ki sem ga z veseljem bral v zadnjem tednu. Zgodba, ki je večplastna in pomaga razumeti svet. Zgodba, ki v sebi skriva svetove, v resnici čisto blizu nas, pa se jih vseeno ne moremo tako zlahka dotakniti, ker v njih vlada neko tenkočutje, do katerega se je treba še prebiti. To je zgodba, ki me je spomnila na tisto, kar je nekoč zapisal Freud v svojih Predavanjih za uvod v psihoanalizo, ko je pisal o fobijah otrok. O strahu pred temo in strahu pred samoto, o tem, kako se prva lahko obdrži celo življenje, obema pa je skupno pogrešanje ljubljene osebe. Pisal je, kako je nekega otroka, ki ga je bilo v temi strah, slišal klicati v sosednjo sobo: "Teta, pogovarjaj se vendar z menoj, strah me je." "Ampak kaj boš imel od tega? Saj me ne vidiš." Temu je sledil otrokov odgovor: "Če kdo govori je svetleje" (slovenski prevod na str. 382). Odkar sem prvič prebral ta del kultne Freudove pisarije, se mi je vtisnil v spomin in vedel sem, da bi bilo mogoče napisati mnogo širšo in globljo pripoved, ki bo v osnovi stavila na to temo. Sedaj, po kar nekaj letih, sem jo vendarle dočakal. In kako super je.

Gre za roman Anthonya Doerrja, Vsa ta nevidna svetloba. Kot vse odlične knjige, ima tudi ta veliko število vhodnih vrat, veliko načinov branja in mnogo plasti, ki odkrivajo nove in nove poglede na to, kar je bilo in to kar je. A navkljub mnoštvu vsega se ni potrebno bati, da bi izgubili rdečo nit. Od branja ne boste pobegnili, posrkalo vas bo vase. Doerrjeva Vsa ta nevidna svetloba je knjiga, na katero se boste spomnili, ko vas bodo vprašali, zakaj radi berete.

vir slike: bukla.si

V osnovi gre za v zgodovino vpet roman, ki na prvi vtis želi predvsem osvetliti občutenje druge svetovne vojne. Gre torej za zgodovinski roman, ob katerem bi se - če imamo pred očmi zanimiva dela, ki so v zadnjem času prispela na naše police in so položena v podoben časovni okvir - lahko vprašali, kaj novega ima povedati. A takšna vprašanja so odveč, kot je tudi odveč poudarjati, da je zgodovinsko obdobje, v katero je vpet roman, predvsem kulisa, ki je sicer nepogrešljiva za zgodbo, vse skupaj pa pelje mnogo globlje. Zgodba romana se vrti okoli dveh najstnikov (spočetka niti to nista), ki živita v povsem različnih svetovih. Marie-Laure je dekle, ki živi v Parizu z očetom, ključarjem v muzeju, ki bi zanjo naredil čisto vse, še posebno, odkar je oslepela. Z nepresegljivo predanostjo ji izdeluje makete, kamor ji ob rojstnih dnevih skriva drobne pozornosti. Werner Pfennig živi v Nemčiji, v sirotišnici s sestro Jutto, kjer iz malega zvedavega dečka, ki ima rad tehniko, postane velik ljubitelj in v resnici strokovnjak za popravila radijskih sprejemnikov. Želje po širnih svetovih znanja in vsemu, kar se skriva onkraj znanih zidov, si s sestro tešita ob poslušanju radijskega oddajanja iz Francije, kjer nekdo oddaja poljudnoznanstvene vsebine, namenjene otrokom. Oba, tako Marie-Laure kot Werner, pa hitro spoznavata posledice zgodovinskih dogodkov, ki proti koncu tridesetih let začnejo vladati Evropi. Vsak na svoj način, a nobeden od njiju brez vprašanj, žalosti, veselja in svojega prediva, s katerim sta si skušala sešiti čim boljšo usodo. Marie-Luise z očetom pobegne v Saint-Malo, k očetovemu stricu v veliko hišo ob morju, kjer preživi do konca druge svetovne vojne. Vmes se zgodi marsikaj. Ta stric ima namreč nekaj zanimivega na podstrešju, na obali spozna nekaj, s čimer se bo vsaj posredno ukvarjala še dolgo, sodeluje tudi v odporniškem gibanju. In nekoga bo spoznala. Werner pa prav po zaslugi svojega obvladovanja radia in veselja do učenja, genialnosti uma pride v šolo za mlade wehrmachtovce, ki mu prav tako zapečati usodo do konca druge svetovne vojne. Vmes se zgodi marsikaj. Predvsem spozna Fredericka in bodočega nadrejenega nekoliko starejšega in predvsem mnogo večjega Volkheimerja, potuje po Evropi in odkriva nedovoljena oddajanja odporniških gibanj. In nekoga bo spoznal. Zgodba sama se z drugo svetovno vojno ne konča, konča se z vmesnim postankom pred 40 leti v današnjem času, z ostarelo Marie-Laure na sprehodu z vnukom, v drugem času, a v družbi nevidne svetlobe, s katero je živela skoraj vse življenje.

