Preskoči na glavno vsebino

Temni paradiž: v gnev in zadovoljstvo

Temni paradiž je prostor, ki je zares teman. Bolj malo je razpok, skozi katere bi lahko pronicala svetloba upanja za zanamce. To je prostor, kjer se odločiš, da ne boš imel otrok in kjer ti žalosti in obupu v ksiht lahko upor zaneti le še mali ščepec ciničnega črnega humorja, ki ti je ostal. Trpek in neprijazen. Nesmiseln in absurden. Privlečen do meja verjetnega. A obenem tako zelo človeškega. Kot človek, ki mu nič človeškega ni tuje, se je Publij Terencij Afer skril za platnice trdosrčnih zgodb in bridko jokal, da je postal temen in da mu nič temnega ni tujega. Solze, ki mu ob zasilnem smehu polzijo po brazdah komediografskega obraza, se zdrznejo le ob kratkih predahih zgodb, ki jih vzdržema toku sodobnega življenja bralcem v gnev in zadovoljstvo pošilja Rosa Liksom.

Dobrodošli v paradižu. V temnem paradižu.


vir slike: emka.si

Zbirka kratkih zgodb Rose Likstom je v izvirniku izšla že daljnega 1989. Zdi se, da je bil svet takrat precej drugačen, a občutek, ki ga je ujela v svojih res res kratkih zgodbah, ni tako zelo tuj današnjemu. Slovenski prevod smo izpod tipkovnice Julije Potrč dobili pred kratkim. In ja, to je temna knjiga, ki prihaja kot leden veter s severa, ampak le za to, da počasi in vztrajno nastavlja kratka ogledalca družbi. Kratkost teh kratkih zgodb je res kratka. Nekatere od teh mejijo, če si dovolim malo pretiravanja, na haikujevski upor dolgim eksplikacijam impresij vsakdanjih doživljajev. Najkrajše ne zasedejo niti ene strani. A imajo zato poseben učinek, ki najbrž pritiče le takšnemu slogu. Šokirajo in presenečajo prav zato, ker dogodki in impresije v teh zgodbah, čeprav bi po neki opravičevalni logiki posledic, ki jih prinašajo, terjali več, tega prostora ne dobijo. Kar je lahko dobro in slabo. Slabo predvsem v egoistični logiki bralca, ki ga Rosa v nekaj sunkih priklene na hipnotično zgodbo, da si ta lakomno želi še, slabo tudi v moralistični logiki slabih dejanj, ki bi zahtevala kodo, končno razbremenitev, katarzo, disneyjevsko odrešitev v happily-ever-after; dobro pa predvsem v prikazu iztrganih polpoglavij brezglavih bitij, ki delujejo tako, kot da so se odločila za temno stran, a v resnici nikdar niso bila drugje, kar za pisanje, si predstavljam ni nič enostavnega. A deluje, hudo deluje. V najrazličnejših kontekstih, lahko bi recimo Temni paradiž vseskozi brali z mislijo na slavne uvodne stavke Aristotelove Nikomahove etike. Poizkusite. Ali pa v luči Sartrove Za zaprtimi vrati. Poizkusite tudi to.

Knjigo Temni paradiž sestavlja, če sem prav štel 44 kratkih zgodb. Nekatere se mi zdijo boljše, nekatere slabše. Razdeljene so v tri razdelke: domače, tuje, gospodarstvo in šport. Zgodbe same so brez naslovov. In zato sem za vsako od teh zgodb napravil zaznamek, ki mi odsihmal izvrstno služi kot križanec med naslovom, ki ga zgodba nikdar ni dobila in njeno anotacijo, ki jo lahko stlačim v tvit. Če bi torej skušal s pomočjo teh zaznamkov opisati kratke zgodbe v prvem delu, bi zapisal (neupoštevajoč vrstni red zgodb): gre za poročilo o dnevu ženske s psom, o življenju s sladkarijami, ki so lahko tudi center vsega; tudi o dekadentnem življenju poročenega moškega in skupinskem samomoru; o ženski, ki dela obračun s svojim življenjem pred smrtjo in bivši zapornici, ki si uredi življenje po tem, ko je odsedela kazen zaradi umora moža; o obsedenosti s čistočo in štampiljko, zarotniškem sovraštvu do žensk in nestrpnem pričakovanju vojne, vojakov in bližajočega povojnega razcveta; tu je še ena o dekletu, ki po očetovi želji goji željo po tem, da postane svetla zvezda na nebu finske vojaške zgodovine in ena z motivom Hitchcockovega Psiha, ki nam nazorno opiše navezanost na mater, ki je že onkraj; največ pa se jih nanaša na smrt, tako na pričakovanje na smrt v hiši, smrt moža, ki vodi v zapuščenost od volje do življenja, na željo po izgubi vsega, ki rezultira v umor sina, na posttravmatski sindrom po smrti moža, semkaj pa spada tudi dvoglasno zapeta zgodba o smrti moža, ki so prečijo zvoki glodanja mastnega piščančjega bedra.

