Preskoči na glavno vsebino

Če ubiješ oponašalca: klasika

Tole čtivo je do sedaj mirno šlo mimo mene. Nihče v mojem dosedajšnjem obračanju listov ni izpostavil tega dela, prav tako očitno ob kakem prispevku v časopisju nisem bil dovolj pozoren. Tudi v šoli se ne spomnim, da bi ga omenili. Kar je zanimivo, še posebej to slednje. Ker gre za knjigo, za katero bi pričakoval, da gre vštric z marsikaterim elementom učnega načrta in pride prav v marsikateri fazi poučevanja, izgradnje osebe in odraščanja. Nadvse zanimivo, tudi zaradi tega, ker bi človek lahko pomislil na pomanjkanje prevoda v slovenščino, in to prav tako hitro tudi opustil, saj je prvi prevod omenjenega listosuka nastal že pred več kot 50 leti. No, nič ne de. Kot je za revolucijo čisto vseeno, kakšno je vreme, je tudi za dobro knjigo čisto vnemar, kdaj jo prebereš. Ali pa nemara celo bolje, da si pustiš nekaj let izkušenj, da fina knjiga pristane v bolje grajeno okolje in tudi sama več ponudi bralcu. Kakor koli že, končno sem tudi jaz prečital To Kill a Mockingbird, Če ubiješ oponašalca. Razlog za to, da sem končno prebral to klasiko, je v tem, da je letos izšlo tudi drugo delo nagrajene avtorice Harper Lee, Pojdi, postavi stražarja, ki pa, kot sem poizvedel, seveda nosi zgodovinsko, osebno in vsebinsko navezanost na Če ubiješ oponašalca. Oboje bom bral v prevodu Polone Glavan. In res gre za veliko večno knjigo. Če je še kje kak nesrečnik, ki v moji maniri še ni posegel po Oponašalcu, naj to nemudoma stori.



vir slike: emka.si



Knjiga slika podobo ameriškega juga v tridesetih letih dvajsetega stoletja. Zgodbo pripoveduje šestletna Scout Finch, ki preživlja svoje prve šolske dni in počitnice v družbi starejšega brata Jema in prijatelja Dilla, ki vsako poletje pride na obisk k Rachel, sosedi Finchevih. Scout in Jema vzgaja Atticus Finch, ki spada med pomembnejše literarne like ne le v Če ubiješ  oponašalca, temveč tudi v ameriški literaturi nasploh. Gre za očeta samohranilca, ki je pravnik in nepopustljivi zagovornik humanizma, pravičnosti, poštenosti, razuma in enakih možnosti za vse. Tu je tudi Calpurnia, temnopolta kuharica, ki pravzaprav ob Atticusu igra vlogo drugega starša Scout in Jemu. Preko igre in dogodkov, ki se med njimi dogodijo, spoznamo tudi druge prebivalce Maycomba, kjer rasna segregacija igra pomembno vlogo, čeprav se vedno več ljudi obrača proti načelnemu odrekanju pravic temnopoltim. V zgodbi ima pomembno vlogo tudi v bližnji hiši živeč Arthur Boo Radley, ki s svojo preteklostjo in misterioznim formatom osebe, ki je vedno notri, se ne prikaže in s svojo skrivnostnostjo otrokom kot so Dill, Scout in Jem močno buri duhove. Počasi spoznavajoče okolico v iskrivih dialogih med otroci na eni strani in pretežno izjemno modrega Atticusa ter v prvi vrsti praktične Calpurnie se dobro vpeljemo v scenarij, ko pride do zapleta. Atticusu je bil v obrambo na sodišču dodeljen primer Tima Robinsona, temnopoltega delavca, ki je obtožen, da je posilil in pretepel belopolto Mayello. Atticus se zaveda dveh stvari: prvič, da je Tim nedolžen in drugič, da mu kljub temu ni pomoči, ker beseda temnopoltih ni vredna dovolj. A gre vseeno v to in priča smo izjemno dobro popisani zgodbi dogajanja na sodišču, ki ga spremljamo skozi oči majhne Scout in skozi Jemovo nesprejetje nepravičnosti. Atticus seveda izgubi, a brazgotina, ki jo je v procesu pustil na tožečih strankah, je globoka. Dvom in resnico, ki ju je nepreklicno zasejal med prebivalce Maycomba, sta tu in tu ostaneta. S tem pa se jasno ni mogel sprijazniti Bob Ewell, oče Mayell, ki je Atticusu napovedal maščevanje, do katerega v dramatičnem izteku romana skoraj tudi pride. Vse podrobnosti naj ostanejo nezapisane, za tistih nekaj v prvem odstavku omenjenih nesrečnikov, ki bodo prvič brali zgodbo o Finchevih iz Maycomba.

Raje bi videl, da za hišo streljaš pločevinke, ampak vem, da se boš spravil nad ptice. Kavk postreljaj, kolikor hočeš, pomni pa, da je greh, če ubiješ oponašalca.

Harper Lee je odlična pripovedovalka in v zgodbi boste nedvomno uživali. Skozi malodane etnografsko slikanje mesteca v Alabami in vsakodnevno življenje otrok v njem pa je avtorica ekstremno bistro vpletla zgodbo o krivici in nepošteni sodbi ljudstva, ki je bila odločena že pred sojenjem. Tako lahko celotno knjigo dojamemo kot dialog med otroško radovednostjo, preprostostjo in neobremenjenostjo s pravili razredne družbe na eni strani in realnostjo prav te družbe na drugi strani, pri čemer otroci, predvsem Scout, postavljajo predvsem očitna vprašanja, tudi kadar na koncu vprašaja ni. Otroci so tisti, ki se morale učijo in so z vsakim dnem znova postavljeni pred učenje principov dobrega in zlega. Družba pa ima povsem svoje zakonitosti, ki sicer ne nujno, a vseeno prepogosto zapada popolnoma neutemeljenim odločitvam, ki so izključujoče za določen sloj ljudi, v tem primeru je pomembna barva kože. Avtorica takšne rasne segregacije seveda ne sprejema in svoj obračun bitke med otroki, ki so v dialogu z družbo okoli sebe, ki jo opazujejo, in so v njej seveda neenaki sogovorniki, prestavi drugam. V sredo obračuna postavi Atticusa, očetovsko figuro, ki etično izjemno dovršena literarna figura. Umirjeno vzgaja otroke, odgovarja na njihova vprašanja zbrano in brez cenzure, dojema otroke kot pomemben člen družbe in v družbi zagovarja načela enake možnosti, enakega poštenja. Zato tudi ne izpusti bitke za Toma Robinsona. Toliko bolj, zanj se zavzame tudi izven pristojnosti, ki mu jih je naložilo sodišče, s čimer avtorica vanj položi človeškost izven razredne strukture in družbenega položaja, v katerem ta je. Atticus je naslikan kot človek, ki ne more delati slabo. Ideal vključujoče družbene figure in učbeniški primer pravnika. In Atticus je tisti, ki naredi obračun z ljudstvom. Brez pesti. Pravzaprav niti ne obračuna sam, marveč pokaže na resnico enega dogodka, to pa ne mine brez posledic. Otroke, predvsem Scout kot osrednjo mlado junakinjo, tu nato dojemam kot primer ciljne publike Atticusove misije, zgodbe iz Maycomba in zatorej romana Če ubiješ oponašalca. Nobenih težav nimam s tem, da bi to delo označil, vsaj v večji meri, kot mladinski roman. Kot bi avtorica želela, da nepoštenost in druge anomalije družbe, ki so osnovane na barvi kože, v generacijah, ki prihajajo, ne smejo imeti mesta. Pri tem pa uporabi tudi zrcalni dogodek razbitja nekega mita. Počasi skozi celotno knjigo gradi zgodbo, ki jo otroci spletejo okoli skrivnostnega Booja Radleya. Ker ga odraščajoči otroci ne vidijo, o njem vedo zelo malo, a domišljija naredi svoje in skozi leta se okoli podobe Booja ustvari urbani mit, ki jih neprestano sili k odkrivanju resnice o njem, a jih hkrati navdaja s strahom. In ob koncu knjige se to konča, a potek zgodbe mogoče prav zaradi tega preide v drugo luč, saj se v pravi luči pokaže tudi resničnost mita, v katerega se je ujel stari Ewell. Ki je v resnici laž. Verjamem, da je Ewellov primer eden tistih, v katerih ponavljaš laž tako dolgo, dokler ne postane resnica. A v tem je neslavno propadel. Nemara je v tem propadel že na sodišču, kjer mu je resnico v brk pogumno vrgel Atticus Finch. Stari Ewell pa je čutil, da mora iti predaleč. In je šel.

Nikakor pa nisem mogla dognati, kako je Atticus vedel, da prisluškujem, in šele čez mnogo let sem sprevidela, da je hotel, da slišim vsako besedo.

Zgodba iz Maycomba torej skriva mnogo. In ponuja izvrstno branje, tako starejšim kot mogoče predvsem mlajšim. Meni ni žal, da sem se je lotil in verjamem, da nikomur ne bo. O izjemno pomembnih stvareh spregovori na popolnoma jasen način. Pred oči pričara pogled, v katerem trčijo navezanost na predsodke in stare tradicije, otroška radovednost, boj za enake možnosti in enakopravnost. Če ubiješ oponašalca je upravičeno tako uspešna in brana knjiga.


✭✭✭✭


Obišči tudi:

Komentarji

  1. Pozdrav! Imate mogoče kakšen predlog za podobno knjigo, ki bi jo predlagala skoraj 14-letnici v branje? To je prebrala in ji je bila zelo všeč.

    OdgovoriIzbriši
  2. Pozdrav nazaj. Lepa hvala za vprašanje. V resnici bom težko zanesljivo vedel, kaj bo pritegnilo njeno bralno zanimanje. Ampak, vsekakor, zelo pohvalno. Knjiga, kljub temu, da gre za odlično in vsesplošno priznano klasiko, obravnava resne družbene težave in bralca postavlja pred prav tako resne premisleke. Če bi takole ustrelil na prvo žogo, bi rekel najprej drugo knjigo Harper Lee Pojdi, postavi stražarja (https://kon-teksti.blogspot.com/2016/07/pojdi-postavi-strazarja-scout-mora.html). Od tu naprej pa bi rekel, da naj problemsko literaturo poišče v odličnih mladinskih delih Johna Greena (vsi so odlični, mogoče najboljši Krive so zvezde, takoj za njim Kdo si Aljaska), odlično čtivo (v nekem sežnju tudi sorodno) Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom, Palacio s serijo o Auggiju Čudo, in seveda Rainbow Rowell z odlično Eleanor & Park. Vse to so knjige, ki mladini (in tudi starejšim, da ne bo pomote) predstavljajo razmisleka vredne težave sveta. Je pa res, da je vaši hčeri knjiga lahko bila všeč vsled različnih zadev in okoliščin, ne le problemov, ki jih odpira. A vsekakor, pobrskajte po blogu, zagotovo se poleg omenjenih (ki bi jih jaz na prvo žogo priporočil) skriva še marsikaj zanimivega. Lepo poletje želim še naprej in mnogo obračanja knjižnih strani. T.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

A search for perfection

Shelley's novel Frankenstein is one of the best examples of Romanticism. The very nature of a human and his/hers desire to reach his/her individual perfection leads to deadly utopia. The story of Frankenstein teaches that the radical search for perfection ultimately terminates the searcher. Victor is a protagonist of Romanticism par excellence, doing a lot of self-reflection, contemplating the nature and being very sensitive. When his dying mother addresses him her wish (“… my firmest hopes of future happiness were placed on the prospect of your union…”, p.41) and later his father (“… I have always looked forward to your marriage…”, p.161), this becomes ultimately deadly for Elisabeth. Victor marries her in spite of his knowledge of what will happen. Victor is attached to fulfilling his parent’s wish until the very end. And with this “attachment”, Victor goes to Ingolstadt, where he seems to find his own inner desire,”…animated by an almost supernatural enthusiasm” (p.50), to make