Preskoči na glavno vsebino

Temni paradiž: v gnev in zadovoljstvo

Temni paradiž je prostor, ki je zares teman. Bolj malo je razpok, skozi katere bi lahko pronicala svetloba upanja za zanamce. To je prostor, kjer se odločiš, da ne boš imel otrok in kjer ti žalosti in obupu v ksiht lahko upor zaneti le še mali ščepec ciničnega črnega humorja, ki ti je ostal. Trpek in neprijazen. Nesmiseln in absurden. Privlečen do meja verjetnega. A obenem tako zelo človeškega. Kot človek, ki mu nič človeškega ni tuje, se je Publij Terencij Afer skril za platnice trdosrčnih zgodb in bridko jokal, da je postal temen in da mu nič temnega ni tujega. Solze, ki mu ob zasilnem smehu polzijo po brazdah komediografskega obraza, se zdrznejo le ob kratkih predahih zgodb, ki jih vzdržema toku sodobnega življenja bralcem v gnev in zadovoljstvo pošilja Rosa Liksom.

Dobrodošli v paradižu. V temnem paradižu.


vir slike: emka.si

Zbirka kratkih zgodb Rose Likstom je v izvirniku izšla že daljnega 1989. Zdi se, da je bil svet takrat precej drugačen, a občutek, ki ga je ujela v svojih res res kratkih zgodbah, ni tako zelo tuj današnjemu. Slovenski prevod smo izpod tipkovnice Julije Potrč dobili pred kratkim. In ja, to je temna knjiga, ki prihaja kot leden veter s severa, ampak le za to, da počasi in vztrajno nastavlja kratka ogledalca družbi. Kratkost teh kratkih zgodb je res kratka. Nekatere od teh mejijo, če si dovolim malo pretiravanja, na haikujevski upor dolgim eksplikacijam impresij vsakdanjih doživljajev. Najkrajše ne zasedejo niti ene strani. A imajo zato poseben učinek, ki najbrž pritiče le takšnemu slogu. Šokirajo in presenečajo prav zato, ker dogodki in impresije v teh zgodbah, čeprav bi po neki opravičevalni logiki posledic, ki jih prinašajo, terjali več, tega prostora ne dobijo. Kar je lahko dobro in slabo. Slabo predvsem v egoistični logiki bralca, ki ga Rosa v nekaj sunkih priklene na hipnotično zgodbo, da si ta lakomno želi še, slabo tudi v moralistični logiki slabih dejanj, ki bi zahtevala kodo, končno razbremenitev, katarzo, disneyjevsko odrešitev v happily-ever-after; dobro pa predvsem v prikazu iztrganih polpoglavij brezglavih bitij, ki delujejo tako, kot da so se odločila za temno stran, a v resnici nikdar niso bila drugje, kar za pisanje, si predstavljam ni nič enostavnega. A deluje, hudo deluje. V najrazličnejših kontekstih, lahko bi recimo Temni paradiž vseskozi brali z mislijo na slavne uvodne stavke Aristotelove Nikomahove etike. Poizkusite. Ali pa v luči Sartrove Za zaprtimi vrati. Poizkusite tudi to.

Knjigo Temni paradiž sestavlja, če sem prav štel 44 kratkih zgodb. Nekatere se mi zdijo boljše, nekatere slabše. Razdeljene so v tri razdelke: domače, tuje, gospodarstvo in šport. Zgodbe same so brez naslovov. In zato sem za vsako od teh zgodb napravil zaznamek, ki mi odsihmal izvrstno služi kot križanec med naslovom, ki ga zgodba nikdar ni dobila in njeno anotacijo, ki jo lahko stlačim v tvit. Če bi torej skušal s pomočjo teh zaznamkov opisati kratke zgodbe v prvem delu, bi zapisal (neupoštevajoč vrstni red zgodb): gre za poročilo o dnevu ženske s psom, o življenju s sladkarijami, ki so lahko tudi center vsega; tudi o dekadentnem življenju poročenega moškega in skupinskem samomoru; o ženski, ki dela obračun s svojim življenjem pred smrtjo in bivši zapornici, ki si uredi življenje po tem, ko je odsedela kazen zaradi umora moža; o obsedenosti s čistočo in štampiljko, zarotniškem sovraštvu do žensk in nestrpnem pričakovanju vojne, vojakov in bližajočega povojnega razcveta; tu je še ena o dekletu, ki po očetovi želji goji željo po tem, da postane svetla zvezda na nebu finske vojaške zgodovine in ena z motivom Hitchcockovega Psiha, ki nam nazorno opiše navezanost na mater, ki je že onkraj; največ pa se jih nanaša na smrt, tako na pričakovanje na smrt v hiši, smrt moža, ki vodi v zapuščenost od volje do življenja, na željo po izgubi vsega, ki rezultira v umor sina, na posttravmatski sindrom po smrti moža, semkaj pa spada tudi dvoglasno zapeta zgodba o smrti moža, ki so prečijo zvoki glodanja mastnega piščančjega bedra.

