Kaj bi pa vi napisali, če bi vedeli, da bo to zadnja stvar, ki jo boste napisali? Kako bi naredili piko na i svoji literarni dediščini? Bi se ukvarjali s tem, da bi gledali nazaj, naredili nekakšen literarni cv svojemu življenju? Bi se raje ozrli v čas, ko vaših spominov ne bo več in bo – če seveda bo – tam spomin na vas? Bi se zahvalili tistim, ki jim nekaj dolgujete, da ste prišli od tja, kjer ste? Bi prazne liste raje popisali z opisovanjem svojega videnja stanja, v katerem smo? Bi nemara rajši izkoristili prostor, da bralcem in bodočim rodovom zapustite tisto, kar menite, da jim bo pomagalo k boljšemu jutri? Bi se trudili napisati kratko zgodbo? Takšno, ki jo bodo lahko prebrali vsi? Ali bi raje napisali nekoliko daljšo, da bi imeli dovolj prostora za vse, kar želite povedati? Bi uporabili malo oseb in razvijali njihove karakterje? Bi raje uporabili več oseb in bistvo knjige premaknili v osvetlitev neke širše ideje, ki posameznika presega? Imate takšno idejo? Kakšna je ta ideja? Jo želite zamaskirati do bralčeve onemoglosti ali bi jo raje narisali, da bi bila hitreje doumljiva? Znate risati? Kaj je v resnici v vas, če vas vrženost v situacijo prisili v premislek o zadnji stvari, ki jo boste napisali? Kaj bi napisali, če bi vedeli, da ne boste napisali ničesar drugega več?
Roberto Bolaño se je s tem vprašanji skoraj zagotovo, vsaj na daleč, srečal. Od tam 2666. In o tej knjigi imam sila mešane občutke. Po eni strani me je namučila, kot že dolgo nobeno drugo branje, a po drugi me je začarala z mnogimi tako mojstrsko napisanimi razmišljanji, zaradi katerih sem se spomnil na to, zakaj je branje kot tako sploh smiselno. Priznam, bil sem kar nekajkrat že na tem, da zadevo odložim, mogoče vsaj toliko, da naredim malo premora s čim bolj… bolj logičnim, nekaotičnim, jasnim, svetlim… Pa me je zopet postrgalo tja nekam v globoke vode bralne hipnoze, zaradi katere je vredno brati in najbrž edino vredno tudi pisati literaturo. Prav tako je knjiga napisana z nekim apokaliptičnim tonom, ki bi si ga drznil primerjati s kakim Krvavim poldnevnikom (v resnici bi bilo zanimivo prešteti in primerjati, v kateri knjigi umre več ljudi, a takole na prvi pogled je Krvavi poldnevnik še vedno prvi), zato je sila resna knjiga. A v tej resnosti močno pretirava in če neko čtivo v svoji dolžini, ki gre preko vseh povprečnih meja, v tem nastopu pretirava, sam kot bralec pogosto dobim občutek, da prerašča v cinizem. Brezmejni cinizem, ki ima kar nekaj lastnosti. Tudi hecnost. Štorija je na trenutke zelo hecna. In to se zdi pri branju 2666 zelo narobe. Se zdi. Nimam najboljše razlage, zakaj. Kot tudi ne znam pojasniti tega, zakaj imam občutek, da gre za izjemno in monumentalno delo; delo z ogromno globine, spoštovanjem do bralskega in pisateljskega poklica. 2666 je marsikaj.
Bolaño je za 2666 napisal 5 knjig, ki jih je nameraval izdati posebej. Ker je želel na ta način zagotoviti nekoliko lažje finančne razmere svojim dedičem. Založbe so vseeno naredile malo po svoje. Cankarjeva založba je 2666 izdala v dveh zvezkih: v prvem se nahajajo prve tri knjige, v drugem pa zadnji dve. Knjige so med sabo povezane, a ne na življenje in smrt. Zlahka bi jih čital tudi posebej. Če bi lahko sodil vsako posebej, bi rekel, da mi je katera mnogo bolj všeč kot kaka druga. Najmanj berljiva je tretja, daleč najboljša zadnja. A ne gre tako. 2666 je celota. In kaj je storil Bolaño? Vsekakor ni izbral kratke zgodbe, skupni seštevek števila strani (če odmislimo nekoliko večji format, ki ga imajo Moderni klasiki) je okoli 1000. Tudi ni izbral le nekaj oseb, okoli katerih bi gradil zgodbo. Velik ne. 2666 je v resnici preplavljena z ljudmi, osebami, pomembnimi in mimobežnimi. Avtor nikoli ne skopari z podrobnim opisovanjem, tudi najbolj obstranskih likov ne izpusti. In občasno je silovitost vsega tega dodajanja oseb tako huda, da je bralec skoraj že na robu obupa. A po drugi strani brez tega zgodba ne bi učinkovala tako brezosebna in brezčasna. Kar se zdi paradoksalno. A le tako, da je izpostavil ogromno ljudi, je ustvaril občutek, da se zgodba o tem, dogaja na nek način vsem. Torej spada pod kategorijo nad posameznikom in osebo. Vseeno pa je nekaj oseb pred ostalimi.