Ženska zbere obglodane kosti v velik kup na robu mize in glasno rigne.

O drugem razdelku bi zapisal takole: tu gre za sizifovski dan v pristanišču s smrdljivim mesom in gosto krvjo; neuspelo posilstvo, ki spreminja kriminalni akt v erektilno disfunkcijo enega od dveh zakoncev; predvojno bizarko s priklenjeno žensko, ki jo še zadnjič obišče moški in ji pripravi tablete; tu so tudi tegobe samskega življenja kot tegobe odločitve za svobodo in zgodba o neuspeli fotografiji, ki je vendarle uspela ter dve zgodbi, ki deželo vzdigneta v metaforo časa; tu sta meniha, ki popivata in fetišistični škof, ki kontemplira z vinom, prav tako bi v ta sklop umestil tudi zaris sodobnega pasijona, ki vrhunec doživi s čokoladnim jajcem in zgodbo ženske, ki uteho neuspešno išče v cerkvi, desakralizacija duhovništva se še nadaljuje še naprej; ob vsem tem avtorica ostaja tudi tu zvesta umoru in samomorom, doda pa še migrantsko zgodbo o neuspešnem iskanju zaposlitve. Končno je tu še zgodba o ženski, ki se ponoči odpravi v mesto iskat Nicka Cavea, najde pa nekoga drugega in ko v mimobežnosti najdenega seksa trenutek mine, le še prihajajoča ogaba na koncu spremlja njen umor.

Slekla sem ga, mu dolgo in splošno razlagala o ljubezni, zvezdah, gravitacijski sili Zemlje. Poslušal me je s svojimi velikimi ušesi in se smehljal z nedolžnim, bebastim nasmeškom.

Tretji del je krajši, tu boste brali zgodbe o dveh prijateljih, o umoru prodajalca pijače, ker je uničil lep trenutek in o nagradi za zasluženo življenje popolnega nemoralneža; brali boste o mazohistu, ki sanja o umoru žene in sadistki, ki iz Narcisovih vzgibov zapelje moškega in ga zapusti razočaranega in o strahu, ki pozitivno učinkuje na samozadovoljevanje; brali boste o službenem potovanju z rutinskim dodatkom, o dekletu, ki jo je nekdo kupil, da ji je predaval o taoizmu in o še enem vikendu pred povratkom v zapor, za konec pa zgodbi o kompromisih v seksualnem življenju in še enem ženinem umoru moža, ki ji sledi nekoliko skesan, a vseeno povsem hladen izraz skrbi za prihodnost.

On se je samo režal in rekel, naj držim gobec, jaz pa sem vzela puško za lose s stene in pritisnila na petelina, da se je mrtev zgrudil na tla.

S tem ste dobili majhen občutek, o čem govori Temni paradiž. Gre za povsem neposredno, surovo in eksplicitno kompilacijo temnih plati sodobne družbe. Kot taka je vir pronicljivih uvidov v posamezna poglavja sodobne deviantnosti, ki zaradi strukture izjemno kratkih zgodb, ki praviloma nimajo nikakršnega kesanja ali katarze, učinkujejo toliko bolj silovito. Zgodbe bodo dale misliti. Nekatere so pri tem bolj učinkovite, druge, seveda, nekoliko manj. Spominja na temne in hladne atmosfere skandinavskih kriminalk. Vsekakor za tiste z dobrimi živci, še bolje pa jo bodo odnesli tisti, ki premorete obilico smisla za črni humor. Temni paradiž je spoj različnih modusov zločina. Vprašanje je le, kateri se bolj dotakne sodobnega bralca. In toliko bolj, katerega bo ta bralec lahko prenesel.

✭✭✭



Pri iskanju najprimernejše glasbene spremljave za branje se nisem dolgo mudil.

vir: youtube.com


Obišči tudi:

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

A search for perfection

Shelley's novel Frankenstein is one of the best examples of Romanticism. The very nature of a human and his/hers desire to reach his/her individual perfection leads to deadly utopia. The story of Frankenstein teaches that the radical search for perfection ultimately terminates the searcher. Victor is a protagonist of Romanticism par excellence, doing a lot of self-reflection, contemplating the nature and being very sensitive. When his dying mother addresses him her wish (“… my firmest hopes of future happiness were placed on the prospect of your union…”, p.41) and later his father (“… I have always looked forward to your marriage…”, p.161), this becomes ultimately deadly for Elisabeth. Victor marries her in spite of his knowledge of what will happen. Victor is attached to fulfilling his parent’s wish until the very end. And with this “attachment”, Victor goes to Ingolstadt, where he seems to find his own inner desire,”…animated by an almost supernatural enthusiasm” (p.50), to make