Zgodovina sveta v desetih poglavjih in pol: ker ste si vedno želeli slišati zgodbo o Noetu, kot jo pove lesni črv z njegove barke
Julian Barnes je Zgodovino sveta v desetih poglavjih in pol izdal že pred z brado ozaljšanimi šestindvajsetimi leti. A leta tej knjigi očitno dobro denejo in ostrina njegovih sestavkov je najbrž danes še nekoliko bolj opazna. Zgodovina sveta je, takole na prvi pogled, knjiga z jajci. Knjiga, ki si drzne pomisliti drugače; ki je zmožna pogledati alternative tega, kako se je zgodilo. Knjiga, ki sicer vzame v zakup zgodovinsko priznane dogodke, a jih osvetli na povsem drugačen način, z drugačnimi očmi, drugačnimi besedami in tudi drugačnimi slikami. Nekakšna antizgodovina, če s tem mislimo borbo proti ustaljenim, priučenim in sprejetim pogledom na reči, ki so se dogodile. A to je nekoliko preveč. Gre za podvrženost zgodbam moči, ki jih vsebujejo one same, na literarizirani ravni. Kaj želim reči? Ni štos v temu, kaj se je zgodilo, štos je v tem, kako se je zgodilo in kako je o tem mogoče povedati zgodbo. Zgodovine brez zgodb ni, zgodbe pa čisto brez težave režejo svoje povezave z historičnimi prepoznavnostmi. Zato, se zdi, je Barnes želel predvsem postaviti zgodovino v oklepaj, v tisto, kar povemo mimogrede, v vrinjenem stavku. A ne zgodovino kot nabir tega, kaj se je pripetilo, temveč kot nabir zgodb o tem, kako se je to pripetilo. V oklepaj tu pomeni natanko to, da pustiš možnost tudi drugemu pogledu, ki je lahko drugačen. V oklepaj tu pomeni natanko z železnega prestola vreči primat enemu pogledu, dodati, da je vedno nekje pogled lahko drugačen.
Najbolj zanimivo pa je predvsem to, da je vrinjeni stavek, oklepaji, mimobežnost, v resnici naslov tistega polpoglavja iz Zgodovine sveta v desetih poglavjih in pol. Ta pol tu je: Parenteza. Zakaj? Ker je to edini non-fiction del knjige. Knjiga, ki sama simbolizira vrinjeni stavek zgodovinskega samozavedanja človeštva, je v tem polpoglavju negirala samo sebe. Kolikor so bistvo ostalih zgodb literarizirani pogledi na zgodovino in potek človekovega razvoja, jim lahko rečemo fikcija. In natanko toliko jim lahko pogojno rečemo tudi laži. Tudi negacija. In Parenteza v svoji alternativnosti ostalim delom knjige, je negacija tej negaciji. Sinteza, v kateri se, po neki heglovski logiki skriva vrhunec Zgodovine sveta v desetih poglavjih in pol. Barnes v tem delu spiše esej.
In ja, to polpoglavje se ukvarja z ljubeznijo. Ljubezen kot neko stičišče prave, ustaljene, sprejete in zaresne zgodovine in takšne, o kateri je Barnes napisal roman.
A vse skupaj se začne drugje. Ne sicer tam, kjer je bila le beseda. Tudi ne še, ko je ta beseda meso postala. Predvsem tam, ko je to meso začelo grešiti in ko je Stvarnik zaukazal vesoljni potop. Takrat se je rodila tudi Noetova zgodba. In prvo poglavje, ki ga je napisal Barnes, je prav ponovno branje Noetove zgodbe o svetovni povodnji in podvigu, ki naj bi bil eden od začetkov svetovne zoološke diverzitete in prvega večjega čiščenja nemoralnih klic v Stvarnikovem peskovniku. Pa v resnici poglavje sploh ni zanimivo zaradi tega. Zgodbo bolj ali manj vsi poznamo. Pomemben je literarni POV, ki ga Barnes tu z nemajhno mero sarkazma prestavi na lesnega črva. Ta je pripovedovalec zgodbe o velikem Noetu, ki pa vseeno, na podlagi pričevanja tega črva, ni bil ravno moralni vzor človeštvu. Kot zapisano, si je nalogo pridobil zato, ker je bil najboljši med najslabšimi, dasiravno to ne pomeni, da je bil dovolj dober. In na tej premisi počiva ta zanimiva zgodba. A to je šele prvo poglavje Zgodovine sveta v desetih poglavjih in pol. Sledijo tudi druge. Nikakor v kakem kronološkem zaporedju. Brali boste zgodbo o tem, kako ekstremisti ugrabijo neko dopustniško križarko; brali boste tudi sodne zapise o tem, kako so v butalski maniri prebivalci francoskega zaselka skušali s tožbo pregnati/izgnati/uničiti črve, ki so uničevali cerkveno leseno imovino; brali boste blodnje ženske, ki je v čolnu pobegnila pred nuklearno katastrofo; tudi o potovanju in koncu Meduze (ladje) ter analizi konteksta Gericaulteve slike Splav meduze (ta slika je v barvni reprodukciji tudi vključena v knjigo); brali boste tudi o romanju na goro Ararat; o Židih, ki leta 1939 skušajo pobegniti Hitlerjevi Nemčiji; sledila bo tudi zgodba v pismih, ki jih igralec s snemanja v Južni Ameriki pošilja svoji izbranki; po omenjeni Parentezi sledi še ena zgodba o ekspediciji na Ararat, tokrat si jo je zadal upokojeni astronavt, ki je na Luni zaslišal božji klic, ki mu je naročil, da mora poiskati Noetovo barko. In na koncu boste brali še eno najbolj zanimivih zgodb, o nebesih.