Avtor je izpostavil nekaj bolj pomembnih in tako se prva knjiga odvija okoli štirih literarnih kritikov, ki jih druži preučevanje Archimboldija, nemškega pisatelja 20. stoletja. Fiktivnega pisatelja. Razmišljanja in dogodki štirih kritikov tvorijo jedro prve knjige. Tudi v Mehiki, kjer so se znašli, ker so dobili namige, da naj bi tam Archimboldi živel. Zgodi se jim marsikaj, zelo zanimiv je predvsem odnos med njimi samimi. Nato je o Archimboldiju za lep čas konec. Vmes se zgodijo tri knjige: sprva o Amalfitanu, ki se ukvarja s filozofijo, tudi v Santa Teresi, kjer so bili tudi kritiki. Naslednja knjiga se ukvarja z novinarjem, ki iz Združenih držav pride v Santa Tereso, da bi poročal o boksarskem dvoboju, a mu pozornost pritegnejo predvsem hudi in številni umori žensk, ki se dogajajo v Santa Teresi. Pomembnost umorov v 2666 tako počasi narašča in četrta knjiga se ukvarja skorajda le s tem: seznamom in opisovanjem umrlih žensk, pri čemer se je Bolaño potrudil in v trupla, ki jih je popisoval predvsem forenzično, vdihnil življenje in - če je šlo – dodal ime in življenje. Zadnja knjiga nas vrne k Archimboldiju in gre v resnici za njegovo biografijo, opis njegovega življenja, začinjen z Bolañovim super pisanjem o pisateljih, bralcih, knjigah, življenju, smrti, politiki, vojni, nacizmu, komunizmu, Benetkah, in še mnogem drugem. Vsake toliko vtakne kako zanimivo v tekst, pozorni bralec ne bo spregledal niti kratke omembe ekspresionističnega pesnika Rainerja Marie, v vlogi skladiščnika založbe niti zanimivega slogovnega poklona Jamesu Joyceu.
2666 je knjiga o vsem in ničemer hkrati. Težko najdem tisto osnovno jedro, ki bi lahko kričalo ven iz vseh teh mnogih prebranih strani. Mogoče takole: v prvih štirih knjigah je v ospredju marsikaj, vendar sem veliko premišljeval o iskanju. Od iskanja, ki ga motivira nek skupen, prek iskanja, ki ga motivira višji smoter in osebne travme, do čisto konkretnega iskanja, ki preprečuje zlo. Žal so vsa ta iskanja zgrešila končno katarzo: kritiki so ostali brez pisatelja, filozofa še vedno preganjajo glasovi, novinar ne gre v zgodbo, za katero čuti nujo in tudi mnogi umori ostanejo nepojasnjeni ter nekaznovani. Zadnja knjiga pa je nekako drugačna. V knjigi o Archimboldiju se nekatere vezi s poprejšnjimi vsebinami povežejo, tudi občutek je manj kaotičen. Predvsem pa se Hans/Archimboldi zdi vse prej kot iščoči, nesamozavestni pisun. Zdi se kot nekdo, ki ve, kam gre in ve, katere bodice sršijo v vsakem kontekstu, v katerem se znajde, da se jim ogne in preživi. V tem lahko iščemo barvito simboliko marsičesa, tudi tega na primer, kako so vsi poprejšnji akterji iz prejšnjih štirih knjig, pravzaprav iskali archimboldija. Nalašč z malo. Ker iščejo idejo, odrešitev in izpopolnitev. Ker Archimboldi na koncu prav to je: naslikan in predstavljen kot nekdo, ki ga je vredno iskati. Za razliko od vsega poprej.
Torej ne, težišče 2666, navkljub prvotnemu občutku, se mi ne zdi v nepojasnjenih umorih v Santa Teresi (Ciudad Juárez). Lahko pa se motim. Ko bo bralec prišel do konca 2666, naj poizkusi sam odkriti to težišče, to skrivnost sveta. Naloga bo vse prej kot lahka.
Zato tudi ne vem, komu bi jo priporočil. 2666 je resno in zoprno, a hkrati tudi hecno in strastno branje, ob katerem sem tudi sam izgubljal živce in užival v polnosti. Čeprav sem se večkrat zalotil pri misli, da pravzaprav berem zapiske, ki morajo še prestati urednikovanje in izločanje tega, kar ne sodi v roman, se je Bolaño izkazal kot vrhunski pisatelj. Verjamem pa tudi, da tisti, ki boste 2666 pregrizli, tega ne boste obžalovali. 2666 in njegov monstruozni stil je zasnovan tako, da v glavah odzvanja naprej. In prav je, da ima zadnji klic močan odmev.
✭✭✭✭✩
Tudi na:
Airbeletrina
Bukla
Emka
Radio Študent
Prispevek na Radio Slovenija
Complete review
Wikipedia
Goodreads 1.-3. knjiga
Goodreads 4.-5. knjiga
NY Times
The Guardian
Komentarji
Objavite komentar