Preskoči na glavno vsebino

Zweigov Včerajšnji svet in Zweigov Dunaj


Zapis je bil predhodno objavljen v Outsiderju - reviji, ki presega meje. Toplo jo priporočam v branje; Nina, hvala za dovoljenje za objavo  http://outsider.si/ 


V umetnosti obstaja nekakšen estetski ozir, skozi katerega lahko v delo strmiš dolgo časa, pa ne moreš biti prepričan, da boš zagledal pravo stvar. Spoznanje, da si na sledi nečemu velikemu, te vase sprejme šele post festum takšnemu strmenju in temu čudenju. A ko se enkrat zgodi, se skoraj utopiš v grozi lastnega obupa, sledeč žalosti očitne površne pozornosti, ki si jo namenil točno temu delu, takšnemu avtorju. Moral bi biti boljši in poslušati bolj natančno. A vseeno škode pravzaprav ni. Prava stvar je tu, strmenje in čudenje prav tako. In avtor je Avtor. V tem primeru Stefan Zweig s svojim izjemnim delom, Včerajšnji svet.

vir slike: bukla.si

Včerajšnji svet bi lahko brali na mnogo načinov. Lahko bi drzno zapisal, da gre za presežek izjemne kakovosti opisovanja nekega obdobja. Lahko bi zapisal tudi, da gre za avtobiografijo, ki ne bi nikdar zmogla svoje silovitosti v avtorstvu nekoga tretjega. Da imamo tu priložnost branja duhovne apologije časa, v katerem so v Evropi še prebivale velike zgodbe, zgodbe velikanov. Alternativna zgodovina skoraj celotne prve polovice 20. stoletja. Potopisi potovanj nemirnega zasledovalca ustvarjalnosti in iskalca vodnjaka, iz katerega kultura črpa svoj perpetuum mobile. Intimni obračun s tem, kar je, torej s tem, kar je bilo leta 1941, ko je Zweig dokončal rokopis Der Welt von Gestern. Oporoka, ki jo narekuje samospoznanje, kot je naslov slike Fritza Schwartza - Waldegga, ki krasi slovensko izdajo iz leta 2008. In v marsičem predvsem tragično priznanje poraza, če v refleksijo prikličemo dejstvo, da je le dan za tem, ko je rokopis oddal na pošto, storil samomor.

Vse to in še več je del Včerajšnjega sveta.

Predvsem pa je zanimivo, kaj avtor čuti do velikih mojstrov umetnosti. Še posebej, kakšno vlogo je v vsakokratnem postajališču njegove tubiti odigral prostor. Mesta, v katerih je bival in ustvarjal, niso zgolj kulisa njegovim poznanstvom in krativnosti, temveč so kraji s svojimi prebivalci vedno nekakšna imanenca, nujno notranje sozvočje Zweigovemu ustvarjalnemu zagonu. Spoštovanje, ki ga namenja Parizu, Berlinu, Londonu. Ali Rusiji in Avstriji nasploh, Južni Ameriki in Salzburgu. A izstopa Dunaj. Mesto, kjer je bil Stefan Zweig rojen, kjer je študiral in spoznal, kaj je tisto, k čemur bo želel stremeti celotno življenje. Dunaj ga je okužil s kulturo in ustvarjalnostjo. Slednja je brezkompromisno prav tam okužila Zweiga, da je malodane podložno sledil nuji iskanja njenega izvira, hkrati pa mu v sizifski maniri vedno znova dajala zaposlitve.

Dunaj je pri Zweigu mesto posebnega pomena. Tam se je rodil, preživel otroštvo in večino študija. Zato je v spominih Včerajšnjega sveta največ besed Dunaju namenil na začetku knjige. Globoko v času nacistične groze tako piše: Celo iz brezna groze, kjer danes tavamo napol slepi z razdejano in zlomljeno dušo, se vedno znova oziram v tista stara ozvezdja, ki so svetila nad mojim otroštvom, in tolažim se s podedovanim zaupanjem, da se bo naš sedanji padec nekoč zdel le interval v večnem ritmu napredka. Dunaj je rajski vrt, nekaj, kamor se želiš vrniti. In potem gre dalje in pojasnjuje: To mesto, odprto in s posebnim občutkom za všečnost, je pritegovalo najbolj raznolike sile, jih sproščalo, omehčalo in pomirilo; življenje v tem ozračju duhovne strpnosti je bilo mehko in vsak meščan tega mesta je bil nehote vzgojen v nadnacionalnem, kozmopolitskem duhu. Dunaj se razkriva kot mesto vseh mest; mesto, ki te naredi prebivalca sveta. Posebej pomembno vlogo pri tem odigra arhitektura. Umetnost izenačevanja ter nežnih in muzikalnih prehodov se je razodevala že v zunanji podobi mesta. Ki sega v preseganje fizičnih nasprotij … komaj si čutil, kje se začenja narava in kje mesto, zlivala sta se drug v drugega brez odpora in protislovja. In prav tako časovnih Toda staro tu ni prav nič prihajalo v navzkriž z novim, kakor obsekan kamen ne nasprotuje nedotaknjeni naravi.


vir slike: en.wikipedia.org

Z avtorjem se bližamo bistvu. Vemo, da je bil Dunaj uživaško mesto, toda kaj pomeni kultura drugega, kakor da grobi materiji življenja izvabljamo vse najfinejše, najnežnejše, najsubtilnejše, kar nudita umetnost in ljubezen? Retorika vpraševanja brez potrebe po odgovoru, ki ga Zweig vseeno strastno ponudi Ta dovzetnost za vse barvito, zvočno in praznično ter uživanje vsega teatralnega kot igrive in zrcalne podobe življenja, pa naj je bilo na odru ali v realnem prostoru, je združevalo vse mesto. Odgovarjajoč prigovoru spominom išče, kje bo vzel mero skupnemu imenovalcu te nevidne sile Mesta. Nihče ni bil pravi Dunajčan brez te ljubezni do kulture, brez uživajočega in hkrati kritičnega smisla za to najsvetejše razkošje življenja. In …izrazito muzikalni genij Dunaja je bil od nekdaj v tem, da je v sebi harmoniziral vsa nacionalna in jezikovna nasprotja; njegova kultura je bila sinteza vseh zahodnih kultur; kdor je tam živel in delal, ni čutil ozkosti in predsodkov. Sklepne misli tega Zweigovega monologa se tako iztečejo v geslu, vodilu, mottu Dunaja, ki je lahko le Živi in pusti živeti.

Rajska ozvezdja, spravljiva moč, kozmopolitska vzgoja, popolna arhitektura preseganja nasprotij, umetnost, ljubezen, teatralnost, prazničnost, kulturni eklekticizem, brezpredsodkovje in festivalnost življenja samega. Predvsem pa neskončna ljubezen do kulture.

To je Včerajšnji svet. To je Zweigov Dunaj.

To so spomini, ki, priliki avtorjeve usode, nosijo tudi neizbrisen pečat tragičnosti in žalosti. In čeprav to pomeni, da jih spremlja neprekosljiva sublimnost občutenja lepote, je jasno, da strmimo v podobo, v katero je Zweig narisal svojo utopijo.

In mi? Mi lahko le strmimo in se čudimo.


✭✭✭✭


Obišči tudi:

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez