Ker poletje navkljub mnogimi indicami ni čas, ko bi bile dovoljene le varne sanje in opazovanje gorja zgolj od daleč, je skrajni čas, da v roke vzamemo udi nekoliko druugačno čivo. Saj v nobenem primeru ni nujno, da ne bomo uživali ob branju, nikakor. Je pa povsem mogoče, da nam bo malo nerodno, sploh, če smo vajeni, da v branju nujno posvojimo kakega od protagonistov, ki se nam v svoji čudaški, a vsekakor tudi vsakdanji ničevosti smejijo med vrsticami našega čtiva. Nekaj malo čudaškega in zlobnega je tudi v Večerji, romanu Hermana Kocha, nizozemskega pisatelja, ki je na naše police prispel pred kratkim. Izvrstno čtivo. A tudi izvrstno čtivo je lahko neprijetno. Ne v bralnem smislu, da se ne bomo narobe razumeli, temveč predvsem v moralnem oziru, vpogledu v svet, ki je po eni strani lahko nam povsem tuj, se nas ne dotika, nočemo z njim nobenega opravka; po drugi pa se takšna prenarejanja lahko izničijo povsem hipno. Nekaj popolnoma našega je na Večerji. Nekaj hamletovskega, gnilega do obisti. Pa če nam je to všeč ali ne. In ta dvojnost bo, če se vrnem nazaj, toliko bolj pekla s trenutkom, ko se boste zavedali, da ste v knjigi uživali.
Večerja je izšla leta 2009 in je šesti Kochov roman. Gre za nekakšno miniaturko, sestavljeno iz dialogov med štirimi, petimi osebami, velik del branja pa je vpogled v razmišljanja, ki jih ima naš vodič skozi roman, Paul. Poleg njega so tu njegova žena Claire, njegov starejši brat Serge in njegova žena Babette. To je glavna četverica, okoli katere je zbrano skoraj vse dogajanje. Za pravi zaplet, vrelišče celotnega dramskega zapleta pa poskrbita njihova sinova, Rick in Michel, posredno tudi Sergeov posvojenec Beau.
Paul je učitelj zgodovine, ki skozi ves čas zgodbe deluje kot obsedenec s kontrolo, ki pa vendarle vsaj na nek oddaljen način, vsaj tako se zdi, skuša ločiti med dobrim in zlim. Vsaj toliko, kolikor je v vprašanju njegova družina, njegova Claire in njun sin Michel, za katerega rad poudari, da je zadovoljen z njgovim vedenjem, šolo, odnosom do drog in vsem ostalim grešnim pritiklinam sodobnega zeitgeista. Serge je v vlogi starejšega brata in tako ima Paul o njem marsikaj za povedati, marsikaj očitati in tako smo, s Paulovega gledišča, deležni vsega, kar potrebujemo vedeti o Sergeu. S poudarkom seveda, da je to Paulovo gledišče. Serge pa je nekoliko manj malomeščanski, temveč cilja višje. Je znan politik, ki v bližajočih se volitvah cilja na mesto predsednika vlade. Kot takšen ni malenkosten, zaveda se svojega vpliva in moči, ve, da bodo v skoraj vsakem prostoru nekateri, ki se bodo z njim želeli fotografirati. In pri tem jim tudi ustreže. Ker je politik in potrebuje volivce. V zgodbi nas Paul popelje na večerjo. V drago restavracijo, takšno, kjer je potrebno rezervacijo narediti nekaj mesecev vnaprej. A Serge naredi svoje in tako se naši štirje dobijo v tej pregrešno potratni amsterdamski restavraciji in prisostvujemo kratkemu izseku iz njihovega življenja. Ta niti ni tako kratek, ker nas Paul s svojimi mislimi pelje še marsikam drugam, tudi v preteklost, tako da počasi odstiramo karakterje, s katerimi imamo opravka. Vedno bolj imamo tudi opravka z Michelom, predvsem po zaslugi pozabljenega mobilca, ki ga je po nesreči Paul s seboj vzel na večerjo.
In nato pride do spoznanja, kaj je tisto, zaradi česar je prišlo do te večerje, zaradi česar je Babette prišla na večerjo popolnoma objokana, zaradi česar je Paul začel resno razmišljati o tem, kaj se v resnici dogaja v njegovi družini in zaradi česar je ta knjiga tisto, kar je. Michelov mobilni telefon je vseboval nekaj posnetkov, ki so razkrili, kaj Paulov in Clairin sin počne v svojem prostem času in ko Paul sešteje ena plus ena s posnetkom, ki ga je pred časom opazil v miru družinske dnevne sobe na televiziji, na oddaji Nerešeni primeri, ve, da je na delu nekaj hudo hudo slabega. Nekaj je hudo narobe. Njegov sin je v tovarišiji z Rickom storil nekaj zares groznega. To ve sedaj tudi Paul in to vemo tudi mi. Branje zgodbe je tako predvsem sledenje Paulovemu občutku, ki lovi spoznanja, enega za drugim, kaj se je zgodilo, zakaj se je zgodilo in kako bo ob tem reagirala družba, ostali svet, volivci, vsi, ki so v tem istem trenutku v isti restavraciji.
Njun sin ni takšen angel, za kakršnega sta ga imela. To je prvo spoznanje, s katerim se Paul sooči. A vendarle je to njun sin. Situacijo bo potrebno sanirati. Bolj ko se večerja bliža koncu, vedno bolj je tudi jasno, da se bo potrebno pogovoriti o rešitvi. Dobra stran te katastrofe, ki se je zgodila, če ji sploh lahko rečemo dobra, je ta, da v resnici še nihče ne ve, da sta zločin (toliko lahko izdam) napravila prav Rick in Michel. A lahko kaj kmalu in brez problemov pride tudi do tega. Zato so zaskrbljeni starši pred težavo, kaj narediti. In tu, v teh trenutkih, ko se tudi roman lomi, spoznamo ves blišč in vso bedo sodobnega starševstva. V ekstremni obliki seveda.
Kaj bi pa vi storili? Bi zaščitili svojega otroka? Bi ne napeli svojih možgančkov in storili vsega, kar je v vaši moči, da obranite svojega otroka? Bi ne razmišljali o tem, da je bil nemara celo zločin upravičen? Bi iskali načine, kako sebe čim manj izpostaviti, da ne bi kdo našel pot do vašega otroka in do greha, ki ga je naredil? Bi ta greh delili z njim? Je to, kar je napravil, v resnici sploh greh? Bi z manjšim zlom opravičili večjega?
Nihče vam ne bo zameril, če boste v teh vrsticah, ki jih boste brali, hkrati uživali, hkrati pa zadrževali bruhanje. A nikar se ne sprenevedajte, družba, v kateri živimo, je polna mehurčkov, v katerih starši za vsako ceno stojijo za svojim otrokom. Globalna pravičnost je postala pozabljen mit, družba pa v imenu svobode, s katero njeni posamezniki le sami legitimno določajo parametre svoje sreče, počiva na zgodbah uspešnih posameznikov, ki so uspeli najbrž večkrat tudi s pomočjo nepravičnih sredstev. Ker je tako treba. Ker je takšno življenje … takole vas v razmišljanje požene tudi Kochova večerja. In čeprav so njeni protagonisti pripadniki višjega sloja, je ravno ta generalizacija problema dovolj očitna, da je avtor zadel žebljico na glavico.
Večerja pride h koncu, Paul, Claire, Babatte pridejo do neke rešitve. Ali je ta rešitev dobra, moteča in upravičena, presodite sami. Zgodba sama pa je še vedno precej odvisna od Paula, našega pripovedovalca. On vsekakor v njej ni nevtralen in ravno toliko, kot je grozno to, kar sta storila Michel in Rick, je grozno tudi to, da so se tega zavedali vsi pred njim. V knjigi izvemo tudi nekaj podrobnosti njegove preteklosti, nekaj tudi takšnih informacij, ki za silo lahko tudi pojasnijo vedenje njunega sina. In predvsem zato bo zaključek knjige zanesljivo pretresljiv.
Pretresljiv bo zato, ker bo vsaj malo na glavo postavil vse dosedajšnje dogajanje in predvsem boste znali na pravi način naglasiti Paulovo naracijo in obseg vedenja, ki ga je imel do sedaj. Marsikaj bo postalo mnogo bolj jasno. Način naracije, ki z Paulovim občutkom preganjavice (ali dokazi previdnega zapisovalca misli, ki ga lahko komprimitira tisto, kar bo preveč zapisal), nam doda občutek resničnosti, ki pa lahko ob prepogostem prikimavanju pomeni natanko to, česar se del nas, ki poslušamo njegovo pripoved, najbolj boji. To, da postajamo enaki. Konec knjige pa bo vse skupaj dal v posebno luč. Predvsem bo jasno, da je najbolj ščitimo svoje ljubljene še posebno takrat, kadar se čutimo vsaj posredno krive za to, kar se je zgodilo. In ker boste kot bralci iskali rešilno moralno bilko tudi v tej zgodbi, boste prišli na svoj račun. Kaj takšnega lahko storimo tako, da najdemo junaka, ki si zasluži, da se z njim strinjamo (kar je v tej zgodbi težko, zelo težko), ali pa se eden od slabih izkaže kot najslabši. Le ugibate lahko, kaj bo tule prišlo v poštev.
Večerja je napeta, drzno napisana, dinamična, inteligentna in dobro berljiva provokacija, ki ima na koncu pomemben zasuk. Na enem mestu združuje nezanesljivega pripovedovalca, obsedenega z običajno nepomembnimi detajli, prenarejevalsko druščino višjih družbenih razredov, ki bo storila vse, da bo svoje otroke spravila na isti položaj in s počasnim luščenjem preteklosti, ki posluh glavnega problema romana vodi od površinskega problema do gnile notranjosti, ki leži pod njim. Navkljub neprijetni temi in nestrinjanju, ki ga čutimo ob branju, gre za bralno poslastico. Glavni moto zgodbe je vprašanje, na katerega si boste odgovorili sami. Kar je tudi prav. In ne čudite se, če bodo razmisleki o Paulovi zgodbi še dolgo odmevali v vaših glavah. Roman je upravičeno zelo uspešen. Zgodba pa verjetno odlično deluje tudi na odrskih deskah in na filmskih platnih. V obeh adaptacijah se je že pojavila.
Najboljše pri tej knjigi pa je večna aktualnost moralne drže, po kateri vas lahko s privzdignjeno obrvjo vedno znova povprašam: kako bi pa vi ravnali?
✭✭✭✭✩
Wikipedia navaja, da se poleg nizozemske in italijanske filmske adaptacije obeta še tretja, pod režisersko taktirko Cate Blanchett. Tole je trailer za nizozemskega (2013):
Obišči tudi:
Sanje
Guardian
NY Times
intervju z avtorjem na Goodreads
Goodreads
LitLovers
BookSlut
vir slike: sanje.si
Večerja je izšla leta 2009 in je šesti Kochov roman. Gre za nekakšno miniaturko, sestavljeno iz dialogov med štirimi, petimi osebami, velik del branja pa je vpogled v razmišljanja, ki jih ima naš vodič skozi roman, Paul. Poleg njega so tu njegova žena Claire, njegov starejši brat Serge in njegova žena Babette. To je glavna četverica, okoli katere je zbrano skoraj vse dogajanje. Za pravi zaplet, vrelišče celotnega dramskega zapleta pa poskrbita njihova sinova, Rick in Michel, posredno tudi Sergeov posvojenec Beau.
Paul je učitelj zgodovine, ki skozi ves čas zgodbe deluje kot obsedenec s kontrolo, ki pa vendarle vsaj na nek oddaljen način, vsaj tako se zdi, skuša ločiti med dobrim in zlim. Vsaj toliko, kolikor je v vprašanju njegova družina, njegova Claire in njun sin Michel, za katerega rad poudari, da je zadovoljen z njgovim vedenjem, šolo, odnosom do drog in vsem ostalim grešnim pritiklinam sodobnega zeitgeista. Serge je v vlogi starejšega brata in tako ima Paul o njem marsikaj za povedati, marsikaj očitati in tako smo, s Paulovega gledišča, deležni vsega, kar potrebujemo vedeti o Sergeu. S poudarkom seveda, da je to Paulovo gledišče. Serge pa je nekoliko manj malomeščanski, temveč cilja višje. Je znan politik, ki v bližajočih se volitvah cilja na mesto predsednika vlade. Kot takšen ni malenkosten, zaveda se svojega vpliva in moči, ve, da bodo v skoraj vsakem prostoru nekateri, ki se bodo z njim želeli fotografirati. In pri tem jim tudi ustreže. Ker je politik in potrebuje volivce. V zgodbi nas Paul popelje na večerjo. V drago restavracijo, takšno, kjer je potrebno rezervacijo narediti nekaj mesecev vnaprej. A Serge naredi svoje in tako se naši štirje dobijo v tej pregrešno potratni amsterdamski restavraciji in prisostvujemo kratkemu izseku iz njihovega življenja. Ta niti ni tako kratek, ker nas Paul s svojimi mislimi pelje še marsikam drugam, tudi v preteklost, tako da počasi odstiramo karakterje, s katerimi imamo opravka. Vedno bolj imamo tudi opravka z Michelom, predvsem po zaslugi pozabljenega mobilca, ki ga je po nesreči Paul s seboj vzel na večerjo.
"Te smem vprašati nekaj osebnega?" je vprašal. "Pomislil sem, da je mogoče kaj ... Mislim, samo vprašam. Kako je doma, Paul? Je doma vse v redu?"
In nato pride do spoznanja, kaj je tisto, zaradi česar je prišlo do te večerje, zaradi česar je Babette prišla na večerjo popolnoma objokana, zaradi česar je Paul začel resno razmišljati o tem, kaj se v resnici dogaja v njegovi družini in zaradi česar je ta knjiga tisto, kar je. Michelov mobilni telefon je vseboval nekaj posnetkov, ki so razkrili, kaj Paulov in Clairin sin počne v svojem prostem času in ko Paul sešteje ena plus ena s posnetkom, ki ga je pred časom opazil v miru družinske dnevne sobe na televiziji, na oddaji Nerešeni primeri, ve, da je na delu nekaj hudo hudo slabega. Nekaj je hudo narobe. Njegov sin je v tovarišiji z Rickom storil nekaj zares groznega. To ve sedaj tudi Paul in to vemo tudi mi. Branje zgodbe je tako predvsem sledenje Paulovemu občutku, ki lovi spoznanja, enega za drugim, kaj se je zgodilo, zakaj se je zgodilo in kako bo ob tem reagirala družba, ostali svet, volivci, vsi, ki so v tem istem trenutku v isti restavraciji.
Njun sin ni takšen angel, za kakršnega sta ga imela. To je prvo spoznanje, s katerim se Paul sooči. A vendarle je to njun sin. Situacijo bo potrebno sanirati. Bolj ko se večerja bliža koncu, vedno bolj je tudi jasno, da se bo potrebno pogovoriti o rešitvi. Dobra stran te katastrofe, ki se je zgodila, če ji sploh lahko rečemo dobra, je ta, da v resnici še nihče ne ve, da sta zločin (toliko lahko izdam) napravila prav Rick in Michel. A lahko kaj kmalu in brez problemov pride tudi do tega. Zato so zaskrbljeni starši pred težavo, kaj narediti. In tu, v teh trenutkih, ko se tudi roman lomi, spoznamo ves blišč in vso bedo sodobnega starševstva. V ekstremni obliki seveda.
Kaj bi pa vi storili? Bi zaščitili svojega otroka? Bi ne napeli svojih možgančkov in storili vsega, kar je v vaši moči, da obranite svojega otroka? Bi ne razmišljali o tem, da je bil nemara celo zločin upravičen? Bi iskali načine, kako sebe čim manj izpostaviti, da ne bi kdo našel pot do vašega otroka in do greha, ki ga je naredil? Bi ta greh delili z njim? Je to, kar je napravil, v resnici sploh greh? Bi z manjšim zlom opravičili večjega?
Moj sin me je nekaj trenutkov gledal. Mogoče se je počutil prestarega, da bi rekel "ljubi oči", toda v njegovih očeh sem poleg strahu razbral tudi hvaležnost.
Nihče vam ne bo zameril, če boste v teh vrsticah, ki jih boste brali, hkrati uživali, hkrati pa zadrževali bruhanje. A nikar se ne sprenevedajte, družba, v kateri živimo, je polna mehurčkov, v katerih starši za vsako ceno stojijo za svojim otrokom. Globalna pravičnost je postala pozabljen mit, družba pa v imenu svobode, s katero njeni posamezniki le sami legitimno določajo parametre svoje sreče, počiva na zgodbah uspešnih posameznikov, ki so uspeli najbrž večkrat tudi s pomočjo nepravičnih sredstev. Ker je tako treba. Ker je takšno življenje … takole vas v razmišljanje požene tudi Kochova večerja. In čeprav so njeni protagonisti pripadniki višjega sloja, je ravno ta generalizacija problema dovolj očitna, da je avtor zadel žebljico na glavico.
Večerja pride h koncu, Paul, Claire, Babatte pridejo do neke rešitve. Ali je ta rešitev dobra, moteča in upravičena, presodite sami. Zgodba sama pa je še vedno precej odvisna od Paula, našega pripovedovalca. On vsekakor v njej ni nevtralen in ravno toliko, kot je grozno to, kar sta storila Michel in Rick, je grozno tudi to, da so se tega zavedali vsi pred njim. V knjigi izvemo tudi nekaj podrobnosti njegove preteklosti, nekaj tudi takšnih informacij, ki za silo lahko tudi pojasnijo vedenje njunega sina. In predvsem zato bo zaključek knjige zanesljivo pretresljiv.
"Ampak mi jima lahko pri tem pomagamo, Serge. Pri tem pozabljanju. Hočem samo povedati, da se pri takih odločitvah ne smeš prenagliti. Čez nekaj mesecev, čez nekaj tednov bo mogoče že vse drugače. In potem se lahko v miru pogovorimo."
Pretresljiv bo zato, ker bo vsaj malo na glavo postavil vse dosedajšnje dogajanje in predvsem boste znali na pravi način naglasiti Paulovo naracijo in obseg vedenja, ki ga je imel do sedaj. Marsikaj bo postalo mnogo bolj jasno. Način naracije, ki z Paulovim občutkom preganjavice (ali dokazi previdnega zapisovalca misli, ki ga lahko komprimitira tisto, kar bo preveč zapisal), nam doda občutek resničnosti, ki pa lahko ob prepogostem prikimavanju pomeni natanko to, česar se del nas, ki poslušamo njegovo pripoved, najbolj boji. To, da postajamo enaki. Konec knjige pa bo vse skupaj dal v posebno luč. Predvsem bo jasno, da je najbolj ščitimo svoje ljubljene še posebno takrat, kadar se čutimo vsaj posredno krive za to, kar se je zgodilo. In ker boste kot bralci iskali rešilno moralno bilko tudi v tej zgodbi, boste prišli na svoj račun. Kaj takšnega lahko storimo tako, da najdemo junaka, ki si zasluži, da se z njim strinjamo (kar je v tej zgodbi težko, zelo težko), ali pa se eden od slabih izkaže kot najslabši. Le ugibate lahko, kaj bo tule prišlo v poštev.
Večerja je napeta, drzno napisana, dinamična, inteligentna in dobro berljiva provokacija, ki ima na koncu pomemben zasuk. Na enem mestu združuje nezanesljivega pripovedovalca, obsedenega z običajno nepomembnimi detajli, prenarejevalsko druščino višjih družbenih razredov, ki bo storila vse, da bo svoje otroke spravila na isti položaj in s počasnim luščenjem preteklosti, ki posluh glavnega problema romana vodi od površinskega problema do gnile notranjosti, ki leži pod njim. Navkljub neprijetni temi in nestrinjanju, ki ga čutimo ob branju, gre za bralno poslastico. Glavni moto zgodbe je vprašanje, na katerega si boste odgovorili sami. Kar je tudi prav. In ne čudite se, če bodo razmisleki o Paulovi zgodbi še dolgo odmevali v vaših glavah. Roman je upravičeno zelo uspešen. Zgodba pa verjetno odlično deluje tudi na odrskih deskah in na filmskih platnih. V obeh adaptacijah se je že pojavila.
Najboljše pri tej knjigi pa je večna aktualnost moralne drže, po kateri vas lahko s privzdignjeno obrvjo vedno znova povprašam: kako bi pa vi ravnali?
✭✭✭✭✩
Wikipedia navaja, da se poleg nizozemske in italijanske filmske adaptacije obeta še tretja, pod režisersko taktirko Cate Blanchett. Tole je trailer za nizozemskega (2013):
Obišči tudi:
Sanje
Guardian
NY Times
intervju z avtorjem na Goodreads
Goodreads
LitLovers
BookSlut
Komentarji
Objavite komentar