Ženska zbere obglodane kosti v velik kup na robu mize in glasno rigne.

O drugem razdelku bi zapisal takole: tu gre za sizifovski dan v pristanišču s smrdljivim mesom in gosto krvjo; neuspelo posilstvo, ki spreminja kriminalni akt v erektilno disfunkcijo enega od dveh zakoncev; predvojno bizarko s priklenjeno žensko, ki jo še zadnjič obišče moški in ji pripravi tablete; tu so tudi tegobe samskega življenja kot tegobe odločitve za svobodo in zgodba o neuspeli fotografiji, ki je vendarle uspela ter dve zgodbi, ki deželo vzdigneta v metaforo časa; tu sta meniha, ki popivata in fetišistični škof, ki kontemplira z vinom, prav tako bi v ta sklop umestil tudi zaris sodobnega pasijona, ki vrhunec doživi s čokoladnim jajcem in zgodbo ženske, ki uteho neuspešno išče v cerkvi, desakralizacija duhovništva se še nadaljuje še naprej; ob vsem tem avtorica ostaja tudi tu zvesta umoru in samomorom, doda pa še migrantsko zgodbo o neuspešnem iskanju zaposlitve. Končno je tu še zgodba o ženski, ki se ponoči odpravi v mesto iskat Nicka Cavea, najde pa nekoga drugega in ko v mimobežnosti najdenega seksa trenutek mine, le še prihajajoča ogaba na koncu spremlja njen umor.

Slekla sem ga, mu dolgo in splošno razlagala o ljubezni, zvezdah, gravitacijski sili Zemlje. Poslušal me je s svojimi velikimi ušesi in se smehljal z nedolžnim, bebastim nasmeškom.

Tretji del je krajši, tu boste brali zgodbe o dveh prijateljih, o umoru prodajalca pijače, ker je uničil lep trenutek in o nagradi za zasluženo življenje popolnega nemoralneža; brali boste o mazohistu, ki sanja o umoru žene in sadistki, ki iz Narcisovih vzgibov zapelje moškega in ga zapusti razočaranega in o strahu, ki pozitivno učinkuje na samozadovoljevanje; brali boste o službenem potovanju z rutinskim dodatkom, o dekletu, ki jo je nekdo kupil, da ji je predaval o taoizmu in o še enem vikendu pred povratkom v zapor, za konec pa zgodbi o kompromisih v seksualnem življenju in še enem ženinem umoru moža, ki ji sledi nekoliko skesan, a vseeno povsem hladen izraz skrbi za prihodnost.

On se je samo režal in rekel, naj držim gobec, jaz pa sem vzela puško za lose s stene in pritisnila na petelina, da se je mrtev zgrudil na tla.

S tem ste dobili majhen občutek, o čem govori Temni paradiž. Gre za povsem neposredno, surovo in eksplicitno kompilacijo temnih plati sodobne družbe. Kot taka je vir pronicljivih uvidov v posamezna poglavja sodobne deviantnosti, ki zaradi strukture izjemno kratkih zgodb, ki praviloma nimajo nikakršnega kesanja ali katarze, učinkujejo toliko bolj silovito. Zgodbe bodo dale misliti. Nekatere so pri tem bolj učinkovite, druge, seveda, nekoliko manj. Spominja na temne in hladne atmosfere skandinavskih kriminalk. Vsekakor za tiste z dobrimi živci, še bolje pa jo bodo odnesli tisti, ki premorete obilico smisla za črni humor. Temni paradiž je spoj različnih modusov zločina. Vprašanje je le, kateri se bolj dotakne sodobnega bralca. In toliko bolj, katerega bo ta bralec lahko prenesel.

✭✭✭



Pri iskanju najprimernejše glasbene spremljave za branje se nisem dolgo mudil.

vir: youtube.com


Obišči tudi:

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot juna...

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s...

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i...

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane...

Nikoli ne reci, da te je strah: o Poti

Se mi zdi, da imam v spominu herojske pripovedi o umetnikih, pisateljih, znanstvenikih, za katere so pravili, da so mnogo pred svojim časom. Da so spregovorili o rečeh, ki jih je večina od prisotnih opazovalcev dojela šele mnogo kasneje. Zato te reči in način, kako so jih podali, upravičeno nanje svetijo z žarometi, jih delajo za tiste prve med enakimi. In o njih je veselje pisati, ker izstopajo; ker so zaslužni za nekakšen napredek, ker so primus inter pares. A o teh danes ne bom. Danes je čas, ko branje in pisanje za prihodnje rodove nima pravega prostora, ker je preveč gnoja v Avgijevem hlevu tokratnega vsakdana. Potrebno je pisati, razmišljati in brati za današnji čas. Živeti globlje misli, ker postrganost teh, ki so kot naplavine tukajšnjosti na čelu zmagoslavij neumnosti in nespameti, žanje svoje zmagoslavje povsod, kjer bi po toliko in toliko letih humanizma morala obstajati neka strpnost, ljubezen do svobode drugega in preprosto dejstvo, da bi lahko vsakdo živel na način, ki ga...