Kot rečeno, zgodbe si nikakor ne sledijo v kronološkem zaporedju. Pozorni bralec bo, če si bo tega želel, našel veliko povezav med samimi zgodbami. Tule je potrebno izpostaviti izvrsten tekst Briana Finneya, A Worm's Eye View of History, ki vse te povezave natančno razgradi in analizira. Za vse tiste, ki boste iz Barnesa želeli izkopati kar največ. Kar pravzaprav niti ni tako enostavno. Barnes je odličen stilist, ki spretno manevrira med različnimi pripovedovalci in se poigrava z besedilnimi zvrstmi in žanri, kjer za trenutek lahko pomislimo, da beremo srednješolski učbenik, v naslednjem družbeno satiro, pravne arhivske dokumente, futuristično kratko zgodbo ali pa v nekem lynchevskem momentu uživamo v ontološki nedorečenosti neke resničnosti, za katero še sami ne vemo, ali je plod naših sanj in je tako vsaj nekoliko izven ustvarjalnih moči naše volje, ali smo si jo vendarle izmislili v budnem stanju. O tem slednjem priča genialna Barnesova gesta, na katero bi pozoren ne bi postal, priznam, brez Finneyevega besedila. Prvi in zadnji stavek zadnjega poglavja Zgodovine sveta v desetih poglavjih in pol se glasi: Sanjalo se mi je, da sem se zbudil.To so najstarejše sanje, in pravkar sem jih imel.
In čeprav vse zgodbe niso enako bralno blesteče, vsaka nekako učinkuje na čisto svoj način. Vsaka se ukvarja z nekim poglavjem človekove zgodovine. Barnes ga prepiše po svoje, mu nekaj doda in nekaj odvzame. In čeprav se mestoma bralec prešerno krohota, ne gre za branje, ki bi bilo komično na prvo žogo. Gre bolj za pogled nekoga, ki nekaj ve o svetu in si je vzel dovolj časa, da razvije kritičen pogled na zgodovino, zapovedovalce paradigmatičnega mišljenja, do vsega zavzel dokaj resno ironično stališče, ga spletel v kritiko religije, znanosti, prava, moralnega mišljenja, zdravega mišljenja, človekove nepotešene želje in objavil svoj pogled na zgodovino, ki mestoma spominja tudi na montypythonovski angažma. Kolikor jih seveda ne reduciramo zgolj na komedijo. V tem smislu Zgodovina sveta ni toliko branje o zgodovini kot je branje o tukaj in zdaj. In, glede na četrtstoletno starost Barnesove pisarije, v luči aktualnosti teh vsebin, tudi branje o jutri in jutrišnjem svetu.
In sedaj se lahko čisto na kratko vrnem na polpoglavje, ki vsekakor tako po formi kot vsebini izstopa. Z ljubeznijo in razmislekom o ljubezni je potrebno sila previdno postopati, pravi Barnes. Kot bi bila predmet najdlje trajajoče manipulacije v zgodovini človeštva. Ki še traja. Barnes v eseju razvija tezo, da je ljubezen pravzaprav le dodatek k dnevnemu redu, nepotreben, celo ostuden. A vendarle kot taka pelje vso mašinerijo sveta naprej. Ker deluje na nivoju popolnoma osnovne celice človeštva. Barnes tako navkljub neracionalnosti tega gibala v zaključku tega poglavja pove, zakaj ljubiti, v čem je smisel ljubezni. In jaz vam seveda ne drznem vzeti veselja, da ta del poiščete in preberete sami.
