Preskoči na glavno vsebino

Max: pripoved Mrtvaške glave

V nekih idealnih zgodovinah, ki jih ne bi nikdar pisali prebivalci naše zemlje, otroci niso del vojne. Vojne so nemara nujne, bi me lahko kdo poučil. Ne vem sicer, s kakšnim argumentom, a vseeno. Vojne so zgodbe izkazovanja moči, takšnih in drugačnih. Za dosego ekonomskih, političnih, geografskih in še kakšnih drugih koristi. Ali vseh skupaj. V tej najbrž preskopi ali preširoki opredelitvi je jasno lahko le to, da v teh zgodbah otroci nimajo kaj iskati. Vojna bi morala biti stvar odraslih ljudi, ki so jih neuspehi vseh drugih rešitev pripeljali do sklepa, da drugače ne gre. Ne gre, ker je želja še vedno premočna. A ta želja je še vedno stvar odraslih, ne otrok. Zato v nekih idealnih zgodovinah otroci v vojnih zgodbah ne nastopajo. Obstajajo seveda realne zgodbe, ki se na te fantazije požvižgajo. In gredo k stvari kot taki, kakršna je. Popisujejo krute usode otrok, ki jih vojne jemljejo za talce svojih nevarnih igric. Ko so kot neka kolateralna škoda, ki je ni moč preprečiti. Ta veliki, odrasli, zreli možje sklepajo taktične načrte, jih z vso vnemo uresničujejo, civilisti, med njimi tudi otroci, pa sedijo za mizo, na kateri je večerja, ki so jo odrasli cel dan kuhali. Teh zgodb seveda ni malo. In pred njimi si ni potrebno zatiskati oči. Obstajajo pa tudi zgodbe naše zgodovine, v katerih umni in velepomembni možje otrok med vojno ne pozabijo. Otroci tu niso le kolateralna škoda. Ne usedejo se k večerji le zvečer, ko je vsa smrdljiva prikuha že na mizi in vse brbota od strupenih neužitnosti. Otroci teh zgodb so aktivni kuharji teh neokusnih obrokov, izvrstni in zvesti pomočniki glavnih kuharjev, ki jih prijazno o vsem umno podučijo. In zgodbe teh kuharij so presunljive, neprijetne in če o njih govorimo, morajo biti zapisane previdno. Pogumno, a previdno. To so zgodbe otrok, ki so v vojnah pomembna sredstva za dosego končnega izplena. 

Tako je tudi z zgodbo o otrocih Lebensborn programa. Zgodbo o Mrtvaški glavi. O Maxu.

Pred dvema mesecema je dospela na naše police, ena zadnjih knjig v zbirki Najst in krasi jo veliko rdeče barve. In črne. Naslovljena je z Max. In opisuje zgodbo o temni plati človeške zgodovine, za katero lahko le upamo, da se ne ponovi več. Je presenetljiva zgodba, neprijetna, a zapisana pogumno. Brez zadržkov in olepševanj, tudi takrat, ko bi najbrž lahko kaj zamolčala, z vso silo napada in strelja pravzaprav z vsem, kar ima. Na vsaki strani, z vsakim poglavjem odstira temačne podrobnosti programa, ki ga poznamo pod imenom Lebensborn.


vir slike:emka.si


To je bil projekt, ki si ga je v službi tretjega rajha izmislil bivši priščančjerejec in eden vodilnih mož, ki so lahko stali ob in svetovali Hitlerju, Heinrich Himmler. Nemško vodstvo je že kmalu po naskoku na oblast v tridesetih letih dvajsetega stoletja pričelo z načrtovanjem vseh ukrepov, ki bi pripomogli k uspehu in večni vladavini arijske rase pod poveljstvom velikega Führerja. Ukrepi so bili postopni, a zelo odkrito so ciljali v smer, ki jo danes vsi poznamo. Med najbolj izpostavljenimi so bili tako vsi, ki niso bili pripadniki arijske rase. Pripadniki elitne SS so denimo morali, poleg izjemne fizične nepoškodovanosti (če ji lahko tako rečem), dokazovati tudi arijsko poreklo za nekaj kolen nazaj. Toliko bolj, če so želeli višje po oficirskem rangu v tej organizaciji. To je bil nujni del nemške prevlade nad ostalim svetom. In na tej poti je stalo tudi sistematično sovraštvo do Židov, Slovanov, Romov, temnopoltih. Od vsega začetka je obstajalo židovsko vprašanje. In od vsega začetka so obstajale rešitve židovskega vprašanja. Tu vstopamo na polja etičnih vprašanj, ki terjajo svojevrstno distanco in trdo kožo, ki bdita nad razmislekom o teh rečeh. Židovskega vprašanja so se nacisti lotevali na različne načine. O teh smo brali že v izvrstni knjigi HHhH. In tudi Židi so skušali, kot so lahko in imeli možnost, svojo kožo v teh poizkusih reševati na različne načine. Tu pa se lahko spomnimo Adamove zapuščine. A v vsej svoji odličnosti, ki jo premoreta obe, je tule potrebno zapisati, da sta ti dve zgodbi skoraj le bleda senca in nekakšen uvod v to, kar se ima zgoditi v Maxu.