Koščena Smrt jezdi po ulicah spodaj, kdaj pa kdaj razjaše in pokuka skoz okno. Na glavi ima goreče roge, dim puha iz nosnic, v koščeni roki drži seznam novih naslovov. Najprej se zazre v skupino častnikov, ki izstopajo iz limuzin v Château.
Potem v osvetljene sobe parfumarja Clauda Levitta.
Potem v temno, visoko hišo Etienna LeBlanca.
Odjezdi mimo, Smrt. Odjezdi mimo te hiše.

Zdi se mi, da je celoten roman zares nekakšna poetizacija tega, kar sem nekoliko višje citiral iz Freudovih Predavanj. Osnovna tema romana je pravzaprav premisa, da takrat, ko nekdo govori, uničuje temino sveta. Reducira nevednost na problem. A tema, skritost, se kaže na več nivojih. Najprej skozi slepoto Marie-Laure, pri katerim nam mojstrstvo avtorja nikoli zares ne dopusti, da pozabimo, kako je odvisna predvsem od vonja, dotika, okusa in zlasti od sluha. Njeno iskanje svetlobe, dasiravno nevidne, je iskanje domačnosti v svetu, ki je neznan in poln nevarnosti. Gre za življenje v temi, kjer glas nekoga lahko pomeni tisto malo, kar potrebujemo, da se ne sesedemo vase. Nato skozi slepoto usode Wernerja, ki je z Jutto iskal življenja onstran svoje sirotišnice, si širil obzorja s tem, da je s svojo iznajdljivostjo uspel najti glas, ki je prinesel nevidno svetlobo in svetil na otroške sanje, ki so močnejše od vsakega jekla. Gre za glas, ki sta ga Werner in njegov orjaški kolega poslušala ob koncu vojne v temi bombardiranih poslopij, ki je dal moč, da sta iz tega prišla. In je na koncu koncev tudi glas, ki govori skozi cel roman, da osvetljuje temačnost druge svetovne vojne in prežene strahove, ki izvirajo onstran fizične slepote posameznika in tudi časa, v katerem živi.

Iskalo drži kolikor le more pri miru. Signal je tako šibek, da ne sliši nobenega glasu, čeprav ima slušalko komaj petnajst centimetrov stran. Vendar gleda sestrin obraz, čisto pri miru, samo veke ji drhtijo, v kuhinji pa frau Elena vzdigne mokaste roke v zrak, nagne glavo in pogleda Wernerja, v sobo planeta dva starejša fanta in se ustavita, ker začutita spremembo v zraku, mali radio s štirimi postajami in žičnato anteno pa negibno stoji na tleh med njimi kot čudež.

Vsa ta nevidna svetloba je čudovit roman o temi in nevidni svetlobi, ki preganja strah. Je tudi roman o človečnosti, boju, majhnosti sveta, tehnološkem fenomenu radia ter otroških sanjah. Zavitih v zgodbe Julesa Verna ali pripovedovane preko slabe radijske povezave z oddaljenim francoskim mestom. Roman o sanjah, o tistem otroškem hrepenenju, v katerega je Cankar v daljnem 1904 položil resnico in življenje. Napisano je v izjemno kratkih poglavjih, nekateri res niso daljši od strani. Skoraj simetrično se izmenjujeta zgodbi o Marie-Laure in Wernerju, bralec je tako razpet na dva konca, preko katerih leti in leti od enega do drugega. Nekaj čarobnega je v moči pripovedi te knjige, v kateri sile doživljanja nemalokrat terjajo zatekanje k sublimni poetičnosti, a ta nikdar ne deluje prisiljeno ali outsidersko, temveč je neverjetno narahlo vpeta v celoto. Uživali boste v branju, zagotovo.

✭✭✭✭



Obišči tudi:

Bukla
Peripatije
Emka
Dobre knjige
avtorjevo spletno mesto
Goodreads
The Guardian
The New York Times

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Figa: vsi modusi odhajanja

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje

vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfl

Tik pod nebom: beseda je bitcoin postala

vir slike: goga.si Po tem, ko sem z navdušenjem pospremil zbirko kratkih zgodb Agate Tomažič Česar ne moreš povedati frizerki , sem se najprej nekoliko potiho spraševal, kako izjemno dobro bi bilo, če bi piska našla čas tudi za nekoliko daljši koncept in svoje ideje ob izdelani besedosučni obrti vpletla tudi v kak roman. V tisto, kar bralcu omogoča, da tudi za nekaj dlje posvoji junake, oddiha z njimi nekaj trenutkov več in pusti tudi daljše pookuse. A v tem vpraševanju je bilo mnogo napak, izvšemši tudi moj latetentni egoizem, ko so tu želje po dobrem branju. A ne bi o mojih napakah; Česar ne moreš povedati frizerki je super zbirka zgodb in natanko ob zaključku branja me je Agata razveselila tudi z novico, da finišira novo knjigo, roman. Tik pod nebom je zrelo delo, ki odstira plast za plastjo sodobne družbe, ki jo avtorica preslika skozi zgodbo dveh generacij in prizmo različnih poti ustvarjanja kariere, ki sta navzlic tesnemu prebivanju druge ob drugi tako zelo zelo daleč. Je