Takole nekako je napolnjena malha Barnesove Zgodovine sveta v desetih poglavjih in pol. Veliko za malo manj kot štiristo strani. Kompendij kratkih zgodb, ki jih lahko berete povsem ločeno, a s povezavami tudi za tiste, ki jih ne bodo iskali. Barnes je v vse to zapakiral svoj pogled na to, kar ga obdaja. Z moralko vred. Občudujem pa predvsem odločitev izbire literarne zvrsti. Povsem lahko bi napisal knjigo desetih esejev in jih podprl s kako zgodbo. Kar bi bilo glede na teme lažje. Pa se je odločil za obratno: napisal je (več kot) deset zgodb in jih podprl z esejem. Kar je sicer težje, a mu upravičeno zagotovo prinese več publike. Kar je prav. Naj bo brano.
Občudujem in priporočam.
✭✭✭✭✩
Obišči tudi:
Bukla
Mladinska knjiga
RtvSlo
Emka
Dobre knjige
Goodreads
A Worm's Eye View of History (Brian Finney)
The Guardian
vir slike: emka.si
Najbolj zanimivo pa je predvsem to, da je vrinjeni stavek, oklepaji, mimobežnost, v resnici naslov tistega polpoglavja iz Zgodovine sveta v desetih poglavjih in pol. Ta pol tu je: Parenteza. Zakaj? Ker je to edini non-fiction del knjige. Knjiga, ki sama simbolizira vrinjeni stavek zgodovinskega samozavedanja človeštva, je v tem polpoglavju negirala samo sebe. Kolikor so bistvo ostalih zgodb literarizirani pogledi na zgodovino in potek človekovega razvoja, jim lahko rečemo fikcija. In natanko toliko jim lahko pogojno rečemo tudi laži. Tudi negacija. In Parenteza v svoji alternativnosti ostalim delom knjige, je negacija tej negaciji. Sinteza, v kateri se, po neki heglovski logiki skriva vrhunec Zgodovine sveta v desetih poglavjih in pol. Barnes v tem delu spiše esej.
In ja, to polpoglavje se ukvarja z ljubeznijo. Ljubezen kot neko stičišče prave, ustaljene, sprejete in zaresne zgodovine in takšne, o kateri je Barnes napisal roman.
A vse skupaj se začne drugje. Ne sicer tam, kjer je bila le beseda. Tudi ne še, ko je ta beseda meso postala. Predvsem tam, ko je to meso začelo grešiti in ko je Stvarnik zaukazal vesoljni potop. Takrat se je rodila tudi Noetova zgodba. In prvo poglavje, ki ga je napisal Barnes, je prav ponovno branje Noetove zgodbe o svetovni povodnji in podvigu, ki naj bi bil eden od začetkov svetovne zoološke diverzitete in prvega večjega čiščenja nemoralnih klic v Stvarnikovem peskovniku. Pa v resnici poglavje sploh ni zanimivo zaradi tega. Zgodbo bolj ali manj vsi poznamo. Pomemben je literarni POV, ki ga Barnes tu z nemajhno mero sarkazma prestavi na lesnega črva. Ta je pripovedovalec zgodbe o velikem Noetu, ki pa vseeno, na podlagi pričevanja tega črva, ni bil ravno moralni vzor človeštvu. Kot zapisano, si je nalogo pridobil zato, ker je bil najboljši med najslabšimi, dasiravno to ne pomeni, da je bil dovolj dober. In na tej premisi počiva ta zanimiva zgodba. A to je šele prvo poglavje Zgodovine sveta v desetih poglavjih in pol. Sledijo tudi druge. Nikakor v kakem kronološkem zaporedju. Brali boste zgodbo o tem, kako ekstremisti ugrabijo neko dopustniško križarko; brali boste tudi sodne zapise o tem, kako so v butalski maniri prebivalci francoskega zaselka skušali s tožbo pregnati/izgnati/uničiti črve, ki so uničevali cerkveno leseno imovino; brali boste blodnje ženske, ki je v čolnu pobegnila pred nuklearno katastrofo; tudi o potovanju in koncu Meduze (ladje) ter analizi konteksta Gericaulteve slike Splav meduze (ta slika je v barvni reprodukciji tudi vključena v knjigo); brali boste tudi o romanju na goro Ararat; o Židih, ki leta 1939 skušajo pobegniti Hitlerjevi Nemčiji; sledila bo tudi zgodba v pismih, ki jih igralec s snemanja v Južni Ameriki pošilja svoji izbranki; po omenjeni Parentezi sledi še ena zgodba o ekspediciji na Ararat, tokrat si jo je zadal upokojeni astronavt, ki je na Luni zaslišal božji klic, ki mu je naročil, da mora poiskati Noetovo barko. In na koncu boste brali še eno najbolj zanimivih zgodb, o nebesih.