vir slike: wikipedia.org

Max je zgodba o fantu, ki je odrastel skozi še enega od načinov, kako rešiti židovsko vprašanje. Nekakšen podporni, a esencialni element v vojni, ki so jo vodili nacisti. Gre za, kot že zapisano, program Lebensborn. V popolnoma oskubljenem smislu je šlo za program, ki bi oskrbel tretji rajh z zadostno količino arijskega podmladka. Z materjo, ki je poskrbela, da je otrok donošen in dojen, a je morala sama čez mnoge teste in preglede, ki so jo postavili na pravo stran rasne ideologije. In z očetom, ki je bil v SS, torej že tako živeči simbol čiste arijske rase. A ti otroci svojih mater in očetov niso poznali, boste dejali. Napak, njihova mati je bila Nemčija, njihov oče Führer . To so povedali ti otroci sami. In najbolj vztrajno, goreče in nezmotljivo je to zagovarjal Max. Naslovni junak knjige. Prvi otrok, ki se je rodil v tem programu. Prvi med enakimi. In rodil se je na Hitlerjev rojstni dan, 20. aprila, leta 1936. Popoln svetlolasec s popolnoma modrimi očmi, ki je od prvega dneva dalje po svetu dihal vse, v kar je verjela nacistična Nemčija. Popoln vojak, ki je pripravljen narediti vse za svojega očeta. Točno takšen, kot so si ga želeli tvorci Lebensborn programa. In, ker je bil takšen, ga je krstil Führer osebno in dobil ime Konrad. Max je bil ime, ki mu ga je izbrala biološka mama, ki pa seveda pri ničesar, kar je zadevalo Konrada, ni imela popolnoma nobene besede.

In spremljamo Maxovo zgodbo. Začnemo še pred njegovim rojstvom in nato v prvih dneh, letih življenja, ko so ga počasi zapuščali tudi vsi sorojenci programa. Posvojile so jih družine SS oficirjev, da so lahko odraščali v pravilnih in zdravih celicah nemškega Rajha. A ne Max. On je ostal tam, dokler ni šel na svojo prvo misijo, na Poljsko. Tam je pomagal pri krajah majhnih otrok, ki so zadoščali osnovnim standardom in so lahko šli skozi kruti proces ponemčevanja. Spremljamo ga tudi v šoli, lahko bi rekli nekakšni nižji osnovni šoli, kjer se je to ponemčevanje dogajalo. Spoznamo načine, kako so to počeli in predvsem samega sebe, ko presenečeno ugotovimo, kako neobčutljivi smo postali nanje. Max vsepovsod doživi marsikaj. Pri svojih rosno mladih letih je spoznal nek svoj kodeks, kaj je prav in kaj narobe, tudi odrašča na nek poseben način. Le ljubezen do Nemčije in velikega Vodje ostaja enaka. Idolatrizem v svoji najčistejši obliki.

"Moja polt je bela, rahlo rožnata, kakor da bi imel na licih na rahlo naneseno ličilo. Ušesa mi ne štrlijo - ljubi bog, ne! - majhna so, lepo privihana, rekli bi, da spominjajo na školjke. Moj obraz je ozek, ustnice tanke, čelo visoko. Moj nos je droben, prav tako visoko nasajen, in riše neprekinjeno črto do brade.
Ksiht angela. Arijskega angela."