Ja, res je, je mogoče, lahko prestrašimo zgodovino.
Kot rečeno, zgodbe si nikakor ne sledijo v kronološkem zaporedju. Pozorni bralec bo, če si bo tega želel, našel veliko povezav med samimi zgodbami. Tule je potrebno izpostaviti izvrsten tekst Briana Finneya, A Worm's Eye View of History, ki vse te povezave natančno razgradi in analizira. Za vse tiste, ki boste iz Barnesa želeli izkopati kar največ. Kar pravzaprav niti ni tako enostavno. Barnes je odličen stilist, ki spretno manevrira med različnimi pripovedovalci in se poigrava z besedilnimi zvrstmi in žanri, kjer za trenutek lahko pomislimo, da beremo srednješolski učbenik, v naslednjem družbeno satiro, pravne arhivske dokumente, futuristično kratko zgodbo ali pa v nekem lynchevskem momentu uživamo v ontološki nedorečenosti neke resničnosti, za katero še sami ne vemo, ali je plod naših sanj in je tako vsaj nekoliko izven ustvarjalnih moči naše volje, ali smo si jo vendarle izmislili v budnem stanju. O tem slednjem priča genialna Barnesova gesta, na katero bi pozoren ne bi postal, priznam, brez Finneyevega besedila. Prvi in zadnji stavek zadnjega poglavja Zgodovine sveta v desetih poglavjih in pol se glasi: Sanjalo se mi je, da sem se zbudil.To so najstarejše sanje, in pravkar sem jih imel.
In čeprav vse zgodbe niso enako bralno blesteče, vsaka nekako učinkuje na čisto svoj način. Vsaka se ukvarja z nekim poglavjem človekove zgodovine. Barnes ga prepiše po svoje, mu nekaj doda in nekaj odvzame. In čeprav se mestoma bralec prešerno krohota, ne gre za branje, ki bi bilo komično na prvo žogo. Gre bolj za pogled nekoga, ki nekaj ve o svetu in si je vzel dovolj časa, da razvije kritičen pogled na zgodovino, zapovedovalce paradigmatičnega mišljenja, do vsega zavzel dokaj resno ironično stališče, ga spletel v kritiko religije, znanosti, prava, moralnega mišljenja, zdravega mišljenja, človekove nepotešene želje in objavil svoj pogled na zgodovino, ki mestoma spominja tudi na montypythonovski angažma. Kolikor jih seveda ne reduciramo zgolj na komedijo. V tem smislu Zgodovina sveta ni toliko branje o zgodovini kot je branje o tukaj in zdaj. In, glede na četrtstoletno starost Barnesove pisarije, v luči aktualnosti teh vsebin, tudi branje o jutri in jutrišnjem svetu.
In sedaj se lahko čisto na kratko vrnem na polpoglavje, ki vsekakor tako po formi kot vsebini izstopa. Z ljubeznijo in razmislekom o ljubezni je potrebno sila previdno postopati, pravi Barnes. Kot bi bila predmet najdlje trajajoče manipulacije v zgodovini človeštva. Ki še traja. Barnes v eseju razvija tezo, da je ljubezen pravzaprav le dodatek k dnevnemu redu, nepotreben, celo ostuden. A vendarle kot taka pelje vso mašinerijo sveta naprej. Ker deluje na nivoju popolnoma osnovne celice človeštva. Barnes tako navkljub neracionalnosti tega gibala v zaključku tega poglavja pove, zakaj ljubiti, v čem je smisel ljubezni. In jaz vam seveda ne drznem vzeti veselja, da ta del poiščete in preberete sami.
Takole nekako je napolnjena malha Barnesove Zgodovine sveta v desetih poglavjih in pol. Veliko za malo manj kot štiristo strani. Kompendij kratkih zgodb, ki jih lahko berete povsem ločeno, a s povezavami tudi za tiste, ki jih ne bodo iskali. Barnes je v vse to zapakiral svoj pogled na to, kar ga obdaja. Z moralko vred. Občudujem pa predvsem odločitev izbire literarne zvrsti. Povsem lahko bi napisal knjigo desetih esejev in jih podprl s kako zgodbo. Kar bi bilo glede na teme lažje. Pa se je odločil za obratno: napisal je (več kot) deset zgodb in jih podprl z esejem. Kar je sicer težje, a mu upravičeno zagotovo prinese več publike. Kar je prav. Naj bo brano.
Občudujem in priporočam.
✭✭✭✭✩
Obišči tudi:
Bukla
Mladinska knjiga
RtvSlo
Emka
Dobre knjige
Goodreads
A Worm's Eye View of History (Brian Finney)
The Guardian
Komentarji
Objavite komentar