Max kasneje odide v Napolo, elitno šolo, kjer se izobražujejo le najboljši otroci. Tja odide z Lukasom, nekaj let starejšim poljskim dečkom, ki je pravzaprav Žid, a mu je, zgodovini in ideologiji večvrednosti v brk smejočemu, uspela briljantna poteza, da je uspel preživeti med tistimi, ki so vzgajali sovraštvo do takšnih, kot je bil on. A Lukasu je uspelo. V resnici še mnogo bolje kot marsikateremu nemškemu otroku. In z Maxom sta postala najboljša prijatelja. Lukasu je bil Maxu kot starejši brat, za katerega se je zdelo, da ga nikoli ne bo potreboval. Spoznavanje sveta skozi druženje z Lukasom pa je bilo za Maxa v marsičem prelomno. Tudi soočenje s svetom, v katerega nikdar ne bi podvomil.

"Lahko si srečen, da imaš takšnega starejšega brata, kot je Lukas," mi reče. "Preklemano dober vzor ti je!"
S pestjo ga treščim v obraz!

Max in Lukas v Napoli doživita tudi propad nacistov. In kasneje, ko odideta v Berlin, prepuščena sama sebi, ko se jima pridruži tudi Manfred (še en deček iz Napole), v zanimivih končnih poglavjih tudi konec druge svetovne vojne. Doživita prihod Ivanov, kot so imenovali Ruske vojake, Max pa zgodbo zaključi pri Američanih, dobrodelni organizaciji, ki je skrbela za sirote in njihove družine. Tem je včasih uspelo ta dva konca tudi povezati. Pri Maxu jim to seveda ni moglo. Kar seveda ne pomeni, da ima zgodba slab konec. Nikakor ne. Zgodba o Maxu je ena tistih, pri kateri v grobih okvirih veš, kako se bo končala, a vseeno strastno obračaš strani do finiša. V bistvu je to izjemna knjiga.

In v bistvu je to šokantna knjiga. Že osnova zgodbe, nacistični Lebensborn, je nekaj, kar sploh tistim, ki o tem ne vedo nič, dvigne lase. Naslednji šok bralec doživi po prvih stavkih, ko se zave, da bo eno najbolj groznih zgodb, kar jih pozna človeštvo, povedal otrok, ki bo šele ob koncu knjige star devet let. In ta otrok bo povedal in doživel marsikaj, vam zlezel pod kožo in tam ostal še dolgo po tem, ko boste z branjem končali. Knjiga ima svoj vrhunski moment v prevpraševanju etičnega diskurza, v katerega je potisnjen otrok, ki šele odrašča. Na površje pripluje nature-nurture debata, po kateri pa v pri tej knjigi ne pridemo nikamor. Max sam se skozi zgodbo spremeni. Demantira tako veljavnost popolno odmerjenih genov kot tudi nezmotljivo usmerjeno vzgojo. Vprašanje, ki ostaja, pa sega natanko v sredo te debate: ali je bil Maxov demanti možen zaradi njegovih prijateljev in izkušenj, ki mu jih je prineslo življenje zlatega Lebensborn semena, ali pa je tu posredi prav neko jedro človeškosti v njem, ki je doraslo do samozavedanja.

V vsakem primeru je branje Maxove pripovedi nekaj najbolj fascinantnega, kar boste prebavili v letošnji jeseni. Sarah Cohen-Scali je poskrbela za dobro lekcijo.


✭✭✭✭


Tudi na:

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

A search for perfection

Shelley's novel Frankenstein is one of the best examples of Romanticism. The very nature of a human and his/hers desire to reach his/her individual perfection leads to deadly utopia. The story of Frankenstein teaches that the radical search for perfection ultimately terminates the searcher. Victor is a protagonist of Romanticism par excellence, doing a lot of self-reflection, contemplating the nature and being very sensitive. When his dying mother addresses him her wish (“… my firmest hopes of future happiness were placed on the prospect of your union…”, p.41) and later his father (“… I have always looked forward to your marriage…”, p.161), this becomes ultimately deadly for Elisabeth. Victor marries her in spite of his knowledge of what will happen. Victor is attached to fulfilling his parent’s wish until the very end. And with this “attachment”, Victor goes to Ingolstadt, where he seems to find his own inner desire,”…animated by an almost supernatural enthusiasm” (p.50), to make